Pogled usmerim v trepetajočo magično svetlobo, trenutek med dnevom in nočjo, bližam se domači vasi. Naporen dan je za mano, a splačalo se je, novčiča v mošnjiču že od kloštra sem prijetno žvenketata. Glej, prve zvezde. Mlada, topla noč in žvenketanje novcev... Pot kar sama zavije v znano smer. Zatohlo kiselkast vonj mi udari v obraz, namignem kelnarci. Sedem v najtemnejši kot, danes hočem biti sam.
Zadnje čase me sestre Presvete device dajo vse bolj poredko poklicati. Rad pomagam, raskave roke niso, da roženkranjc prebirajo. In prednica, mičnost in lepota res nista njeni glavni vrlini, mi je zvečer stisnila v pest cela dva beliča. Da otroci in žena jutri ne bodo lačni, je bila prijazna. Mislim si svoje, rečem pa nobene. Ah, babe! V večjem loku se jim ogneš, bolje je. Ne rečem, da je bilo vedno tako. Danes pa, glava se komaj kdaj še za kako kiklo obrne. Pa vendar, ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči. Tudi v kloštru se najdejo, ki jim, Bog mi odpusti, iz oči hudički ven gledajo.
Ves dan sem se presneto mučil doli v kleti. Sodi za novino morajo biti pravi čas nared. Kasno popoldan je že bilo, ko se lotim onega v kotu, da ga operem. Hočem izbiti čep in namesto da bi ob udarcu votlo zadonelo, zaslišim iz soda nežen in vabljiv glas, kakor zvok siren, si mislim. Ni na meni, da vprašujem. Greh bi bil, da bi šlo v nič, kar še našemu gospodu dopade. In sirene so se tudi že odločile. V kleti je vlažno in temačno, svetloba prihaja le skozi zamreženo okence v kotu. Dotipam pipo in prisluškujem radostnemu zvončklanju tekočine v kozarcu.
Neustavljiva sla in sladko je pričakovanje, še preden se ustnice dotaknejo hladnega roba čaše. Sledil je dolg požirek. Čutim, kako se vino razleze po ustih, topla mehkoba se širi naprej po telesu. Misli mi odplavajo nekam pod pajčevinast strop in oči se nevede zazrejo za njimi. Dolgo tako strmim v praznino.
Nenadoma, glej, svetla razpoka se širi nad zarjavelo vezjo starega oboka. Pramen svetlobe se spušča poševno navzdol, ustavi se na grobo položenem kamnitem tlaku, kjer zariše kačast vzorec. Z očmi mu sledim, kako se plazi po vlažnih, gladkih kamnih. Res je čudno, da tega že prej nisem opazil. Sklonim se, da natočim nov kozarec, zdaj mi pramen svetlobe poboža rob suknjiča. Koj nato svetloba ugasne, kača na tleh skrivnostno izgine. Oči pa se hitro privadijo.
Nič novega ni, da mene Skušnjavec še posebej obrajta. Tudi zdaj me ne pusti v temi, ampak me žene gor, skozi križni hodnik, proti zadnjemu, zapuščenemu delu samostana.
Izza stebra mi bega pogled po zaraščenem dvorišču. Poskusim se znajti, kje sem. Bi rekel, da je klet ravno nekje tu, pod mano. Ob zidu ugledam na pol sklonjeno postavo nune, ki nepremično zre skozi majhno lino. Takoj jo prepoznam, ves čas sem nekako slutil, sestra Ana je. Še vedno je lepa, njena odmaknjenost od sveta, kot da se je pri njej čas ustavil.
Vračajo se podobe. Njega dni se je, na drugi strani prav tega zidu, vila stezica, skrita pred radovednimi očmi; vsi vaški fantje smo jo poznali. In ob vodi še stoji jelša, ki ima vrezano prebodeno srce. Oh, Ana ... Ali je res Bog tako hotel? Bog ali hudič, zdaj je vseeno ...
Potiho sem se odplazil, nazaj v temačni hlad kleti. Natočim nov kozarec. Dolgo časa sem strmel vanj, vse dokler se po vlažnem kamnitem tlaku od nekod spet ni priplazila svetleča kača. Kača, kača!
Kaj je nocoj s tabo, Micka prijazno prekine moje misli, sem že vse pospravila, za danes je bilo dovolj ... Prav imaš, Micika moja, več ko dovolj. Vržem na mizo dva novčiča in počasi vstanem.
Noč je zvezdnata, shladilo se je …
* * *
… Jezen tipam za daljincem, hudič pa te piratske kopije telenovel ... Kaj le mu je potem doma baba …
SOŠOLKA VERA
Moji sošolki je ime Vera Alkoholičarka - Spoznal sem jo, ko sem, kakšnega pol leta nazaj, prvič obiskal skupino anonimnih alkoholikov - Je precej debela in neprivlačna. Je pofarbana blondinka, najbrž zato, ker ima že dosti sivih las. Oblečena je v precej drage in še kar lepe cunje, a na njej nekako visijo. Morda kdo poreče, to ni nič posebnega in je škoda besed.
Toda besede, njene besede! Ko jo zagledam, stoječo tam, na kamnitem pragu Poljanca, me prešine: spet en … sestanek. Še je čas, da se obrnem. Ne, nadaljujem začeti korak, kajti ona bo tudi jutri, to je kot pribito, risala valjaste figure na tisto fasado, razdrapanko poljansko.
Ja, kadar se Vera na sestanku oglasi, in oglasi se vedno, smo za tisto uro – mhm. Kisli nasmehi švigajo med stoli, nemočno se odbijajo od umazano belih sten. Neskončne litanije tečejo enakomerno in ponavljujoče se besede se vrtinčijo in kot brez teže dvigajo nekam pod visok strop.
Potem včasih razmišljam, kaj da je povedala: Tisti in tisti dan je zjutraj vstala, potem je šla v kopalnico in nato ni vedela, kaj bi. Poraba njenih besed ob tem znaša, ne da bi štel, nekaj čez tisoč sedemsto petinštirideset in pol. Drugi del govora nameni temu, spet povzemam, česa vsega ni mogla v življenju napraviti in kako ji vsi, vključno s sosedovo mačko, delajo krivico.
