Na vsebino

Z BESEDAMI IN PRSTI / CON PAROLE E DITA *

Dare Kaurič (r. 1962)

ČUDEŽNO DETE

jabolko je padlo daleč od drevesa
bil sem čudežno dete
šesti v družini
jedel sem muhe in pil varikino
jaz sem pobil vse ribe iz akvarija

sem produkt mladostne nepremišljenosti
svojih staršev
sedaj že star in gnil
sprehajam se po liniji manjšega odpora
in dogajajo se stvari
na katere včasih niti pomislil nisem
in
dogajale se bodo stvari
na katere še pomislim ne

UJETNIKA ZA VEČNO

tiste stare slike na podstrešju
v pozabljenem predalu
kličejo me
naj jih še enkrat vzamem v roke

na porumeneli fotografiji
dva smejoča obraza
prehitela sta zaslonko
ujetnika za večno
dedek in babica

BAMBOLA

majhna stara kamrica
ki je videla obe vojni
in nežnosti poročne noči

rezek duh plesni
prihaja iz zidov iz tal
iz ročno izdelanih omar
nekaj nevsiljivih stenic
in bambola na postelji
na čistem vezenem pregrinjalu

o ti mala bambola
nocoj boš spala sama
babica je popoldne umrla

čas se je ustavil
ne bo več vonja po kavi

ČARLI

čarli je sedel na vrhu hriba
in opazoval ljudi v dolini
ljudje so bili čisto majhni
in ker je padal dež
so nosili dežnike

bili so kot majhne
sprehajajoče gobice
lahko bi jih ubral z enim zamahom roke
lahko bi jih zbrisal z enim samim zamahom

a čarli je bil utrujen
in po kosilu rad malo poleži
leta so prinesla svoje

KANIBAL

mati
le ti me lahko rešiš
vem da malce kruto zveni
a moral te bom pojesti
mama

tako bo vsaj en ostal
če ne bi umrla oba
kar tako lepo

VSI SMO LEPI

vsi smo lepi
na slikah iz osebne
sveže umiti
skrbno počesani
in nosimo tiste neumne nasmeške
ki pretentajo večino

a oni ne vidijo
skrbi
strahu
bolečine
ne vidijo klofut

vsi smo slepi

V COPATIH

v copatih
s pivom v roki
sem šel odpret
ko je pozvonilo

ravno sem gledal tv
in borut petrič je zopet prekosil samega sebe
odprl sem vrata in začuden obstal
pred vrati je stal
eden tistih
dolgih
poletnih popoldnevov

TUDI DVAKRAT

bile so gasilske vaje
fantje so skakali v razpeto platno
dekleta so jih vlažno gledala
najbolj drzni so skočili tudi dvakrat

JAZ VIDIM SKOZI MEGLO

pogovori o kulturi
z lokalnimi kulturniki
v majhni kulturni izbici
s kulturno pijačo na mizi

in pomisli
niti ena sama beseda preveč
tako pametni
tako duhoviti
tako pronicljivi

tako zaviti v meglo
tako razgledani kot razglednice

nerodno mi je pred njimi
na vsako vprašanje vedo odgovor

NE PRAV PRIJETEN ČLOVEK

umaknil sem pogled
gore so lizale nebo
in mi kradle vidik

bil sem razstavljen in ponižan
kot bi stal v sobi z ogledali
sto izkrivljenih podob
nikoli ne veš katera je prava

letala letijo
zvonovi zvonijo
steklenice steklenirajo
detektor za odkrivanje kretenov
je izpustil svoj značilen zvok

KOVAČ

vihtim to prekleto kladivo
ki mi je ukrivilo hrbet
uničilo sluh
in mi iz rok naredilo šape
katere niso mogle nuditi nežnosti

udarjal sem
in dobival udarce
ko sem bil mlajši je šlo
a sedaj sem star in zapit

zaprl bom to prekleto kovačijo
konji so dandanes redka stvar
in ljudje ne verjamejo več v vraže
da podkve prinašajo srečo

zaprl bom to prekleto kovačijo

PO POTEH NAPREDKA

zbudil sem se danes zjutraj in spil 16 piv
pozneje je proizvodnja stekla normalno
in brez zastojev ki smo jih pričakovali
delavke in delavci v lepih novih uniformah veselo pojo
odobrili so jim sindikalni izlet v benetke

