TATRMAN. Od demona Tatermana do Križa v Mežiški dolini
Fotografije: Marija in Marjan Mauko
Beseda avtorja
Demone sem spoznal že kot otrok. Leta 1948 mi je v Sv. Lenartu v Slovenskih goricah stari lončar povedal, da ornamenti niso okraski, temveč zagovori proti demonom.
Bosman je danes samo poročna pogača, nekoč pa je bil to demon, ki je skrbel za zakonsko blagostanje; na njem so bile upodobljene domače živali. Matija Sila je v knjigi Zgodovina Trsta in okolice zapisal, da je »Šuman« od gozdov ali šum /ŠUMAN/ /SUMMANUS/, pravzaprav ime slovenskega poganskega malika. Tudi ŠUMAN /Čarovniški procesi na Slovenskem, stran 384, ŽIVLJENJE IN SVET/. Leta l949 pa sem naletel na demona Tatermana pod Uršljo goro in to je morda vzrok, da sem leta 1980 začel zbirati gradivo o tatrmanu. Zbrano gradivo: slike, zapisi, fotografije obstoječih in rekonstrukcija glave demona Tatermana in pričevanja pripovedovalcev, pove zgodbo kar samo.
Zahvaljujem se Inji Smerdel, Slovenskemu etnografskemu muzeju Ljubljana, ki me je nagovorila, da sam zapišem nabrano, Da bo napisala spremno besedo in objavila v etnografskem glasilu. Iz tega ni bilo nič. Izgubila je fotografije. Knjižničarkam v Brnu, Gradcu, Mariboru, Kopru in knjižničarkam iz Koroške osrednje knjižnice dr. Franc Sušnik na Ravnah na Koroškem; Ingi Kranjc za pomoč pri skicah ter soprogi Mariji, ki je, tako kot vse moje ženske, prenašala tatermanijo vsa ta leta in me vozile po koroških gorskih kmetijah. Čisto do konca je zdržala tudi Marija Oderlap, leta 1983, ki pogledala slovnico in tipkala. Od takrat je članek narasel v pripovedko. Od časa, ko sem začel zbirati gradivo se je fotografiranje spremenilo. Gledal sem, da so posnetki narejeni tako, kot bi jih fotografiral kak turist. Moje rekonstrukcije niso hoteli postaviti pred hotelom Peca v Mežici, češ kdo bo plačeval vodo.
Tatrman ima stalno tekočo vodo
Tatrman – rekonstrukcija Marijan Mauko
Špeutnat plot nam pove, da je to nekje na Koroškem, vaški Taterman, rekel bi trški, kjer ženske perejo perilo. Da bi prale ženske v koritu pa vem, da tega niso počele nikjer na kmetih, ker so takrat uporabljale pepelovo vodo »lug« tega si nobeden lastnik kravice ali kmet nebi privoščil.
Fotografije: Marija in Marjan Mauko
Beseda avtorja
Demone sem spoznal že kot otrok. Leta 1948 mi je v Sv. Lenartu v Slovenskih goricah stari lončar povedal, da ornamenti niso okraski, temveč zagovori proti demonom.
Bosman je danes samo poročna pogača, nekoč pa je bil to demon, ki je skrbel za zakonsko blagostanje; na njem so bile upodobljene domače živali. Matija Sila je v knjigi Zgodovina Trsta in okolice zapisal, da je »Šuman« od gozdov ali šum /ŠUMAN/ /SUMMANUS/, pravzaprav ime slovenskega poganskega malika. Tudi ŠUMAN /Čarovniški procesi na Slovenskem, stran 384, ŽIVLJENJE IN SVET/. Leta l949 pa sem naletel na demona Tatermana pod Uršljo goro in to je morda vzrok, da sem leta 1980 začel zbirati gradivo o tatrmanu. Zbrano gradivo: slike, zapisi, fotografije obstoječih in rekonstrukcija glave demona Tatermana in pričevanja pripovedovalcev, pove zgodbo kar samo.
Zahvaljujem se Inji Smerdel, Slovenskemu etnografskemu muzeju Ljubljana, ki me je nagovorila, da sam zapišem nabrano, Da bo napisala spremno besedo in objavila v etnografskem glasilu. Iz tega ni bilo nič. Izgubila je fotografije. Knjižničarkam v Brnu, Gradcu, Mariboru, Kopru in knjižničarkam iz Koroške osrednje knjižnice dr. Franc Sušnik na Ravnah na Koroškem; Ingi Kranjc za pomoč pri skicah ter soprogi Mariji, ki je, tako kot vse moje ženske, prenašala tatermanijo vsa ta leta in me vozile po koroških gorskih kmetijah. Čisto do konca je zdržala tudi Marija Oderlap, leta 1983, ki pogledala slovnico in tipkala. Od takrat je članek narasel v pripovedko. Od časa, ko sem začel zbirati gradivo se je fotografiranje spremenilo. Gledal sem, da so posnetki narejeni tako, kot bi jih fotografiral kak turist. Moje rekonstrukcije niso hoteli postaviti pred hotelom Peca v Mežici, češ kdo bo plačeval vodo.
Tatrman ima stalno tekočo vodo
Tatrman – rekonstrukcija Marijan Mauko
Špeutnat plot nam pove, da je to nekje na Koroškem, vaški Taterman, rekel bi trški, kjer ženske perejo perilo. Da bi prale ženske v koritu pa vem, da tega niso počele nikjer na kmetih, ker so takrat uporabljale pepelovo vodo »lug« tega si nobeden lastnik kravice ali kmet nebi privoščil.