Ne vem, kaj bi: naj neham na Poljancu in začnem hoditi na Podmilščakovo ali kaj?
Pol leta kasneje - kdo ve zakaj - še vedno vztrajam na Poljancu. Nič posebnega se tačas ni zgodilo, le ljuba zemljica se je zavrtela na nasprotno stran svoje večne poti. In sošolka Vera, stalna kakor zemlja, še vedno pogosto prihaja in še vedno je gostobesedna.
Toda ne! Vem, da se je spremenilo, mnogo se je spremenilo, pravzaprav, vse se je spremenilo, tudi Vera. Nič več ni tako nemogoče opravljena, čeprav priznam, Vera ima svojstven, malo nenavaden stil oblačenja.
In njene besede! Sčasoma je postala njena pripoved – no - kar zanimiva in ji - presneto da res - zdaj drugače, bolj pozorno prisluhnem. Pove nam, še vedno med tisto točo nepomembnih besed, kolikokrat so ji, že kot majhni punčki, dali vedeti, da jim je odveč in kako se je zato naučila skrivati čustva in se pretvarjati. Tudi danes, ne pozabi povdariti, ni prijela za kozarec. Zato pa pride dan, reče, ko že zjutraj začuti, da bo vsaka naslednja ura zanjo preizkušnja. In pri tem, hvaležno pove, smo ji sošolci v veliko oporo.
Pravzaprav, če tako pogledam, kar pogumna je tale Vera. In – saj ne morem, verjeti – vsa drugačna sedi zdaj med nami, zbranimi v krogu. In tiste viseče cunje na njej so nenadoma postale ravno pravšnje.
Spet pomislim nanje, na njene besede. Postale so tople in nežne, pričnejo me božati, nalahno prehajajo vame. Majhen čudež v majhni, ozki sobici, polni toplih besed. Potem se primemo za roke, začutim njeno dlan in v meni se zopet prižge drobna, že skoraj pozabljena lučka.
SPREHOD NA ROŽNIK
… a ob desetih?
Okrog! Tri ure gor ali dol, hočem biti duhovit.
Poklič, ko boš pri gostilni!
Dobro, se vidiva.
Pride s psom, z nekakšnim pisanim terierjem in s polurno zamudo. Med čakanjem (zraven gostilne Čad) sem pogreval ljuti paprikaš. Pomaha.
Si dolgo čakal?
Pogledam psa. Saj res, kakšne izkušnje imam z njimi? Kaj sploh vem o ženskah s psi in to na vrvicah? Hočem reči: ženske, psi in vrvice skupaj, kot eno!?
Niti ne.
Nekoč sem slišal - ne vem, ali je to šala - da jih je dvoje vrst. Ene rečejo: fifi, oh ti moj mali ljubček ti, druge pa: fifi sem! Ne smeš! Priden, hitro v kočo! Takoj sem videl, ona spada k slednjim. Fifi ves čas nežno pogleduje rahlo navzgor nadejajoč se novega ukaza.
Malo sem se razgledoval. Kar hodijo na Rožnik, eni celo športajo. Ni panike, in še modna revija mladih mamic mi je krajšala čakanje.
Postrani me ošvrkne.
Cesta je prašna, prehiti naju kombi, neopazno zaprem vse odprtine, dokler se prah ne poleže. Moja pljuča, polna zgodovine, z naporom lovijo na redko razmetane atome zraka, med tem ko ona, zdaj brez vrvice, še vedno nekaj o zaprtih zapornicah in zamudi, in tako. Fifi mirno stopa ob njeni nogi noseč v »ustih« gumijasto kost.
Vzpenjamo se skupaj s soparico, ki puhti iz živice in izpod pazduh - seveda je vroče! In to le zaradi njene zamude. Omeni, da jo zadnje dni bolijo kolena in če lahko greva počasneje. S fifijem razumevajoče prikimava.
Na vrhu ne zavijemo proti gostilni ali pa vsaj gor, k cerkvi, ampak tu Fifi prevzame vodstvo, na levo, skozi zelenkasto zelen slavolok, na nekakšno jaso. Spominja me na viteško dvorano, razkošno, a komaj kaj opremljeno, v kateri sem nekoč na končnem izletu s sošolko nalašč zaostal, »da bi si pobliže ogledala lovski prizor na tapiseriji«. Kakor tam je tudi tu v enem kotu razčeperjena stara bukev, mimo katere tečejo lovski psi, v tem primeru le fifi, in pod katero so sedeči pari v travi, v tem primeru le midva. Manjka le kakšen oddaljen jezdec in pa za drevo privezan konj.
V zraku lebdi dezodorant z vonjem bezga, lahna sapa ga prinaša bog ve od kod. Enakomerno valovita tišina napolnjuje prostor, vmes pa njeno lahno dihanje, ki ga tu in tam zmoti brenčanje čmrlja. Nazadnje še to potihne - brenčanje namreč (kajti to ni kriminalka) - nekje med rožastim vzorcem od moljev načete tapiserije.
Zaposlen z iskanjem česa med belimi kamenčki skritih misli, se zavem, da ona še vedno nekaj pripoveduje (vidim to po premikajočih se ustnicah in kriljenju rok), zato skupaj s fifijem samodejno prikimam.
Kakšne oči sploh imaš, nikoli me ne pogledaš v oči, reče.
Potem se zopet osredotočim na kamenčke, s katerimi je posuta bela potka, ter skrivoma lovim vonjave v svoje razširjene nosnice. »Vsa dišiš po cvetočem bezgu in tvoji boki se zibljejo v ritmu udarcev oddaljenega zvona« bi ji hotel zapihati na dušo, ne rečem nič. Vseeno si nejasno predstavljam, kam bi me ta piš lahko odnesel.
Sediva, tam v vogalu je še prosta klopca.
Že skrene s poti v visoko travo, sledim vonju bezgovega cvetja, fifi tudi.
Res lepo pišeš, slišim odzvanjanje oddaljenega zvona, tako občuteno. Postanem pozoren.
