štiri miši, uh me piši, vija vaja ven. Ti loviš.« Obnašala sva se kot otroka. Obnašala sva se kot otroka, a sva se imela rada. Zato sva se obnašala kot otroka, pravzaprav. Bila sva spontana, norčava in veliko sva se smejala. In potem so minila leta. Včasih sem rada otipala njegovo srce, zdaj pa mu ponoči merim utrip in mu tiščim prst pod nos, v upanju, da ne bom začutila nobene sapice več. Tako je s temi, izštevankami, enkrat si not, drugič zunaj!
EKSHIBICIONISTIČNO?
Novico je, mislim da prva objavila neka deklina na facebooku. Šla je nekako takole:
»Drage Celjanke, pozor. Ob Savinji na poti od parka proti visečemu mostu, se ne da več hodit, brez da bi naletel na primerke, ki svoje "bogastvo" polirajo ob pogledu na sprehajalke, medtem ko pa se urno skrijejo ob moški prisotnosti. Vedno več jih je in vedno bolj so drzni in nesramežljivi!! Ravno zaradi njih sem zdaj nekaj časa držala abstinenco s to relacijo in po daljši odsotnosti spoznam, da se jih je opogumilo še več! Brez sramu, na žgočem soncu! Na tej lokaciji seva neka čudna energija, da se kopičijo kot martinčki?! Za vse punce, ki se hitro ustrašite, vam je neugodno ali celo strah, vam odsvetujem, da hodite same. Ura in temperatura nista kriterij za njihove potrebe!«
Takoj sem pomislila na osebo, s katero moram deliti to objavo. Naslednja stvar, na katero sem pomislila, je bila, ali je to zdaj več moških, ki stojijo v vrsti ob Savinji in si jih mečejo na roko ali kako?
No in zvečer sem tako odšla do mestnega parka in med vsemi temi nezadovoljenimi in nenasitnimi masturbatorji poiskala Marjana. Ko me je zagledal, ga je spustil iz rok in si oblekel hlače.
»Zdravo, Zala!« mi je pomignil že od daleč. Povabila sem ga na kavo, da se pogovoriva malo o tem kako in zakaj in od kod cela štala.
»Misliš, da je meni lahko? Ok, mislim, nam lahko? Saj vidiš kako se je povečalo število moških. Včasih sva bila dva, jaz in oni, ki je strašil s svojim onetom po Golovcu. Ne vem, kaj naj ti rečem. Vidiš kakšne ženske hodijo okoli. Včasih me je zadovoljil pogled iz grma na dostojno oblečene ženske, pod katerih oblekami, sem si kot vsak spodoben moški pač predstavljal svoje. Misliš, da je to pri nagih najstnicah danes mogoče doseči? In če njih ni sram, zakaj bi bilo mene? Ne vem, od kod so se zdaj spravile na nas, medtem ko hodijo mimo in zardevajo in se hihitajo. Ne vem no, sploh pa, komaj mi še vstane, bližje sem, težje je. No in kaj, kaj pa Hlupič? O njem, ki je "povezan" z naravo in nag hodi na Celjsko, o njem pa nihče ne govori?«
Zgledal je resnično razburjen.
»Marjan, oprosti, nisem te želela vznemirjati. Prva stvar, ki sem jo želela storiti, je, da sem se pozanimala pri tebi. Ne vem, zakaj je to postala taka množična stvar. In druga stvar, Hlupič je bil novica prejšnjega tedna, da boš vedel, ampak ravno zato, ker naj bi se "povezoval z naravo" in naj bi bil "nadpovprečno inteligenten", mu nihče nič noče.«
»Lepo te prosim, tip je neumen, se spomniš, ko je laufal za nami z motorko?«
Pokimala sem. Tega prizora nikoli ne bom povsem pozabila.
»Ne vem kaj želiš od mene, Zala.« Naredil je kratek premor. »Vem, da mi želiš samo dobro, ampak ne vem, morda nam je to v naravi, ti meni pokaži, pa bom jaz tebi pokazal. Tako to gre. In dokler mi bodo kazale one, bom jaz kazal njim.«
Spila sva, jaz svojo že precej mrzlo kavo, on svojega Top guna in se poslovila. Preden je odšel na svoje mesto, sem ga poljubila na lica in mu rekla:
»Vedno se lahko vrneš domov, saj veš ne?«
»Vem,« se je nasmehnil in si slekel hlače.
ALBERT
Albert je bil star in izredno težek možakar. Ni se nasmehnil verjetno že dobrih deset let. Počasi, a vztrajno mu je ledenelo srce. To je bilo videti že v njegovem pogledu. Albert ni bil človek besed. Ni govoril … po drugi strani pa, saj ni imel nikogar, da bi z njim govoril. Edinole s sosedom sta si vsake toliko namenila nekaj grdih besed in zaloputnila vrata za sabo, ko sta odvihrala jezno vsak v svojo hišo. Albert je bil samotar. Že zelo dolga leta ga ni nihče obiskal. Albert je bil človek ustaljenih dejanj. Vsak dan je počel eno in isto, vstal, jedel, gledal televizijo, šel na sprehod, jedel, bral in odšel spat. Dvakrat na mesec je odšel v bar, kjer je spoznal svojo ženo in se napil. Ter seveda zalil svoj kaktus enkrat na teden. Nazadnje, ko se je srečal z nekim starim znancem, mu je rekel, da počasi čaka. Ko ga je vprašal na kaj čaka, mu je odgovoril, da čaka na to, kar čakamo mi vsi.
Ko je Albert torej tisti usodni dan, 29. junija, vstal, si je najprej skuhal kavo. Bil je dan kot vsak drugi, le da ga je danes grozno bolela glava. Pomislil je, da je to zelo slab znak, saj ga je glava bolela nazadnje tisti dan, ko mu je umrla žena. Nato je pomislil, da pa je mogoče to dober znak potemtakem. Odšel je na teraso, da vzame časopis in tam ga je čakalo presenečenje. Tovornjak. Ogromen tovornjak parkiran na njegovem majhnem dovozu.
Stopil je bliže, da si ga podrobno ogleda. Po tovornjaku so se prelivale vse možne barve, ki so izgledale tako, kot da bežijo pred njegovim pogledom, okna v kabini pa so bila rumena. Za trenutek se mu je zazdelo, da tovornjak diha.
