»Jaz sem sam. Tako sam, da bi zaledenela deževna kapljica v poletnem dnevu, če bi zaznala mojo samoto.« je napisal Rudi Kerševan. In res si. Res si sam. Sam si od rojstva do smrti. Vmes ti prečka pot mnogo ljudi, s katerimi si v različnih odnosih, vendar še vedno sam.
Povedala vam bom zgodbo. Zgodbo o resničnih in velikih ter manj velikih ljudeh, ki mi krasijo življenje. Povedala vam bom vse, kar morate vedeti, da bi morda spremenili svoj odnos do življenja in do ljudi, ki vam nekaj pomenijo.
Ko sem bila majhna, sem imela v življenju osebo, po kateri sem se zgledovala. Ta oseba je bil moj dedek. Velikokrat me je opozoril : »Ko boš stara pet let, bom jaz umrl.« In seveda se je res zgodilo. Pol leta pred mojim petim rojstnim dnem se spomnim, da sem ga šla pogledat v dnevno sobo, kjer je ležal, in je še zbral moči, da mi je dvignil roko v slovo. Potem je umrl.
Z bratrancem sva se na pogrebu lovila. Še nekaj časa nisem dojela, kaj se je zgodilo, dokler nisem videla, da ga ne bo več nazaj. Ljudje grejo.
Imam telo brez upanja.
Danes sem razmišljala o smrti. Veliko razmišljam o tem. Predstavljam si, da bi izvedela, da je nekdo od mojih bližnjih umrl in potem jokam. Ne vem zakaj.
Na tleh vidim deževnika, preko katerega se je peljalo kolo in nanj stopilo že kar nekaj nog. Razmišljam, da bi ga dala na stran ceste, vendar tega ne storim. Zakaj? Ker bi me ljudje čudno gledali. Ker ne vem, kako bi se tega lotila. Ker nimam pravih pripomočkov. Postavljam si ovire. Strahove.
Preveč premišljujem o stvareh, ki so se zgodile. Sovražim ljudi, ki jih hkrati ljubim. In nazadnje. Bojim se sebe. Bojim se, da bom enkrat imela dovolj.
Potem je tu on. Oseba, zaradi katere je življenje boljše. Pa je res boljše? Ni morda samo razlog, da se počutim trenutno bolje, pa se morda kmalu več ne bom. Res se je tako zgodilo. Na trenutke sem se počutila bolje in na trenutke, tiste druge, sem se počutila kot smet.
Začenjala sva s svojo zgodbo že v srednji šoli. On je trdil, da me je poznal že prej. No, ne poznal, zdela sem se mu simpatična že baje takrat, ko so mi še iz nosa curjali smrklji in sem imela na glavi palmice, ki mi jih je spletla mama. Ampak ja, v srednji šoli. Enkrat, ko sem bila tarča posmeha zaradi svoje drugačnosti, se je postavil zame. Bila sem srečna. Počutila sem se pomembno. Zdel se mi je heroj, ki je bil poslan na zemljo, da me odreši.
Vse sva počela skupaj. Drsala, kolesarila, se smejala najinim bolnim šalam. Bila sva srečna. Imel je milijon lepih lastnosti, zaradi katerih sem vztrajala z njim. Pa je bilo prav? Ne vem. Potem pa se je zgodilo. Bil je najin tretji skupni november. Nato je prišla zima in ga odnesla. Ne vem, kaj je bil razlog. Spakiral je stvari in odšel. Bila sem v tretjem mesecu nosečnosti. Potem sem izvedela, da je z drugo. Nisem razumela zakaj je z njo. Včasih smo redno skupaj hodili v kino. Zabavali smo se. Počutila sem se poteptano. Uničeno. Nesamozavestno, nezadovoljno, ne dovolj dobro. Poleg tega mi je pobral vse. Vse, kar sem imela rada. Prijatelje, družino in otroka. Sara ga je imela raje, ker je bil zabavni očka, h kateremu se je hodila sproščat med vikendi. Nato me je po osmih letih povabil na zmenek. Niti približno se mi ni sanjalo, da bi se to lahko zgodilo. Zakaj?
Vmes sem imela 2 moška. Ni mi bilo všeč. Niti približno se nisem ujela z njima. Bila sem z njima samo zato, da mu dokažem, da sem zaželjena. Nekaj posebnega. Taka kot je nikoli več ne bo dobil. Ne pa avšasta Katarina. Zakaj? Še vedno se nisem počutila v redu. Nikoli se nisem. Ne brez njega in ne z njim.
