Berem:
»Čas se tre ob trajanje pernato,«
Barbara Korun) Rešitev:+++++
A) Čez glavo si ga po kosilu navlečem.
B) Znova me spomni: pezdir je ob petju teric že odpadel,
zavlekel se je med presušene letnice (s)podnjic
domače kašče.
C) S sanjami tudi tokrat ne bo nič.
* * *
ni te ne v atlasih
ne na satelitskih posnetkih
na medmrežju
ustavila sta se
Balkan ekspress
in Transsibirska
samevata
Cesta 66
in Camino
a v podkožju
te čutim utripati
zarisano na kožo
dvignjenih pesti
obljubljena dežela
* * *
Sposojeno dušo ...
imam od Tebe.
Se ne čudim ...
Sposojene stvari se najraje
pokvarijo.
ODLJUBLJENA DEŽELA
ni te v atlasu
ne na satelitskih posnetkih medmrežja,
Balkan ekspres se je ustavil
pred tvojo krvavo zapornico
in transibirska železnica
se ti je na daleč izognila,
prav tako Cesta pustolovcev št.66
in pot v Kamino.
Speljana si po pokrajini
podkožja
* * *
Kdor ne veruje,
je že sojen;
kdor pa veruje,
je stopil iz smrti v življenje
Jn 5,24
Vprašanje, ali je strah pred smrtjo večji
kakor oni pred osamljenostjo,
postaja spet aktualno.
Zares, ob gledanju TV
človeku nekako pride na misel:
nobeno drugo aktualno dogajanje
se po čustveni plati ne da primerjati
z občutkom pod drvečo množico ležečega,
čeprav je njegova zadnja stopnja – biti v dvoje.
* * *
Levo Kočna – neplombiran kočnik,
Triglav – pod-očnjak,
vmes pogorje Brane,
zadaj Igla – vse do Kota,
navzdol morena – jezik ledenika:
Le še po Zadnjici v Luknjo.
Ljubim Julijce - pa pika!
* * *
Ko v sen se zbudim,
ne mislim več nanjo,
veke zastira mi vekov resnica,
ptica sem skrita pred kanjo.
* * *
Ona pa pravi: ti si lenuh,
zmeraj je treba pri hiši kaj delat:
ploščice, tlakovce – pulit lapuh -
delat in delat, če hočeš kaj jem´t.
* * *
Neznano prepisujem besedilo,
prikovan ob hrastovo mizo,
pisalo se zažene v ples z brlečo svečo,
ledena sapa izdihuje hladno misel.
Ravnam star pergament,
zasnujem inicialko ter pisarjev znak,
preletim papir – malo bo sprememb;
pomakam v tuš, vijuga, šilim trst.
Rad bi kaj dodal k večnemu besedilu,
vsaj drobno misel, majčkeni vsaj utrinek!
Ne! Pokvaril boš Gospodovo besedo,
prepišeš vse enako, misli na cenzuro.
Utrujen, ko dodam še piko, liste zvežem;
za hrbet - pod platnice okovane,
star, že uporabljen pergament
s heretičnimi spisi – ki ga obrnem le na glavo.
A nekaj mi ne da ... potem pokončno -
pisavo bolj uganem -
potem šele razumem: saj, ne more biti res!
Za platnicami je resnični evangelij.
* * *
Glej, stari Rim leži pred mano
in pinij drevored ob Vii
Apiji izgublja se za rob,
smeh - igre se nagibajo h kraju,
nasitili so levi se kristjanov.
Sam, sam, sam sedim.
Sedim na sedmem griču,
Naprej nebo -
in znana pot v neznano.
* * *
Nekakšna nova rastlina,
dišeča rozga zarašča bregove
vzdolž mojega prekopa,
nekdaj okrasna,
pravijo, je pobegnila iz kitajskih vrtov,
še lani je skoraj ni bilo,
no, tu pa tam;
a, prečudno, pater Ašič
zanalašč trdi,
da je zdravilna; trdi,
da čudežno ozdravlja vse: gangreno čustev,
črne koze želja in sifilis izpadlih misli.
Zato bi moral biti zadovoljen,
a kar naprejnaprej nergam ...
Letos poleti, ob košnji,
so nanjo v rojih sedale čebele,
rumeni prah so nosile predaleč v panj,
na poti so porabile vse,
nič ni ostalo in pomro črvički,
ampak, vam rečem, oktobra ... proti koncu,
o! takrat sem se sladkal,
kratek čas – Bog mi odpusti –
potem pa ...
sedaj spet komaj kaj zase naberejo -
no, ja, vreme še kar lepo kaže.
