Haiku je pesem s stalno obliko v treh vrstah s po 5/7/5 zlogi v verzu. Sedaj, ko imamo v Sloveniji HAIKU DRUŠTVO (HAIKU DRUŠTVO SLOVENIJE, Galetova 23 4000 Kranj, predsednik Jože Volarič, tel.: 064/245252, društveno haiku revijo LETNI ČASI, urednik Marko Hudnik, Cesta maršala Tita 18, 4270 Jesenice, in v Tolminu haiku revijo– PRIJATELJ, urednik Dimitrij Anakiev, Brunov drevored 19, 5220 Tolmin), je prav, da se seznanimo s to pesmico, ki ima stalno obliko, se pravi, da ima določeno število zlogov v posamezni vrsti oz. verzu:
(01)
Ko bom iz-dih-nil, V prvem verzu pet zlogov.
go-dec mu-ren- ek, pri-di, – V drugem sedem zlogov.
va-ruj mi moj grob. – In v tretjem pet zlogov:
ISSA (prevedel M. Mauko)
Tehnično odličen haikuje, ko je vsak verz stavek. To je redek pojav tudi v drugih jezikih. Stavek lahko gre od začetka do zadnjega verza. Dejstvo je, da ima večina pesnikov težave pri zlogih, se pravi, da sprvijo v 5/7/4 zlogov. Delno je temu krivo zanikrno prevajanje in da mnogi za etniki sploh ne vedo, da ne delajo prav, če imajo več ali manj zlogov v vrsti, kot je za posamezni verz v haikuju predvidenih. Le kakšen smisel ima pisariti trivrstičnice in jih oklicevati za haiku, ko to ni? Imenovati pesem sonet, ki nima v verzu 11 zlogov je bolno. Ker se da rima s prehodom stavka v drugo vrsto doseči na enostaven način. Težava je zmetriti verz oziroma ga napisati v enajstih zlogih, Da napišeš za tako pesem »nepravilen sonet«, je perverzno. Isto je po mojem pri trivrstičnici, ko ni zmetrana na 5/7/5 zlogov in jo prodajaš kot haiku. Shiki pravi, da se naj tak haiku imenuje: haiku s tridesetimi zlogi oziroma koliko ima v pesamezni vrsti zlogov.
Prav zares se s tako dikcijo strinjam; toda ali se bodo strinjali majstri takšne površnosti? Seveda, če je ob tem vsebina in »šola« Prava.
Trdim, da je slovenščina »takšna, kot je«, primerna, da se upesni tudi najbolj kraljevska – maestetična vsebina v 5/7/5 zlogih v vrsti.
Haiku je moškega spola. Razvil se je iz wake, tudi haikai inenovane: 5/7/5/7/7
(02)
Poleg stezice
Hitro šumlja potoček:
V senci vrbe.
...........
"Samo trenutek," rečem
— a sem še zmeraj tukaj.
SAIGYO, III.stoletje.
Samuraji XV. do XVII. so dali haikuju vojaško odrezavo banalno vsebino in stil: kot vojaši raport.
(03)
Če kukavica
Ne bo kukala, jo bom
Dal usmrtiti.
NOBUNAGA,
XVI. stoletje.
Samuraj Basho, potem religiozen menih, mega zvezda haiku poezije podobno zgodbo Saigyove wake pove v haikuju tako:
(04)
Bleščeča luna
Celo noč se sprehajam
Okoli jezera.
BASHO (1644-l694).
Za Basho je cvet enako občudovan, pa naj bo cvet navadnega plešca, slaka, čičerka, repinca, krizanteme, potonike, navadne krivenke, cvet slive, češnje in podobno. In tako vidijo in čutijo tudi njegovi rojaki nekoč in danes. Čudno, tudi jaz. Kaj pa vi? Med nami in Japonci je veliko sorodnosti. Slovenci radi romamo v gore ali svetišča, radi imamo svoj zasebni vrt, če se le da tudi v bloku, Japonci delaja harakiri za vsak drek, mi pa somomor, Japonci ne izumljajo, a izume oplemenitijo in prodajo, mi tudi, leta 1923 dobi za kemijo Slovenec Fric Pregl Nobelovo, prvi Japonec za fiziko pa leta 1949. Japonci nikoli niso bili nikogaršnja kolonija, doživeli so nekaj napadov in začeli sami napadati, mi še nikoli nismo bili kaj drugega kot kolonija, stoletja do 1918 Dunaja in potem Beograda. Japonci so sprejeli tujo kitajsko pisavo v VIII. stoletju: mi češkoorbiranko 1849 leta. Eden od zaslužnih, Miklošič, je dobil od črnogorskega kneza denar za študijsko potovanje po Balkanu. To se je Miklošiču tako dopadlo, da si je zmehčal svoj trdi -č- na koncu imena.