Takoj se je na sosedni verandi pojavil sosed Jano, ki je kričal na vse grlo, zakaj je ta tovornjak tukaj in da ne vidi nikamor zaradi njega in da mu kvari svetlobo in da bo vsak čas doživel živčni zlom, itd. Albert ga je ignoriral. Jano je bil šokiran. Pričakoval je, da se bo nanj vsul plaz žaljivk, pa jih ni bilo od nikoder. Počasi se je ritensko odplazil nazaj v hišo.
V naslednjih urah je Albert hodil okoli tovornjaka in ga preučeval. Nenadoma je njegovo življenje dobilo smisel. Zanimalo ga je, kako najti ključ tega vozila, saj ga ni želel odkleniti na silo. Tekel je do reke, zdelo se mu je da bo odgovor tam. Videl je, da reka krvavi, zato je tekel do morja. Pri morju se je vrgel na kolena in nagovoril Boga:
»Bog! Povej mi, prosim. Kaj je s tem tovornjakom? Si mi ga poslal samo zato, da sem se prisiljen obrniti nate? Naredil bom vse, samo povej mi kaj naj storim.«
Bog je odvrnil:
»Dobro veš, kaj ti je storiti, Albert!«
Albert je bil izredno trmast človek. Prav tako pa tudi radoveden. Bolj radoveden kot pa trmast. Odločil se je, da bo storil, kar je prav, vendar samo zato, da lahko vstopi na tovornjak. Ko se je vrnil domov je najprej še enkrat dobro premislil, nato pa dvignil slušalko, vtipkal številko in ko je na drugi strani zaslišal moški glas, rekel:
»Oprosti. Resnično mi je žal. Nisem ravnal prav. Šele sedaj vidim.«
Zaslišal se je jok in glas na drugi strani mu je povedal, da bi bila mama, če bi bila še živa, ponosna nanj. Tudi Albertu so se orosile oči. Pogovarjala sta se nekaj časa, nato pa ga je Miha povabil na kosilo.
Ko je Albert pozvonil, mu je odprl Anže, Mihov partner. Ko so pokosili in pokopali bojno sekiro, je Albert odšel proti domu. Ko je zavil desno na svojo ulico, je že opazil, da tovornjaka več ni na njegovem parkirnem prostoru. Najprej ga je obšel bes, ko pa je prišel do verande, je pogledal proti nebu in se posmehnil:
»Pa si ti le za pedre, ha?«
LEPI ČASI
Kadar sem stala na travniku, sem se počutila fino. Tudi kadar sem bila v hiši, mi je bilo v redu. Zadnje čase nisem bila veliko ne na prvem in ne na drugem mestu. Odkar je mama pobrala stvari in rekla: ‘Greva, dovolj mi je tega!’ se je vse spremenilo. Pred greva so bile stvari jasne in vse je bilo lažje. Od greva je šlo vse samo navzdol. Bila sem jezna na mamo. Nisem razumela. Nisem razumela, zakaj mi nihče ni nič povedal že prej. Bila sem jezna tudi na babico. Na očeta niti ne toliko, njega ni bilo veliko doma.
Sedaj sem iskala razloge, da bi lahko obiskovala travnik in babičino hišo. Vsak teden sem si izmislila nekaj v smislu:
»Joj mami, pozabila sem Joea! Moraš me peljati k babici.«
»Kdo je Joe?«
»Medvedek, moj medvedek Joe! Medved, s katerim sem se igrala, preden sem začela hoditi v šolo. Medved Joe! Saj veš mami, potrebujem ga … za spomin! Ja, za spomin ga moram imeti.«
»Nehaj že! Saj je pri babici … ga boš že enkrat vzela … «
»Ne, moram ga imeti. Učiteljica pravi, da je dobro za našo psiho!«
»Kaj je dobro za psiho? Plišasti medvedi? Daj no.«
»Ja, pravi, da ja. Pravi, da moramo ohranjati stvari iz otroštva. Mami, po Bennyja morava.«
»A ni Joe? Pusti me, utrujena sem.«
V očeh so se mi nabrale solze.
»Samo nase misliš!«
Zaspala sem, tako kot vsako noč, v solzah. Zjutraj sem bila slabe volje. Nisem govorila z mamo. Iti v novo šolo je bila še ena od stvari, ki sem jih od greva dalje sovražila. Ko me je peljala, sem pela s pevko na radiu: ‘I’m sorry … Vords dont kam izi … ‘ Mama mi je nekoč povedala, da to pesem poje črna pevka z dredi in da govori o odpuščanju. Nisem si čisto predstavljala, kaj sploh odpuščanje je. No pa saj niti nisem vedela, kaj so dredi, ampak vem, da bom. Ko odraščaš nekatere stvari izveš šele kasneje in potem dobijo pomen.
Preden sem odprla vrata, da izstopim avta:
»Danes pride Andrej!« mi je rekla s tonom, ki ni vseboval nobenega čustva.
»Ja.«
V šoli smo jemali Povodnega moža in počutila sem se neumno. Vse super, vendar mi je na Moji šoli dala učiteljica slovenskega jezika vedno še kakšno posebno nalogo, saj je vedela, da sem že pri branju Dostojevskega, sedaj pa je bilo vse skupaj povsem turobno, dolgočasno in brezciljno. Pri zgodovini smo se pogovarjali o holokavstu in celo uro sem razmišljala samo o tem, kako neumen mora biti profesor, da ne uporablja izraza šoa.
Zvečer je prišel Andrej. Zdel se mi je v redu. Zdel se mi je celo bolj zabaven kot očka, česar seveda nisem želela pokazati. V resnici ni prav težko biti bolj zabaven kot očka. Pa sem vseeno pasla mulo, ker sem pač bik po horoskopu pravi mama. Vmes sem pozabila, kako sem jezna na mamo, in sem se smejala celo njeni šali o napihnjeni zlati ribici, samo zato, da bi bila Andreju mama všeč.
Vmes je zazvonil telefon in mama je prebledela. Ko je končala s pogovorom, mi je na robu solz zaječala:
»Klical je oči … Babica je umrla. Pridi, greva!«
Zakričala sem vanjo:
»Nikamor ne grem! Ti si kriva, zaradi tvojega greva, nisva bili v hiši zraven nje.«
Seveda me je zvlekla proti moji volji s stavkom Nimam nikogar, da bi te pazil.
Ponoči sem sanjala metulje. Metulji so me pomirili.
Čez dva dni smo bili na pogrebu. Videla sem mrtvo babico. Nihče mi ni znal razložiti, kam gre zdaj ona … Očka je vprašujoče gledal proti mami, češ kaj najin otrok ne hodi k verouku
»V nebesa?«
Mama ga je strogo prekinila:
»Daj ne je filat s takimi bedarijami! Nikamor ljubica. Umreš in te ni več nikoli. Nikoli in nikdar te ni več, ko umreš.«
Pokimala sem, kot da razumem. In mislim, da sem razumela.