Zlatih cvetov
nekaj sem tudi še natrgal,
po malem jih sušim na peči
morebiti za čaj, če zbolim
ali če umrem, naj potem vse vzamejo reveži,
če bi slučajno njim kaj pomagalo,
tako smo že pozabili
na dobre stare kamilice in na bezeg
in na uroke, kdo jih zna še?
Saj se nekaj trudim,
pa ni bogve kaj od tega,
pa še davek je enak
ko za navadnega zdravilca,
bo res najbolje,
da vse znanje odnesem s seboj
hudiču v rit
danes ali jutri,
on pa tako že vse to ve.
* * *
Preteklost - ta mi je tik za petami,
sledi mi,
prebeglost drugam zre nekam v omami,
diši mi.
* * *
... sam vidiš,
kršen duš!
komaj imaš
kakšen groš
(tudi če ga ukradeš)
vse nečloveško ven pomečeš,
paziš, da se sam ne opečeš,
ne rečeš, češ, privatiziraš
(on je bil vedno naš)
in greš,
greš na lepše,
četudi ne več peš,
ne hitiš,
a viš,
in upaš,
da pravočasno če/asa ne z(a)grešiš;
ne pomisliš,
da kaj pogrešaš?
* * *
Izpregli konje smo in vole,
gavge - komat na steni jim vznak binglja,
odstranili še v vinogradu smo kole,
z bodečo žico trta je povezana.
Zaprli v celic gajbe smo kokoši,
žival na pranger je priklenjena,
Unija ta kmetijstvo zdaj pustoši,
kot prej petletka, davki, komasacija.
Spomladi na sprehodu - vonj po gnoju,
brez rož so travniki, brez maka žito,
se odišavi kmet kar v lastnem znoju,
nebo pa od cunamija je vse umito
* * *
Ne boš umrl zato,
ker si zbolel,
temveč predvsem zato,
ker si živ.
Lucij Anej Seneka
Papirnata spominčica
spomina si krepavčica,
iz krepa še vijolica –
brez vonja je okolica.
* * *
Ženske - kot tičice -
vse ste sfrlele,
srca kraljičice,
kam ste se vsele?
... jatica lepih
brhkih kokoši,
Katica, Leja,
še tistih v noši ...
Komaj se spomnim:
bla Mira al Micka
je, Vida , kot jaz pa
bila je brez ficka.
Na kraju zdaj Eva
ah, drevi mi reva
je v vrtec odšla.
* * *
Od nekod
svilena pot je šla -
ondod, čez hrib,
mimo znamenja s križem
pravega boga,
obrnjenega s hrbtom
tja k Sveti gospe,
morda nekaj naprej.
Pa so po poti tihotapili
dragoceni gen
zavit v svileno ruto,
kakor zeleni jantar,
kakor sveti gral,
do roba napolnjen s krvjo,
ki ga, pijan, nemarno držim
zdaj v roki,
da se razliva
žareča lava,
po shizofrenih mozaikih,
nekdaj antičnega sveta.
* * *
na semanji dan:
prodalo se je krame, ohoho!
toda lectovo srce je bilo ukradeno.
Zato sem šel pijan domov -
da se značaj prilagodi
in zraste Matjažu nova brada.
Spet ... čez tisoč let,
proščenje in semanji dan -
krama je zopet hitro razprodana -
iz zvočnika pa ...čez tisoč let, ko ...
* * *
Če luknjica pri luknjici
več vode ne drži,
ni stvar reference,
ampak inkonitinence.
* * *
Moja:
glava,
lava,
ava!
va!
a?
Ko zaorjem
z misli plugom
od temena do obrvi,
iz možganske puhlice
pokukajo le črvi.
UŠI
Ušiv brezdomec
v ušivem je predmestju,
ušivi avtobusi,
šofer ušiv, še dan,
uši prinašajo domov
pikapolonice, potem medvedki,
nerga ušivi šef -
vse to (ušivo) življenje:
skoči, uš!
kam?
* * *
V starem nizkem zvoniku -
ničkoliko lin in linic,
iz vsake prihaja drugačen zven.
Iz najnižje potrkava deževen dan,
brezvetrja dogodkov navček bije iz sosednje,
nekoliko levo - vabilo drugim na proščenje,
oglušujoča tišina bije iz največjih;
iz te, v kateri ravnokar čepim,
pa sama butastoeksistencialna vprašanja zvončkljajo
pozno v noč.