Ah, daj no, rečem in že odletim proti vrhu bukve, zakrožim okrog zelenega reliefa. Zakliče za mano, da je zdaj v bistvu sama, nekakšen sporazum, neformalni, toda piš vetra preglasi njene zadnje besede. Oster zavoj in nad livado priletim tokrat hrbtno, s pogledom v nebo, s kotičkom očesa le ujamem pogled, ki me spremlja, še obrat in že pristajam na klopci zraven nje. Fifi se prestrašeno umakne. Zdaj živi z Marjanom, tako, brez nekih takih obveznosti.
Viteška soba se počasi vrti, na klopco posije sonce, vitez, kje si, ne vidim te. Fifi teka za kostjo in ji jo venomer prinaša, ona pa jo, smehljaje, še bolj vneto meče zdaj sem zdaj tja. Očetova smrt, pravi, jo je prizadela. Zelo lepo je slikal, doda. Bezgov vonj postaja močnejši, v njem se vsake toliko časa primešajo druge vonjave. In piše, zato. Potem se zagleda nekam vstran.
V opoldanski vročini, povedo stari padarji, je vonj cvetov najmočnejši.
Nenadoma reče:
Ti moj mali, ti.
Bezeg diši. Sem prav slišal ali sem od vonja in vročine že malo omamljen?
Škoda le, da je že tako pozno.
Navzdol stopava hitro, brez besed. Ujamem se, da spet premlevam tisto o ženskah in psih.
Poklič kaj!
Fifi pa že zgineva za vogalom, bezgov vonj tudi.
Sedem v avto in speljem. Samodejno vključim hlajenje, avtomobilsko kletko napolni običajni vonj. (Na moji strani je še vedno zataknjen izrabljen osvežilec z vonjem akacije) Hitro se privadim nanj, niti ni tako zelo drugačen od bezgovega. Saj, pomislim, in doma sploh nimamo psa, pisani terierji, seveda, brez vrvice, niti niso tako zelo napačni.
USTVARJALNO PISANJE
Drvim skozi toliko. Razlaga poteka vneto, podrobno in sproščeno. Vse je, kot mora biti: novoporočenca s na ploščio nastavljata kameri, kako ljubko! Ona je že vsa rdeča od sonca.
Kaj bo še na dnevnem redu?
Veš, zdaj so na novo uredili križišče, težko se je znajti …
Ali je kdo prinesel s seboj kakšno reč za prebrat?
Jaz lahko kaj spečem, se ponudi Jože, pohod bom zaključil prej. Cele poti ne bi vzdržal.
To bi bilo res fino, a misliš resno? Imam žar in potem se tako vsi dobimo pri meni, malo na klepetu.
A lahko on nekaj prebere?
Jaz nimam prevoza iz Ljubljane, ne vem, kako bom prišla na štart(!?).
Te spotoma poberem.
A pobereš, saj ne bom ležala!
Daj no, veš, da ni bilo mišljeno tako, dobra šala.
Boste še kaj?, vpraša bel predpasniček.
Bomo kar plačali.
Danes plačam jaz!
Ne komentiram.
Ne, lahko damo iz skupnega, čeprav v njem ni nič.
Ne razumem dobro. In denarja tako nimam, sploh pa je dobro rešen detajl srednje prečke in zadnjega stebra.
Malo tišine, prosim, on bi nekaj …
Se ne bi dalo začeti kaj pozneje, to je zame tako zgodaj.
A gremo?
Se vidimo v soboto! Kar na štartu!(?)
Ja, mi trije, ti ne prideš, kajne.
Ne, sem že zmenjen, vseeno hvala za povabilo.
Vseh osem se na neslišno povelje, ki je priplavalo iz svetlih poročnih soban, odpravi nazaj proti oboku, zunaj pa se še dolgo in toplo poslavljamo, Zdenki združeni pomagamo odparkirati avto.
Se vidimo, torej kmalu! Parnas žari.
Sedem v razbeljeno škatlo. Malo sem omotičen. Rad hodim na naše sestanke skupine za ustvarjalno pisanje. Bo držalo. In tako ustvarjalni smo. In sproščeni, znamo biti tudi neformalni. Iskreni in zaupljivi pogledi vseeno prestrašijo prosojne meglice, ki so nameravale pokukati izza Šanc. Še vedno rahlo omotičnega, čeprav ventilator predirljivo hlipa, me prevzame prijeten občutek, da sem danes dodobra potešil svojo nemirno ustvarjalno dušo. Ni bilo zaman, ko sem, kopajoč v lastnem potu, hitel skozi rdeče semaforje na naš mali Parnas. Glej, tudi tokrat se vračam z njega obogaten z novimi spoznanji. Na naših srečanjih se vedno zgodi toliko zanimivega, postala so mi vir umetniškega navdiha. In potem doma začutim, da lahko spet ustvarjam, v miru in nočni tišini pišem. Tako, kot danes. Pišem in pišem, jako ustvarjalno (Beseda jako mi je jako pri srcu, spominja me na jaka, neko govedo, se mi zdi.) Tako se spet počutim.
ZAKAJ SI ŽELIM PISATI
V toplem, pomladnem jutru. Ves moj je svet. Ptice po visokem nebu letajo, rože na pisanem vrtu dehtijo, dekleta v mladostni vznemirjenosti hrepenijo … Nenadoma z neba ukazujoč glas:
Piši!
Skozi možgane še isti hip:
Pisati? Zakaj? Želeti si? Kaj hočejo od mene?
Začutim, da mi znana sila pričenja prazniti drobovje, možgane, vse, celico za celico, dokler ne ostane le še videz. Za to se ne zmenim, saj tako nisem bil posebej privlačen. V tej novi razsežnosti sedem za računalnik, ki z običajno hitrostjo pet sto milionov gigabitov nalaga izbran program, medtem ko se moje misli same usmerijo k zahtevani temi.
