Mlade njive, ki mamijo z grenkim pravonjem rodnosti, in zmeraj na begu;
igrače, zrele od zgodnjega večera in prepuščene strahotni milosti;
seveda ptica krika v krhkem zraku daleč, da je tišina za hip še temnejša
tega se kmalu nauči vsak ljubimec, in ni zadosti
Kamen, velik ko bik, leži sam ob reki. Ne umakne se k brezam v pripeki,
ponoči ne gre domov k ženi, nobene ni snubil, obljubil nobeni
ne rož ne otrok. Samo takrat se komaj zgane, kadar ga oče Bog tiho pokliče iz Ljubljane
z godbo v visokih linah cerkvenih, da je kamen za hip kamen ko bik na kolenih.
Zarja je z bakrom zrelim
posula čelo večera. V vencih
se suši čebula, lastovka leta sama visoko.
Ženska pri dojenju odpeta stopi k oknu z otrokom temna od nenadne barve
in prevzeta, kako je nocoj ostra ljubezen, kako brez vala morje, ura brez vetra.
Bližnja od polnoči se utrga bežeča - tam jo objame tolst kmet
spanja - tam ji blag žrec sle oblizne obrv - tam ji mil favn miru
odpre globoki dom, da se oklene rešne roke z dolgim ugrizom.
Zorano polje zrcala, ki si se slekla
pred otrokom očesa, vrgla ogenj,
položila kruh na sveže počesano mizo neba.
So globoke jase zvezd in je pes lune vdan, ki jim lečeč liže sokrv sladkih ran, dokler da zamižijo bele v belem in je dan.
Svetla, bela ura jutra nastežaj odprta se mila golobica vzpne v nebo iz vrta,
a na podstrehi mračni prah slap neviden pada in trdo se menita gojzar in čelada.
Kako se oko sleče in kdaj? Prisluškujoč potone
v dalji brez vonja in spomina. Tako se sleče in zdaj.
Sukanec daljave! Skorja kruha in tiha bomba in mišičast fant, ki doma
poljubi svojo mamo!
(Hudo je ležat ves bolan, bled in bohinj, sladko pa je do poldneva v postlji zavaljen
brat in sestra.)
Luna, sama, ena gre čez nebo. Z jezera se utrgajo gosli.
Dno vode spi potopljen kamion.
Če si leden veter, hiteč iz strug dolin na morje – hči pa te čaka doma
iskrca v vročem pepelu.
Otrok je jokal od ljubezni, zdaj ima ptičke na trepalnicah, zdaj
poletijo za večernim vlakom.
Po dežju še bolj diši cvetoči rožmarin; še bolj se bleščijo sidra
samomorilk dno neba.
Bila je dišeča noč rastočega mesca, sedel sem v vrtu, natakal na ljubezen, pil ...
In spet je.
Globoki grom v breznih nebes - a se to vinski bratci kličejo s prozorno pretvezo
živet v paniko?
Okno odprem, in res, nekdo prepeva duševen -
zgodnja južna polnoč.
Kadar greš po belem peklu neba že blizu morja, že daleč, in bi se
nasmehnil od kljubovanja?
Volk snega se zdrzne od znamenja vetra. Veter volka se zgubi
v snegu znamenja.
Premaknila se je mimo okna, ko da se bo zdaj zdaj začelo spreminjanje,
in tako obstala.
Glejte zaljubljenko, z dvignjenim praporom srca stoji, recimo, pri oknu -
presladko jutro večera.
Kot v novi navzočnosti ženska potopi glavo v blazino;
in ne zaspi, tako tiha je noč.
Tiho sta zaspali tvoji roki. Onstran jezera zorijo jabolka,
ugasnjene luči gledališča.
Kadar ti mesečina zapljusne speče mesto ust -
da odgovoriš skoraj s poljubom.
Predstavljam si čoln, ki v njem gol veslam. Neznano jezero je pokril mrak,
tiha čast mi poljubuje hrbet.
Roka v roki in poljubovana, tih, lahek stisk, zunaj za oknom pa že
senčnat večer - mogoče, mogoče.
Ravnokar je kašljalo, zdaj spi mesto, a še je prepiha,
da bega zaveso.
Pred rotovžem, se spominjam, obstane kočija, in kdor čaka dežja, bo zdaj
obliznil prvo kapljo.
Kako pišejo omodreli pesniki: z iglatimi črkami se dotikajo
neba do krvi.
