Daleč od tega, da so mi v interesu kvazi feministični izpadi, ki so trenutno popularni, ampak nekaj pa le drži kot pribito. Moški v gostilnah, ki imajo ženske za manjvredne. Vem, da se to ne dogaja samo v gostlnah, daleč od tega. Se pa Meni dogaja v gostilnah.
Najprej me premeri s pogledom, nato sede v kot. Z napetostjo in negativnim občutkom v trebuhu krenem proti njegovi mizi in rečem:
»Dober dan. Izvolite?«
Odvrne:
»Dolgo kavo.«
Seveda nisem od njega pričakovala ne pozdrava in ne besede prosim, a v tistem trenutku postanem še bolj jezna nanj.
Prinesem kavo in jo z glasnim izvolite odložim na mizo, se obrnem in skozi zobe zarenčim:
»Ni za kaj, gospod!«
Seveda še vedno ne zaslužim odziva. Besna sem. Za drugo mizo sedita dva odrasla moška, zatopljena vsak v svoj telefon. Eden od njiju mi pomigne z glavo in ustnice nemo oblikuje v besedo plačam. Prinesem račun in moški iz denarnice več kot dve minuti presenečeno vleče kovance, kot da bi popolnoma nepričakovano stopila do njune mize z računom, če ne še več, kot da bi bila naključni človek, ki je pristopil k mizi in od njega zahteval 3,10€, ne pa, kot da mi je sam naročil.
Vsako leto so slabši. Ljudje. Iz zatopljenosti me privleče njegov kolega, ki navrže:
»Ka smo kej jedl?«
Z zadnjimi močmi, ki jih premorem, mu namenim zlagan nasmešek. Zelo redko je še iskren, pomislim. Odpravim se nazaj za šank, moška odideta.
V trenutku se zavem, da me bo sedaj, ko sva ostala sama, ogovoril.
»Gospodična, ste poročeni?« mi reče in se neumno reži.
Želim si, da bi bila. Resnično si želim, da bi me včeraj zaprosil in da bi bila poročena do konca življenja, samo zaradi takih kretenov. Saj vem, da ne bi nič spremenilo, ker ga moj da, poročena sem, ne bi odvrnil, niti me ne bi nehal spraševati neumna vprašanja, kaj šele nehal ogabno opazovati. Najbolj bi mi bilo všeč, da bi se, ko bi mu rekla ja, razpočil ali pa še bolje, postal kulturen, celo normalen, ne pa da je star ogabnež z neumnimi vprašanji.
»Nisem« odvrnem in gledam posodo, ki jo pomivam.
»Kako da ne? Takšna lepotica bi pa ja morala biti poročena.«
Kako da ne? Kako da ne? Neumnež.
V takih momentih bi najraje postala super heroj, ustavila čas, poletela do njega, mu pljunila v fris in odletela nazaj na svoje mesto in naprej pomivala posodo, on pa sploh ne bi vedel kaj ga je zadelo.
»Pa nisem.«
»Fanta pa imaš, kajne da ga imaš?«
Fanta pa imaš, kajne da ga imaš! Idiot.
»Gospod, ne bi razpredala o svojem osebnem življenju s popolnimi tujci.«
»Oooh. Kaj sem gospo vzvišeno brcnil pod pas?«
Ne, bom pa jaz tebe brcnila pod pas, si mislim.
»Govoriva raje o vremenu.«
»Potem pa ni čudno, da si tako tečna. Dobiš ne dovolj.«
V glavi mi narašča temparatura. V takem primeru ne vem, ali bi se morala obnašat kot puhoglavka in se spustit na njihov nivo in se neumno na glas krohotati in nadaljevati neumen pogovor v še neumnejšo smer, ali naj grem v skladišče po bejzbolko in jih udarim v koleno. Moroni.
Odločim se za tretjo pot. Da ga ignoriram. Seveda ga to niti slučajno ne ustavi.
»Pa vsaj sama kdaj poskrbiš zase?«
»Gospod, verjamem, da vam še v življenju ni uspelo za katero poskrbeti.«
Neumen nasmešek mu za nekaj časa obvisi ba obrazu, nato pa se njegova mimika oblikuje v neko čudno, bizarno, mogoče celo jezno grimaso.
V lokal vstopita dve dekleti in sedeta za mizo ob njem. Moški se obleče in se nameri proti izhodu.
»Na svidenje, pozdravite ženo« ga prestrežem in mu pomežiknem. »Verjamem, da je ona veliko bolj zadovoljna kot jaz.«
Rad bi mi nekaj rekel, a mu je neprijetno zaradi tega, ker nisva sama. Odide. Med pomivanjem posode se zadovoljno nasmiham, dokler v gostilno ne stopi sosed in videno pokomentira:
»O, je nekdo dobil včeraj.«
PRAŠEK
Pobožala si me po roki, jaz sem te odrinil proč. Obrnila si se in se pretvarjala, da spiš. Jaz sem zaspal v roku treh minut. Ti tisto noč nisi zatisnila oči. Vem, da ne.
Zjutraj sem vstal in si zapenjal srajco, medtem ko sem se spuščal po stopnicah. Ti si stala v kuhinji, vsa popolna in lesketajoča, pripravljena na nove podvige. V rokah si držala zajemalko in v ponev polila maso za še zadnjo palačinko.