Ah ja, spomini na mojo umetniško mladost. Sliši se neverjetno, že takrat sem, tako rekoč iz notranje nuje, kričal otroški Aaaa!, pisati pač še nisem znal. Resnici na ljubo se je moj ekstencialni vzklik razlikoval od ostalih le v posameznih, toda za moj poznejši umetniški razvoj pomembnih podrobnostih. Okolica je to razliko, prepričan sem, zavestno spregledovala. Pri tem so delal še paniko in me skušali, o groza, hraniti in tolažiti. Niso razumeli. Pravi umetnik mora biti vendarn lačen in zapuščen! Jaz pa, pravzaprav umetnik v meni, je klical in tulil naprej. Le z veliko predanosti in muke sem uspel najti sebi lasten slog izražanja.
Naneslo je lepega dne, da sem začel trgati hlače v šolskih klopeh. Če povem enostavneje: Ne da bi me kdo kaj vprašal, so me poslali v šolo. Kakšen je bil v resnici tisti dan, kdo še ve? Glede klopi in hlač pa je vendarle precej res. Toda krivda, da so se strgale, seveda ni bila moja, pač pa Marije terezije, kajti od takrat so se žagance gulile, da so iz njih skrivno pogledovale šprikle zahrbtne. Tovarišica je pričela z velikim A, moja krhka umetniška duša tega nasilja ni prenesla, zajokal sem Aaaa in zbežal domov v mamino krilo.
Leta so tekla. Sprva se je umetnik v meni še zadrževal, a kaj kmalu je mutirajoči Aaaa zvenel že na polmoško, verjetno da tudi intelektualno. Svoj umetniški kredo sem razlagal vsakomur, ki me je le hotel poslušati, a teh je bilo v zdravem vaškem okolju kaj malo. V zaslepljujočem žaru svetlobe in najmračnejši globini teme, med hudičem in bogom, strastjo in obupom, sem koval občutene verze; z enako, če ne še z večjo močjo, so same od sebe vrele na dan besede v obliki prostih, a zato nič manj umetniških spisov, ki bi jih dandanašnji modno, drugače pa brez prave potrebe, poimenovali eseji. Mi smo preprosto in kleno rekli bobu bob, ne pa to današnje vzvišeno in prazno blebetanje … Kam gre svet? Pustimo to, zdaj vem: Naj jim rečejo tako ali tako, zaman sem upal, da jih bodo sodobniki, zaradi njih globine, mogli razumeti. Nekje tudi še hranim zaprašen prepis snopiča poezij, ki sem ga davno tega poslal uredništvu tako imenovane kulturno-umetniške revije. Nobenega odgovora. Globoko ranjenemu se mi je iz prsi izvil obupan, do tedaj najgloblji, po celi vasi doneč drugobasovski Aaaa! Nič zato, večina nas tako ali tako postane slavnih šele po smrti. Vseeno zelo boli.
Velikemu in globoko čutečemu umetniku so mi resnično, kakor pavu perje, pristajali vzvišeni ideali in trpka spoznanja o krutosti, krivičnosti in zlaganosti tega sveta. Iz te globoke eksistencialne in indetifikacijske krize sem se, z vso resnobnostjo trenutka popolnega brezupa, zatekel v svoj intimni, iracionalni svet sanj in iluzij. Do takrat najboljši, po tistih besedah pa le še bivši prijatelj, je takrat ob pogledu name izrazil globok dvom. Skratka, nič ni olepševal, kot strela iz jasnega je udarilo iz njega:
Tebi se je čisto sfuzlalo!
Potrlo me je, Aaaa.
Iz takšnega povsem pristranskega in v glavnem zgrešenega opisa mojega duševnega stanja, je lahko vsakomur jasna intelektualna in kulturna raven krogov, ki so me obdajali. Te udarce je bilo mogoče prenesti samo na en način. Prežlahtni renski rizling je bil komaj dovolj dober za mojo globoko ranjeno, strto in od nenehnega bičanja izsušeno dušo in samo v valovih poletnih trav kanabisa se je mogla zmanšati neznosna zemeljska teža bremena, ki sem si ga v imenu Človeka, za njegovo odrešitev, naložil. In da bo mera polna, kako neznosno, Beatli so ravno takrat zapeli Yesterday. Še sem tu in tam poskušal s kovanjem verzov, še je na papir kapljala moja kri, toda obup je bil vse močnejši. Umetnikov glas je postajal tišji in tišji:
O srce, ti zapuščena gostilna, o spati in se nikdar ne zbuditi, sem takrat zapel.
Da zveni znano? Lahko, da so ti prekrasni verzi iz prejšnjega življenja ali pa si jih je morda kakšen prav spreten modernist prilastil, kdo ve. A le noč je slišala moj tih, boleč Aaaa!
Med neutolažljivim jokom končno zaspim. Spal sem dolgo in sanjal čudne sanje, o možu, na las podobnem meni samemu, ki je srečno poročen in ima dva otroka, hodi v službo in igra vlogo zadovoljnega malomeščana … Saj, v sanjah je vse mogoče.
Konec 1
Naredilo se je jasno in mrzlo jutro, z ivjem ozaljšano. Kakor otrok naberem v dlani tega lesketajočega srebra, ga dam v svojo obrabljeno culo, sam stopim na pot, popotnik, čist, brez hude misli in brez razloga. Pozeble so rože na pisanem vrtu, hrepeneče deklice so zbežale v svoje skrite kamrice. Ozrem se: Ptice po visokem nebu letajo in ribe v globokem morju plavajo.
Skoraj neslišen Aaaa! Kje je odgovor? Zaznam ga, čeprav samo za kratek, minljiv trenutek.
Zavlada tema in računalnik ugasne.
Konec 2
Tunel … Prebujam se. Svetloba postaja vedno močnejša, zagledam krvavočrno nebo in na njem enokrile ptice, mehurjasto morje in v njem toplokrvne kosmate ribe, pisan trnjev vrt in na njem smrdeče rože, mladostne skovirke – Svetlana, oprosti, zmanjkalo je domišljije -, ki si trepetajoče, sredi osvežujočega orkana skrbno čistijo svoje ljubezenske migetalke.
