jabolko je padlo daleč od drevesa
bil sem čudežno dete
šesti v družini
jedel sem muhe in pil varikino
jaz sem pobil vse ribe iz akvarija
sem produkt mladostne nepremišljenosti
svojih staršev
sedaj že star in gnil
sprehajam se po liniji manjšega odpora
in dogajajo se stvari
na katere včasih niti pomislil nisem
in
dogajale se bodo stvari
na katere še pomislim ne
UJETNIKA ZA VEČNO
tiste stare slike na podstrešju
v pozabljenem predalu
kličejo me
naj jih še enkrat vzamem v roke
na porumeneli fotografiji
dva smejoča obraza
prehitela sta zaslonko
ujetnika za večno
dedek in babica
BAMBOLA
majhna stara kamrica
ki je videla obe vojni
in nežnosti poročne noči
rezek duh plesni
prihaja iz zidov iz tal
iz ročno izdelanih omar
nekaj nevsiljivih stenic
in bambola na postelji
na čistem vezenem pregrinjalu
o ti mala bambola
nocoj boš spala sama
babica je popoldne umrla
čas se je ustavil
ne bo več vonja po kavi
ČARLI
čarli je sedel na vrhu hriba
in opazoval ljudi v dolini
ljudje so bili čisto majhni
in ker je padal dež
so nosili dežnike
bili so kot majhne
sprehajajoče gobice
lahko bi jih ubral z enim zamahom roke
lahko bi jih zbrisal z enim samim zamahom
a čarli je bil utrujen
in po kosilu rad malo poleži
leta so prinesla svoje
KANIBAL
mati
le ti me lahko rešiš
vem da malce kruto zveni
a moral te bom pojesti
mama
tako bo vsaj en ostal
če ne bi umrla oba
kar tako lepo
VSI SMO LEPI
vsi smo lepi
na slikah iz osebne
sveže umiti
skrbno počesani
in nosimo tiste neumne nasmeške
ki pretentajo večino
a oni ne vidijo
skrbi
strahu
bolečine
ne vidijo klofut
vsi smo slepi
V COPATIH
v copatih
s pivom v roki
sem šel odpret
ko je pozvonilo
ravno sem gledal tv
in borut petrič je zopet prekosil samega sebe
odprl sem vrata in začuden obstal
pred vrati je stal
eden tistih
dolgih
poletnih popoldnevov
TUDI DVAKRAT
bile so gasilske vaje
fantje so skakali v razpeto platno
dekleta so jih vlažno gledala
najbolj drzni so skočili tudi dvakrat
JAZ VIDIM SKOZI MEGLO
pogovori o kulturi
z lokalnimi kulturniki
v majhni kulturni izbici
s kulturno pijačo na mizi
in pomisli
niti ena sama beseda preveč
tako pametni
tako duhoviti
tako pronicljivi
tako zaviti v meglo
tako razgledani kot razglednice
nerodno mi je pred njimi
na vsako vprašanje vedo odgovor
NE PRAV PRIJETEN ČLOVEK
umaknil sem pogled
gore so lizale nebo
in mi kradle vidik
bil sem razstavljen in ponižan
kot bi stal v sobi z ogledali
sto izkrivljenih podob
nikoli ne veš katera je prava
letala letijo
zvonovi zvonijo
steklenice steklenirajo
detektor za odkrivanje kretenov
je izpustil svoj značilen zvok
KOVAČ
vihtim to prekleto kladivo
ki mi je ukrivilo hrbet
uničilo sluh
in mi iz rok naredilo šape
katere niso mogle nuditi nežnosti
udarjal sem
in dobival udarce
ko sem bil mlajši je šlo
a sedaj sem star in zapit
zaprl bom to prekleto kovačijo
konji so dandanes redka stvar
in ljudje ne verjamejo več v vraže
da podkve prinašajo srečo
zaprl bom to prekleto kovačijo
PO POTEH NAPREDKA
zbudil sem se danes zjutraj in spil 16 piv
pozneje je proizvodnja stekla normalno
in brez zastojev ki smo jih pričakovali