»Boš čaj ali kavo« si me vprašala popolnoma brezizrazno.
»Čaj prosim« sem odgovoril z enakim tonom.
Tako si ti otrokoma pripravljala malico in likala oblačila, s hrbtom strogo obrnjenim proti meni, jaz pa sem bral časopis in srkal tisto kavo, ki si mi jo nalila, ko si preslišala moj čaj prosim. Ko sem prebral, kar me je zanimalo, se pravi, v resnici zelo malo, sem prižgal televizor in zrl v ekran, še zadnjih pet minut, preden je bil čas za odhod. Otroka sta ta čas pojedla zajtrk in odšla na avtobus, jaz pa sem želel nekaj reči, želel sem vse popraviti in v meni je vrelo, ko pa sem odprl usta, si se zazrla vame kot v nekaj nepoznanega, tujega in rekla:
»Kupi prašek, ko boš šel iz službe.«
Tako sem pokimal, te robotsko poljubil na čelo in šel v službo.
META
Ko sem bil majhen, sem si tlačil papir v usta. Imel sem najbolj ogabne črvive zobe kar si jih človek lahko zamisli in to sem želel rešiti na način, ki ne vem kako otroku sploh pade na pamet. Seveda je temu sledila primerna zafrkancija s strani sošolcev in še huje sošolk in najhuje Mete. Meta je imela pšenične lase, ki so vselej plapolali na vse strani, razen pri športni, ko jih je spela v čop. Meta je bila neverjetno pamentna punca, ki je vedela odgovore na vsa vprašanja. Meta je bila prijazna. Meta je bila pozorna. Meta je bila iskriva. Meta je bila iskrena. Nikoli me niso bolele besede sošolcev, ko pa sem enkrat slišal Meto kako me je poklicala z besedo krokodil, sem skoraj zajokal. Sem zajokal, samo ne kar tam. Kasneje. Sem pa Meti bil všeč. Tudi kasneje.
Očitno, ker sva sedaj že skoraj deset let skupaj. Z Meto se trudiva dobiti otroka in zdi se mi, da me včasih obsoja in je prepričana, da sem jaz kriv, da se ta situacija nikamor ne premakne. Poskusila sva že vse živo. Po nekaj mesečnem mučenju, je Meta končno zanosila in rodila mrtvega otroka, kar jo je popolnoma strlo. Jaz pa se kar nekako nisem znal spoprijeti s tem dogodkom, saj sem ji do zdaj vedno, če se je le dalo, pomagal pri vsem. Karkoli sem lahko naredil zanjo, to sem storil. A v tem primeru nisem mogel storiti ničesar.
Minilo je dvajset let in stvari se meni osebno zdijo nevzržne. Rad imam Meto. Ali pa sem morda le navajen na to, da je vedno v bližini. Kakorkoli, ljubka sladka Meta je postala prava pošast. Postala je ženska, iz katerih se je včasih znala ponorčevati. Postala mi je tujec. Hkrati sem vedel o njej vse in nič. Zadnja leta se mi je zdelo, da je venomer jezna name. Kot da ji delam krivico s tem, da obstajam. V njej se je nakopičil nek bes, ki je izbruhnil v najbolj nepričakovanih situacijah. Enkrat, no najverjetneje večkrat, sem pozabil kupiti kruh, ki mi ga je posebej naročila in takrat se ji je popolnoma zmešalo:
»Lenuh, neumnež, nič ni od tebe! Za vse na tem svetu sem sama!«
Ko sem jo končno pomiril, sem ji obrnil hrbet in za sabo slišal, kako je zašepetala zopet tisto besedo.
»Kaj?« »Meta, kaj?« Molčala je.
»Resnično?« »S tem me boš užalila? Moškega, starega skoraj 40 boš užalila, s tem, da uporabiš njegov nadimek iz drugega razreda osnovne šole? Res, Meta?«
Zvečer nisem mogel spati. Uničilo me je. Videl sem, da me ženska, ki živi z mano, iz nekega meni in morda celo njej neznanega razloga sovraži. Zdelo se mi je grozljivo. Želel sem ukrepati, a sem po parih dneh ugotovil, da nima smisla.
Sedaj sva na poroki. Poroči se najin vnuk, sin najine posvojene hčerke, ki se zadnja leta obnaša kot avša, ker se njen sin poroči s punco iz zelo bogate družine. Bi jo tu in tam spustil na realna tla pa vem, da ne misli tako, samo resnično bi rada zanj najboljše. Z Meto sediva ob mizi, ona sedi ob meni, jaz pa jo s kotičkom očesa opazujem in razmišljam o tem, kako je stara. Kar naenkrat je postala babica, bolje rečeno starejša gospa. Že nekaj let težko hodi, za pomoč uporablja berglo. Vprašam jo, če bi zaplesala in se skoraj zaduši od smeha.
»Kakšne pa kvasiš, dedek. Saj ne moreš več plesati!« In nato sediva, se nasmihava in opazujeva dogajanje. Zvečer se uleževa v posteljo, tako kot vsak dan jo pokrijem. Grem, da odložim protezo in zaslišim:
»Oprosti, ker sem te poklicala krokodil.«
»Kdaj, prvič ali drugič?« se pošalim. »Meta, od tega je že veliko let.«
»Od vsega je že veliko let.« mi zabrusi, se obrne na bok in zaspi. Nekaj časa še gledam v strop in zaspim tudi sam.