Ime prestolnice Lublano pa smo okrasili z dvojnicama "LJ", da bi Srbom bolj državniški in kulturni državniški praznik, ko bomo imeli narodne slovarje in slovar, ki nam bo povedal, kaj si je panslavizem, sposodil pri Rusih, Pemcih, Serbcih, Polcih, ja to niso lokalizmi ali moji izumi. To so besede, ki jim je raba opešala pod bremenom panslavizma. In že silimo pod novi EVRO ego.
Res nismo izumili nobene pesniške stalne oblike. smo pa obdelali vse in vsa področja človeškega delovanja v pesmih v Štrekljevi zbirki SLOVENSKE NARODNE PESMI, 1898. In ko jo boste pogledali, boste videli, da je Majer pridno zapisoval koroške narodne v cirilici. No, pa nazaj k starim Japoncem:
Fujiwara, Sogi pa Moritake so mi posebno pri srcu.
(06)
Vrbine veje
Pometajo jutranjo
Roso ob stezi.
SOGI (1422-1502).
(07)
Se je na vejo
Vrnil že odpadli cvet?
Ne! To je metulj.
MORITAKE (l472-1549)
(08)
Nadle`ni otroci
Tistemu, ki to pravi
Cvet ne cveti.
BASHO
(09)
Ko odpihne vetrc
Se metuljček prestavlja
Na vrbovem deblu.
BASHO
(10)
V nenegovan
Ribarij skoči žaba.
Štrbunk! Glas vode.
BASHO
Ta Bashov haiku so njegovi učenci gledali s strahom. V Portorožu je pred hotelom akvarij na prostem, se pravi, da ni bajer, ni ribnik, ni ribogojnica, ni mlaka in ne žabjak. Je za uživanje. Se pravi akvarij na prostom - ribarij . Tujka akvarij je udomačena za posodo, v kateri so okrasne ribice v sobi. Ko sem pri dr. Vladimirju Kosu, prebral, da je kormoran pojedel iz akvarija ribe, sem se zavedal, da nimam besede, ki bi pomenila akvarij na prostem. In dokler ne vidim česa boljšega, bom uporabljal ribarij.
Negnoj na japonskem nebu
Kdo je Basho? Macuo Basho (1644-1694), piše profesor dr. Franc Sušnik v knjigi POGLAVJA IZ SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI, Založba Obzorja, 1984: »Pel je drobno pesmico 'hajkaj', te so kakor drget, ki obide dušo od sladke grpze, ko zastrmi v neizrekljivem začudenju in spoznanju; kakor vzdih v snu mesečne noči; kakor koprnenje, s slavčevo pesmijo ubrano; poljub na češnjev cvet. Kaj, na primer, je življenje? Ni ko hip, ki zašelesti. sine v mir in mrak vesolja, in že ga ni.« Basho je bil neke vrste upokojenec. Zapustil je samurajski stan in postal beraški potujoči menih. Basho imajo vsi poznavalci za nekaj več.