delavke in delavci v lepih novih uniformah veselo pojo odobrili so jim sindikalni izlet v benetke
gondole že čakajo
gondole že čakajo
USPAVANKA
v krčmi pri mrtvem mornarju
sva se nekoč spoznala
rum je vžgal kri v žilah
kako noro sva plesala
kako noro sva plesala
bila je nepozabna noč
divje sva se ljubila
nisem bil več osamljeni volk
obljubila je da bo čakala
obljubila je da bo čakala
pojem ji uspavanko
pojem ji uspavanko
a moral sem oditi
bil sem garač na morju
in nisem se bal viharjev
njeno lice na obzorju
z mislimi pri njej
v krčmi pri mrtvem mornarju
bila je njena svatba
našel sem jo v objemu njega
orkester igral je ta valček
orkester igral je le
pojem ji uspavanko
pojem ji uspavanko
VSE JE V REDU
kdo je bil najglasnejši pri šanku
kdo je razbijal flaše in iskal prepir
kdo je častil celo društvo
kdo je šinfal čez oblast
daj samo še enkrat mi natoči
in potem grem
problemi so zradirani
in zdaj se ničesar ne bojim
opice ni več na ramenu
in zdaj je vse v redu
domov grem
slekel se bom lepo počasi in legel
smeh in glasba s televizorja
me bosta ubila
NOREC NA GRIČU
sestre so prijazne z nami
zmeraj se znajo pošaliti
včasih nam prinesejo pomaranče
vedno so tu
vsak dan igram šah
in pravijo mi korčnoj
včasih na valovih ulovim ota pestnerja
in
ne ne
ni mi slabo
sestre so prijazne z nami
zmeraj se znajo pošaliti
sprehajajva se po saturnovem obroču
OBISK
prišel sem ob nepravem času
na nepravi kraj
a iz vljudnosti
so mi vseeno postregli
s potico in vinom
pogledovali so na uro
in se z očmi spraševali
kdaj neki bom odšel
govoril sem same nepomembne stvari
in gospodar je mencal in mencal
a kaj
sneg mi je branil oditi
izbral sem si najmlajšo hčer
PRVIČ
v prepotenem delavskem avtobusu
je izgubila nedolžnost
jo izgubila in nikoli več našla
v temi garaže je bilo prvič
menda je bolelo in bilo tudi nekaj krvi
ko si je prižgala cigareto
je bila že 7 minut noseča
a ona tega seveda še ni vedela
v smrdljivem delavskem avtobusu
sem izgubil pamet
na sedežu št. 48
sem razpadel in se nikoli več sestavil
PADALO
stojim nad prepadom
a imam padalo
in ni me strah
tvoja ljubezen je moje padalo
srce tvoje
moje nihalo
reci
in skočil bom
vem da se mi ne more nič zgoditi
tvoja ljubezen je moje padalo
ŽIVLJENJE JE LEPO
takrat ko zdi se ti da se podira svet
kot da vse drvi navzdol v globok prepad
zdi se kot da razpada prav vse
in samo še kaos hrani tvoj nemir
vedno znova pride dan
ko se razvedri nebo
nariše na obraz nasmeh
srce zašepeta
življenje je lepo
takrat ko utapljaš se v samoti tej
kot da življenje trosi ti drobtine le
ko ni nikogar da stisneš ga v objem
drži
brez bolečine prave ljubezni ni
a vedno na koncu pride kdo
ki ti razvedri nebo
nariše na obraz nasmeh
srce naglas kriči
življenje je lepo
življenje je lepo
TRPIŠ
zabadam besede vate
podle umazane prostaške besede
ne vem
se ne znaš ali nočeš braniti
trpiš
nesmiselne obtožbe
ki jih bruham
črke ki sestavljajo besede
besede ki sestavljajo stavke
stavke ki povzročajo bolečino
mečem vate
ne vem razloga in me ne zanima
uživam ko trpiš
POKLIČI ME
pokliči me
ko sama ostaneš
ko se škrati poskrijejo
in sence postanejo daljše
pokliči me