KINDER JAJČKA
Odkar pomnim, sem živel na ulici. Najprej sem na ulici živel z mamo, ki me je okrog vodila za roko in v polomljeni slovenščini ljudi prosila za denar. Najraje sem imel dneve, ko mi je mama rekla naj počakam pod Prešernom in izginila nekam s kakšnim moškim, saj sem vedel, da če bom res pridno čakal, mi bo kasneje kupila kinder jajčko. Starejša, ko je postajala, manjkrat sem dobil kinder jajčko. Je pa res, da sem starejši postajal tudi jaz. V tistih, resnično mladih časih, ki se jih bežno spominjam, vem samo to, da sem velikokrat govoril s Prešernom. Povedal sem mu vse in mu postavljal vesoljska in življenjska vprašanja.
Spala sva večinoma pod svobodnim soncem, samo včasih in po zimi pa v domovih za brezdomce. Mama teh ni marala. Vedno je bentila, kakšen je to sistem, da se mora klošar držat pravil. Mama je imela dosti napak, a meni se je zdela najmogočnejša in najlepša ženska, kar sem jih videl. Ko sem jo vprašal za očeta, mi je enkrat primazala klofuto in mi zabičala:
»Kaj? Ti jaz ne nudim dovolj, da me sprašuješ po tej budali?«
Kasneje sem izvedel, da je mama pobegnila pred očetom, ker jo je pretepal in kar je kasneje, ko je postala težka pijanka, postalo ironično, pil. Mama je bila večino časa zelo zabavna družba, velikokrat se je z mano spuščala na nivo otroka in tako sva plesala ob Ljubljanici, kradla ciganom in plezala po prepovedanih mestih, veliko sva namreč tudi potovala. Vselej pa sva se vračala v Ljubljano, k Prešernu. Enkrat me je samega pustila v nekem zavetišču v Celju, na katerem je pisalo Hotel California in za par ur nekam odšla. Ob vrnitvi me je zasačila s pivom v roki. Takrat se ji je popolnoma utrgalo:
»Pri trinajstih? Kaj si ti čisto nor? Da te bom, malo pijano budalo prenašala!«
Histerično je kričala in krilila po zraku, mi prisolila drugo klofuto v življenju in tako potem nisem upal piti do sedemnajstega leta pa sem velikokrat imel priložnost. Kar mi je bilo presenetljivo, ko razmišljam o mami, je to, da je nekaj časa zelo zviška gledala na druge klošarje. Drugi klošarji so jo zaradi tega mrzili in ji na vsakem koraku metali polena pod noge. Enkrat, ko sem jo čakal pod Prešernom, je do mene stopil klošar Mitja in mi zabičal, da je moja mama ena kura, ki nima treh čistih v glavi. Mitjo sem boksnil v trebuh in zbežal stran. Mama me je našla po parih urah in tisti dan je že prej kupljeno kinder jajce pojedla pred mojimi lačnimi in objokanimi očmi. Nisem vedel, da zna biti tako hudobna.
Po nekaj letih, ko je mama zbolela, sem opazil, da izgublja tisto svojo otroškost, trmoglavost in samosvojost. Začela se je povezovati z drugimi klošarji, velikokrat pa jim je na takšen ali drugačen način pomagala. Mislim, da je to počela zato, da bi kasneje kdaj oni pomagali meni. Nekega dne, ko bi jo moral počakati pod Prešernom, sem jo prosil, če bi lahko danes, namesto kinder jajčke, šla kasneje do ropotarnice in kupila Prešernove Poezije. Mama je bila malo začudena, a je izgledala ponosno. Res sva se po njenem prihodu odpravila v ropotarnico in od starega gospoda kupila Poezije.
Ko sva se odpravila iz ropotarnice, mi je rekel:
»Do naslednjič, mladi poet!«
Nisem še slišal te besede. Z mamo sva vedno uporabljala besedo pesnik. Beseda se mi je zarezala v dušo. Ko sem bral Prešernove poezije, sem bil najbolj zadovoljen na svetu. Ni bilo važno ali me zebe ali po meni teče dež, Poezije so me vedno napolnile s toploto. Kmalu za tem sem se zopet pogovarjal s Prešernom na njegovem trgu. Povedal sem mu, da mi je všeč njegova pesniška zbirka in da bom kupil še kaj njegovega. Čez par dni sem uspel dobiti nekaj podatkov o njegovem življenju pri gospodu iz ropotarnice. Ogromno je vedel o Prešernu. Rekel je, da je bil Prešeren »tragična osebnost«. Šele po obisku gospoda v ropotarnici, sem ugotovil, da Prešeren čez trg pogleduje k svoji nesojeni ljubezni. Tako sem bil navdušen nad Prešernom, da sem začel kovati rime. Na začetku so bile moje rime precej osnovnošolske, v parih letih in po smrti moje matere pa so moje pesmi postajale zrelejše in bolj poetične.
Klošarju Mitji sem zaupal, da bi rad bil pesnik. Skoraj se je zadušil od vina in smeha in mi odvrnil:
»Enkrat klošar, vselej klošar!«
MANNISH BOY
Od gledanja v plamen na sveči se mu je zvrtelo. Čez nekaj ur bo že tri dni, odkar je bil odrezan od sveta. Ko dogori ta sveča, mu ostaneta samo še dve manjši, čajni svečki, potem pa ga bo pokrila tema.