* * *
Berem:
»Čas se tre ob trajanje pernato,«
Barbara Korun) Rešitev:+++++
A) Čez glavo si ga po kosilu navlečem.
B) Znova me spomni: pezdir je ob petju teric že odpadel,
zavlekel se je med presušene letnice (s)podnjic
domače kašče.
C) S sanjami tudi tokrat ne bo nič.
* * *
ni te ne v atlasih
ne na satelitskih posnetkih
na medmrežju
ustavila sta se
Balkan ekspress
in Transsibirska
samevata
Cesta 66
in Camino
a v podkožju
te čutim utripati
zarisano na kožo
dvignjenih pesti
obljubljena dežela
* * *
Sposojeno dušo ...
imam od Tebe.
Se ne čudim ...
Sposojene stvari se najraje
pokvarijo.
ODLJUBLJENA DEŽELA
ni te v atlasu
ne na satelitskih posnetkih medmrežja,
Balkan ekspres se je ustavil
pred tvojo krvavo zapornico
in transibirska železnica
se ti je na daleč izognila,
prav tako Cesta pustolovcev št.66
in pot v Kamino.
Speljana si po pokrajini
podkožja
* * *
Kdor ne veruje,
je že sojen;
kdor pa veruje,
je stopil iz smrti v življenje
Jn 5,24
Vprašanje, ali je strah pred smrtjo večji
kakor oni pred osamljenostjo,
postaja spet aktualno.
Zares, ob gledanju TV
človeku nekako pride na misel:
nobeno drugo aktualno dogajanje
se po čustveni plati ne da primerjati
z občutkom pod drvečo množico ležečega,
čeprav je njegova zadnja stopnja – biti v dvoje.
* * *
Levo Kočna – neplombiran kočnik,
Triglav – pod-očnjak,
vmes pogorje Brane,
zadaj Igla – vse do Kota,
navzdol morena – jezik ledenika:
Le še po Zadnjici v Luknjo.
Ljubim Julijce - pa pika!
* * *
Ko v sen se zbudim,
ne mislim več nanjo,
veke zastira mi vekov resnica,
ptica sem skrita pred kanjo.
* * *
Ona pa pravi: ti si lenuh,
zmeraj je treba pri hiši kaj delat:
ploščice, tlakovce – pulit lapuh -
delat in delat, če hočeš kaj jem´t.
* * *
Neznano prepisujem besedilo,
prikovan ob hrastovo mizo,
pisalo se zažene v ples z brlečo svečo,
ledena sapa izdihuje hladno misel.
Ravnam star pergament,
zasnujem inicialko ter pisarjev znak,
preletim papir – malo bo sprememb;
pomakam v tuš, vijuga, šilim trst.
Rad bi kaj dodal k večnemu besedilu,
vsaj drobno misel, majčkeni vsaj utrinek!
Ne! Pokvaril boš Gospodovo besedo,
prepišeš vse enako, misli na cenzuro.
Utrujen, ko dodam še piko, liste zvežem;
za hrbet - pod platnice okovane,
star, že uporabljen pergament
s heretičnimi spisi – ki ga obrnem le na glavo.
A nekaj mi ne da ... potem pokončno -
pisavo bolj uganem -
potem šele razumem: saj, ne more biti res!
Za platnicami je resnični evangelij.
* * *
Glej, stari Rim leži pred mano
in pinij drevored ob Vii
Apiji izgublja se za rob,
smeh - igre se nagibajo h kraju,
nasitili so levi se kristjanov.
Sam, sam, sam sedim.
Sedim na sedmem griču,
Naprej nebo -
in znana pot v neznano.
* * *
Nekakšna nova rastlina,
dišeča rozga zarašča bregove
vzdolž mojega prekopa,
nekdaj okrasna,
pravijo, je pobegnila iz kitajskih vrtov,
še lani je skoraj ni bilo,
no, tu pa tam;
a, prečudno, pater Ašič
zanalašč trdi,
da je zdravilna; trdi,
da čudežno ozdravlja vse: gangreno čustev,
črne koze želja in sifilis izpadlih misli.
Zato bi moral biti zadovoljen,
a kar naprejnaprej nergam ...
Letos poleti, ob košnji,
so nanjo v rojih sedale čebele,
rumeni prah so nosile predaleč v panj,
na poti so porabile vse,
nič ni ostalo in pomro črvički,
ampak, vam rečem, oktobra ... proti koncu,
o! takrat sem se sladkal,
kratek čas – Bog mi odpusti –
potem pa ...
sedaj spet komaj kaj zase naberejo -
no, ja, vreme še kar lepo kaže.