ko se naveličaš pogovarjati s stenami
ali ko ne moreš odkleniti avtomobila
pokliči me
pomagam ti ubiti bolečino
sem profesionalni amortizer
za človeško stisko
in ne pozabi me poklicati
ko umreš
da pridem
plesat na tvoj grob
UBEŽNICA
vrnila se je pozno zvečer
v temi otipala stikalo za luč
s pogledom objela
svoje najljubše predmete
toaster in nož ki reže sam
likalnik in sesalnik
pralni stroj in zmrzovalnik
električni stiskalnik sokov
termoakumulacijsko peč
mala ubežnica
mala naivna ubežnica
ni lahko živeti v svetu
odpiračev konzerv
in plutovinastih zamaškov
sama pri sebi je dejala
nikoli več
nikoli več ne bom bežala
V HLADILNIKU
pobrala me je v enem izmed tistih
pločevinastih bifejev
kjer točijo kar iz plastičnih kozarcev
ima vse in hoče še več
ima vse in botoks v ustnicah
in jaz sem ji bil všeč
njena soba ima 4 stene
njena postelja je mehka in njeni joški trdi
prizna mi da jo je strah sevanja
včasih da sanja o podtaknjenih bombah
mirim jo
pri nas kaj takega ni mogoče
izsesaj mi vse vitamine
ko noč umre in dan se rodi
ko tovarniške sirene zatulijo
takrat odidem in ne vrnem se več nazaj
zaspala je v hladilniku
in solze ki so ji tekle po licih
so postale led
POBEGNI Z MANO
moje misli so bile preveč umazane
za tvojo pesniško dušo
moji delavski čevlji pregrobi
za tvoje čipke in svilo
verjemi mi
sedaj občutim
kaj pomeni biti sam
zaupaj mi
stopi bliže
se še spomniš
ko sem ti rekel
pobegni z mano
greva gledat vlake
ki vozijo kakor da se ne bi nič zgodilo
kot da ne vedo da so mi vrane
da so mi vrane popile možgane
in ti pojedla moje devištvo
ter me pustila samega
verjemi mi
sedaj občutim
3 PRSTE TEKILE
daj mi povej se spominjaš
ko smo ležali na plaži
začudeno šteli zvezde
ki so bežale visoko
se spominjaš poljubov
kamnov pekočih od sonca
plesa do jutra kdo dlje zdrži
ko vpili smo daj o daj mi
3 prste tekile limono in sol
nihče od nas ni hotel domov
3 prste tekile limono in sol
v deželi sanj pozabil sem naslov
ostali so le spomini
spomini v mesečini
pozabljeni ne bodo nikoli
zakladi skriti globoko
se spominjaš poljubov
kamnov pekočih od sonca
plesa do jutra kdo dlje zdrži
ko vpili smo daj o daj mi
3 prste tekile limono in sol
nihče od nas ni hotel domov
3 prste tekile limono in sol
v deželi sanj pozabil sem naslov
NOVICA
iz glavnega štaba je prišla vest
da je hrane samo še za 28 dni
potem pa se bomo lahko požrli med sabo
meso bo imelo čuden okus
kot je čudno tudi vse ostalo
po bombi
NIKOGAR DOMA
po vsakem dežju pride sonce
tudi po radioaktivnem bo prišlo
in potrkalo na šipe naše domačije
a verjetno ne bo nikogar doma
da bi odprl
PLES DUHOV
bilo je v nekem drugem času
bilo je v nekem drugem kraju
stopala sva po široki ulici
polni zapuščenih avtomobilov
mrtvih tramvajev
in pozabljenih skeletov
Z desne in leve
jezna pročelja hiš
so naju mrko opazovala
umazane stene so se približevale
in grozile da naju stisnejo v nič
Z desne in leve
jezna pročelja hiš
so naju mrko opazovala
naju
predhodnika skrunilcev lepote
naju
Adama in Evo
LAHKO NOČ
zgodovina je pisana s pravo mero okusa
med odmorom na šolskem wcju
zakaj verjet knjigam