gondole že čakajo
gondole že čakajo

USPAVANKA

v krčmi pri mrtvem mornarju
sva se nekoč spoznala
rum je vžgal kri v žilah
kako noro sva plesala
kako noro sva plesala

bila je nepozabna noč
divje sva se ljubila
nisem bil več osamljeni volk
obljubila je da bo čakala
obljubila je da bo čakala

pojem ji uspavanko
pojem ji uspavanko

a moral sem oditi
bil sem garač na morju
in nisem se bal viharjev
njeno lice na obzorju
z mislimi pri njej

v krčmi pri mrtvem mornarju
bila je njena svatba
našel sem jo v objemu njega
orkester igral je ta valček
orkester igral je le

pojem ji uspavanko
pojem ji uspavanko

VSE JE V REDU

kdo je bil najglasnejši pri šanku
kdo je razbijal flaše in iskal prepir
kdo je častil celo društvo
kdo je šinfal čez oblast

daj samo še enkrat mi natoči
in potem grem
problemi so zradirani
in zdaj se ničesar ne bojim
opice ni več na ramenu
in zdaj je vse v redu

domov grem
slekel se bom lepo počasi in legel
smeh in glasba s televizorja
me bosta ubila

NOREC NA GRIČU

sestre so prijazne z nami
zmeraj se znajo pošaliti
včasih nam prinesejo pomaranče
vedno so tu

vsak dan igram šah
in pravijo mi korčnoj
včasih na valovih ulovim ota pestnerja
in
ne ne
ni mi slabo
sestre so prijazne z nami
zmeraj se znajo pošaliti
sprehajajva se po saturnovem obroču

OBISK

prišel sem ob nepravem času
na nepravi kraj
a iz vljudnosti
so mi vseeno postregli
s potico in vinom

pogledovali so na uro
in se z očmi spraševali
kdaj neki bom odšel

govoril sem same nepomembne stvari
in gospodar je mencal in mencal

a kaj
sneg mi je branil oditi
izbral sem si najmlajšo hčer

PRVIČ

v prepotenem delavskem avtobusu
je izgubila nedolžnost
jo izgubila in nikoli več našla
v temi garaže je bilo prvič
menda je bolelo in bilo tudi nekaj krvi

ko si je prižgala cigareto
je bila že 7 minut noseča
a ona tega seveda še ni vedela

v smrdljivem delavskem avtobusu
sem izgubil pamet
na sedežu št. 48
sem razpadel in se nikoli več sestavil

PADALO

stojim nad prepadom
a imam padalo
in ni me strah
tvoja ljubezen je moje padalo
srce tvoje
moje nihalo

reci
in skočil bom
vem da se mi ne more nič zgoditi
tvoja ljubezen je moje padalo

ŽIVLJENJE JE LEPO

takrat ko zdi se ti da se podira svet
kot da vse drvi navzdol v globok prepad
zdi se kot da razpada prav vse
in samo še kaos hrani tvoj nemir

vedno znova pride dan
ko se razvedri nebo
nariše na obraz nasmeh
srce zašepeta
življenje je lepo

takrat ko utapljaš se v samoti tej
kot da življenje trosi ti drobtine le
ko ni nikogar da stisneš ga v objem
drži
brez bolečine prave ljubezni ni

a vedno na koncu pride kdo
ki ti razvedri nebo
nariše na obraz nasmeh
srce naglas kriči
življenje je lepo
življenje je lepo

TRPIŠ

zabadam besede vate
podle umazane prostaške besede
ne vem
se ne znaš ali nočeš braniti
trpiš

nesmiselne obtožbe
ki jih bruham
črke ki sestavljajo besede
besede ki sestavljajo stavke
stavke ki povzročajo bolečino
mečem vate

ne vem razloga in me ne zanima
uživam ko trpiš

POKLIČI ME

pokliči me
ko sama ostaneš
ko se škrati poskrijejo
in sence postanejo daljše

pokliči me
ko se naveličaš pogovarjati s stenami
ali ko ne moreš odkleniti avtomobila
pokliči me
pomagam ti ubiti bolečino
sem profesionalni amortizer
za človeško stisko

in ne pozabi me poklicati
ko umreš
da pridem
plesat na tvoj grob

UBEŽNICA

vrnila se je pozno zvečer
v temi otipala stikalo za luč
s pogledom objela
svoje najljubše predmete
toaster in nož ki reže sam
likalnik in sesalnik
pralni stroj in zmrzovalnik
električni stiskalnik sokov
termoakumulacijsko peč

mala ubežnica
mala naivna ubežnica
ni lahko živeti v svetu
odpiračev konzerv
in plutovinastih zamaškov
sama pri sebi je dejala
nikoli več
nikoli več ne bom bežala