Zlatih cvetov
nekaj sem tudi še natrgal,
po malem jih sušim na peči
morebiti za čaj, če zbolim
ali če umrem, naj potem vse vzamejo reveži,
če bi slučajno njim kaj pomagalo,
tako smo že pozabili
na dobre stare kamilice in na bezeg
in na uroke, kdo jih zna še?
Saj se nekaj trudim,
pa ni bogve kaj od tega,
pa še davek je enak
ko za navadnega zdravilca,
bo res najbolje,
da vse znanje odnesem s seboj
hudiču v rit
danes ali jutri,
on pa tako že vse to ve.
* * *
Preteklost - ta mi je tik za petami,
sledi mi,
prebeglost drugam zre nekam v omami,
diši mi.
* * *
... sam vidiš,
kršen duš!
komaj imaš
kakšen groš
(tudi če ga ukradeš)
vse nečloveško ven pomečeš,
paziš, da se sam ne opečeš,
ne rečeš, češ, privatiziraš
(on je bil vedno naš)
in greš,
greš na lepše,
četudi ne več peš,
ne hitiš,
a viš,
in upaš,
da pravočasno če/asa ne z(a)grešiš;
ne pomisliš,
da kaj pogrešaš?
* * *
Izpregli konje smo in vole,
gavge - komat na steni jim vznak binglja,
odstranili še v vinogradu smo kole,
z bodečo žico trta je povezana.
Zaprli v celic gajbe smo kokoši,
žival na pranger je priklenjena,
Unija ta kmetijstvo zdaj pustoši,
kot prej petletka, davki, komasacija.
Spomladi na sprehodu - vonj po gnoju,
brez rož so travniki, brez maka žito,
se odišavi kmet kar v lastnem znoju,
nebo pa od cunamija je vse umito
* * *
Ne boš umrl zato,
ker si zbolel,
temveč predvsem zato,
ker si živ.
Lucij Anej Seneka
Papirnata spominčica
spomina si krepavčica,
iz krepa še vijolica –
brez vonja je okolica.
* * *
Ženske - kot tičice -
vse ste sfrlele,
srca kraljičice,
kam ste se vsele?
... jatica lepih
brhkih kokoši,
Katica, Leja,
še tistih v noši ...
Komaj se spomnim:
bla Mira al Micka
je, Vida , kot jaz pa
bila je brez ficka.
Na kraju zdaj Eva
ah, drevi mi reva
je v vrtec odšla.
* * *
Od nekod
svilena pot je šla -
ondod, čez hrib,
mimo znamenja s križem
pravega boga,
obrnjenega s hrbtom
tja k Sveti gospe,
morda nekaj naprej.
Pa so po poti tihotapili
dragoceni gen
zavit v svileno ruto,
kakor zeleni jantar,
kakor sveti gral,
do roba napolnjen s krvjo,
ki ga, pijan, nemarno držim
zdaj v roki,
da se razliva
žareča lava,
po shizofrenih mozaikih,
nekdaj antičnega sveta.
* * *
na semanji dan:
prodalo se je krame, ohoho!
toda lectovo srce je bilo ukradeno.
Zato sem šel pijan domov -
da se značaj prilagodi
in zraste Matjažu nova brada.
Spet ... čez tisoč let,
proščenje in semanji dan -
krama je zopet hitro razprodana -
iz zvočnika pa ...čez tisoč let, ko ...
* * *
Če luknjica pri luknjici
več vode ne drži,
ni stvar reference,
ampak inkonitinence.
* * *
Moja:
glava,
lava,
ava!
va!
a?
Ko zaorjem
z misli plugom
od temena do obrvi,
iz možganske puhlice
pokukajo le črvi.
UŠI
Ušiv brezdomec
v ušivem je predmestju,
ušivi avtobusi,
šofer ušiv, še dan,
uši prinašajo domov
pikapolonice, potem medvedki,
nerga ušivi šef -
vse to (ušivo) življenje:
skoči, uš!
kam?
* * *
V starem nizkem zvoniku -
ničkoliko lin in linic,
iz vsake prihaja drugačen zven.
Iz najnižje potrkava deževen dan,
brezvetrja dogodkov navček bije iz sosednje,
nekoliko levo - vabilo drugim na proščenje,
oglušujoča tišina bije iz največjih;
iz te, v kateri ravnokar čepim,
pa sama butastoeksistencialna vprašanja zvončkljajo
pozno v noč.