Čajni, je pomislil, mogoče zato, ker sta najmanjši med svečami, tako kot je čajna žlica najmanjša med žlicami. Zakaj pa je žlica čajna žlica pa zopet ni vedel.
Zdelo se mu je, da postaja odporen na mraz. Ali otopel, ni mogel določiti razlike. Ni vedel, kako dolgo bodo še trajale trenutne, nič kaj prijazne razmere in kdaj, če sploh, se bodo dokopali do njega. Zadnjih sedem let, odkar je sam, je to njegov največji strah. Da bo umrl in ga nihče ne bo našel. Ali pa, da bo padel in ga nihče ne bo našel. In zadnja fobija, ki se je skoraj tri dni nazaj uresničila, da bo zapadlo toliko snega, da ga bo ta pokopal pod seboj. Od ženine smrti naprej je opazil, kako je vsako leto bolj šibak. In z vsakim dnem, odkar ga je v torek zasul sneg, je bil še šibkejši.
Seveda je poleg elektrike simultano prenehal delovati tudi vodovod. Glede na mraz je verjetno vse skupaj zmrznilo. Termomer, ki je visel na steni, je trenutno meril minus dvanajst. Vstal je in se sprehodil do umivalnika, ki je bil črn od saj, saj je prva dva dni služil kot improvizirana grelna naprava, sedaj pa mu je počasi zmanjkovalo volje do tega, da bi še sploh kaj zakuril. Vse je namreč v trenutku zgorelo in večino je že porabil. Ob umivalniku sta stali dve steklenici, napolnjeni z ledom, ki je bil še nazadnje, ko je pokukal tja, v prejšnjem agregatnem stanju in bezgov sirup, prav tako leden. Na polici je bilo še nekaj kosov klobas in sira. Edino, kar ni zmrznilo, sta bila on in njegova prisrčnica, v kateri je imel konjak.
Njegova odrezanost od sveta se mu sama po sebi ni zdela tako tragična, saj je prihajal še iz časov, ko voda in elektrika nista bili del vsakega gospodinjstva. Nemalokrat se je z brati sprehajal do studenca, ki je bil od njihove hiše oddaljen dva kilometra, da so nosili vodo za kuhanje in pitje. Pomislil je, kako bi se v taki situaciji znašel njegov sin in moral se je nasmejati tej domislici. David je ponorel že, če mu je na telefonu kazalo dvajset procentov baterije in ni imel v bližini adapterja za polnjenje. Če odštejemo njuno različno stopnjo naklonjenosti tehnologiji, mu je bil David v vseh pogledih podoben. Ravno to je bil v največji meri kamen spotike v njunem razmerju. Drug na drugem nista mogla prenesti napak, ki so ju motile tudi na sebi. Dokončno sta se razdvojila po ženini smrti, ki ji je za časa življenja nekako uspevalo držati oba skupaj.
Izčrpan od nekajminutnega stanja je sedel nazaj v naslonjač in nase zopet zvalil kup dek, s katerimi je bil pokrit preden je vstal. Sveča je počasi dogorela. Preden je popolnoma onemogla je z njenim plamenom prižgal drugo, tako kot so si včasih, ko je še delal na ladji prižigali cigarete. Enega za drugim. Če nisi imel dosti vžigalic, ti ni nič koristilo, da si bil založen s tobakom. Tako je sedaj že tri dni prižigal vse sveče, ki jih je našel po hiši, samo zato, da ne bi ostal v popolni temi niti za sekundo. Ni prenesel teme. Ko je še imel elektriko, je imel ob postelji na nočni omarici ponoči venomer prižgano namizno svetilko, zraven, na tleh pa je igral velik star radio, ki ga že dolgo ni izklopil. Poleg teme ni maral tišine. Tišina ga je grizla naravnost v njegovo na zunaj močno, a v resnici zelo krhko srce. Tako je tudi ugotovil, da je zmanjkalo elektrike. Ko sta sredi noči prenehala igrati radio in svetiti svetilka.
Najraje je imel blues program v četrtek ob devetih. Ko je razmišljal o svojih bluesovskih idolih, se mu je na ustnice počasi prikradla znana melodija Muddy Wathersa, Mannish Boy. Najprej si je brundal samo melodijo, ji počasi začel dodajati besede, pri refrenu pa se je že tako razvnel, da je pričel skoraj kričati in če bi bil kakšnih štirideset let mlajši, bi se dvignil in začel zvijati, tako pa je samo počasi migal z rameni.
Šljuknil je skoraj deci konjaka, ki mu je še ostal in na obrazu se mu je zopet narisal nasmešek. Vedel je, da je prišel njegov čas in rekel si je, da bo ta svet zapustil z bluesom. Zopet se je zazrl v svečo. Od strmenja v plamen na sveči se mu je zopet začelo vrteti. Vedno počasneje je odpiral usta:« I’m a man… I’m a rolling stone… I’m a man… I’m a hootchie cootchie man…« In nato zopet od začetka: »Everything gonna be alright this morning.« Zaprl je oči in prvič po treh dneh mu je bilo toplo. In prvič po sedmih letih se ni bal ne teme in ne tišine
FEMME
Daleč od tega, da so mi v interesu kvazi feministični izpadi, ki so trenutno popularni, ampak nekaj pa le drži kot pribito. Moški v gostilnah, ki imajo ženske za manjvredne. Vem, da se to ne dogaja samo v gostlnah, daleč od tega. Se pa Meni dogaja v gostilnah.