Poglejmo kako ga prevede Vladimir Kos, (Vladimir Kos 1934 Murska Sobota, jezuit in misijonar, pesnik, haiku pesnik, esejist je doktoriral iz teologije in dosegel licenciat "znanstveno stopnjo" iz filozofije; posvečen 1950. Od l950 živi v Tokio hot duhovnik in profesor na jezuitski univerzi Sophia v Tokio.) Citirano iz eseja "Skušnjavi" v njegovi knjigi ESEJ IZ JAPONSKIH OTOKOV (TOKIO 1996) na 59. strani: »Ko govorim o dveh skušnjavah, mislim na skušnjavi v zvezi z ustvarjanjem pesmi, ki jina tukaj na Japonskem pravimo haiku (v treh zlogih izgovorjeno, torej ha-i-kau) ali redkeje, kaikai (s štirimi zlogi, pri čemer sta i-ja tako rahla, da ju nenavajeno uho občuti kot -j). Beseda "haiku" ima rahel naglas na zlogu -ku: beseda haikai ima lahko dve vrsti naglasa: ali na zlogu ha-, odkoder glas postopoma pada tja do zadnjega zloga -i; ali pa počasi raste, tako da je zadnji -i na najvišji - sorazmerno najvišji - točki.«
Vzemimo Bashojev haiku, ki pomeni povpre nemu Japoncu klasično lepoto.
Okiagaru... kiku honokanari.... mizu no ato:
Dvigajo se... krizanteme rahlo rahlo... ko (deževne) vode ni več.
Lahko bi ta haiku prevedli v haiku stilu:
Zadnje kapljice. Krizanteme dvigajo rahlo glavice. (K.C.)
Če ga dam v 5/7/5, izgleda tako:
Zadnje kapljice
Krizanteme dvigajo
rahlo glavice.
BASHO (prevod V. Kos)
Črki -k- in -r- v tem Bashovem haikuju dajo onomatopoijo krakanja: In se izogne besedi "turobna" jesen. Tak haiku je moj vzor.
(l2)
Krokar na štrclju
Krošnje skoraj brez listja
Krneva v mrč.
BASHO,
(prevod M.Mauko)
(l3)
Sedim na konju
Za menoj pa se plazi
Moja še senca.
BASHO
(l4)
Potujem bolan
Moje sanje blodijo
Usahle grede*.
BASHO
*Pri nas ni riževih gred, zato ni usahlih gred.
Bashova nujboljša dela so nastala po štiridesetletnici. Umrl je star petdeset let. Pisal je čudnvito prozo: Iz potopisa OZKA POT PROTI ODDALJENEMU SEVERU je začel tako nežno: Sonce in mesec večni so popotniki, tako gre, tudi letnim časom, iz leta v leto, ki prihaja in odhaja. Kdor pa preživi življenje na plovečem čolnu, in kdor se v sedlu postara, za te je potovanje vsakdanji kruh in je resnično njihova prava domovina. V starih časih jih je veliko pomrlo na potovanjih. Ne morem se spomniti, kdaj je to bilo, no, na vsem lepem me je zagrabilo hrepenenje po življenju na potovanjih, in predal sem se usodi oblaka, ki ga preganja veter (Iz V. Devidé). Zasluga haikai-ja je. da olepša in povzdigne navadno besedo, a da pri tem ne pozabi vrednosti navadnega. Zmeraj išče resnično lepoto, in se vrača k navadnim stvarem. še to: Basho ni bil menih v smislu učenca; ampak vernika. Umrl je v krogu svojih učencev.
Potok s Fujiyame (Mežica)
BUSON, 1715-1783 je imel učence. Buson ima dvatisoč haikujev, od katerijh je po Blytho dobrih samo sto.
(15)
Ve erni veter
Voda počasi plivka
Čapline tace.
BUSON
(16)
Na cerkveni zvon
Je pristal in je zaspal
Droben metuljček.
BUSON
(17)
Manjka med slakom
Mi samo še takšen z
Rumenim cvetom.
BUSON
(18)
Glej, glej slak, barve
Globokega jezera
Ima le en cvet.
BUSON
(19)
Slamnati prtič
Razprostiram po travi
In gledam cvet slive.
BUSON
(20)
Pade v temo
Zapuščanga vodnjaka
Cvet kamelije.
BUSON
(21)
V mesečini
Kod da je daleč barva
In duh glicinije.
BUSON
(22)
Cvet kamelje
Je odpadel in izlil
V erajšnji dežek.
BUSON
(23)
Kako kratka noč
Na dlaki gosenice
Kapljice rose.
BUSON
(24)
Pred krizantemo
Še škarje oklevajo
Za kak trenutek.