Noht je slep, a vedežen, slina slepa, a živa, le školjka uhlja
je slepa in samo slepa.
Ti, ki vase, kakor da bi hotel, vendar zaradi sploh še nikoli nisi in tako
si še zmerom kar.
Ženska odrine težki stol od mize, vstane visoko, tiha, strašna kot vzhodno cesarstvo,
in je večer.
Veter pljuska, nekje ne prav blizu hripavo laja pes. Podoba se
ne zgane, niti ne zamigota.
Je tako popoldan in mlada ženska se usede na poveznjeni čoln, obraz ji
počiva v daljavo.
Volk ugrizne vodo izvira, roka vetra
ga še dolgo boža.
Že budna še leži: koža vlažna od spanca. In se resno nasmehne. Saj je pred njo
sladka noč dneva.
Cel dopoldan sem poskušal krono - ta zlatokovač! nima pojma! samo čelo mi je
obsipal s poljubi.
Živa kobila zrcala - ki jo kruh zrcala premami v galop
v neusmiljeno zrcalo zrcala.
Slanega poldneva tih večer: starcu zleti prek nasmeha
golob sence sna
Čez veliko časa, ko bojo od poleglih goved planin samo še
bela rebra kvišku.
Neko jutro čez veliko let bo mlad petelin stopil po dvorišču
in, saj ste ga videli, preudarno zastal.
Po vodi plava lesena raca. Poletje vene. Iz vnučke, kako
rata babica? Malo počakaš.
Majhna pesem gre čez polje, za njo je tiha gaz v travi.
A ji bo kdo sledil, s kakšnim upanjem sem daleč?
Sneg je tiha, sama dežela; gaz, brv - v vsem mirujočem samo voda giblje
in kdor se je tu zaustavil.
Pomisli - v snegu golobica, in bela, da je ne vidiš, pomisli -
v snegu koliko belih golobic.
Zrak se zgane in umiri, neranjen popoldan, davno je v njem
potonil vrženi prstan.
Že temno zdrsne sonce za otok visoki onkraj preliva;
tako je poljub prej, kot so usta.
So taka jutra, ko se vse zgodi. Železo udari ob vodo
in klic se razleže v sili do neba.
O beli pepel zore nad njivami! O beli pepel zore nad njivami!
O beli pepel zore nad njivami!
Tih prah seda na reči; spijo že; njihove sence so razostrene; in zvonovi!
To je bilo davno.
Me poznaš? Cesta molči. Kje so mladi ljudje in kot nekdaj?
Bilo je dež.
Kura še zagode pred spanjem, veter pljuskne, že se čas umiri.
Dišeči žeblji večera.
Bi velikan dežja zašepetal v spanju in bi se
hihitale mlade ženske čeri pred zalivom.
V zlatem kljunčku ključek zlat prinese ptičica neba
otrokom svojim za igrat in ne in ja.
Rad bi vroč! Kakor kdaj tihe njive, ki jih sonce
čisto zblizu, ko se, ne da bi - in takrat tako silno!
Nerodno spustil iz rok lubenico oceana,
da se vzdignila v vetru kot zrelo žitno polje davna.
Od zraka neznane prostosti začudena mlada lisica očetu gozda
brezglavo sporoča nagel umik in zavozlana voda potoka.
Ptica košute v jutranjem mraku tiho plove
skoz praprot z dolgega bega pred zobe preganjalca.
Više, že nad šipo neba večera drsi neučakana ujeda.
Temno šumeči glas ušesa, takšen je nord.
Ponevedoma naga - dekliška luna izza oblaka.
V nebu papirček srebrnega galeba - kdo ga utrga?
Otroček gleda skoz okno: sneg leži in naletava.
Na cesti mrtva punčka gliste, zvonovi peščeni v dežju.
Kravjak se kadi še mlad v jutranjem hladu modrečev obraz.
Ponoči je naliv umil morje, kaj ga zdaj veter pometa?
Mlečno jutro se razlije po razlitem jutranjem mleku.
Maček zagazi v mlad sneg in mrak, sladko zapreš oči za njim.
Hlev popoldneva diši po pomladi, skozenj zaplove barka gosi.
Slečena ženka sonca že okopava spomladanski sneg.
Mlaj bo, mesca je samo še trepalnica bela na nebu.
Mlada banana lune, le nerada se sleče ugrizu.
Kratka je bila noč, dan jo je malo podaljšal