zgodovino lahko spreminjaš poljubno
in jaz
ne verjamem v strahopetnost poraženih
in v herojstva junakov
marija je bila devica samo do šestnajstega
in zadnja večerja ni bila nikoli plačana
julija je bila kurba
in romeo je imel sifilis
srečala sta se
v bordelu zlomljenih src
ne ubadaj se s tem
oglej si polfinale kviza
zlošči svoje kavbojske škornje
zalij travo na balkonu
in poljubi ženo za lahko noč
sem le utrujena klimatska naprava
eksotična ptica iz šempetra
luknja v možganih
moje ime vpiši pod
B 24
KONJ
počutim se kot konj
kot odslužen dirkalni konj
ki svojemu gospodarju
bolj škoduje kot koristi
moje telo je polno brazgotin
sledov udarcev biča
ne znam več dvigniti glave
ponosno in visoko
in moja kopita
so samo še
karikatura
počutim se kot konj
kot odslužen dirkalni konj
in ponižno čakam
na
milostni strel
POVOZIL ME JE ČAS
priznam priznam povozil me je čas
nikakor ni prijetno a niti ne boli
naboj mi peša in izgublja se moj glas
priznam naglas povozil me je čas
stisnjen v kot izpadam iz igre
in mojo družbo krasi le naročje spominov
zaciklane rime obstale so nekje na pol poti
priznam na glas povozil me je čas
slišim jutra čakaš v objemu novih junakov
ne dohajam več tvojih lahkotnih korakov
v telefonu ti brnijo nove številke
priznam naglas povozil me je čas
ni več karte v rokavu ko večer zažubori
vse je isto le k tebi se mi ne mudi
naboj mi peša izgublja se moj glas
priznam naglas povozil me je čas
Iz pesniške zbirke Z besedami in prsti / Con parole e dita, (Založba Bogataj, Idrija 2018 / Editore Bogataj, Idrija 2018)
ČUDEŽNO DETE
jabolko je padlo daleč od drevesa
bil sem čudežno dete
šesti v družini
jedel sem muhe in pil varikino
jaz sem pobil vse ribe iz akvarija
sem produkt mladostne nepremišljenosti
svojih staršev
sedaj že star in gnil
sprehajam se po liniji manjšega odpora
in dogajajo se stvari
na katere včasih niti pomislil nisem
in
dogajale se bodo stvari
na katere še pomislim ne
UJETNIKA ZA VEČNO
tiste stare slike na podstrešju
v pozabljenem predalu
kličejo me
naj jih še enkrat vzamem v roke
na porumeneli fotografiji
dva smejoča obraza
prehitela sta zaslonko
ujetnika za večno
dedek in babica
BAMBOLA
majhna stara kamrica
ki je videla obe vojni
in nežnosti poročne noči
rezek duh plesni
prihaja iz zidov iz tal
iz ročno izdelanih omar
nekaj nevsiljivih stenic
in bambola na postelji
na čistem vezenem pregrinjalu
o ti mala bambola
nocoj boš spala sama
babica je popoldne umrla
čas se je ustavil
ne bo več vonja po kavi
ČARLI
čarli je sedel na vrhu hriba
in opazoval ljudi v dolini
ljudje so bili čisto majhni
in ker je padal dež
so nosili dežnike
bili so kot majhne
sprehajajoče gobice
lahko bi jih ubral z enim zamahom roke
lahko bi jih zbrisal z enim samim zamahom
a čarli je bil utrujen
in po kosilu rad malo poleži
leta so prinesla svoje
KANIBAL
mati
le ti me lahko rešiš
vem da malce kruto zveni
a moral te bom pojesti
mama
tako bo vsaj en ostal
če ne bi umrla oba
kar tako lepo
VSI SMO LEPI
vsi smo lepi
na slikah iz osebne
sveže umiti
skrbno počesani
in nosimo tiste neumne nasmeške
ki pretentajo večino
a oni ne vidijo
skrbi
strahu
bolečine