BUSON
(25)
Je v star ribnik
Se potopila cokla
Gre babje pšeno.
BUSON
(26)
Zobje podgane
Ki glodajo železo
Njih glas je hladen.
BUSON
Issa,1763-1287, poklicni pesnik in slikar. ISSA se je poročil, star 41 let. Štirje otroci so mu umri drug za drugim in potem še žena. Poročil se je drugič, se ločil; pogorela mu je hiša. Njegovo ime pomeni "skodelica čaja". (Povzeto iz knjige Vladimirja Devidéja Japonska haiku poezija , Zagreb l976)
(27)
Kakšna svežiua
Glas vode ponoči, ki
Kaplja v vodnjak.
ISSA
(28)
Ko ogenj plamti
Na okenskem papirju
Senca predice.
ISSA
(29)
Poleg vodnjaka
S kar smrdečo vodo
Je cvetje slive.
ISSA
(30)
Na poletni dan
Kjerkoli so še luže
Je tudi senčno
ISSA
(31)
Kako mogočen
Kako prekrasen kostanj
Pa nedosegljiv.
ISSA
(32)
No! Poglej slavčka
Ves premo en od dežja
Jutranji glasek.
ISSA
(33)
Glej slavčka: Svoje
Blatne nožice čisti
Si ob slivov cvet.
ISSA
(34)
V slakov cvet si
Je useknila svoj nosek
Drobna deklica.
ISSA
(35)
Oh, nagelj nagelj
Zakaj si se odlomil
Zakaj si se strl?
ISSA
(36)
Ne lovite otroci
Ne lovite teh žuželk, ki
Imajo mlade.
ISSA
(37)
Ne, ne odhajaj
Čeprav borno prepevaš
Ti si noj slavček.
ISSA
(38)
Mlada mačkica
Je za hip pridržala
Odpadli listek.
ISSA
(39)
V senci cveta
Češnje ni takšnih, meni
Čisto neznanih.
ISSA
Nadaljuje se v naslednji številki.
Oglejte si razpis revija Apokalipsa na strani RAZPISI, med zvezami pa je tudi ena za ljubitelje haikujev.
Haiku je pesem s stalno obliko v treh vrstah s po 5/7/5 zlogi v verzu. Sedaj, ko imamo v Sloveniji HAIKU DRUŠTVO (HAIKU DRUŠTVO SLOVENIJE, Galetova 23 4000 Kranj, predsednik Jože Volarič, tel.: 064/245252, društveno haiku revijo LETNI ČASI, urednik Marko Hudnik, Cesta maršala Tita 18, 4270 Jesenice, in v Tolminu haiku revijo– PRIJATELJ, urednik Dimitrij Anakiev, Brunov drevored 19, 5220 Tolmin), je prav, da se seznanimo s to pesmico, ki ima stalno obliko, se pravi, da ima določeno število zlogov v posamezni vrsti oz. verzu:
(01)
Ko bom iz-dih-nil, V prvem verzu pet zlogov.
go-dec mu-ren- ek, pri-di, – V drugem sedem zlogov.
va-ruj mi moj grob. – In v tretjem pet zlogov:
ISSA (prevedel M. Mauko)
Tehnično odličen haikuje, ko je vsak verz stavek. To je redek pojav tudi v drugih jezikih. Stavek lahko gre od začetka do zadnjega verza. Dejstvo je, da ima večina pesnikov težave pri zlogih, se pravi, da sprvijo v 5/7/4 zlogov. Delno je temu krivo zanikrno prevajanje in da mnogi za etniki sploh ne vedo, da ne delajo prav, če imajo več ali manj zlogov v vrsti, kot je za posamezni verz v haikuju predvidenih. Le kakšen smisel ima pisariti trivrstičnice in jih oklicevati za haiku, ko to ni? Imenovati pesem sonet, ki nima v verzu 11 zlogov je bolno. Ker se da rima s prehodom stavka v drugo vrsto doseči na enostaven način. Težava je zmetriti verz oziroma ga napisati v enajstih zlogih, Da napišeš za tako pesem »nepravilen sonet«, je perverzno. Isto je po mojem pri trivrstičnici, ko ni zmetrana na 5/7/5 zlogov in jo prodajaš kot haiku. Shiki pravi, da se naj tak haiku imenuje: haiku s tridesetimi zlogi oziroma koliko ima v pesamezni vrsti zlogov.