Z neba se zasliši vprašujoč glas:
Zakaj pišeš? Pomislim, ljubi bog, ne že spet, in zaskovikam v nižji, zgornji, šesti oktavi tisti svoj blagozveneč
Aaaa …
KAČA
Pogled usmerim v trepetajočo magično svetlobo, trenutek med dnevom in nočjo, bližam se domači vasi. Naporen dan je za mano, a splačalo se je, novčiča v mošnjiču že od kloštra sem prijetno žvenketata. Glej, prve zvezde. Mlada, topla noč in žvenketanje novcev... Pot kar sama zavije v znano smer. Zatohlo kiselkast vonj mi udari v obraz, namignem kelnarci. Sedem v najtemnejši kot, danes hočem biti sam.
Zadnje čase me sestre Presvete device dajo vse bolj poredko poklicati. Rad pomagam, raskave roke niso, da roženkranjc prebirajo. In prednica, mičnost in lepota res nista njeni glavni vrlini, mi je zvečer stisnila v pest cela dva beliča. Da otroci in žena jutri ne bodo lačni, je bila prijazna. Mislim si svoje, rečem pa nobene. Ah, babe! V večjem loku se jim ogneš, bolje je. Ne rečem, da je bilo vedno tako. Danes pa, glava se komaj kdaj še za kako kiklo obrne. Pa vendar, ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči. Tudi v kloštru se najdejo, ki jim, Bog mi odpusti, iz oči hudički ven gledajo.
Ves dan sem se presneto mučil doli v kleti. Sodi za novino morajo biti pravi čas nared. Kasno popoldan je že bilo, ko se lotim onega v kotu, da ga operem. Hočem izbiti čep in namesto da bi ob udarcu votlo zadonelo, zaslišim iz soda nežen in vabljiv glas, kakor zvok siren, si mislim. Ni na meni, da vprašujem. Greh bi bil, da bi šlo v nič, kar še našemu gospodu dopade. In sirene so se tudi že odločile. V kleti je vlažno in temačno, svetloba prihaja le skozi zamreženo okence v kotu. Dotipam pipo in prisluškujem radostnemu zvončklanju tekočine v kozarcu.
Neustavljiva sla in sladko je pričakovanje, še preden se ustnice dotaknejo hladnega roba čaše. Sledil je dolg požirek. Čutim, kako se vino razleze po ustih, topla mehkoba se širi naprej po telesu. Misli mi odplavajo nekam pod pajčevinast strop in oči se nevede zazrejo za njimi. Dolgo tako strmim v praznino.
Nenadoma, glej, svetla razpoka se širi nad zarjavelo vezjo starega oboka. Pramen svetlobe se spušča poševno navzdol, ustavi se na grobo položenem kamnitem tlaku, kjer zariše kačast vzorec. Z očmi mu sledim, kako se plazi po vlažnih, gladkih kamnih. Res je čudno, da tega že prej nisem opazil. Sklonim se, da natočim nov kozarec, zdaj mi pramen svetlobe poboža rob suknjiča. Koj nato svetloba ugasne, kača na tleh skrivnostno izgine. Oči pa se hitro privadijo.
Nič novega ni, da mene Skušnjavec še posebej obrajta. Tudi zdaj me ne pusti v temi, ampak me žene gor, skozi križni hodnik, proti zadnjemu, zapuščenemu delu samostana.
Izza stebra mi bega pogled po zaraščenem dvorišču. Poskusim se znajti, kje sem. Bi rekel, da je klet ravno nekje tu, pod mano. Ob zidu ugledam na pol sklonjeno postavo nune, ki nepremično zre skozi majhno lino. Takoj jo prepoznam, ves čas sem nekako slutil, sestra Ana je. Še vedno je lepa, njena odmaknjenost od sveta, kot da se je pri njej čas ustavil.
Vračajo se podobe. Njega dni se je, na drugi strani prav tega zidu, vila stezica, skrita pred radovednimi očmi; vsi vaški fantje smo jo poznali. In ob vodi še stoji jelša, ki ima vrezano prebodeno srce. Oh, Ana ... Ali je res Bog tako hotel? Bog ali hudič, zdaj je vseeno ...
Potiho sem se odplazil, nazaj v temačni hlad kleti. Natočim nov kozarec. Dolgo časa sem strmel vanj, vse dokler se po vlažnem kamnitem tlaku od nekod spet ni priplazila svetleča kača. Kača, kača!
Kaj je nocoj s tabo, Micka prijazno prekine moje misli, sem že vse pospravila, za danes je bilo dovolj ... Prav imaš, Micika moja, več ko dovolj. Vržem na mizo dva novčiča in počasi vstanem.
Noč je zvezdnata, shladilo se je …
* * *
… Jezen tipam za daljincem, hudič pa te piratske kopije telenovel ... Kaj le mu je potem doma baba …
SOŠOLKA VERA
Moji sošolki je ime Vera Alkoholičarka - Spoznal sem jo, ko sem, kakšnega pol leta nazaj, prvič obiskal skupino anonimnih alkoholikov - Je precej debela in neprivlačna. Je pofarbana blondinka, najbrž zato, ker ima že dosti sivih las. Oblečena je v precej drage in še kar lepe cunje, a na njej nekako visijo. Morda kdo poreče, to ni nič posebnega in je škoda besed.
Toda besede, njene besede! Ko jo zagledam, stoječo tam, na kamnitem pragu Poljanca, me prešine: spet en … sestanek. Še je čas, da se obrnem. Ne, nadaljujem začeti korak, kajti ona bo tudi jutri, to je kot pribito, risala valjaste figure na tisto fasado, razdrapanko poljansko.
Ja, kadar se Vera na sestanku oglasi, in oglasi se vedno, smo za tisto uro – mhm. Kisli nasmehi švigajo med stoli, nemočno se odbijajo od umazano belih sten. Neskončne litanije tečejo enakomerno in ponavljujoče se besede se vrtinčijo in kot brez teže dvigajo nekam pod visok strop.
Potem včasih razmišljam, kaj da je povedala: Tisti in tisti dan je zjutraj vstala, potem je šla v kopalnico in nato ni vedela, kaj bi. Poraba njenih besed ob tem znaša, ne da bi štel, nekaj čez tisoč sedemsto petinštirideset in pol. Drugi del govora nameni temu, spet povzemam, česa vsega ni mogla v življenju napraviti in kako ji vsi, vključno s sosedovo mačko, delajo krivico.