ne vidijo klofut
vsi smo slepi
V COPATIH
v copatih
s pivom v roki
sem šel odpret
ko je pozvonilo
ravno sem gledal tv
in borut petrič je zopet prekosil samega sebe
odprl sem vrata in začuden obstal
pred vrati je stal
eden tistih
dolgih
poletnih popoldnevov
TUDI DVAKRAT
bile so gasilske vaje
fantje so skakali v razpeto platno
dekleta so jih vlažno gledala
najbolj drzni so skočili tudi dvakrat
JAZ VIDIM SKOZI MEGLO
pogovori o kulturi
z lokalnimi kulturniki
v majhni kulturni izbici
s kulturno pijačo na mizi
in pomisli
niti ena sama beseda preveč
tako pametni
tako duhoviti
tako pronicljivi
tako zaviti v meglo
tako razgledani kot razglednice
nerodno mi je pred njimi
na vsako vprašanje vedo odgovor
NE PRAV PRIJETEN ČLOVEK
umaknil sem pogled
gore so lizale nebo
in mi kradle vidik
bil sem razstavljen in ponižan
kot bi stal v sobi z ogledali
sto izkrivljenih podob
nikoli ne veš katera je prava
letala letijo
zvonovi zvonijo
steklenice steklenirajo
detektor za odkrivanje kretenov
je izpustil svoj značilen zvok
KOVAČ
vihtim to prekleto kladivo
ki mi je ukrivilo hrbet
uničilo sluh
in mi iz rok naredilo šape
katere niso mogle nuditi nežnosti
udarjal sem
in dobival udarce
ko sem bil mlajši je šlo
a sedaj sem star in zapit
zaprl bom to prekleto kovačijo
konji so dandanes redka stvar
in ljudje ne verjamejo več v vraže
da podkve prinašajo srečo
zaprl bom to prekleto kovačijo
PO POTEH NAPREDKA
zbudil sem se danes zjutraj in spil 16 piv
pozneje je proizvodnja stekla normalno
in brez zastojev ki smo jih pričakovali
delavke in delavci v lepih novih uniformah veselo pojo odobrili so jim sindikalni izlet v benetke
gondole že čakajo
gondole že čakajo
USPAVANKA
v krčmi pri mrtvem mornarju
sva se nekoč spoznala
rum je vžgal kri v žilah
kako noro sva plesala
kako noro sva plesala
bila je nepozabna noč
divje sva se ljubila
nisem bil več osamljeni volk
obljubila je da bo čakala
obljubila je da bo čakala
pojem ji uspavanko
pojem ji uspavanko
a moral sem oditi
bil sem garač na morju
in nisem se bal viharjev
njeno lice na obzorju
z mislimi pri njej
v krčmi pri mrtvem mornarju
bila je njena svatba
našel sem jo v objemu njega
orkester igral je ta valček
orkester igral je le
pojem ji uspavanko
pojem ji uspavanko
VSE JE V REDU
kdo je bil najglasnejši pri šanku
kdo je razbijal flaše in iskal prepir
kdo je častil celo društvo
kdo je šinfal čez oblast
daj samo še enkrat mi natoči
in potem grem
problemi so zradirani
in zdaj se ničesar ne bojim
opice ni več na ramenu
in zdaj je vse v redu
domov grem
slekel se bom lepo počasi in legel
smeh in glasba s televizorja
me bosta ubila
NOREC NA GRIČU
sestre so prijazne z nami
zmeraj se znajo pošaliti
včasih nam prinesejo pomaranče
vedno so tu
vsak dan igram šah
in pravijo mi korčnoj
včasih na valovih ulovim ota pestnerja
in
ne ne
ni mi slabo
sestre so prijazne z nami
zmeraj se znajo pošaliti
sprehajajva se po saturnovem obroču
OBISK
prišel sem ob nepravem času
na nepravi kraj
a iz vljudnosti
so mi vseeno postregli
s potico in vinom
pogledovali so na uro
in se z očmi spraševali
kdaj neki bom odšel
govoril sem same nepomembne stvari