Prav zares se s tako dikcijo strinjam; toda ali se bodo strinjali majstri takšne površnosti? Seveda, če je ob tem vsebina in »šola« Prava.
Trdim, da je slovenščina »takšna, kot je«, primerna, da se upesni tudi najbolj kraljevska – maestetična vsebina v 5/7/5 zlogih v vrsti.
Haiku je moškega spola. Razvil se je iz wake, tudi haikai inenovane: 5/7/5/7/7
(02)
Poleg stezice
Hitro šumlja potoček:
V senci vrbe.
...........
"Samo trenutek," rečem
— a sem še zmeraj tukaj.
SAIGYO, III.stoletje.
Samuraji XV. do XVII. so dali haikuju vojaško odrezavo banalno vsebino in stil: kot vojaši raport.
(03)
Če kukavica
Ne bo kukala, jo bom
Dal usmrtiti.
NOBUNAGA,
XVI. stoletje.
Samuraj Basho, potem religiozen menih, mega zvezda haiku poezije podobno zgodbo Saigyove wake pove v haikuju tako:
(04)
Bleščeča luna
Celo noč se sprehajam
Okoli jezera.
BASHO (1644-l694).
Za Basho je cvet enako občudovan, pa naj bo cvet navadnega plešca, slaka, čičerka, repinca, krizanteme, potonike, navadne krivenke, cvet slive, češnje in podobno. In tako vidijo in čutijo tudi njegovi rojaki nekoč in danes. Čudno, tudi jaz. Kaj pa vi? Med nami in Japonci je veliko sorodnosti. Slovenci radi romamo v gore ali svetišča, radi imamo svoj zasebni vrt, če se le da tudi v bloku, Japonci delaja harakiri za vsak drek, mi pa somomor, Japonci ne izumljajo, a izume oplemenitijo in prodajo, mi tudi, leta 1923 dobi za kemijo Slovenec Fric Pregl Nobelovo, prvi Japonec za fiziko pa leta 1949. Japonci nikoli niso bili nikogaršnja kolonija, doživeli so nekaj napadov in začeli sami napadati, mi še nikoli nismo bili kaj drugega kot kolonija, stoletja do 1918 Dunaja in potem Beograda. Japonci so sprejeli tujo kitajsko pisavo v VIII. stoletju: mi češkoorbiranko 1849 leta. Eden od zaslužnih, Miklošič, je dobil od črnogorskega kneza denar za študijsko potovanje po Balkanu. To se je Miklošiču tako dopadlo, da si je zmehčal svoj trdi -č- na koncu imena.
Ime prestolnice Lublano pa smo okrasili z dvojnicama "LJ", da bi Srbom bolj državniški in kulturni državniški praznik, ko bomo imeli narodne slovarje in slovar, ki nam bo povedal, kaj si je panslavizem, sposodil pri Rusih, Pemcih, Serbcih, Polcih, ja to niso lokalizmi ali moji izumi. To so besede, ki jim je raba opešala pod bremenom panslavizma. In že silimo pod novi EVRO ego.
Res nismo izumili nobene pesniške stalne oblike. smo pa obdelali vse in vsa področja človeškega delovanja v pesmih v Štrekljevi zbirki SLOVENSKE NARODNE PESMI, 1898. In ko jo boste pogledali, boste videli, da je Majer pridno zapisoval koroške narodne v cirilici. No, pa nazaj k starim Japoncem:
Fujiwara, Sogi pa Moritake so mi posebno pri srcu.
(06)
Vrbine veje
Pometajo jutranjo
Roso ob stezi.
SOGI (1422-1502).
(07)
Se je na vejo
Vrnil že odpadli cvet?
Ne! To je metulj.
MORITAKE (l472-1549)
(08)
Nadle`ni otroci
Tistemu, ki to pravi
Cvet ne cveti.
BASHO
(09)
Ko odpihne vetrc
Se metuljček prestavlja
Na vrbovem deblu.
BASHO
(10)
V nenegovan
Ribarij skoči žaba.