Ne vem, kaj bi: naj neham na Poljancu in začnem hoditi na Podmilščakovo ali kaj?
Pol leta kasneje - kdo ve zakaj - še vedno vztrajam na Poljancu. Nič posebnega se tačas ni zgodilo, le ljuba zemljica se je zavrtela na nasprotno stran svoje večne poti. In sošolka Vera, stalna kakor zemlja, še vedno pogosto prihaja in še vedno je gostobesedna.
Toda ne! Vem, da se je spremenilo, mnogo se je spremenilo, pravzaprav, vse se je spremenilo, tudi Vera. Nič več ni tako nemogoče opravljena, čeprav priznam, Vera ima svojstven, malo nenavaden stil oblačenja.
In njene besede! Sčasoma je postala njena pripoved – no - kar zanimiva in ji - presneto da res - zdaj drugače, bolj pozorno prisluhnem. Pove nam, še vedno med tisto točo nepomembnih besed, kolikokrat so ji, že kot majhni punčki, dali vedeti, da jim je odveč in kako se je zato naučila skrivati čustva in se pretvarjati. Tudi danes, ne pozabi povdariti, ni prijela za kozarec. Zato pa pride dan, reče, ko že zjutraj začuti, da bo vsaka naslednja ura zanjo preizkušnja. In pri tem, hvaležno pove, smo ji sošolci v veliko oporo.
Pravzaprav, če tako pogledam, kar pogumna je tale Vera. In – saj ne morem, verjeti – vsa drugačna sedi zdaj med nami, zbranimi v krogu. In tiste viseče cunje na njej so nenadoma postale ravno pravšnje.
Spet pomislim nanje, na njene besede. Postale so tople in nežne, pričnejo me božati, nalahno prehajajo vame. Majhen čudež v majhni, ozki sobici, polni toplih besed. Potem se primemo za roke, začutim njeno dlan in v meni se zopet prižge drobna, že skoraj pozabljena lučka.
SPREHOD NA ROŽNIK
… a ob desetih?
Okrog! Tri ure gor ali dol, hočem biti duhovit.
Poklič, ko boš pri gostilni!
Dobro, se vidiva.
Pride s psom, z nekakšnim pisanim terierjem in s polurno zamudo. Med čakanjem (zraven gostilne Čad) sem pogreval ljuti paprikaš. Pomaha.
Si dolgo čakal?
Pogledam psa. Saj res, kakšne izkušnje imam z njimi? Kaj sploh vem o ženskah s psi in to na vrvicah? Hočem reči: ženske, psi in vrvice skupaj, kot eno!?
Niti ne.
Nekoč sem slišal - ne vem, ali je to šala - da jih je dvoje vrst. Ene rečejo: fifi, oh ti moj mali ljubček ti, druge pa: fifi sem! Ne smeš! Priden, hitro v kočo! Takoj sem videl, ona spada k slednjim. Fifi ves čas nežno pogleduje rahlo navzgor nadejajoč se novega ukaza.
Malo sem se razgledoval. Kar hodijo na Rožnik, eni celo športajo. Ni panike, in še modna revija mladih mamic mi je krajšala čakanje.
Postrani me ošvrkne.
Cesta je prašna, prehiti naju kombi, neopazno zaprem vse odprtine, dokler se prah ne poleže. Moja pljuča, polna zgodovine, z naporom lovijo na redko razmetane atome zraka, med tem ko ona, zdaj brez vrvice, še vedno nekaj o zaprtih zapornicah in zamudi, in tako. Fifi mirno stopa ob njeni nogi noseč v »ustih« gumijasto kost.
Vzpenjamo se skupaj s soparico, ki puhti iz živice in izpod pazduh - seveda je vroče! In to le zaradi njene zamude. Omeni, da jo zadnje dni bolijo kolena in če lahko greva počasneje. S fifijem razumevajoče prikimava.
Na vrhu ne zavijemo proti gostilni ali pa vsaj gor, k cerkvi, ampak tu Fifi prevzame vodstvo, na levo, skozi zelenkasto zelen slavolok, na nekakšno jaso. Spominja me na viteško dvorano, razkošno, a komaj kaj opremljeno, v kateri sem nekoč na končnem izletu s sošolko nalašč zaostal, »da bi si pobliže ogledala lovski prizor na tapiseriji«. Kakor tam je tudi tu v enem kotu razčeperjena stara bukev, mimo katere tečejo lovski psi, v tem primeru le fifi, in pod katero so sedeči pari v travi, v tem primeru le midva. Manjka le kakšen oddaljen jezdec in pa za drevo privezan konj.
V zraku lebdi dezodorant z vonjem bezga, lahna sapa ga prinaša bog ve od kod. Enakomerno valovita tišina napolnjuje prostor, vmes pa njeno lahno dihanje, ki ga tu in tam zmoti brenčanje čmrlja. Nazadnje še to potihne - brenčanje namreč (kajti to ni kriminalka) - nekje med rožastim vzorcem od moljev načete tapiserije.
Zaposlen z iskanjem česa med belimi kamenčki skritih misli, se zavem, da ona še vedno nekaj pripoveduje (vidim to po premikajočih se ustnicah in kriljenju rok), zato skupaj s fifijem samodejno prikimam.
Kakšne oči sploh imaš, nikoli me ne pogledaš v oči, reče.
Potem se zopet osredotočim na kamenčke, s katerimi je posuta bela potka, ter skrivoma lovim vonjave v svoje razširjene nosnice. »Vsa dišiš po cvetočem bezgu in tvoji boki se zibljejo v ritmu udarcev oddaljenega zvona« bi ji hotel zapihati na dušo, ne rečem nič. Vseeno si nejasno predstavljam, kam bi me ta piš lahko odnesel.
Sediva, tam v vogalu je še prosta klopca.
Že skrene s poti v visoko travo, sledim vonju bezgovega cvetja, fifi tudi.
Res lepo pišeš, slišim odzvanjanje oddaljenega zvona, tako občuteno. Postanem pozoren.