Moja drugačnost, da se je stopnjevala, baje. Jaz sem se vedno počutila isto. Čutila? Kaj pa vem, če sem sploh kdaj čutila, ko zdaj pomislim.
Ko sem bila majhna, sem lovila metulje. Sedaj se mi zdi kruto. Moj bratranec je imel lahko bi mu rekli herbarij z metulji. Zdeli so se mi zelo lepi. Potem sem ugotovila, da so preluknjani z bucikami. Še zdaj ne vem, zakaj točno, spomnim se samo tistih bucik. Morda jih je tako zapiknil, da so ostali v albumu.
Že od malih nog se mi je to dogajalo. Za mano so vedno po temi stopali moški s čudnimi obrazi. Nisem jih dobro videla, a sem vedela, da so tam. Mama me je vedno znova, ko sem objokana pritekla domov, pokrila z odejo, mi skuhala čaj, me objela in božala po glavi. Vedno mi je dopovedovala, da je prepričana, da ni nič in da bo vse v redu. Velikokrat sem jokala.
Jokala je tudi ona.
Jokala je, ko sem metala kozarce po sobi. Jokala je, ko sem si pulila lase. In jokala je, ko nisem govorila. Ko nisem dolgo časa spregovorila niti črke. Jaz sem vedela, zakaj.
Vedela sem, da me dostikrat poslušajo. Tega sem se začela zavedati, ko sem bila že malo starejša. Takrat sem tudi že vedela, da mi sledijo.
Saro sem imela izredno rada. Rada, ne vem če rada. Ne vem koliko lahko čutim. Bila pa mi je všeč. Takoj ko se je rodila, sem vedela, da bo tudi ona nekoč iskala mavrico in lovila metulje. Imela je očetove oči. Ne vem, zakaj je želel biti s Katarino. Katarina je imela hudoben obraz.
Moja mama bi rekla, da ima takšen obraz kot tisti, ki jim sploh spregovoriti ni treba, da veš, da so hudobni. Takšna je bila Katarina. Lažje bi bilo, če bi bila moja mama še živa, ne pa da so jo zamenjali z neznanko, ki sedaj prebiva v mamini hiši z mano. Takoj sem opazila zamenjavo. Mama je šla v trgovino, letos, aprila, nazaj pa je prišla ta ženska. Takoj sem ji povedala, da vem, kaj so storili. Moji mami namreč. Pogledala me je z lažnim začudenjem, želela je stopiti k meni, da me poboža, vendar sem začela kričati nanjo, da je to zadnja stvar, ki jo bo naredila. Prestrašena se je umaknila.
Torej, povabil me je na zmenek. Prišla sem do njegove hiše. Ni želel priti ven. Ne vem, zakaj me je povabil, če ni želel stopiti ven. Potem sem bila jaz tista, ki sem želela vstopiti v zastraženo hišo. Potem sem se popolnoma izgubila. Pripeljala se je policija, spet mi očitno sledijo. Pobegnila sem. Blodila sem po mestu dva dni, seveda sem vedela za kraj, kjer me ne bodo odkrili. A potem sem želela domov. Želela sem domov k ženski, ki je trdila, da je moja mama. Ne vem zakaj. Ko sem vstopila, je gledala poročila. Rekla je samo:
»Pa ravno pred tem sem te skušala obraniti, Sara.«
Bila je spet moja mama. Oprala mi je kri iz majice in me pospremila v sobo, skuhala čaj in me pokrila. Slišala sem, da se pogovarja po telefonu.
Potem je prišla policija. Bila sem obtožena napada na slavnega, poročenega moškega, ki je že prej javno trdil, da me ni poznal, razen prek t.i. bolnih pisem, ki sem mu jih pošiljala. Tudi najine hčere, da naj ne bi bilo. Normalno, vedela sem, da so se vsi dogovorili, da bodo igrali na isto žogo. Izvedela sem, da je moj dragi v bolnišnici umrl. Nato sem obmolkila.
»Gospod doktor, pa bo sploh kdaj spet spregovorila? Deset let je že od takrat.« sem slišala žensko, ki se je pretvarjala, da je moja mati in mi prihajala na obiske. Še zdaj ne vem kaj ima od tega.
LJUBEZEN
Priznam. Moje življenje je dolgočasno. Popolnoma nezanimivo in monotono. Naveličan sem ga. Poročil sem se, ker sem mislil, da se po nekaj letih življenja z žensko pač moram. Dobila sva otroka. Dva. Sina in hčerko. Ni mi jasno, kako sva se sploh našla. Nemogoča je. Nezadovoljna sama s seboj, vendar sem za to seveda kriv jaz. Za vse sem kriv jaz. Jezna je na cel svet, ampak svetu to seveda ne pokaže. Pri meni nima takih težav, da bi jo bilo sram kaj pokazati.