Štrbunk! Glas vode.
BASHO
Ta Bashov haiku so njegovi učenci gledali s strahom. V Portorožu je pred hotelom akvarij na prostem, se pravi, da ni bajer, ni ribnik, ni ribogojnica, ni mlaka in ne žabjak. Je za uživanje. Se pravi akvarij na prostom - ribarij . Tujka akvarij je udomačena za posodo, v kateri so okrasne ribice v sobi. Ko sem pri dr. Vladimirju Kosu, prebral, da je kormoran pojedel iz akvarija ribe, sem se zavedal, da nimam besede, ki bi pomenila akvarij na prostem. In dokler ne vidim česa boljšega, bom uporabljal ribarij.
Negnoj na japonskem nebu
Kdo je Basho? Macuo Basho (1644-1694), piše profesor dr. Franc Sušnik v knjigi POGLAVJA IZ SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI, Založba Obzorja, 1984: »Pel je drobno pesmico 'hajkaj', te so kakor drget, ki obide dušo od sladke grpze, ko zastrmi v neizrekljivem začudenju in spoznanju; kakor vzdih v snu mesečne noči; kakor koprnenje, s slavčevo pesmijo ubrano; poljub na češnjev cvet. Kaj, na primer, je življenje? Ni ko hip, ki zašelesti. sine v mir in mrak vesolja, in že ga ni.« Basho je bil neke vrste upokojenec. Zapustil je samurajski stan in postal beraški potujoči menih. Basho imajo vsi poznavalci za nekaj več.
Poglejmo kako ga prevede Vladimir Kos, (Vladimir Kos 1934 Murska Sobota, jezuit in misijonar, pesnik, haiku pesnik, esejist je doktoriral iz teologije in dosegel licenciat "znanstveno stopnjo" iz filozofije; posvečen 1950. Od l950 živi v Tokio hot duhovnik in profesor na jezuitski univerzi Sophia v Tokio.) Citirano iz eseja "Skušnjavi" v njegovi knjigi ESEJ IZ JAPONSKIH OTOKOV (TOKIO 1996) na 59. strani: »Ko govorim o dveh skušnjavah, mislim na skušnjavi v zvezi z ustvarjanjem pesmi, ki jina tukaj na Japonskem pravimo haiku (v treh zlogih izgovorjeno, torej ha-i-kau) ali redkeje, kaikai (s štirimi zlogi, pri čemer sta i-ja tako rahla, da ju nenavajeno uho občuti kot -j). Beseda "haiku" ima rahel naglas na zlogu -ku: beseda haikai ima lahko dve vrsti naglasa: ali na zlogu ha-, odkoder glas postopoma pada tja do zadnjega zloga -i; ali pa počasi raste, tako da je zadnji -i na najvišji - sorazmerno najvišji - točki.«
Vzemimo Bashojev haiku, ki pomeni povpre nemu Japoncu klasično lepoto.
Okiagaru... kiku honokanari.... mizu no ato:
Dvigajo se... krizanteme rahlo rahlo... ko (deževne) vode ni več.
Lahko bi ta haiku prevedli v haiku stilu:
Zadnje kapljice. Krizanteme dvigajo rahlo glavice. (K.C.)
Če ga dam v 5/7/5, izgleda tako:
Zadnje kapljice
Krizanteme dvigajo
rahlo glavice.
BASHO (prevod V. Kos)
Črki -k- in -r- v tem Bashovem haikuju dajo onomatopoijo krakanja: In se izogne besedi "turobna" jesen. Tak haiku je moj vzor.
(l2)
Krokar na štrclju
Krošnje skoraj brez listja
Krneva v mrč.
BASHO,
(prevod M.Mauko)
(l3)
Sedim na konju
Za menoj pa se plazi
Moja še senca.
BASHO
(l4)
Potujem bolan
Moje sanje blodijo
Usahle grede*.
BASHO
*Pri nas ni riževih gred, zato ni usahlih gred.