Mama je po pogrebu rekla, da bo hiša tako ali tako nekoč moja. To mi je govorila že babica, a kaj mi bo hiša brez ljudi? Tudi v stanovanju ni bilo tako slabo nenazadnje. Včasih sva z mamo ‘naštimali’ na gramofon kakšno staro vinilko iz ‘lepih časov’ in divjali po stanovanju. Takrat mi je bilo fino.
DRUŽINSKI ČLOVEK
Vedno je zagovarjala dejstvo, da nikoli ne potrebuješ pomirjeval, da bi se počutil bolje. Če se ne moreš pomiriti na kateri drug način, potem nima smisla. Ne, nima smisla.
Tistega dne, 26. aprila 2008 pa se je njeno mnenje povsem spremenilo.
»Ne, še vedno mi ni jasno, zakaj si to počel.«
»Kaj želiš slišati? Povej mi. Kaj želiš, da ti rečem?«
»Povej mi … tako, kot si razmišljal takrat. Rada bi samo razumela.«
»Težko je to tebi razlagati. Če bi ti lahko stvari povedal, se morda to sploh ne bi zgodilo.«
»Nehaj valiti krivdo name.« Živčno se je presedla. V kotičkih očeh so se ji nabirale solze. V rokah ji je počasi dogorela cigareta in niti približno ni začutila kakršnekoli bolečine, ko je tlela v njenih rokah. »Takoj prenehaj s tem. Zanima me, kako izprijen človek moraš biti, da si sposoben česa takšnega. Kaj šele, da si kaj takšnega uspeval skrivati pred mano toliko časa.«
»Če bi kdaj pogledala naokoli, bi opazila. Če ne bi vedno zrla samo vase, vase, vase, bi vedela kaj se dogaja. Vsaka prava mama bi vedela, kaj se dogaja. Konec koncev se je vse skupaj dogajalo praktično pred tvojim nosom.«
»Bolan človek si, mož. Izredno bolan človek. Dvomim, da obstajajo besede, s katerimi bi lahko opisala to, kar mislim o tebi.«
»To, kar si jaz mislim o tebi, pa se je sedaj pokazalo. Težko bi ti pokazal nazorneje.«
Njegov obraz je bil starejši, kot je kadarkoli pomnila.
Zvečer je prišla h sestri in prižgala televizor, da se sooči s svojimi strahovi. Njihova zgodba je bila glavna novica dne. Na vseh kanalih je videla sliko svojega moža in hiše, v kateri so se toliko let dogajale grozote. Naredila je požirek vode in začutila, kako se ji je tableta ustavila v grlu.
ART
Najprej je prišla okrog pol petih. Sodelavka je zavila z očmi in se obrnila stran, češ, ti se ukvarjaj s to kozo. Nisem bila najbolj pri volji, ampak glede na to, da se imam za potrpežljivega človeka, ki je v življenju postregel že veliko ljudi s takšnimi in drugačnimi težavami, sem jo pogledala: »Prosim, gospa?« Z najbolj nadležnim tonom je stopila k meni z besedami: »Nič se umikat, ja, ja, nekaj bi vas pa res potrebovala, in sicer, sem bila že prejšnji teden tukaj, ja, ja, prejšnji teden sem nekaj kupovala, nisem našla, pa saj to ne morem verjet, da vas prvič vidim, vedno me druga streže, kaj to pomeni, da vas premalo plačajo, ha ha, no torej, imam biserno ogrlico, iz pravih biserov je, ja, bi pa sedaj potrebovala še tisto, saj veste, za zapet, to bi rabila, zlate bi rabila … « »Karabin potrebujete, gospa?« sem jo prekinila s strogim glasom. »No, saj vi to najbolj veste, ne, ja, dajte mi pokazat, kaj imam na izbiro … «. Nisem ji dala možnosti, da bi nadaljevala s pihanjem in pljuvanjem v moj obraz, zaokrožila sem okoli nje in hrepenela, da med vsemi tistimi drobnarijami najdem vrečko, ki ima not štiri zlate karabinčke. »Te, gospa?« »Aha, ne, ne te, kako lahko sploh ne veste, kaj vam govorim, jaz to imam, jaz bi tisto drugo, tisto, ki gre na konec, ja, ja, na konec moje biserne ogrlice … « »Zaključek torej? To ali to?« Obe možnosti sem že držala v rokah, šlo je namreč za življenje in smrt, ali ona ali jaz. Pogledala je s svojimi ogromnimi, prismuknjenimi očmi najprej eno vrečkico, nato drugo. Ni minila niti sekunda, ko je nadaljevala z: »Hm … Kaj pa je sedaj boljše vzet, kaj bi človek zdaj tu vzel, tole se mi zdi dobro, pa saj tudi tole ni mogoče slabo, kaj? Kaj pravijo ljudje, kakšne so vaše povratne informacije … « Nisem mogla več. Prevzele so me že razne samomorilne ali pa morilne ideje, zato sem pogledala proti sodelavki, preden bi Michaelovojacksonovski obraz ženske, ki je stala petnajst centimetrov od mene, zmlela v prah in jo vprašala: »Klara, a ti veš mogoče? Kaj pravijo, stranke, kateri zaključki za evro in pol so boljši?« Klara je gospe razložila, da je oboje približno ista zadeva, da pa ljudje jemljejo tisto, kar jim bolj ustreza. Nato pa je, bila sem presenečena nad to idejo, rekla: »Ampak, gospa, pravite, da imate original biserno ogrlico, kajne, nimajo te zadeve po navadi garancije?« Ženska je bila presenečena, prav tako tudi jaz. »Aha, ja, ja, res, zdaj ste mi pa dala idejo, ja, mogoče res, mhm, ja, saj je bila kupljena v Zlatarni Celje, je bila kupljena, ja. Dajte mi tole na stran, bom šla vprašat!« Nisem mogla verjet, ženska različica belega Michaela Jacksona je zapustila trgovino. Hvaležno sem pogledala proti sodelavki in se ji zahvalila za tako premeteno potezo. In potem so prihajali in odhajali ljudje, eni prijetni, drugi manj prijetni in tretji (tudi teh je vedno več) prismuknjeni. Ura je bila petnajst do devetih, ko sva počasi začeli zaključevati in pet do devetih sva imeli praktično urejeno že vse, ko je prišla nazaj. »Oh, sem bila malo v šopingu, saj veste, kako je, mhm …« sodelavka se je pretvarjala, da šteje denar, jaz pa sem obstala kot vkopana. »Ja, ja, sem prišla nazaj, še imate na strani?« Seveda sem že zdavnaj pospravila vrečici in tako sem vdana v usodo stopila proti stalaži z osnovami za nakit in bila hvaležna svoji šlampariji, ko sem ugotovila, da sem vse skupaj obesila kar nekam takoj na začetek, vzela sem vrečici in se odpravila nazaj v pekel, pravzaprav za pult. Od tega trenutka dalje sem samo molčala, ona pa je razpredala o tem, kaj bi bilo boljše, ali ti ali ti zaključki, potem jih je vzela iz vrečice, nato je na pultu imela že vrečke z današnjimi nakupi in mi je vlekla pred oči nov pas Jones, za ‘pičlih’ petnajst evrov itditd, jaz pa sem samo čakala, da bo nekdo skočil izza vogala in zakričal »skrita kamera, dobite milijon evrov za jeklene živce«, vendar se to seveda ni zgodilo. Tako sem jo minuto do devetih prekinila in ji povedala: »Gospa, po deveti uri vam ne bom mogla več računati!« Dala mi je vrečico, kasirala sem ji evro in pol in nato je odšla. Spomnila sem se na nek drug dogodek, ko sem bila najbolj vesela na svetu, ko sem videla, da se mi je nek moški podelal sredi gostilne samo zaradi tega, ker sem vedela, da bo zaradi tega šel, ampak pustimo to zgodbo za drugič.