V HLADILNIKU

pobrala me je v enem izmed tistih
pločevinastih bifejev
kjer točijo kar iz plastičnih kozarcev
ima vse in hoče še več
ima vse in botoks v ustnicah
in jaz sem ji bil všeč

njena soba ima 4 stene
njena postelja je mehka in njeni joški trdi
prizna mi da jo je strah sevanja
včasih da sanja o podtaknjenih bombah
mirim jo
pri nas kaj takega ni mogoče
izsesaj mi vse vitamine

ko noč umre in dan se rodi
ko tovarniške sirene zatulijo
takrat odidem in ne vrnem se več nazaj
zaspala je v hladilniku
in solze ki so ji tekle po licih
so postale led

POBEGNI Z MANO

moje misli so bile preveč umazane
za tvojo pesniško dušo
moji delavski čevlji pregrobi
za tvoje čipke in svilo

verjemi mi
sedaj občutim
kaj pomeni biti sam
zaupaj mi
stopi bliže
se še spomniš
ko sem ti rekel
pobegni z mano
greva gledat vlake
ki vozijo kakor da se ne bi nič zgodilo
kot da ne vedo da so mi vrane
da so mi vrane popile možgane
in ti pojedla moje devištvo
ter me pustila samega

verjemi mi
sedaj občutim

3 PRSTE TEKILE

daj mi povej se spominjaš
ko smo ležali na plaži
začudeno šteli zvezde
ki so bežale visoko
se spominjaš poljubov
kamnov pekočih od sonca
plesa do jutra kdo dlje zdrži
ko vpili smo daj o daj mi

3 prste tekile limono in sol
nihče od nas ni hotel domov
3 prste tekile limono in sol
v deželi sanj pozabil sem naslov

ostali so le spomini
spomini v mesečini
pozabljeni ne bodo nikoli
zakladi skriti globoko
se spominjaš poljubov
kamnov pekočih od sonca
plesa do jutra kdo dlje zdrži
ko vpili smo daj o daj mi

3 prste tekile limono in sol
nihče od nas ni hotel domov
3 prste tekile limono in sol
v deželi sanj pozabil sem naslov

NOVICA

iz glavnega štaba je prišla vest
da je hrane samo še za 28 dni
potem pa se bomo lahko požrli med sabo

meso bo imelo čuden okus
kot je čudno tudi vse ostalo
po bombi

NIKOGAR DOMA

po vsakem dežju pride sonce
tudi po radioaktivnem bo prišlo
in potrkalo na šipe naše domačije
a verjetno ne bo nikogar doma
da bi odprl

PLES DUHOV

bilo je v nekem drugem času
bilo je v nekem drugem kraju
stopala sva po široki ulici
polni zapuščenih avtomobilov
mrtvih tramvajev
in pozabljenih skeletov
Z desne in leve
jezna pročelja hiš
so naju mrko opazovala
umazane stene so se približevale
in grozile da naju stisnejo v nič
Z desne in leve
jezna pročelja hiš
so naju mrko opazovala
naju
predhodnika skrunilcev lepote
naju
Adama in Evo

LAHKO NOČ

zgodovina je pisana s pravo mero okusa
med odmorom na šolskem wcju
zakaj verjet knjigam
zgodovino lahko spreminjaš poljubno

in jaz
ne verjamem v strahopetnost poraženih
in v herojstva junakov
marija je bila devica samo do šestnajstega
in zadnja večerja ni bila nikoli plačana
julija je bila kurba
in romeo je imel sifilis
srečala sta se
v bordelu zlomljenih src

ne ubadaj se s tem
oglej si polfinale kviza
zlošči svoje kavbojske škornje
zalij travo na balkonu
in poljubi ženo za lahko noč

sem le utrujena klimatska naprava
eksotična ptica iz šempetra
luknja v možganih
moje ime vpiši pod
B 24