Najprej me premeri s pogledom, nato sede v kot. Z napetostjo in negativnim občutkom v trebuhu krenem proti njegovi mizi in rečem:
»Dober dan. Izvolite?«
Odvrne:
»Dolgo kavo.«
Seveda nisem od njega pričakovala ne pozdrava in ne besede prosim, a v tistem trenutku postanem še bolj jezna nanj.
Prinesem kavo in jo z glasnim izvolite odložim na mizo, se obrnem in skozi zobe zarenčim:
»Ni za kaj, gospod!«
Seveda še vedno ne zaslužim odziva. Besna sem. Za drugo mizo sedita dva odrasla moška, zatopljena vsak v svoj telefon. Eden od njiju mi pomigne z glavo in ustnice nemo oblikuje v besedo plačam. Prinesem račun in moški iz denarnice več kot dve minuti presenečeno vleče kovance, kot da bi popolnoma nepričakovano stopila do njune mize z računom, če ne še več, kot da bi bila naključni človek, ki je pristopil k mizi in od njega zahteval 3,10€, ne pa, kot da mi je sam naročil.
Vsako leto so slabši. Ljudje. Iz zatopljenosti me privleče njegov kolega, ki navrže:
»Ka smo kej jedl?«
Z zadnjimi močmi, ki jih premorem, mu namenim zlagan nasmešek. Zelo redko je še iskren, pomislim. Odpravim se nazaj za šank, moška odideta.
V trenutku se zavem, da me bo sedaj, ko sva ostala sama, ogovoril.
»Gospodična, ste poročeni?« mi reče in se neumno reži.
Želim si, da bi bila. Resnično si želim, da bi me včeraj zaprosil in da bi bila poročena do konca življenja, samo zaradi takih kretenov. Saj vem, da ne bi nič spremenilo, ker ga moj da, poročena sem, ne bi odvrnil, niti me ne bi nehal spraševati neumna vprašanja, kaj šele nehal ogabno opazovati. Najbolj bi mi bilo všeč, da bi se, ko bi mu rekla ja, razpočil ali pa še bolje, postal kulturen, celo normalen, ne pa da je star ogabnež z neumnimi vprašanji.
»Nisem« odvrnem in gledam posodo, ki jo pomivam.
»Kako da ne? Takšna lepotica bi pa ja morala biti poročena.«
Kako da ne? Kako da ne? Neumnež.
V takih momentih bi najraje postala super heroj, ustavila čas, poletela do njega, mu pljunila v fris in odletela nazaj na svoje mesto in naprej pomivala posodo, on pa sploh ne bi vedel kaj ga je zadelo.
»Pa nisem.«
»Fanta pa imaš, kajne da ga imaš?«
Fanta pa imaš, kajne da ga imaš! Idiot.
»Gospod, ne bi razpredala o svojem osebnem življenju s popolnimi tujci.«
»Oooh. Kaj sem gospo vzvišeno brcnil pod pas?«
Ne, bom pa jaz tebe brcnila pod pas, si mislim.
»Govoriva raje o vremenu.«
»Potem pa ni čudno, da si tako tečna. Dobiš ne dovolj.«
V glavi mi narašča temparatura. V takem primeru ne vem, ali bi se morala obnašat kot puhoglavka in se spustit na njihov nivo in se neumno na glas krohotati in nadaljevati neumen pogovor v še neumnejšo smer, ali naj grem v skladišče po bejzbolko in jih udarim v koleno. Moroni.
Odločim se za tretjo pot. Da ga ignoriram. Seveda ga to niti slučajno ne ustavi.
»Pa vsaj sama kdaj poskrbiš zase?«
»Gospod, verjamem, da vam še v življenju ni uspelo za katero poskrbeti.«
Neumen nasmešek mu za nekaj časa obvisi ba obrazu, nato pa se njegova mimika oblikuje v neko čudno, bizarno, mogoče celo jezno grimaso.
V lokal vstopita dve dekleti in sedeta za mizo ob njem. Moški se obleče in se nameri proti izhodu.
»Na svidenje, pozdravite ženo« ga prestrežem in mu pomežiknem. »Verjamem, da je ona veliko bolj zadovoljna kot jaz.«
Rad bi mi nekaj rekel, a mu je neprijetno zaradi tega, ker nisva sama. Odide. Med pomivanjem posode se zadovoljno nasmiham, dokler v gostilno ne stopi sosed in videno pokomentira:
»O, je nekdo dobil včeraj.«
PRAŠEK
Pobožala si me po roki, jaz sem te odrinil proč. Obrnila si se in se pretvarjala, da spiš. Jaz sem zaspal v roku treh minut. Ti tisto noč nisi zatisnila oči. Vem, da ne.
Zjutraj sem vstal in si zapenjal srajco, medtem ko sem se spuščal po stopnicah. Ti si stala v kuhinji, vsa popolna in lesketajoča, pripravljena na nove podvige. V rokah si držala zajemalko in v ponev polila maso za še zadnjo palačinko.