DANES ZJUTRAJ
Vstala, oblekla, postala pred ogledalom, češ kako je svet krut, saj nič ne zgleda o.k. in odšla. Na radiu v avtu je bila nova pesem Rollingov Just Your Fool in bila sem navdušena, saj sem jo prvič slišala kje drugje kot na youtubu ali svojem telefonu, vsakič ko se je nekdo spomnil name. Tako sem kričala, da nisem slišala ničesar drugega, to rada počnem, ko sem v avtu.
Danes je moj dan D. Povedal ji bom, kako je na stvari. Samo to mi je šlo po glavi. In to, kako bo sprejela, seveda. Ravno zaradi strahu, ji nisem upal povedati toliko časa. Imela je namreč grdo izkušnjo z bivšim zaročencem, smrtni primer, zaradi tega pravim grdo. Zaradi tega me je tako strah, zaobljubila se je, da se ne bo nikoli več zaročila. Rekla je, da ljudem prinaša nesrečo in da bi jo preveč bolelo, če bi se še komu, ki ji je blizu, kaj zgodilo. Najraje bi oblekel kravato, tako svečano sem se počutil, zdelo se mi je, da bo sprejela mojo prošnjo, imel sem res dober občutek. Vedel sem, da bo Tamara najboljša odločitev v mojem življenju. Nikoli nisem bil o čem tako prepričan. Ko sem se sklonil proti čevlju, da si zavežem vezalke, me je tako grozno zabolelo v križu, da sem bil v trenutku zopet pokonci. Ko sem se tako hodeč po stanovanju z rokami na hrbtu raztegoval in hkrati masiral, sem se spomnil, da bi skoraj pozabil na najpomembnejše in tako sem se sprehodil do spalnice in vzel iz predala škatlico. Ko sem že skoraj odbrzel skozi vrata, je zazvonil stacionarni telefon. Kdo še sploh ima tak telefon, sem pomislil, kmalu ga bom odklopil. Bila je seveda mama, saj res, ona in njena generacija še ima takšne telefone. Zvenela je dobro, rekla je, da se ji počasi vračajo moči in da ga seveda nikoli ne bo pozabila, da pa je končno zvečer lahko zaspala, brez težkih premišljevanj, ki bi segala v jutro. Bil sem vesel, rekel sem ji, da bi bil tudi oče vesel in potem sem končno, ves na trnih lahko odšel iz stanovanja. Na stopnišču sem srečal sosedo, nosila je težko vrečo in ker smo bili eden ‘tistih’ blokov, sem ji pomagal nesti vrečo v peto nadstropje, saj jo po drugi poti ni mogoče spraviti do vrha. Bila je hvaležna, vmes malo pojamrala, kako mladi ne znajo več pomagati in podobno. Zahvalila se mi je, ko sem se na petah obrnil, jaz pa sem pohitel proti kavarni, kjer je delala, saj sem se odločil, da bom to storil kar tam, precej nepričakovano. Poteza se mi je zdela pogumna. Čeprav sem se tiste tri postaje, ki so ločile moje stanovanje od njenega delovnega mesta, po navadi peljal s trolo, sem se tokrat odločil, da se malo sprehodim. Ko sem videl pred seboj zeleno luč, sem stopil na cesto in nato me je zgrabil nek čuden, tuj občutek in tako sem pogledal na svojo levo …
Pesem Just Your Fool je bila zadnje čase moj ‘džem’, saj sem vedela, da jo bom kmalu končno slišala v živo in da bo Mick Jagger končno pred mano skakal po odru z Keithom na svoji levi in jaz bom doživljala ekstazo in bom najsrečnejša na tem svetu. Zadnji dva leti sem se obsedla z željo, da vidim Stonse, vedno pravim, dokler so še živi. Ja, kaj? Nikoli ne veš, glede na to, da so že odpovedali koncert v Zagrebu zaradi Keithovega padca s palme, bi tokrat lahko bil že padec s postelje morda zanj usoden. To so stari strici, ne se hecat ljudje. Ko je bilo pesmi konec, sem se stegnila po cd na desno v armaturko, čeprav sem bila že praktično v Ljubljani, ampak vseeno se mi je zdelo, da imam še dosti časa, da slišim še Paint it, Black. Ko sem zgrabila cd, mi je spolzel iz roke in tako sem se avtomatsko stegnila za njim.
Če bi ta dan karkoli potekalo drugače, če moški ne bi pozabil škatlice, če ga ne bi zvilo v križu, če se ne bi javil mami, če ne bi pomagal sosedi in če se ne bi odločil, da bo šel peš, se to ne bi zgodilo. Če ne bi ženska po radiu slišala svoje najljubše pesmi zadnjega leta, če ne bi tako oboževala Rollinge in če se ne bi odločila poslušati še samo Paint it, Black, se to ne bi zgodilo. Ženska je po grozljivi situaciji pomislila, da mogoče pa bo Keith uspel priti na koncert, pa nje ne bo tam. Kako je svet krut.