KONJ

počutim se kot konj

kot odslužen dirkalni konj
ki svojemu gospodarju
bolj škoduje kot koristi

moje telo je polno brazgotin
sledov udarcev biča
ne znam več dvigniti glave
ponosno in visoko
in moja kopita
so samo še
karikatura

počutim se kot konj
kot odslužen dirkalni konj
in ponižno čakam
na
milostni strel

POVOZIL ME JE ČAS

priznam priznam povozil me je čas
nikakor ni prijetno a niti ne boli
naboj mi peša in izgublja se moj glas
priznam naglas povozil me je čas

stisnjen v kot izpadam iz igre
in mojo družbo krasi le naročje spominov
zaciklane rime obstale so nekje na pol poti
priznam na glas povozil me je čas

slišim jutra čakaš v objemu novih junakov
ne dohajam več tvojih lahkotnih korakov
v telefonu ti brnijo nove številke
priznam naglas povozil me je čas

ni več karte v rokavu ko večer zažubori
vse je isto le k tebi se mi ne mudi
naboj mi peša izgublja se moj glas
priznam naglas povozil me je čas

Iz pesniške zbirke Z besedami in prsti / Con parole e dita, (Založba Bogataj, Idrija 2018 / Editore Bogataj, Idrija 2018)

IL BAMBINO PRODIGIO

il pomo è caduto lontano dall’albero
ero il bambino prodigio
il sesto in famiglia
mangiavo le mosche e bevevo la varechina
io ho ammazzato tutti i pesci dell’acquario

sono il prodotto della giovanile sventatezza
dei miei genitori
adesso ormai vecchio e marcio
giro secondo il principio del minimo sforzo
e mi capitano cose
alle quali una volta neanche ci pensavo
e
succederanno cose
a cui neanche ci penso

PRIGIONIERI IN ETERNO

quelle vecchie foto nel solaio
in un cassetto dimenticato
mi chiamano
di prenderle una buona volta in mano

su una fotografia ingiallita
due volti ridenti
hanno preceduto il diaframma
prigionieri in eterno
il nonno e la nonna

LA BAMBOLA

una vecchia cameretta
che ha visto tutte e due le guerre
e le tenerezze della notte nuziale

l’odore pungente di muffa
proviene dai muri dal pavimento
dagli armadi fatti a mano
qualche cimice non troppo importuna
e la bambola sul letto
su una pulita coltre ricamata

o tu piccola bambola
stanotte dormirai da sola
la nonna è morta nel pomeriggio

il tempo si è fermato
non ci sarà più l’aroma del caffè

CHARLIE

Charlie sedeva in cima al monte
e osservava la gente nella valle
erano persone piccolissime
e poiché pioveva
portavano gli ombrelli

erano come piccoli funghi
a passeggio avrebbe potuto
raccoglierli con un gesto della mano
avrebbe potuto cancellarli con una sola mossa

ma Charlie era stanco
e dopo il pranzo amava riposare un po’
il tempo ahimé con gli anni ci arreca danni

CANNIBALE

madre
solo tu puoi salvarmi
lo so che sembra crudele
ma dovrò divorarti
mamma

così almeno uno resterà
altrimenti moriremmo entrambi
sul più bello

SIAMO BELLI TUTTI

siamo belli tutti
sulle foto della carta d’identità
lavati di fresco
pettinati accuratamente
e giriamo con quei sorrisini sciocchi
che incantano la maggioranza

ma loro non vedono
le preoccupazioni
la paura
le sofferenze
non vedono gli schiaffi

siamo ciechi tutti

IN PANTOFOLE

in pantofole
con una birra in mano
sono andato ad aprire
quando il campanello ha suonato

stavo guardando la tivù
e borut petrič* ha superato di nuovo se stesso
ho aperto la porta restando di stucco
davanti alla porta stava
uno di quei
lunghi
pomeriggi estivi

* Famoso nuotatore sloveno

ANCHE DUE VOLTE

erano le esercitazioni dei vigili del fuoco
i pompieri si lanciavano su un telone disteso
le ragazze li guardavano con occhi umidi
i più audaci sono saltati anche due volte