»Boš čaj ali kavo« si me vprašala popolnoma brezizrazno.
»Čaj prosim« sem odgovoril z enakim tonom.
Tako si ti otrokoma pripravljala malico in likala oblačila, s hrbtom strogo obrnjenim proti meni, jaz pa sem bral časopis in srkal tisto kavo, ki si mi jo nalila, ko si preslišala moj čaj prosim. Ko sem prebral, kar me je zanimalo, se pravi, v resnici zelo malo, sem prižgal televizor in zrl v ekran, še zadnjih pet minut, preden je bil čas za odhod. Otroka sta ta čas pojedla zajtrk in odšla na avtobus, jaz pa sem želel nekaj reči, želel sem vse popraviti in v meni je vrelo, ko pa sem odprl usta, si se zazrla vame kot v nekaj nepoznanega, tujega in rekla:
»Kupi prašek, ko boš šel iz službe.«
Tako sem pokimal, te robotsko poljubil na čelo in šel v službo.
META
Ko sem bil majhen, sem si tlačil papir v usta. Imel sem najbolj ogabne črvive zobe kar si jih človek lahko zamisli in to sem želel rešiti na način, ki ne vem kako otroku sploh pade na pamet. Seveda je temu sledila primerna zafrkancija s strani sošolcev in še huje sošolk in najhuje Mete. Meta je imela pšenične lase, ki so vselej plapolali na vse strani, razen pri športni, ko jih je spela v čop. Meta je bila neverjetno pamentna punca, ki je vedela odgovore na vsa vprašanja. Meta je bila prijazna. Meta je bila pozorna. Meta je bila iskriva. Meta je bila iskrena. Nikoli me niso bolele besede sošolcev, ko pa sem enkrat slišal Meto kako me je poklicala z besedo krokodil, sem skoraj zajokal. Sem zajokal, samo ne kar tam. Kasneje. Sem pa Meti bil všeč. Tudi kasneje.
Očitno, ker sva sedaj že skoraj deset let skupaj. Z Meto se trudiva dobiti otroka in zdi se mi, da me včasih obsoja in je prepričana, da sem jaz kriv, da se ta situacija nikamor ne premakne. Poskusila sva že vse živo. Po nekaj mesečnem mučenju, je Meta končno zanosila in rodila mrtvega otroka, kar jo je popolnoma strlo. Jaz pa se kar nekako nisem znal spoprijeti s tem dogodkom, saj sem ji do zdaj vedno, če se je le dalo, pomagal pri vsem. Karkoli sem lahko naredil zanjo, to sem storil. A v tem primeru nisem mogel storiti ničesar.
Minilo je dvajset let in stvari se meni osebno zdijo nevzržne. Rad imam Meto. Ali pa sem morda le navajen na to, da je vedno v bližini. Kakorkoli, ljubka sladka Meta je postala prava pošast. Postala je ženska, iz katerih se je včasih znala ponorčevati. Postala mi je tujec. Hkrati sem vedel o njej vse in nič. Zadnja leta se mi je zdelo, da je venomer jezna name. Kot da ji delam krivico s tem, da obstajam. V njej se je nakopičil nek bes, ki je izbruhnil v najbolj nepričakovanih situacijah. Enkrat, no najverjetneje večkrat, sem pozabil kupiti kruh, ki mi ga je posebej naročila in takrat se ji je popolnoma zmešalo:
»Lenuh, neumnež, nič ni od tebe! Za vse na tem svetu sem sama!«
Ko sem jo končno pomiril, sem ji obrnil hrbet in za sabo slišal, kako je zašepetala zopet tisto besedo.
»Kaj?« »Meta, kaj?« Molčala je.
»Resnično?« »S tem me boš užalila? Moškega, starega skoraj 40 boš užalila, s tem, da uporabiš njegov nadimek iz drugega razreda osnovne šole? Res, Meta?«
Zvečer nisem mogel spati. Uničilo me je. Videl sem, da me ženska, ki živi z mano, iz nekega meni in morda celo njej neznanega razloga sovraži. Zdelo se mi je grozljivo. Želel sem ukrepati, a sem po parih dneh ugotovil, da nima smisla.
Sedaj sva na poroki. Poroči se najin vnuk, sin najine posvojene hčerke, ki se zadnja leta obnaša kot avša, ker se njen sin poroči s punco iz zelo bogate družine. Bi jo tu in tam spustil na realna tla pa vem, da ne misli tako, samo resnično bi rada zanj najboljše. Z Meto sediva ob mizi, ona sedi ob meni, jaz pa jo s kotičkom očesa opazujem in razmišljam o tem, kako je stara. Kar naenkrat je postala babica, bolje rečeno starejša gospa. Že nekaj let težko hodi, za pomoč uporablja berglo. Vprašam jo, če bi zaplesala in se skoraj zaduši od smeha.
»Kakšne pa kvasiš, dedek. Saj ne moreš več plesati!« In nato sediva, se nasmihava in opazujeva dogajanje. Zvečer se uleževa v posteljo, tako kot vsak dan jo pokrijem. Grem, da odložim protezo in zaslišim:
»Oprosti, ker sem te poklicala krokodil.«
»Kdaj, prvič ali drugič?« se pošalim. »Meta, od tega je že veliko let.«
»Od vsega je že veliko let.« mi zabrusi, se obrne na bok in zaspi. Nekaj časa še gledam v strop in zaspim tudi sam.