»AN BAN, PET PODGAN
štiri miši, uh me piši, vija vaja ven. Ti loviš.« Obnašala sva se kot otroka. Obnašala sva se kot otroka, a sva se imela rada. Zato sva se obnašala kot otroka, pravzaprav. Bila sva spontana, norčava in veliko sva se smejala. In potem so minila leta. Včasih sem rada otipala njegovo srce, zdaj pa mu ponoči merim utrip in mu tiščim prst pod nos, v upanju, da ne bom začutila nobene sapice več. Tako je s temi, izštevankami, enkrat si not, drugič zunaj!
EKSHIBICIONISTIČNO?
Novico je, mislim da prva objavila neka deklina na facebooku. Šla je nekako takole:
»Drage Celjanke, pozor. Ob Savinji na poti od parka proti visečemu mostu, se ne da več hodit, brez da bi naletel na primerke, ki svoje "bogastvo" polirajo ob pogledu na sprehajalke, medtem ko pa se urno skrijejo ob moški prisotnosti. Vedno več jih je in vedno bolj so drzni in nesramežljivi!! Ravno zaradi njih sem zdaj nekaj časa držala abstinenco s to relacijo in po daljši odsotnosti spoznam, da se jih je opogumilo še več! Brez sramu, na žgočem soncu! Na tej lokaciji seva neka čudna energija, da se kopičijo kot martinčki?! Za vse punce, ki se hitro ustrašite, vam je neugodno ali celo strah, vam odsvetujem, da hodite same. Ura in temperatura nista kriterij za njihove potrebe!«
Takoj sem pomislila na osebo, s katero moram deliti to objavo. Naslednja stvar, na katero sem pomislila, je bila, ali je to zdaj več moških, ki stojijo v vrsti ob Savinji in si jih mečejo na roko ali kako?
No in zvečer sem tako odšla do mestnega parka in med vsemi temi nezadovoljenimi in nenasitnimi masturbatorji poiskala Marjana. Ko me je zagledal, ga je spustil iz rok in si oblekel hlače.
»Zdravo, Zala!« mi je pomignil že od daleč. Povabila sem ga na kavo, da se pogovoriva malo o tem kako in zakaj in od kod cela štala.
»Misliš, da je meni lahko? Ok, mislim, nam lahko? Saj vidiš kako se je povečalo število moških. Včasih sva bila dva, jaz in oni, ki je strašil s svojim onetom po Golovcu. Ne vem, kaj naj ti rečem. Vidiš kakšne ženske hodijo okoli. Včasih me je zadovoljil pogled iz grma na dostojno oblečene ženske, pod katerih oblekami, sem si kot vsak spodoben moški pač predstavljal svoje. Misliš, da je to pri nagih najstnicah danes mogoče doseči? In če njih ni sram, zakaj bi bilo mene? Ne vem, od kod so se zdaj spravile na nas, medtem ko hodijo mimo in zardevajo in se hihitajo. Ne vem no, sploh pa, komaj mi še vstane, bližje sem, težje je. No in kaj, kaj pa Hlupič? O njem, ki je "povezan" z naravo in nag hodi na Celjsko, o njem pa nihče ne govori?«
Zgledal je resnično razburjen.
»Marjan, oprosti, nisem te želela vznemirjati. Prva stvar, ki sem jo želela storiti, je, da sem se pozanimala pri tebi. Ne vem, zakaj je to postala taka množična stvar. In druga stvar, Hlupič je bil novica prejšnjega tedna, da boš vedel, ampak ravno zato, ker naj bi se "povezoval z naravo" in naj bi bil "nadpovprečno inteligenten", mu nihče nič noče.«
»Lepo te prosim, tip je neumen, se spomniš, ko je laufal za nami z motorko?«
Pokimala sem. Tega prizora nikoli ne bom povsem pozabila.
»Ne vem kaj želiš od mene, Zala.« Naredil je kratek premor. »Vem, da mi želiš samo dobro, ampak ne vem, morda nam je to v naravi, ti meni pokaži, pa bom jaz tebi pokazal. Tako to gre. In dokler mi bodo kazale one, bom jaz kazal njim.«
Spila sva, jaz svojo že precej mrzlo kavo, on svojega Top guna in se poslovila. Preden je odšel na svoje mesto, sem ga poljubila na lica in mu rekla:
»Vedno se lahko vrneš domov, saj veš ne?«
»Vem,« se je nasmehnil in si slekel hlače.
ALBERT
Albert je bil star in izredno težek možakar. Ni se nasmehnil verjetno že dobrih deset let. Počasi, a vztrajno mu je ledenelo srce. To je bilo videti že v njegovem pogledu. Albert ni bil človek besed. Ni govoril … po drugi strani pa, saj ni imel nikogar, da bi z njim govoril. Edinole s sosedom sta si vsake toliko namenila nekaj grdih besed in zaloputnila vrata za sabo, ko sta odvihrala jezno vsak v svojo hišo. Albert je bil samotar. Že zelo dolga leta ga ni nihče obiskal. Albert je bil človek ustaljenih dejanj. Vsak dan je počel eno in isto, vstal, jedel, gledal televizijo, šel na sprehod, jedel, bral in odšel spat. Dvakrat na mesec je odšel v bar, kjer je spoznal svojo ženo in se napil. Ter seveda zalil svoj kaktus enkrat na teden. Nazadnje, ko se je srečal z nekim starim znancem, mu je rekel, da počasi čaka. Ko ga je vprašal na kaj čaka, mu je odgovoril, da čaka na to, kar čakamo mi vsi.
Ko je Albert torej tisti usodni dan, 29. junija, vstal, si je najprej skuhal kavo. Bil je dan kot vsak drugi, le da ga je danes grozno bolela glava. Pomislil je, da je to zelo slab znak, saj ga je glava bolela nazadnje tisti dan, ko mu je umrla žena. Nato je pomislil, da pa je mogoče to dober znak potemtakem. Odšel je na teraso, da vzame časopis in tam ga je čakalo presenečenje. Tovornjak. Ogromen tovornjak parkiran na njegovem majhnem dovozu.
Stopil je bliže, da si ga podrobno ogleda. Po tovornjaku so se prelivale vse možne barve, ki so izgledale tako, kot da bežijo pred njegovim pogledom, okna v kabini pa so bila rumena. Za trenutek se mu je zazdelo, da tovornjak diha.