IO VEDO ATTRAVERSO LA NEBBIA

conversazioni di cultura
con operatori culturali locali
in una stanzetta di cultura
con bevande culturali in tavola

e pensa
neanche una sola parola di troppo
così intelligenti
così spiritosi
così perspicaci

così avvolti nella nebbia
di ampie vedute come una cartolina
           illustrata con panorama
mi sento a disagio tra loro
sanno rispondere a ogni domanda

NON PROPRIO UNA PERSONA PIACEVOLE

ho abbassato lo sguardo
le montagne lambivano il cielo
e mi rubavano la vista

ero scomposto e umiliato
come trovandomi in una sala di specchi
cento immagini deformate
non sai mai quale è quella giusta

gli aerei volano
le campane suonano
le bottiglie si vetrificano
il detector per la scoperta dei cretini
ha emesso il suo suono caratteristico

IL FABBRO

brandisco questo maledetto martello
che mi ha curvato la schiena
danneggiato l’udito
e trasformato le mani in zampe
incapaci di dare tenerezza

battevo sodo
e sode le buscavo
passi quando ero più giovane
ma ora sono vecchio e beone

venderò questa maledetta fucina
i cavalli oggigiorno sono cosa rara
e la gente non crede più nella superstizione
che i ferri di cavallo portino fortuna

chiuderò bottega e spenderò i soldi in osteria

SUL CAMMINO DEL PROGRESSO

stamane mi sono svegliato presto e mi sono
                      scolato 16 birre
più tardi la produzione è iniziata normalmente
e senza gli arresti che ci aspettavamo
le operaie e gli operai in belle uniformi nuove
cantavano allegramente avendo ottenuto
il benestare di una gita sindacale a venezia

le gondole già aspettano
le gondole già aspettano

NINNA NANNA

nell’osteria al marinaio morto
una volta ci siamo conosciuti
il rum ha acceso il sangue nelle vene
con che pazza foga ballavamo
con che frenesia

era una notte indimenticabile
abbiamo fatto l’amore a più non posso
non ero più il solitario lupo di mare
mi ha promesso di aspettarmi
mi ha promesso di aspettarmi

le canto la ninna nanna
le canto la ninna nanna

ma dovevo partire
ero uno sgobbone in alto mare
e non temevo le bufere
con il suo viso all’orizzonte
con i pensieri da lei

nell’osteria al marinaio morto
ha celebrato le sue nozze
l’ho trovata tra le braccia di un altro
l’orchestra suonava questo valzer
l’orchestra lo suonava con insistenza

io le canto la ninna nanna
le canto la ninna nanna

TUTTO È A POSTO

chi era il più rumoroso al banco
chi rompeva i fiaschi e cercava di litigare
chi offriva da bere a tutta la compagnia
chi screditava il governo

dai versami un altro bicchiere
e poi me ne vado
i problemi sono cancellati
e ora non temo più nulla
non ho più la scimmia sulla spalla
e adesso tutto è a posto

vado a casa
mi spoglierò pian pianino e mi sdraierò
le risa e la musica dal televisore
mi uccideranno

UN MATTO SUL COLLE *

le infermiere sono gentili con noi
sanno scherzare sempre
talvolta ci portano arance
sono sempre qua

ogni giorno gioco a scacchi
e mi chiamano korčnoj
a volte alla radio riesco ad intercettare
           oto pestner**
e
no no
non me la passo male
le infermiere sono gentili con noi
sanno scherzare sempre
noi due invece dai andiamo a spasso
           lungo l’anello di saturno

* Su un colle a Idrija c’è un rinomato ospedale psichiatrico che accoglie per periodi più o meno provvisori quei malati mentali che chiedono aiuto perché non riescono più a cavarsela da soli.
** Noto cantante sloveno.