in gospodar je mencal in mencal
a kaj
sneg mi je branil oditi
izbral sem si najmlajšo hčer
PRVIČ
v prepotenem delavskem avtobusu
je izgubila nedolžnost
jo izgubila in nikoli več našla
v temi garaže je bilo prvič
menda je bolelo in bilo tudi nekaj krvi
ko si je prižgala cigareto
je bila že 7 minut noseča
a ona tega seveda še ni vedela
v smrdljivem delavskem avtobusu
sem izgubil pamet
na sedežu št. 48
sem razpadel in se nikoli več sestavil
PADALO
stojim nad prepadom
a imam padalo
in ni me strah
tvoja ljubezen je moje padalo
srce tvoje
moje nihalo
reci
in skočil bom
vem da se mi ne more nič zgoditi
tvoja ljubezen je moje padalo
ŽIVLJENJE JE LEPO
takrat ko zdi se ti da se podira svet
kot da vse drvi navzdol v globok prepad
zdi se kot da razpada prav vse
in samo še kaos hrani tvoj nemir
vedno znova pride dan
ko se razvedri nebo
nariše na obraz nasmeh
srce zašepeta
življenje je lepo
takrat ko utapljaš se v samoti tej
kot da življenje trosi ti drobtine le
ko ni nikogar da stisneš ga v objem
drži
brez bolečine prave ljubezni ni
a vedno na koncu pride kdo
ki ti razvedri nebo
nariše na obraz nasmeh
srce naglas kriči
življenje je lepo
življenje je lepo
TRPIŠ
zabadam besede vate
podle umazane prostaške besede
ne vem
se ne znaš ali nočeš braniti
trpiš
nesmiselne obtožbe
ki jih bruham
črke ki sestavljajo besede
besede ki sestavljajo stavke
stavke ki povzročajo bolečino
mečem vate
ne vem razloga in me ne zanima
uživam ko trpiš
POKLIČI ME
pokliči me
ko sama ostaneš
ko se škrati poskrijejo
in sence postanejo daljše
pokliči me
ko se naveličaš pogovarjati s stenami
ali ko ne moreš odkleniti avtomobila
pokliči me
pomagam ti ubiti bolečino
sem profesionalni amortizer
za človeško stisko
in ne pozabi me poklicati
ko umreš
da pridem
plesat na tvoj grob
UBEŽNICA
vrnila se je pozno zvečer
v temi otipala stikalo za luč
s pogledom objela
svoje najljubše predmete
toaster in nož ki reže sam
likalnik in sesalnik
pralni stroj in zmrzovalnik
električni stiskalnik sokov
termoakumulacijsko peč
mala ubežnica
mala naivna ubežnica
ni lahko živeti v svetu
odpiračev konzerv
in plutovinastih zamaškov
sama pri sebi je dejala
nikoli več
nikoli več ne bom bežala
V HLADILNIKU
pobrala me je v enem izmed tistih
pločevinastih bifejev
kjer točijo kar iz plastičnih kozarcev
ima vse in hoče še več
ima vse in botoks v ustnicah
in jaz sem ji bil všeč
njena soba ima 4 stene
njena postelja je mehka in njeni joški trdi
prizna mi da jo je strah sevanja
včasih da sanja o podtaknjenih bombah
mirim jo
pri nas kaj takega ni mogoče
izsesaj mi vse vitamine
ko noč umre in dan se rodi
ko tovarniške sirene zatulijo
takrat odidem in ne vrnem se več nazaj
zaspala je v hladilniku
in solze ki so ji tekle po licih
so postale led
POBEGNI Z MANO
moje misli so bile preveč umazane
za tvojo pesniško dušo
moji delavski čevlji pregrobi
za tvoje čipke in svilo
verjemi mi
sedaj občutim
kaj pomeni biti sam
zaupaj mi
stopi bliže
se še spomniš
ko sem ti rekel
pobegni z mano
greva gledat vlake
ki vozijo kakor da se ne bi nič zgodilo
kot da ne vedo da so mi vrane
da so mi vrane popile možgane
