Snežinke vezejo pikasto zaveso.
Na rahlo zibajoči žici se,
tu in tam, oglasijo stisnjeni ptiči.
Na strmini je nepregledna množica nevest.
V lesketajoči belini dihajo nedolžnost,
pokrite z venčki in klobuki.
Roke se skrivajo v čipkastih rokavicah,
na trupu mežikajo nagajive packe.
Vzneseno pričakujejo ljube gostje,
jage babe, žalik žene in vile,
da bodo srkale ženske modrosti,
se opijale s pesmijo in plesom.
V srebrni pajčevini noči
bodo željno čakale ženine,
mesečeve goreče žarke.
Odplesale bodo noč ljubezni.
Z mehkimi, mrmrajočimi glasovi
jih bodo pospremile,
ko bodo izginjali
v modrikasto kopreno somraka.
KO BO HLAD OD MENE VEL
Ko bo hlad od mene vel,
počasi droben pesek
iz oči mi bo polzel.
Gradil nevidne bo oblike.
Mehke valove puščave
bo v tanko črto razplel.
Pel bo tiho in nerazločno,
a slišal bo le tisti, ki bo verjel.
Ko bo hlad od mene vel,
bo moja usta krokar grel.
Pozobal bo besede,
trosil njihovo energijo
in polnil kristalne sklede.
Vse neizživeto bo prevzel,
nanizal v biserno ogrlico,
in s tihim vetrom odletel.
Ko bo hlad od mene vel,
bel labod s svojimi krili
me nalahno bo objel.
Vedno bolj bova gorela,
ko bova jadrala svobodno,
in neskončno zaobjela.
Poletela bova tja,
kamor se ne da.
Ko bo hlad od mene vel,
se bova v etru s svetlobo
razpela v neznano dimenzijo.
Duh bo vse in nič imel.
Izštel bo prostor, čas in kraj.
Ne boš me videl, ne prijel,
a vedno bom s teboj bom,
kadar boš hotel.
UTRINEK
Te ne poznam,
ne vem tvojega imena,
ne kdo in kaj si,
ko začutim polnokrvnost.
Ti se prelivaš kot somrak,
jaz kot rečna gladina.
V neskončnosti se zgostiva
in izstopiva iz sebe,
v popolno mirnost.
To je vse.
Ne čakam, da te srečam,
niti ti ne čakaš mene.
Svoj trenutek sva že izpila.
ENERGIJA GIBA
plešem vate
plešem vase
tipam tukaj
in onkraj
mehko kot
pesem in koža
sem neulovljiva
plavam s semeni
v prozornem zraku
vse v sebi stopim
v brezmejnost niča
ČAS TEČE
Ti si vedno bolj v njegovem znamenju.
Ples postaja skrivnost dneva in noči,
rose in pajčevinastih žarkov.
V tvoje pesmi se stekajo neznani pritoki.
Dotiki so vajin pogovor tišine
in neskončnega hrepenenja.
Poješ mu v jeziku, ki ga ne poznam,
a ne moreš skriti vonja besed.
Dihata nevidno in žgeta pečat,
ki bo samo vajin.
Potrpežljivo čakaš,
da se bo bolečina iztočila v jok
in se bo razprla svetloba.
KORAKI NOČI
Že jo slišijo.
Potrkavanje visokih pet.
Na stopnicah se sezuje.
Stopala se stopijo s kamni.
Veliko različnih vonjev pušča za sabo,
odvečne besede.
S kože sleče boleče dotike.
Zvezde se neslišno pretihotapijo vanjo.
Vse je na svojem mestu.
Mali in Veliki voz, Kočijaž, Kasiopeja, Andromeda.
Njen presunljiv glas,
kot najfinejši pajčolan,
seda na kamne, fasade, nočne svetilke.
Nič ne bo ostalo za njo,
le ta prosojen odmev
skrit v školjki ulice.
Hrepenenje nočne ptice
po poljubih dneva.
SO
matere
ki v trebuhu
ne nosijo dete
ampak kamen
ki je vse težji
očetje
ki v svojo temo
zaklepajo otroke
in jim govorijo besede
ki režejo korake
matere
ki v beli dvorani
hranijo otroke z ledom
ko jokajo
jim zašijejo usta z molkom
očetje
ki silijo otroke
da letijo kot ptiči
čeprav imajo korenine
globoko v zemlji
matere
ki pletejo
lepljive mreže skrbi
vanje potrpežljivo zavijajo otroka
in počasi sesajo njihovo kri
očetje
katerih roke so
hitre in grobe in slane
in jih vedno znova
grobo polagajo na rane
in vsi starši
so bili otroci
ČAS PEŠČENIH UR
Ko se otroštvo sesuje
kot hiša iz kart,
ko postanejo plen lovcev,
kdo bi vedel česa,
ko ne zmorejo več bežati,
zbežijo v ubijanje,
edini način preživetja.
Krvav pesek se siplje po Sahari
in škripa v škornjih
peščenih ur.
Mrtve matere vijejo roke
in si iztrgajo srce.
Ponoči letijo očetje okostnjaki.
Kličejo otroke.
Imena visijo v zraku,
dokler jih ne posrka tišina.
Prepozno je.
Ne rabijo srca.