Takoj se je na sosedni verandi pojavil sosed Jano, ki je kričal na vse grlo, zakaj je ta tovornjak tukaj in da ne vidi nikamor zaradi njega in da mu kvari svetlobo in da bo vsak čas doživel živčni zlom, itd. Albert ga je ignoriral. Jano je bil šokiran. Pričakoval je, da se bo nanj vsul plaz žaljivk, pa jih ni bilo od nikoder. Počasi se je ritensko odplazil nazaj v hišo.
V naslednjih urah je Albert hodil okoli tovornjaka in ga preučeval. Nenadoma je njegovo življenje dobilo smisel. Zanimalo ga je, kako najti ključ tega vozila, saj ga ni želel odkleniti na silo. Tekel je do reke, zdelo se mu je da bo odgovor tam. Videl je, da reka krvavi, zato je tekel do morja. Pri morju se je vrgel na kolena in nagovoril Boga:
»Bog! Povej mi, prosim. Kaj je s tem tovornjakom? Si mi ga poslal samo zato, da sem se prisiljen obrniti nate? Naredil bom vse, samo povej mi kaj naj storim.«
Bog je odvrnil:
»Dobro veš, kaj ti je storiti, Albert!«
Albert je bil izredno trmast človek. Prav tako pa tudi radoveden. Bolj radoveden kot pa trmast. Odločil se je, da bo storil, kar je prav, vendar samo zato, da lahko vstopi na tovornjak. Ko se je vrnil domov je najprej še enkrat dobro premislil, nato pa dvignil slušalko, vtipkal številko in ko je na drugi strani zaslišal moški glas, rekel:
»Oprosti. Resnično mi je žal. Nisem ravnal prav. Šele sedaj vidim.«
Zaslišal se je jok in glas na drugi strani mu je povedal, da bi bila mama, če bi bila še živa, ponosna nanj. Tudi Albertu so se orosile oči. Pogovarjala sta se nekaj časa, nato pa ga je Miha povabil na kosilo.
Ko je Albert pozvonil, mu je odprl Anže, Mihov partner. Ko so pokosili in pokopali bojno sekiro, je Albert odšel proti domu. Ko je zavil desno na svojo ulico, je že opazil, da tovornjaka več ni na njegovem parkirnem prostoru. Najprej ga je obšel bes, ko pa je prišel do verande, je pogledal proti nebu in se posmehnil:
»Pa si ti le za pedre, ha?«
LEPI ČASI
Kadar sem stala na travniku, sem se počutila fino. Tudi kadar sem bila v hiši, mi je bilo v redu. Zadnje čase nisem bila veliko ne na prvem in ne na drugem mestu. Odkar je mama pobrala stvari in rekla: ‘Greva, dovolj mi je tega!’ se je vse spremenilo. Pred greva so bile stvari jasne in vse je bilo lažje. Od greva je šlo vse samo navzdol. Bila sem jezna na mamo. Nisem razumela. Nisem razumela, zakaj mi nihče ni nič povedal že prej. Bila sem jezna tudi na babico. Na očeta niti ne toliko, njega ni bilo veliko doma.
Sedaj sem iskala razloge, da bi lahko obiskovala travnik in babičino hišo. Vsak teden sem si izmislila nekaj v smislu:
»Joj mami, pozabila sem Joea! Moraš me peljati k babici.«
»Kdo je Joe?«
»Medvedek, moj medvedek Joe! Medved, s katerim sem se igrala, preden sem začela hoditi v šolo. Medved Joe! Saj veš mami, potrebujem ga … za spomin! Ja, za spomin ga moram imeti.«
»Nehaj že! Saj je pri babici … ga boš že enkrat vzela … «
»Ne, moram ga imeti. Učiteljica pravi, da je dobro za našo psiho!«
»Kaj je dobro za psiho? Plišasti medvedi? Daj no.«
»Ja, pravi, da ja. Pravi, da moramo ohranjati stvari iz otroštva. Mami, po Bennyja morava.«
»A ni Joe? Pusti me, utrujena sem.«
V očeh so se mi nabrale solze.
»Samo nase misliš!«
Zaspala sem, tako kot vsako noč, v solzah. Zjutraj sem bila slabe volje. Nisem govorila z mamo. Iti v novo šolo je bila še ena od stvari, ki sem jih od greva dalje sovražila. Ko me je peljala, sem pela s pevko na radiu: ‘I’m sorry … Vords dont kam izi … ‘ Mama mi je nekoč povedala, da to pesem poje črna pevka z dredi in da govori o odpuščanju. Nisem si čisto predstavljala, kaj sploh odpuščanje je. No pa saj niti nisem vedela, kaj so dredi, ampak vem, da bom. Ko odraščaš nekatere stvari izveš šele kasneje in potem dobijo pomen.
Preden sem odprla vrata, da izstopim avta:
»Danes pride Andrej!« mi je rekla s tonom, ki ni vseboval nobenega čustva.
»Ja.«
V šoli smo jemali Povodnega moža in počutila sem se neumno. Vse super, vendar mi je na Moji šoli dala učiteljica slovenskega jezika vedno še kakšno posebno nalogo, saj je vedela, da sem že pri branju Dostojevskega, sedaj pa je bilo vse skupaj povsem turobno, dolgočasno in brezciljno. Pri zgodovini smo se pogovarjali o holokavstu in celo uro sem razmišljala samo o tem, kako neumen mora biti profesor, da ne uporablja izraza šoa.
Zvečer je prišel Andrej. Zdel se mi je v redu. Zdel se mi je celo bolj zabaven kot očka, česar seveda nisem želela pokazati. V resnici ni prav težko biti bolj zabaven kot očka. Pa sem vseeno pasla mulo, ker sem pač bik po horoskopu pravi mama. Vmes sem pozabila, kako sem jezna na mamo, in sem se smejala celo njeni šali o napihnjeni zlati ribici, samo zato, da bi bila Andreju mama všeč.
Vmes je zazvonil telefon in mama je prebledela. Ko je končala s pogovorom, mi je na robu solz zaječala:
»Klical je oči … Babica je umrla. Pridi, greva!«
Zakričala sem vanjo:
»Nikamor ne grem! Ti si kriva, zaradi tvojega greva, nisva bili v hiši zraven nje.«
Seveda me je zvlekla proti moji volji s stavkom Nimam nikogar, da bi te pazil.
Ponoči sem sanjala metulje. Metulji so me pomirili.
Čez dva dni smo bili na pogrebu. Videla sem mrtvo babico. Nihče mi ni znal razložiti, kam gre zdaj ona … Očka je vprašujoče gledal proti mami, češ kaj najin otrok ne hodi k verouku
»V nebesa?«
Mama ga je strogo prekinila:
»Daj ne je filat s takimi bedarijami! Nikamor ljubica. Umreš in te ni več nikoli. Nikoli in nikdar te ni več, ko umreš.«
Pokimala sem, kot da razumem. In mislim, da sem razumela.