in ti pojedla moje devištvo
ter me pustila samega
verjemi mi
sedaj občutim
3 PRSTE TEKILE
daj mi povej se spominjaš
ko smo ležali na plaži
začudeno šteli zvezde
ki so bežale visoko
se spominjaš poljubov
kamnov pekočih od sonca
plesa do jutra kdo dlje zdrži
ko vpili smo daj o daj mi
3 prste tekile limono in sol
nihče od nas ni hotel domov
3 prste tekile limono in sol
v deželi sanj pozabil sem naslov
ostali so le spomini
spomini v mesečini
pozabljeni ne bodo nikoli
zakladi skriti globoko
se spominjaš poljubov
kamnov pekočih od sonca
plesa do jutra kdo dlje zdrži
ko vpili smo daj o daj mi
3 prste tekile limono in sol
nihče od nas ni hotel domov
3 prste tekile limono in sol
v deželi sanj pozabil sem naslov
NOVICA
iz glavnega štaba je prišla vest
da je hrane samo še za 28 dni
potem pa se bomo lahko požrli med sabo
meso bo imelo čuden okus
kot je čudno tudi vse ostalo
po bombi
NIKOGAR DOMA
po vsakem dežju pride sonce
tudi po radioaktivnem bo prišlo
in potrkalo na šipe naše domačije
a verjetno ne bo nikogar doma
da bi odprl
PLES DUHOV
bilo je v nekem drugem času
bilo je v nekem drugem kraju
stopala sva po široki ulici
polni zapuščenih avtomobilov
mrtvih tramvajev
in pozabljenih skeletov
Z desne in leve
jezna pročelja hiš
so naju mrko opazovala
umazane stene so se približevale
in grozile da naju stisnejo v nič
Z desne in leve
jezna pročelja hiš
so naju mrko opazovala
naju
predhodnika skrunilcev lepote
naju
Adama in Evo
LAHKO NOČ
zgodovina je pisana s pravo mero okusa
med odmorom na šolskem wcju
zakaj verjet knjigam
zgodovino lahko spreminjaš poljubno
in jaz
ne verjamem v strahopetnost poraženih
in v herojstva junakov
marija je bila devica samo do šestnajstega
in zadnja večerja ni bila nikoli plačana
julija je bila kurba
in romeo je imel sifilis
srečala sta se
v bordelu zlomljenih src
ne ubadaj se s tem
oglej si polfinale kviza
zlošči svoje kavbojske škornje
zalij travo na balkonu
in poljubi ženo za lahko noč
sem le utrujena klimatska naprava
eksotična ptica iz šempetra
luknja v možganih
moje ime vpiši pod
B 24
KONJ
počutim se kot konj
kot odslužen dirkalni konj
ki svojemu gospodarju
bolj škoduje kot koristi
moje telo je polno brazgotin
sledov udarcev biča
ne znam več dvigniti glave
ponosno in visoko
in moja kopita
so samo še
karikatura
počutim se kot konj
kot odslužen dirkalni konj
in ponižno čakam
na
milostni strel
POVOZIL ME JE ČAS
priznam priznam povozil me je čas
nikakor ni prijetno a niti ne boli
naboj mi peša in izgublja se moj glas
priznam naglas povozil me je čas
stisnjen v kot izpadam iz igre
in mojo družbo krasi le naročje spominov
zaciklane rime obstale so nekje na pol poti
priznam na glas povozil me je čas
slišim jutra čakaš v objemu novih junakov
ne dohajam več tvojih lahkotnih korakov
v telefonu ti brnijo nove številke
priznam naglas povozil me je čas
ni več karte v rokavu ko večer zažubori
vse je isto le k tebi se mi ne mudi
naboj mi peša izgublja se moj glas
priznam naglas povozil me je čas
Iz pesniške zbirke Z besedami in prsti / Con parole e dita, (Založba Bogataj, Idrija 2018 / Editore Bogataj, Idrija 2018)