KINDER JAJČKA
Odkar pomnim, sem živel na ulici. Najprej sem na ulici živel z mamo, ki me je okrog vodila za roko in v polomljeni slovenščini ljudi prosila za denar. Najraje sem imel dneve, ko mi je mama rekla naj počakam pod Prešernom in izginila nekam s kakšnim moškim, saj sem vedel, da če bom res pridno čakal, mi bo kasneje kupila kinder jajčko. Starejša, ko je postajala, manjkrat sem dobil kinder jajčko. Je pa res, da sem starejši postajal tudi jaz. V tistih, resnično mladih časih, ki se jih bežno spominjam, vem samo to, da sem velikokrat govoril s Prešernom. Povedal sem mu vse in mu postavljal vesoljska in življenjska vprašanja.
Spala sva večinoma pod svobodnim soncem, samo včasih in po zimi pa v domovih za brezdomce. Mama teh ni marala. Vedno je bentila, kakšen je to sistem, da se mora klošar držat pravil. Mama je imela dosti napak, a meni se je zdela najmogočnejša in najlepša ženska, kar sem jih videl. Ko sem jo vprašal za očeta, mi je enkrat primazala klofuto in mi zabičala:
»Kaj? Ti jaz ne nudim dovolj, da me sprašuješ po tej budali?«
Kasneje sem izvedel, da je mama pobegnila pred očetom, ker jo je pretepal in kar je kasneje, ko je postala težka pijanka, postalo ironično, pil. Mama je bila večino časa zelo zabavna družba, velikokrat se je z mano spuščala na nivo otroka in tako sva plesala ob Ljubljanici, kradla ciganom in plezala po prepovedanih mestih, veliko sva namreč tudi potovala. Vselej pa sva se vračala v Ljubljano, k Prešernu. Enkrat me je samega pustila v nekem zavetišču v Celju, na katerem je pisalo Hotel California in za par ur nekam odšla. Ob vrnitvi me je zasačila s pivom v roki. Takrat se ji je popolnoma utrgalo:
»Pri trinajstih? Kaj si ti čisto nor? Da te bom, malo pijano budalo prenašala!«
Histerično je kričala in krilila po zraku, mi prisolila drugo klofuto v življenju in tako potem nisem upal piti do sedemnajstega leta pa sem velikokrat imel priložnost. Kar mi je bilo presenetljivo, ko razmišljam o mami, je to, da je nekaj časa zelo zviška gledala na druge klošarje. Drugi klošarji so jo zaradi tega mrzili in ji na vsakem koraku metali polena pod noge. Enkrat, ko sem jo čakal pod Prešernom, je do mene stopil klošar Mitja in mi zabičal, da je moja mama ena kura, ki nima treh čistih v glavi. Mitjo sem boksnil v trebuh in zbežal stran. Mama me je našla po parih urah in tisti dan je že prej kupljeno kinder jajce pojedla pred mojimi lačnimi in objokanimi očmi. Nisem vedel, da zna biti tako hudobna.
Po nekaj letih, ko je mama zbolela, sem opazil, da izgublja tisto svojo otroškost, trmoglavost in samosvojost. Začela se je povezovati z drugimi klošarji, velikokrat pa jim je na takšen ali drugačen način pomagala. Mislim, da je to počela zato, da bi kasneje kdaj oni pomagali meni. Nekega dne, ko bi jo moral počakati pod Prešernom, sem jo prosil, če bi lahko danes, namesto kinder jajčke, šla kasneje do ropotarnice in kupila Prešernove Poezije. Mama je bila malo začudena, a je izgledala ponosno. Res sva se po njenem prihodu odpravila v ropotarnico in od starega gospoda kupila Poezije.
Ko sva se odpravila iz ropotarnice, mi je rekel:
»Do naslednjič, mladi poet!«
Nisem še slišal te besede. Z mamo sva vedno uporabljala besedo pesnik. Beseda se mi je zarezala v dušo. Ko sem bral Prešernove poezije, sem bil najbolj zadovoljen na svetu. Ni bilo važno ali me zebe ali po meni teče dež, Poezije so me vedno napolnile s toploto. Kmalu za tem sem se zopet pogovarjal s Prešernom na njegovem trgu. Povedal sem mu, da mi je všeč njegova pesniška zbirka in da bom kupil še kaj njegovega. Čez par dni sem uspel dobiti nekaj podatkov o njegovem življenju pri gospodu iz ropotarnice. Ogromno je vedel o Prešernu. Rekel je, da je bil Prešeren »tragična osebnost«. Šele po obisku gospoda v ropotarnici, sem ugotovil, da Prešeren čez trg pogleduje k svoji nesojeni ljubezni. Tako sem bil navdušen nad Prešernom, da sem začel kovati rime. Na začetku so bile moje rime precej osnovnošolske, v parih letih in po smrti moje matere pa so moje pesmi postajale zrelejše in bolj poetične.
Klošarju Mitji sem zaupal, da bi rad bil pesnik. Skoraj se je zadušil od vina in smeha in mi odvrnil:
»Enkrat klošar, vselej klošar!«
MANNISH BOY
Od gledanja v plamen na sveči se mu je zvrtelo. Čez nekaj ur bo že tri dni, odkar je bil odrezan od sveta. Ko dogori ta sveča, mu ostaneta samo še dve manjši, čajni svečki, potem pa ga bo pokrila tema.