Mama je po pogrebu rekla, da bo hiša tako ali tako nekoč moja. To mi je govorila že babica, a kaj mi bo hiša brez ljudi? Tudi v stanovanju ni bilo tako slabo nenazadnje. Včasih sva z mamo ‘naštimali’ na gramofon kakšno staro vinilko iz ‘lepih časov’ in divjali po stanovanju. Takrat mi je bilo fino.
DRUŽINSKI ČLOVEK
Vedno je zagovarjala dejstvo, da nikoli ne potrebuješ pomirjeval, da bi se počutil bolje. Če se ne moreš pomiriti na kateri drug način, potem nima smisla. Ne, nima smisla.
Tistega dne, 26. aprila 2008 pa se je njeno mnenje povsem spremenilo.
»Ne, še vedno mi ni jasno, zakaj si to počel.«
»Kaj želiš slišati? Povej mi. Kaj želiš, da ti rečem?«
»Povej mi … tako, kot si razmišljal takrat. Rada bi samo razumela.«
»Težko je to tebi razlagati. Če bi ti lahko stvari povedal, se morda to sploh ne bi zgodilo.«
»Nehaj valiti krivdo name.« Živčno se je presedla. V kotičkih očeh so se ji nabirale solze. V rokah ji je počasi dogorela cigareta in niti približno ni začutila kakršnekoli bolečine, ko je tlela v njenih rokah. »Takoj prenehaj s tem. Zanima me, kako izprijen človek moraš biti, da si sposoben česa takšnega. Kaj šele, da si kaj takšnega uspeval skrivati pred mano toliko časa.«
»Če bi kdaj pogledala naokoli, bi opazila. Če ne bi vedno zrla samo vase, vase, vase, bi vedela kaj se dogaja. Vsaka prava mama bi vedela, kaj se dogaja. Konec koncev se je vse skupaj dogajalo praktično pred tvojim nosom.«
»Bolan človek si, mož. Izredno bolan človek. Dvomim, da obstajajo besede, s katerimi bi lahko opisala to, kar mislim o tebi.«
»To, kar si jaz mislim o tebi, pa se je sedaj pokazalo. Težko bi ti pokazal nazorneje.«
Njegov obraz je bil starejši, kot je kadarkoli pomnila.
Zvečer je prišla h sestri in prižgala televizor, da se sooči s svojimi strahovi. Njihova zgodba je bila glavna novica dne. Na vseh kanalih je videla sliko svojega moža in hiše, v kateri so se toliko let dogajale grozote. Naredila je požirek vode in začutila, kako se ji je tableta ustavila v grlu.
ART
Najprej je prišla okrog pol petih. Sodelavka je zavila z očmi in se obrnila stran, češ, ti se ukvarjaj s to kozo. Nisem bila najbolj pri volji, ampak glede na to, da se imam za potrpežljivega človeka, ki je v življenju postregel že veliko ljudi s takšnimi in drugačnimi težavami, sem jo pogledala: »Prosim, gospa?« Z najbolj nadležnim tonom je stopila k meni z besedami: »Nič se umikat, ja, ja, nekaj bi vas pa res potrebovala, in sicer, sem bila že prejšnji teden tukaj, ja, ja, prejšnji teden sem nekaj kupovala, nisem našla, pa saj to ne morem verjet, da vas prvič vidim, vedno me druga streže, kaj to pomeni, da vas premalo plačajo, ha ha, no torej, imam biserno ogrlico, iz pravih biserov je, ja, bi pa sedaj potrebovala še tisto, saj veste, za zapet, to bi rabila, zlate bi rabila … « »Karabin potrebujete, gospa?« sem jo prekinila s strogim glasom. »No, saj vi to najbolj veste, ne, ja, dajte mi pokazat, kaj imam na izbiro … «. Nisem ji dala možnosti, da bi nadaljevala s pihanjem in pljuvanjem v moj obraz, zaokrožila sem okoli nje in hrepenela, da med vsemi tistimi drobnarijami najdem vrečko, ki ima not štiri zlate karabinčke. »Te, gospa?« »Aha, ne, ne te, kako lahko sploh ne veste, kaj vam govorim, jaz to imam, jaz bi tisto drugo, tisto, ki gre na konec, ja, ja, na konec moje biserne ogrlice … « »Zaključek torej? To ali to?« Obe možnosti sem že držala v rokah, šlo je namreč za življenje in smrt, ali ona ali jaz. Pogledala je s svojimi ogromnimi, prismuknjenimi očmi najprej eno vrečkico, nato drugo. Ni minila niti sekunda, ko je nadaljevala z: »Hm … Kaj pa je sedaj boljše vzet, kaj bi človek zdaj tu vzel, tole se mi zdi dobro, pa saj tudi tole ni mogoče slabo, kaj? Kaj pravijo ljudje, kakšne so vaše povratne informacije … « Nisem mogla več. Prevzele so me že razne samomorilne ali pa morilne ideje, zato sem pogledala proti sodelavki, preden bi Michaelovojacksonovski obraz ženske, ki je stala petnajst centimetrov od mene, zmlela v prah in jo vprašala: »Klara, a ti veš mogoče? Kaj pravijo, stranke, kateri zaključki za evro in pol so boljši?« Klara je gospe razložila, da je oboje približno ista zadeva, da pa ljudje jemljejo tisto, kar jim bolj ustreza. Nato pa je, bila sem presenečena nad to idejo, rekla: »Ampak, gospa, pravite, da imate original biserno ogrlico, kajne, nimajo te zadeve po navadi garancije?« Ženska je bila presenečena, prav tako tudi jaz. »Aha, ja, ja, res, zdaj ste mi pa dala idejo, ja, mogoče res, mhm, ja, saj je bila kupljena v Zlatarni Celje, je bila kupljena, ja. Dajte mi tole na stran, bom šla vprašat!« Nisem mogla verjet, ženska različica belega Michaela Jacksona je zapustila trgovino. Hvaležno sem pogledala proti sodelavki in se ji zahvalila za tako premeteno potezo. In potem so prihajali in odhajali ljudje, eni prijetni, drugi manj prijetni in tretji (tudi teh je vedno več) prismuknjeni. Ura je bila petnajst do devetih, ko sva počasi začeli zaključevati in pet do devetih sva imeli praktično urejeno že vse, ko je prišla nazaj. »Oh, sem bila malo v šopingu, saj veste, kako je, mhm …« sodelavka se je pretvarjala, da šteje denar, jaz pa sem obstala kot vkopana. »Ja, ja, sem prišla nazaj, še imate na strani?« Seveda sem že zdavnaj pospravila vrečici in tako sem vdana v usodo stopila proti stalaži z osnovami za nakit in bila hvaležna svoji šlampariji, ko sem ugotovila, da sem vse skupaj obesila kar nekam takoj na začetek, vzela sem vrečici in se odpravila nazaj v pekel, pravzaprav za pult. Od tega trenutka dalje sem samo molčala, ona pa je razpredala o tem, kaj bi bilo boljše, ali ti ali ti zaključki, potem jih je vzela iz vrečice, nato je na pultu imela že vrečke z današnjimi nakupi in mi je vlekla pred oči nov pas Jones, za ‘pičlih’ petnajst evrov itditd, jaz pa sem samo čakala, da bo nekdo skočil izza vogala in zakričal »skrita kamera, dobite milijon evrov za jeklene živce«, vendar se to seveda ni zgodilo. Tako sem jo minuto do devetih prekinila in ji povedala: »Gospa, po deveti uri vam ne bom mogla več računati!« Dala mi je vrečico, kasirala sem ji evro in pol in nato je odšla. Spomnila sem se na nek drug dogodek, ko sem bila najbolj vesela na svetu, ko sem videla, da se mi je nek moški podelal sredi gostilne samo zaradi tega, ker sem vedela, da bo zaradi tega šel, ampak pustimo to zgodbo za drugič.