LA VISITA

sono giunto in un momento inopportuno
in un luogo sbagliato
ma per gentilezza
mi hanno offerto lo stesso
il dolce natalizio e il vino

guardavano di sottecchi
l’orologio e si chiedevano
quando mai toglierò il disturbo

parlavo solo cose insignificanti
mettendo il padrone proprio a disagio

insomma
la neve m’impediva di andarmene
quindi mi scelsi la figlia più giovane

LA PRIMA VOLTA

sul pullman per operai grondante di sudore
ha perso la verginità
l’ha persa e non l’ha ritrovata mai più
nell’oscurità del garage è stato la prima volta
a quanto pare faceva male e c’era
           anche un po’ di sangue

quando si accese una sigaretta
era già incinta da 7 minuti
ma lei naturalmente non lo sapeva ancora

nel puzzolente pullman per operai
ho perso la ragione
sul sedile n.48 totalmente distrutto
non mi sono ricomposto mai più

IL PARACADUTE

sto sopra un abisso
ma ho il paracadute
e non ho paura
il tuo amore è il mio paracadute
il tuo cuore
il mio oscillatore

dimmi
e mi lancerò
so che non può succedermi niente
il tuo amore è il mio paracadute

LA VITA È BELLA

quando ti pare che il mondo stia crollando
e che tutto precipiti in un profondo abisso
e sembra che proprio tutto vada in sfacelo
e solo il caos alimenti la tua inquietudine

torna sempre un nuovo giorno
che ti rasserena il cielo
sul viso ti traccia un sorriso
il cuore sussurra
la vita è bella

quando stai affondando in questa solitudine
e sembra che la vita ti sparga solo briciole
quando non c’è nessuno da abbracciare forte
allora è evidente
che senza dolore non ci sia vero amore

ma alla fine viene sempre qualcuno
che ti rasserena il cielo
tracciando sul tuo viso un sorriso
il cuore grida a perdifiato
la vita è bella
la vita è bella

SOFFRI

in te configgo le parole
parole infami sporche volgari
non so
se non sai o non vuoi difenderti
soffri

assurde le accuse
che vomito
lettere che non coniano parole
parole che formano frasi
frasi che provocano dolore
ti butto addosso

ignoro il motivo e non m’interessa
godo quando soffri

CHIAMAMI

chiamami
quando resti sola
quando i folletti si celano
e le ombre si allungano

chiamami
quando ti stufi di chiacchierare con le pareti
o quando non puoi aprire la macchina chiusa a chiave
chiamami
ti aiuterò ad ammazzare la pena
sono un amortizzatore professionale
per le umane angosce

e non dimenticare di chiamarmi
quando morirai
affinché venga
a ballare sulla tua tomba

LA FUGGIASCA

è tornata di sera tardi
nel buio ha tastato l’interruttore elettrico
con lo sguardo ha abbracciato
i suoi oggetti prediletti
il tostapane e il coltello che taglia da solo
il ferro da stiro e l’aspirapolvere
la lavatrice e la ghiacciaia
lo spremisucchi elettrico
la stufa ad accumulo

piccola fuggiasca
piccola ingenua fuggiasca
non è facile vivere
in un mondo di apriscatole
e di tappi di sughero
disse tra sé
mai più
non fuggirò mai più

NEL FRIGORIFERO

mi ha preso con sé in uno di quei bar
di lamiera dove versano da bere
direttamente da bicchieri di plastica
ha tutto e vuole ancora di più
ha tutto e botox nelle labbra
e io le piacevo

la sua camera ha 4 pareti
il suo letto è soffice e le sue tette turgide
ammette di temere le radiazioni
che a volte sogna bombe collocate di nascosto
la tranquillizzo
da noi qualcosa del genere non è possibile
succhiami tutte le vitamine

quando la notte muore e sorge il giorno
quando le sirene delle fabbriche fischiano
allora me ne vado e non torno più indietro
si è addormentata nel frigorifero
e le lacrime che rigavano le sue guance
sono diventate ghiaccio

SCAPPA CON ME

i miei pensieri erano troppo osceni
per la tua anima poetica
le mie scarpe di lavoro troppo grossolane
per i tuoi merletti e la seta

credimi
adesso sento
cosa significa essere solo
abbi fiducia in me
avvicinati
ricordi ancora
quando ti ho detto
scappa con me
andiamo a guardare i treni
che girano come non fosse successo niente
come se non sapessero che le cornacchie
che le cornacchie mi hanno succhiato il cervello
e tu ti sei mangiata la mia verginità
lasciandomi poi solo

credimi
adesso me ne rendo conto

3 DITA DI TEQUILA

dai dammi ricordi
quando sdraiáti sulla spiaggia
contavamo sorpresi le stelle
che filavano in alto
ricordi i baci
i ciottoli roventi dal sole
il ballo fino all’alba chi resiste più a lungo
mentre urlavamo dai su dammi