Karkoli naredim, je narobe. Pravi mi, da sem nesposoben. Pravi, da bi moški mojih let moral imeti službo, za katero bi dobival dvakrat višjo plačo, kot pa jo imam jaz. Včasih imam vsega dovolj. Pa ne, niti nimam. Tako sem izpraznjen, da ne vem več niti, kako je, ko si jezen. Srečen. Karkoli. Počutim se kot robot. Ne, narobe sem se izrazil, saj namreč ne čutim. Sem robot. Ko sem spoznal Tino, sem bil drugačen. Sedaj sem bled odsev tistega starega mene. Mene pri triindvajsetih. Bil sem poln življenja. Upanja.
Spoznala sva se na neki zabavi. Takrat še nisem bil copata. Seveda nisem bil, saj še nisem bil z njo. Peljal sem jo domov. Pijan. Tudi ona ni bila trezna. Preden sem jo odložil, sva se poljubila. Nato sva naslednjič, ko sva se dobila nadaljevala tam, kjer sva končala. Zdaj pa sva tu.
Grozno. Grozno je, da se tako obrne. Najprej sem čakal, da končam šolo, nato faks, da dobim službo, se poročim in imam otroka. Zdaj sem tu. In kaj sem dosegel? Popolnoma nič. Kako se počutim? Kot da sem en velik nič. Nič.
Včasih sem surfal. To me je veselilo. Nehal sem, ker se Tini ni dalo hoditi na surfanje z menoj. A ko sem želel iti sam, je vesila nos. Tako sem nehal.
Danes sem se zbudil ob pol šestih. Ni mi jasno. Ne morem verjeti, ampak zbudil sem se srečen. Nekaj je moralo biti v zraku. Ne spomnim se, kdaj je bilo nazadnje nekaj v zraku. Ne spomnim se niti, kdaj sem nazadnje čutil zrak.
Vstal sem, spil kavo in se peljal v službo. Delam v skladišču. Ni ravno sanjska služba, ampak kaj morem. Tako pač je. Potekalo je kot po navadi. Tanja je hodila okoli in nam gnjavila, med pavzo sem skadil cigareto in se pogovarjal s Tomijem. Nato sem opravil delo do konca in se odpravil proti domu. Ni me vleklo domov. Še vedno mi je v prsih ostajal občutek od zjutraj. Odpeljal sem se do parka. Po vsaj desetih letih sem se sprehodil.
Sedela je na klopi. Sedela in brala mojo najljubšo knjigo. Tako sem bil izpraznjen, da sem vmes pozabil, da jo sploh imam. Najljubšo knjigo torej. Nohte je imela rdeče. Lasje so ji padali čez ramena. Zaslepila me je tako zelo, da nisem vedel kaj storiti. Odločil sem se, da jo ogovorim. To ni več ravno v moji navadi, zato nisem vedel niti kako naj se lotim tega.
»Borges? Nisem vedel, da ga še kdo bere. Pardon, se popravljam. Nisem vedel, da sploh še kdo bere.«
Pogledala me je in se nasmehnila. Nikoli nisem videl kaj tako lepega kot je bil ta nasmeh. Rekla ni ničesar. Razmišljal sem, da sem pač poskusil in odkorakal dalje. Skoraj v paniki je zakričala za mano:
»Zakaj pa ne? Zakaj pa ne berete več?«
Odvrnil sem ji, da te pač življenje včasih odpelje v smeri, na katerih ni več prostora za sanje in knjige pa mi je rekla:
»Kakšne pa trosite. Za sanje in knjige mora vedno ostati prostor.«
Zapletla sva se v debato. Pogovarjala sva se o knjigah, ki sva jih brala na faksu. Pogovarjala sva se o tem kako sva včasih razmišljala o življenju in kako razmišljava zdaj. Rekla mi je, da ji je vseeno. Da opravlja razna priložnostna dela. Da ne razmišlja preveč o tem, kaj in kako. Da živi iz dneva v dan in da se ne veže, ker je ljudje po navadi ne dohajajo in tudi njej kaj kmalu postane nezanimivo biti v družbi dolgočasnežev. Rekla je, da mora iti in da se vidiva še kaj okoli. Odvihrala je, preden sem jo utegnil vprašati kje okoli.