DANES ZJUTRAJ
Vstala, oblekla, postala pred ogledalom, češ kako je svet krut, saj nič ne zgleda o.k. in odšla. Na radiu v avtu je bila nova pesem Rollingov Just Your Fool in bila sem navdušena, saj sem jo prvič slišala kje drugje kot na youtubu ali svojem telefonu, vsakič ko se je nekdo spomnil name. Tako sem kričala, da nisem slišala ničesar drugega, to rada počnem, ko sem v avtu.
Danes je moj dan D. Povedal ji bom, kako je na stvari. Samo to mi je šlo po glavi. In to, kako bo sprejela, seveda. Ravno zaradi strahu, ji nisem upal povedati toliko časa. Imela je namreč grdo izkušnjo z bivšim zaročencem, smrtni primer, zaradi tega pravim grdo. Zaradi tega me je tako strah, zaobljubila se je, da se ne bo nikoli več zaročila. Rekla je, da ljudem prinaša nesrečo in da bi jo preveč bolelo, če bi se še komu, ki ji je blizu, kaj zgodilo. Najraje bi oblekel kravato, tako svečano sem se počutil, zdelo se mi je, da bo sprejela mojo prošnjo, imel sem res dober občutek. Vedel sem, da bo Tamara najboljša odločitev v mojem življenju. Nikoli nisem bil o čem tako prepričan. Ko sem se sklonil proti čevlju, da si zavežem vezalke, me je tako grozno zabolelo v križu, da sem bil v trenutku zopet pokonci. Ko sem se tako hodeč po stanovanju z rokami na hrbtu raztegoval in hkrati masiral, sem se spomnil, da bi skoraj pozabil na najpomembnejše in tako sem se sprehodil do spalnice in vzel iz predala škatlico. Ko sem že skoraj odbrzel skozi vrata, je zazvonil stacionarni telefon. Kdo še sploh ima tak telefon, sem pomislil, kmalu ga bom odklopil. Bila je seveda mama, saj res, ona in njena generacija še ima takšne telefone. Zvenela je dobro, rekla je, da se ji počasi vračajo moči in da ga seveda nikoli ne bo pozabila, da pa je končno zvečer lahko zaspala, brez težkih premišljevanj, ki bi segala v jutro. Bil sem vesel, rekel sem ji, da bi bil tudi oče vesel in potem sem končno, ves na trnih lahko odšel iz stanovanja. Na stopnišču sem srečal sosedo, nosila je težko vrečo in ker smo bili eden ‘tistih’ blokov, sem ji pomagal nesti vrečo v peto nadstropje, saj jo po drugi poti ni mogoče spraviti do vrha. Bila je hvaležna, vmes malo pojamrala, kako mladi ne znajo več pomagati in podobno. Zahvalila se mi je, ko sem se na petah obrnil, jaz pa sem pohitel proti kavarni, kjer je delala, saj sem se odločil, da bom to storil kar tam, precej nepričakovano. Poteza se mi je zdela pogumna. Čeprav sem se tiste tri postaje, ki so ločile moje stanovanje od njenega delovnega mesta, po navadi peljal s trolo, sem se tokrat odločil, da se malo sprehodim. Ko sem videl pred seboj zeleno luč, sem stopil na cesto in nato me je zgrabil nek čuden, tuj občutek in tako sem pogledal na svojo levo …
Pesem Just Your Fool je bila zadnje čase moj ‘džem’, saj sem vedela, da jo bom kmalu končno slišala v živo in da bo Mick Jagger končno pred mano skakal po odru z Keithom na svoji levi in jaz bom doživljala ekstazo in bom najsrečnejša na tem svetu. Zadnji dva leti sem se obsedla z željo, da vidim Stonse, vedno pravim, dokler so še živi. Ja, kaj? Nikoli ne veš, glede na to, da so že odpovedali koncert v Zagrebu zaradi Keithovega padca s palme, bi tokrat lahko bil že padec s postelje morda zanj usoden. To so stari strici, ne se hecat ljudje. Ko je bilo pesmi konec, sem se stegnila po cd na desno v armaturko, čeprav sem bila že praktično v Ljubljani, ampak vseeno se mi je zdelo, da imam še dosti časa, da slišim še Paint it, Black. Ko sem zgrabila cd, mi je spolzel iz roke in tako sem se avtomatsko stegnila za njim.
Če bi ta dan karkoli potekalo drugače, če moški ne bi pozabil škatlice, če ga ne bi zvilo v križu, če se ne bi javil mami, če ne bi pomagal sosedi in če se ne bi odločil, da bo šel peš, se to ne bi zgodilo. Če ne bi ženska po radiu slišala svoje najljubše pesmi zadnjega leta, če ne bi tako oboževala Rollinge in če se ne bi odločila poslušati še samo Paint it, Black, se to ne bi zgodilo. Ženska je po grozljivi situaciji pomislila, da mogoče pa bo Keith uspel priti na koncert, pa nje ne bo tam. Kako je svet krut.