3 dita di tequila un limone e sale
nessuno di noi voleva andare a casa
3 dita di tequila un limone e sale
nel paese dei sogni mi sono scordato dell’indirizzo

son rimasti solo i ricordi
i ricordi nel chiaro di luna
non saranno dimenticati mai
tesori sepolti in profondità
ricordi i baci
i ciottoli roventi dal sole
il ballo fino all’alba chi resiste più a lungo
mentre urlavamo dai su dammi

3 dita di tequila un limone e sale
nessuno di noi voleva rientrare
3 dita di tequila un limone e sale
nel paese dei sogni ho dimenticato l’indirizzo

NOTIZIA

dallo stato maggiore è giunta la notizia
che le vettovaglie basteranno solo per 28 giorni
e dopo potremo divorarci a vicenda

la carne avrà un gusto strano
com’è strano anche tutto il resto
dopo la bomba

NESSUNO A CASA

dopo ogni pioggia viene il sole
verrà anche dopo quello radioattivo
e busserà ai vetri della nostra dimora
ma probabilmente non ci sarà nessuno a casa
per poter aprire.

DANZA DEGLI SPIRITI

accadde in un altro tempo
accadde in un altro luogo
camminavamo per una via larga
piena di automobili abbandonate
di tram morti
e di scheletri dimenticati
Da destra e da sinistra
le arcigne facciate delle case
ci spiavano con occhio torvo
le sudice pareti si avvicinavano
minacciando di schiacciarci
Da destra e da sinistra
le arcigne facciate delle case
ci spiavano con occhio torvo
noi due
precursori dei profanatori della bellezza
noi due
Adamo ed Eva

BUONANOTTE

la storia è stata scritta con gusto e misura
durante l’intervallo nel wc della scuola
perché mai credere ai libri
puoi trasformare la storia arbitrariamente

e io
non credo nella codardia degli sconfitti
e nell’eroismo dei prodi
la madonna è stata vergine fino ai sedici anni
e l’ultima cena non è stata mai pagata
giulietta era una puttana
e romeo aveva la sifilide
si sono incontrati
nel bordello dei cuori spezzati

non occuparti di queste cose
guardati il semifinale del quiz
lucida i tuoi stivali da cowboy
annaffia l’erba sul balcone
e bacia la moglie augurandole la buonanotte

sono soltanto un condizionatore d’aria stanco
un uccello esotico di šempeter*
un buco nel cervello
registra il mio nome sotto
la B 24

* Località slovena di confine vicino a Gorizia

IL CAVALLO

ho la sensazione di essere un cavallo

un cavallo da corsa ormai inabile
che al suo padrone
è più nocivo che utile

il mio corpo è pieno di cicatrici
di tracce di sferzate
non so più sollevare la testa
con fierezza
e i miei zoccoli
non sono altro
che caricatura

ho la sensazione di essere un cavallo
un cavallo da corsa ormai disabile
e attendo umilmente
il colpo
di grazia

IL TEMPO MI HA TRAVOLTO

lo ammetto e riconosco il tempo mi ha travolto
non è affatto piacevole ma nemmeno doloroso
lo slancio si attenua e la mia voce si perde
lo ammetto a voce alta il tempo mi ha travolto

schiaffato in un angolo escluso dal gioco
i miei compagni orna solo un mucchio di ricordi
la solita musica-solfa si è fermata a metà strada
confesso ad alta voce il tempo mi ha travolto

sento i mattini aspetti tra le braccia di nuovi eroi
non riesco più a raggiungere i tuoi passi leggeri
nel tuo telefono ronzano nuovi numeri
a voce alta riconosco il tempo mi ha travolto

non c’è più l’asso nella manica quando la sera si anima
frenetica tutto è identico solo non corro più da te
il mio ardore si affievolisce e la mia voce si perde
lo confesso ad alta voce il tempo mi ha travolto

Izbrala, prevedla in napisala zapis Jolka Milič / Scelta, notizia sull’autore e traduzione di Jolka Milič

100 %