Bashova nujboljša dela so nastala po štiridesetletnici. Umrl je star petdeset let. Pisal je čudnvito prozo: Iz potopisa OZKA POT PROTI ODDALJENEMU SEVERU je začel tako nežno: Sonce in mesec večni so popotniki, tako gre, tudi letnim časom, iz leta v leto, ki prihaja in odhaja. Kdor pa preživi življenje na plovečem čolnu, in kdor se v sedlu postara, za te je potovanje vsakdanji kruh in je resnično njihova prava domovina. V starih časih jih je veliko pomrlo na potovanjih. Ne morem se spomniti, kdaj je to bilo, no, na vsem lepem me je zagrabilo hrepenenje po življenju na potovanjih, in predal sem se usodi oblaka, ki ga preganja veter (Iz V. Devidé). Zasluga haikai-ja je. da olepša in povzdigne navadno besedo, a da pri tem ne pozabi vrednosti navadnega. Zmeraj išče resnično lepoto, in se vrača k navadnim stvarem. še to: Basho ni bil menih v smislu učenca; ampak vernika. Umrl je v krogu svojih učencev.
Potok s Fujiyame (Mežica)
BUSON, 1715-1783 je imel učence. Buson ima dvatisoč haikujev, od katerijh je po Blytho dobrih samo sto.
(15)
Ve erni veter
Voda počasi plivka
Čapline tace.
BUSON
(16)
Na cerkveni zvon
Je pristal in je zaspal
Droben metuljček.
BUSON
(17)
Manjka med slakom
Mi samo še takšen z
Rumenim cvetom.
BUSON
(18)
Glej, glej slak, barve
Globokega jezera
Ima le en cvet.
BUSON
(19)
Slamnati prtič
Razprostiram po travi
In gledam cvet slive.
BUSON
(20)
Pade v temo
Zapuščanga vodnjaka
Cvet kamelije.
BUSON
(21)
V mesečini
Kod da je daleč barva
In duh glicinije.
BUSON
(22)
Cvet kamelje
Je odpadel in izlil
V erajšnji dežek.
BUSON
(23)
Kako kratka noč
Na dlaki gosenice
Kapljice rose.
BUSON
(24)
Pred krizantemo
Še škarje oklevajo
Za kak trenutek.
BUSON
(25)
Je v star ribnik
Se potopila cokla
Gre babje pšeno.
BUSON
(26)
Zobje podgane
Ki glodajo železo
Njih glas je hladen.
BUSON
Issa,1763-1287, poklicni pesnik in slikar. ISSA se je poročil, star 41 let. Štirje otroci so mu umri drug za drugim in potem še žena. Poročil se je drugič, se ločil; pogorela mu je hiša. Njegovo ime pomeni "skodelica čaja". (Povzeto iz knjige Vladimirja Devidéja Japonska haiku poezija , Zagreb l976)
(27)
Kakšna svežiua
Glas vode ponoči, ki
Kaplja v vodnjak.
ISSA
(28)
Ko ogenj plamti
Na okenskem papirju
Senca predice.
ISSA
(29)
Poleg vodnjaka
S kar smrdečo vodo
Je cvetje slive.
ISSA
(30)
Na poletni dan
Kjerkoli so še luže
Je tudi senčno
ISSA
(31)
Kako mogočen
Kako prekrasen kostanj
Pa nedosegljiv.
ISSA
(32)
No! Poglej slavčka
Ves premo en od dežja
Jutranji glasek.
ISSA
(33)
Glej slavčka: Svoje
Blatne nožice čisti
Si ob slivov cvet.
ISSA
(34)
V slakov cvet si
Je useknila svoj nosek
Drobna deklica.
ISSA
(35)
Oh, nagelj nagelj
Zakaj si se odlomil
Zakaj si se strl?
ISSA
(36)
Ne lovite otroci
Ne lovite teh žuželk, ki
Imajo mlade.
ISSA
(37)
Ne, ne odhajaj
Čeprav borno prepevaš
Ti si noj slavček.
ISSA
(38)
Mlada mačkica
Je za hip pridržala
Odpadli listek.
ISSA
(39)
V senci cveta
Češnje ni takšnih, meni
Čisto neznanih.
ISSA
Nadaljuje se v naslednji številki.
Oglejte si razpis revija Apokalipsa na strani RAZPISI, med zvezami pa je tudi ena za ljubitelje haikujev.