DUHOVI GOZDA
Snežinke vezejo pikasto zaveso.
Na rahlo zibajoči žici se,
tu in tam, oglasijo stisnjeni ptiči.
Na strmini je nepregledna množica nevest.
V lesketajoči belini dihajo nedolžnost,
pokrite z venčki in klobuki.
Roke se skrivajo v čipkastih rokavicah,
na trupu mežikajo nagajive packe.
Vzneseno pričakujejo ljube gostje,
jage babe, žalik žene in vile,
da bodo srkale ženske modrosti,
se opijale s pesmijo in plesom.
V srebrni pajčevini noči
bodo željno čakale ženine,
mesečeve goreče žarke.
Odplesale bodo noč ljubezni.
Z mehkimi, mrmrajočimi glasovi
jih bodo pospremile,
ko bodo izginjali
v modrikasto kopreno somraka.
KO BO HLAD OD MENE VEL
Ko bo hlad od mene vel,
počasi droben pesek
iz oči mi bo polzel.
Gradil nevidne bo oblike.
Mehke valove puščave
bo v tanko črto razplel.
Pel bo tiho in nerazločno,
a slišal bo le tisti, ki bo verjel.
Ko bo hlad od mene vel,
bo moja usta krokar grel.
Pozobal bo besede,
trosil njihovo energijo
in polnil kristalne sklede.
Vse neizživeto bo prevzel,
nanizal v biserno ogrlico,
in s tihim vetrom odletel.
Ko bo hlad od mene vel,
bel labod s svojimi krili
me nalahno bo objel.
Vedno bolj bova gorela,
ko bova jadrala svobodno,
in neskončno zaobjela.
Poletela bova tja,
kamor se ne da.
Ko bo hlad od mene vel,
se bova v etru s svetlobo
razpela v neznano dimenzijo.
Duh bo vse in nič imel.
Izštel bo prostor, čas in kraj.
Ne boš me videl, ne prijel,
a vedno bom s teboj bom,
kadar boš hotel.
UTRINEK
Te ne poznam,
ne vem tvojega imena,
ne kdo in kaj si,
ko začutim polnokrvnost.
Ti se prelivaš kot somrak,
jaz kot rečna gladina.
V neskončnosti se zgostiva
in izstopiva iz sebe,
v popolno mirnost.
To je vse.
Ne čakam, da te srečam,
niti ti ne čakaš mene.
Svoj trenutek sva že izpila.
ENERGIJA GIBA
plešem vate
plešem vase
tipam tukaj
in onkraj
mehko kot
pesem in koža
sem neulovljiva
plavam s semeni
v prozornem zraku
vse v sebi stopim
v brezmejnost niča
ČAS TEČE
Ti si vedno bolj v njegovem znamenju.
Ples postaja skrivnost dneva in noči,
rose in pajčevinastih žarkov.
V tvoje pesmi se stekajo neznani pritoki.
Dotiki so vajin pogovor tišine
in neskončnega hrepenenja.
Poješ mu v jeziku, ki ga ne poznam,
a ne moreš skriti vonja besed.
Dihata nevidno in žgeta pečat,
ki bo samo vajin.
Potrpežljivo čakaš,
da se bo bolečina iztočila v jok
in se bo razprla svetloba.
KORAKI NOČI
Že jo slišijo.
Potrkavanje visokih pet.
Na stopnicah se sezuje.
Stopala se stopijo s kamni.
Veliko različnih vonjev pušča za sabo,
odvečne besede.
S kože sleče boleče dotike.
Zvezde se neslišno pretihotapijo vanjo.
Vse je na svojem mestu.
Mali in Veliki voz, Kočijaž, Kasiopeja, Andromeda.
Njen presunljiv glas,
kot najfinejši pajčolan,
seda na kamne, fasade, nočne svetilke.
Nič ne bo ostalo za njo,
le ta prosojen odmev
skrit v školjki ulice.
Hrepenenje nočne ptice
po poljubih dneva.
SO
matere
ki v trebuhu
ne nosijo dete
ampak kamen
ki je vse težji
očetje
ki v svojo temo
zaklepajo otroke
in jim govorijo besede
ki režejo korake
matere
ki v beli dvorani
hranijo otroke z ledom
ko jokajo
jim zašijejo usta z molkom
očetje
ki silijo otroke
da letijo kot ptiči
čeprav imajo korenine
globoko v zemlji
matere
ki pletejo
lepljive mreže skrbi
vanje potrpežljivo zavijajo otroka
in počasi sesajo njihovo kri
očetje
katerih roke so
hitre in grobe in slane
in jih vedno znova
grobo polagajo na rane
in vsi starši
so bili otroci
ČAS PEŠČENIH UR
Ko se otroštvo sesuje
kot hiša iz kart,
ko postanejo plen lovcev,
kdo bi vedel česa,
ko ne zmorejo več bežati,
zbežijo v ubijanje,
edini način preživetja.
Krvav pesek se siplje po Sahari
in škripa v škornjih
peščenih ur.
Mrtve matere vijejo roke
in si iztrgajo srce.
Ponoči letijo očetje okostnjaki.
Kličejo otroke.
Imena visijo v zraku,
dokler jih ne posrka tišina.