Ah, daj no, rečem in že odletim proti vrhu bukve, zakrožim okrog zelenega reliefa. Zakliče za mano, da je zdaj v bistvu sama, nekakšen sporazum, neformalni, toda piš vetra preglasi njene zadnje besede. Oster zavoj in nad livado priletim tokrat hrbtno, s pogledom v nebo, s kotičkom očesa le ujamem pogled, ki me spremlja, še obrat in že pristajam na klopci zraven nje. Fifi se prestrašeno umakne. Zdaj živi z Marjanom, tako, brez nekih takih obveznosti.
Viteška soba se počasi vrti, na klopco posije sonce, vitez, kje si, ne vidim te. Fifi teka za kostjo in ji jo venomer prinaša, ona pa jo, smehljaje, še bolj vneto meče zdaj sem zdaj tja. Očetova smrt, pravi, jo je prizadela. Zelo lepo je slikal, doda. Bezgov vonj postaja močnejši, v njem se vsake toliko časa primešajo druge vonjave. In piše, zato. Potem se zagleda nekam vstran.
V opoldanski vročini, povedo stari padarji, je vonj cvetov najmočnejši.
Nenadoma reče:
Ti moj mali, ti.
Bezeg diši. Sem prav slišal ali sem od vonja in vročine že malo omamljen?
Škoda le, da je že tako pozno.
Navzdol stopava hitro, brez besed. Ujamem se, da spet premlevam tisto o ženskah in psih.
Poklič kaj!
Fifi pa že zgineva za vogalom, bezgov vonj tudi.
Sedem v avto in speljem. Samodejno vključim hlajenje, avtomobilsko kletko napolni običajni vonj. (Na moji strani je še vedno zataknjen izrabljen osvežilec z vonjem akacije) Hitro se privadim nanj, niti ni tako zelo drugačen od bezgovega. Saj, pomislim, in doma sploh nimamo psa, pisani terierji, seveda, brez vrvice, niti niso tako zelo napačni.
USTVARJALNO PISANJE
Drvim skozi toliko. Razlaga poteka vneto, podrobno in sproščeno. Vse je, kot mora biti: novoporočenca s na ploščio nastavljata kameri, kako ljubko! Ona je že vsa rdeča od sonca.
Kaj bo še na dnevnem redu?
Veš, zdaj so na novo uredili križišče, težko se je znajti …
Ali je kdo prinesel s seboj kakšno reč za prebrat?
Jaz lahko kaj spečem, se ponudi Jože, pohod bom zaključil prej. Cele poti ne bi vzdržal.
To bi bilo res fino, a misliš resno? Imam žar in potem se tako vsi dobimo pri meni, malo na klepetu.
A lahko on nekaj prebere?
Jaz nimam prevoza iz Ljubljane, ne vem, kako bom prišla na štart(!?).
Te spotoma poberem.
A pobereš, saj ne bom ležala!
Daj no, veš, da ni bilo mišljeno tako, dobra šala.
Boste še kaj?, vpraša bel predpasniček.
Bomo kar plačali.
Danes plačam jaz!
Ne komentiram.
Ne, lahko damo iz skupnega, čeprav v njem ni nič.
Ne razumem dobro. In denarja tako nimam, sploh pa je dobro rešen detajl srednje prečke in zadnjega stebra.
Malo tišine, prosim, on bi nekaj …
Se ne bi dalo začeti kaj pozneje, to je zame tako zgodaj.
A gremo?
Se vidimo v soboto! Kar na štartu!(?)
Ja, mi trije, ti ne prideš, kajne.
Ne, sem že zmenjen, vseeno hvala za povabilo.
Vseh osem se na neslišno povelje, ki je priplavalo iz svetlih poročnih soban, odpravi nazaj proti oboku, zunaj pa se še dolgo in toplo poslavljamo, Zdenki združeni pomagamo odparkirati avto.
Se vidimo, torej kmalu! Parnas žari.
Sedem v razbeljeno škatlo. Malo sem omotičen. Rad hodim na naše sestanke skupine za ustvarjalno pisanje. Bo držalo. In tako ustvarjalni smo. In sproščeni, znamo biti tudi neformalni. Iskreni in zaupljivi pogledi vseeno prestrašijo prosojne meglice, ki so nameravale pokukati izza Šanc. Še vedno rahlo omotičnega, čeprav ventilator predirljivo hlipa, me prevzame prijeten občutek, da sem danes dodobra potešil svojo nemirno ustvarjalno dušo. Ni bilo zaman, ko sem, kopajoč v lastnem potu, hitel skozi rdeče semaforje na naš mali Parnas. Glej, tudi tokrat se vračam z njega obogaten z novimi spoznanji. Na naših srečanjih se vedno zgodi toliko zanimivega, postala so mi vir umetniškega navdiha. In potem doma začutim, da lahko spet ustvarjam, v miru in nočni tišini pišem. Tako, kot danes. Pišem in pišem, jako ustvarjalno (Beseda jako mi je jako pri srcu, spominja me na jaka, neko govedo, se mi zdi.) Tako se spet počutim.
ZAKAJ SI ŽELIM PISATI
V toplem, pomladnem jutru. Ves moj je svet. Ptice po visokem nebu letajo, rože na pisanem vrtu dehtijo, dekleta v mladostni vznemirjenosti hrepenijo … Nenadoma z neba ukazujoč glas:
Piši!
Skozi možgane še isti hip:
Pisati? Zakaj? Želeti si? Kaj hočejo od mene?
Začutim, da mi znana sila pričenja prazniti drobovje, možgane, vse, celico za celico, dokler ne ostane le še videz. Za to se ne zmenim, saj tako nisem bil posebej privlačen. V tej novi razsežnosti sedem za računalnik, ki z običajno hitrostjo pet sto milionov gigabitov nalaga izbran program, medtem ko se moje misli same usmerijo k zahtevani temi.