Čajni, je pomislil, mogoče zato, ker sta najmanjši med svečami, tako kot je čajna žlica najmanjša med žlicami. Zakaj pa je žlica čajna žlica pa zopet ni vedel.
Zdelo se mu je, da postaja odporen na mraz. Ali otopel, ni mogel določiti razlike. Ni vedel, kako dolgo bodo še trajale trenutne, nič kaj prijazne razmere in kdaj, če sploh, se bodo dokopali do njega. Zadnjih sedem let, odkar je sam, je to njegov največji strah. Da bo umrl in ga nihče ne bo našel. Ali pa, da bo padel in ga nihče ne bo našel. In zadnja fobija, ki se je skoraj tri dni nazaj uresničila, da bo zapadlo toliko snega, da ga bo ta pokopal pod seboj. Od ženine smrti naprej je opazil, kako je vsako leto bolj šibak. In z vsakim dnem, odkar ga je v torek zasul sneg, je bil še šibkejši.
Seveda je poleg elektrike simultano prenehal delovati tudi vodovod. Glede na mraz je verjetno vse skupaj zmrznilo. Termomer, ki je visel na steni, je trenutno meril minus dvanajst. Vstal je in se sprehodil do umivalnika, ki je bil črn od saj, saj je prva dva dni služil kot improvizirana grelna naprava, sedaj pa mu je počasi zmanjkovalo volje do tega, da bi še sploh kaj zakuril. Vse je namreč v trenutku zgorelo in večino je že porabil. Ob umivalniku sta stali dve steklenici, napolnjeni z ledom, ki je bil še nazadnje, ko je pokukal tja, v prejšnjem agregatnem stanju in bezgov sirup, prav tako leden. Na polici je bilo še nekaj kosov klobas in sira. Edino, kar ni zmrznilo, sta bila on in njegova prisrčnica, v kateri je imel konjak.
Njegova odrezanost od sveta se mu sama po sebi ni zdela tako tragična, saj je prihajal še iz časov, ko voda in elektrika nista bili del vsakega gospodinjstva. Nemalokrat se je z brati sprehajal do studenca, ki je bil od njihove hiše oddaljen dva kilometra, da so nosili vodo za kuhanje in pitje. Pomislil je, kako bi se v taki situaciji znašel njegov sin in moral se je nasmejati tej domislici. David je ponorel že, če mu je na telefonu kazalo dvajset procentov baterije in ni imel v bližini adapterja za polnjenje. Če odštejemo njuno različno stopnjo naklonjenosti tehnologiji, mu je bil David v vseh pogledih podoben. Ravno to je bil v največji meri kamen spotike v njunem razmerju. Drug na drugem nista mogla prenesti napak, ki so ju motile tudi na sebi. Dokončno sta se razdvojila po ženini smrti, ki ji je za časa življenja nekako uspevalo držati oba skupaj.
Izčrpan od nekajminutnega stanja je sedel nazaj v naslonjač in nase zopet zvalil kup dek, s katerimi je bil pokrit preden je vstal. Sveča je počasi dogorela. Preden je popolnoma onemogla je z njenim plamenom prižgal drugo, tako kot so si včasih, ko je še delal na ladji prižigali cigarete. Enega za drugim. Če nisi imel dosti vžigalic, ti ni nič koristilo, da si bil založen s tobakom. Tako je sedaj že tri dni prižigal vse sveče, ki jih je našel po hiši, samo zato, da ne bi ostal v popolni temi niti za sekundo. Ni prenesel teme. Ko je še imel elektriko, je imel ob postelji na nočni omarici ponoči venomer prižgano namizno svetilko, zraven, na tleh pa je igral velik star radio, ki ga že dolgo ni izklopil. Poleg teme ni maral tišine. Tišina ga je grizla naravnost v njegovo na zunaj močno, a v resnici zelo krhko srce. Tako je tudi ugotovil, da je zmanjkalo elektrike. Ko sta sredi noči prenehala igrati radio in svetiti svetilka.
Najraje je imel blues program v četrtek ob devetih. Ko je razmišljal o svojih bluesovskih idolih, se mu je na ustnice počasi prikradla znana melodija Muddy Wathersa, Mannish Boy. Najprej si je brundal samo melodijo, ji počasi začel dodajati besede, pri refrenu pa se je že tako razvnel, da je pričel skoraj kričati in če bi bil kakšnih štirideset let mlajši, bi se dvignil in začel zvijati, tako pa je samo počasi migal z rameni.
Šljuknil je skoraj deci konjaka, ki mu je še ostal in na obrazu se mu je zopet narisal nasmešek. Vedel je, da je prišel njegov čas in rekel si je, da bo ta svet zapustil z bluesom. Zopet se je zazrl v svečo. Od strmenja v plamen na sveči se mu je zopet začelo vrteti. Vedno počasneje je odpiral usta:« I’m a man… I’m a rolling stone… I’m a man… I’m a hootchie cootchie man…« In nato zopet od začetka: »Everything gonna be alright this morning.« Zaprl je oči in prvič po treh dneh mu je bilo toplo. In prvič po sedmih letih se ni bal ne teme in ne tišine