Ah ja, spomini na mojo umetniško mladost. Sliši se neverjetno, že takrat sem, tako rekoč iz notranje nuje, kričal otroški Aaaa!, pisati pač še nisem znal. Resnici na ljubo se je moj ekstencialni vzklik razlikoval od ostalih le v posameznih, toda za moj poznejši umetniški razvoj pomembnih podrobnostih. Okolica je to razliko, prepričan sem, zavestno spregledovala. Pri tem so delal še paniko in me skušali, o groza, hraniti in tolažiti. Niso razumeli. Pravi umetnik mora biti vendarn lačen in zapuščen! Jaz pa, pravzaprav umetnik v meni, je klical in tulil naprej. Le z veliko predanosti in muke sem uspel najti sebi lasten slog izražanja.
Naneslo je lepega dne, da sem začel trgati hlače v šolskih klopeh. Če povem enostavneje: Ne da bi me kdo kaj vprašal, so me poslali v šolo. Kakšen je bil v resnici tisti dan, kdo še ve? Glede klopi in hlač pa je vendarle precej res. Toda krivda, da so se strgale, seveda ni bila moja, pač pa Marije terezije, kajti od takrat so se žagance gulile, da so iz njih skrivno pogledovale šprikle zahrbtne. Tovarišica je pričela z velikim A, moja krhka umetniška duša tega nasilja ni prenesla, zajokal sem Aaaa in zbežal domov v mamino krilo.
Leta so tekla. Sprva se je umetnik v meni še zadrževal, a kaj kmalu je mutirajoči Aaaa zvenel že na polmoško, verjetno da tudi intelektualno. Svoj umetniški kredo sem razlagal vsakomur, ki me je le hotel poslušati, a teh je bilo v zdravem vaškem okolju kaj malo. V zaslepljujočem žaru svetlobe in najmračnejši globini teme, med hudičem in bogom, strastjo in obupom, sem koval občutene verze; z enako, če ne še z večjo močjo, so same od sebe vrele na dan besede v obliki prostih, a zato nič manj umetniških spisov, ki bi jih dandanašnji modno, drugače pa brez prave potrebe, poimenovali eseji. Mi smo preprosto in kleno rekli bobu bob, ne pa to današnje vzvišeno in prazno blebetanje … Kam gre svet? Pustimo to, zdaj vem: Naj jim rečejo tako ali tako, zaman sem upal, da jih bodo sodobniki, zaradi njih globine, mogli razumeti. Nekje tudi še hranim zaprašen prepis snopiča poezij, ki sem ga davno tega poslal uredništvu tako imenovane kulturno-umetniške revije. Nobenega odgovora. Globoko ranjenemu se mi je iz prsi izvil obupan, do tedaj najgloblji, po celi vasi doneč drugobasovski Aaaa! Nič zato, večina nas tako ali tako postane slavnih šele po smrti. Vseeno zelo boli.
Velikemu in globoko čutečemu umetniku so mi resnično, kakor pavu perje, pristajali vzvišeni ideali in trpka spoznanja o krutosti, krivičnosti in zlaganosti tega sveta. Iz te globoke eksistencialne in indetifikacijske krize sem se, z vso resnobnostjo trenutka popolnega brezupa, zatekel v svoj intimni, iracionalni svet sanj in iluzij. Do takrat najboljši, po tistih besedah pa le še bivši prijatelj, je takrat ob pogledu name izrazil globok dvom. Skratka, nič ni olepševal, kot strela iz jasnega je udarilo iz njega:
Tebi se je čisto sfuzlalo!
Potrlo me je, Aaaa.
Iz takšnega povsem pristranskega in v glavnem zgrešenega opisa mojega duševnega stanja, je lahko vsakomur jasna intelektualna in kulturna raven krogov, ki so me obdajali. Te udarce je bilo mogoče prenesti samo na en način. Prežlahtni renski rizling je bil komaj dovolj dober za mojo globoko ranjeno, strto in od nenehnega bičanja izsušeno dušo in samo v valovih poletnih trav kanabisa se je mogla zmanšati neznosna zemeljska teža bremena, ki sem si ga v imenu Človeka, za njegovo odrešitev, naložil. In da bo mera polna, kako neznosno, Beatli so ravno takrat zapeli Yesterday. Še sem tu in tam poskušal s kovanjem verzov, še je na papir kapljala moja kri, toda obup je bil vse močnejši. Umetnikov glas je postajal tišji in tišji:
O srce, ti zapuščena gostilna, o spati in se nikdar ne zbuditi, sem takrat zapel.
Da zveni znano? Lahko, da so ti prekrasni verzi iz prejšnjega življenja ali pa si jih je morda kakšen prav spreten modernist prilastil, kdo ve. A le noč je slišala moj tih, boleč Aaaa!
Med neutolažljivim jokom končno zaspim. Spal sem dolgo in sanjal čudne sanje, o možu, na las podobnem meni samemu, ki je srečno poročen in ima dva otroka, hodi v službo in igra vlogo zadovoljnega malomeščana … Saj, v sanjah je vse mogoče.
Konec 1
Naredilo se je jasno in mrzlo jutro, z ivjem ozaljšano. Kakor otrok naberem v dlani tega lesketajočega srebra, ga dam v svojo obrabljeno culo, sam stopim na pot, popotnik, čist, brez hude misli in brez razloga. Pozeble so rože na pisanem vrtu, hrepeneče deklice so zbežale v svoje skrite kamrice. Ozrem se: Ptice po visokem nebu letajo in ribe v globokem morju plavajo.
Skoraj neslišen Aaaa! Kje je odgovor? Zaznam ga, čeprav samo za kratek, minljiv trenutek.
Zavlada tema in računalnik ugasne.
Konec 2
Tunel … Prebujam se. Svetloba postaja vedno močnejša, zagledam krvavočrno nebo in na njem enokrile ptice, mehurjasto morje in v njem toplokrvne kosmate ribe, pisan trnjev vrt in na njem smrdeče rože, mladostne skovirke – Svetlana, oprosti, zmanjkalo je domišljije -, ki si trepetajoče, sredi osvežujočega orkana skrbno čistijo svoje ljubezenske migetalke.
Z neba se zasliši vprašujoč glas:
Zakaj pišeš? Pomislim, ljubi bog, ne že spet, in zaskovikam v nižji, zgornji, šesti oktavi tisti svoj blagozveneč