Pogledal sem na uro. Nisem mogel verjeti. Odhitel sem do avta in stopil po gasu. Tina je bila še bolj jezna kot po navadi. Prisežem, da sem videl, kako ji vre para iz ušes. Bilo mi je vseeno. Zamujal sem tri ure, pozabil sem, da sem na vrsti, da poberem Barbaro in Roka pred šolo, ampak res mi je bilo vseeno. Sploh se mi ni ljubilo lagati in iskati izgovorov. Povedal sem, da sem se sprehajal. Ženska je popizdila. Hladnokrvno sem odšel v zgornje nadstropje in si privoščil kopel. Tudi tega ne pomnim, kdaj sem nazadnje storil. Nato sem poiskal Borgesovo knjigo in jo začel brati. Bral sem jo skoraj do jutra. Ugasnil sem luč in zaspal za dve uri. Zbudil sem se poln adrenalina. Upal sem, da bo zopet tam. Neja ji je ime. To je še povedala preden je pobegnila.
Komaj sem čakal, da zaključim z delom. Ure so se vlekle kot še nikoli. Pomislil sem, da je nekaj hudo narobe z mano in z mojo željo po tem, da jo še enkrat srečam. Počutil sem se kot pubertetnik, tako me je razganjalo. Po službi sem se odpeljal, niti ne morem reči odpeljal, poletel sem do parka.
Ni je bilo. Niti je ni bilo v petek, soboto in ne v nedeljo. Počutil sem se kot kreten. Iščem neko žensko o kateri ne vem nič. Aja, in še poročen sem. Bral sem. Zopet sem pričel brati in sanjati. Morda pa sem jo zato spoznal, da bom na življenje začel gledati drugače. Eh, dvomim. Še vedno me je doma čakala tečnoba, zaradi katere bi si raje prerezal vrat kot pa prihajal domov. Pa še vedno sem moral.
Bil je petek, 17. junij. Minilo je več kot mesec. Sedel sem na najini klopi in bral.
»Klemen?« sem zaslišal. Počutil sem se, kot da bi srečal starega prijatelja po dvajsetih letih.
»Neja. Nisem si mislil, da te bom še kdaj srečal.«
»Pa si me. Me hodiš čakat ali kaj?« je rekla z nasmehom na obrazu.
»Ja,« sem odvrnil. Zakaj bi lagal? Kaj pa imam za izgubiti. Ni izgledala začudena. Povabila me je k sebi domov. Šel sem brez omahovanja.
Ko sva prispela mi je pričela odpirati gumbe na hlačah. Najprej sem bil presenečen, a čutil sem preveč strasti, da bi se upiral. Imela je belo spodnje perilo. Izgledala je kot angel. Potem sva se pogovarjala. Do naslednjega jutra. Takoj mi je bilo jasno, da je ona tista.
Odpeljal sem se domov in od besa v obraz zaripli ženi povedal, da je konec. Kričala je in se zaletavala vame. Potem sem spakiral svoje pomembne stvari in se odpeljal v hotel.
Neja me je presenečala vsak dan posebej. Z njo sem se loteval stvari, na katere prej v življenju nisem niti pomislil. Popeljati me je znala v raj. Vse se mi je zdelo lažje. Lažje sem preživel devet ur na delovnem mestu, ko sem vedel, kaj me čaka po njem. Bilo je kot da so vse težave izginile, kot da ne obstaja moja bivša žena, ki me mori vsak dan posebej. Tudi ljudi iz njenega življenja nisem poznal. Nisem vedel dosti o njej in o njenem življenju. Vedel pa sem nekaj. Ljubil sem jo z vsem svojim bitjem. Bil sem pripravljen umreti zanjo. Zgodilo se je obratno.
Sedem mesecev kasneje. Ni se mi javila na telefon, ko sem se peljal proti njeni hiši. Našel sem jo na tleh. Kar ležala je tam. Pričel sem jo tresti. Tresel sem jo tako močno, da so me bolele roke. Jokal sem. Ni mi bilo jasno. Kako? Kaj bom zdaj? Kako je to mogoče?
Imela je raka. Pojedla je celo škatlico tablet. Zdravniki so ji rekli, da ima še leto dni življenja tisti dan, ko sva se spoznala. Očitno ni zmogla več. Ali pa ni želela čakati. V predalu ob postelji sem dva dni po pogrebu našel pisemce na katerem je pisalo.
»Nate sem čakala, Klemen. Samo nate. Doživela sem te, več kot to, pa se tako ali tako ni imelo časa zgoditi, kajne? Oprosti mi. Vrni se k družini. Vem, da ne veš kaj bi. Vrni se k ženi. Žal mi je, da si jih zapustil. Samo ne bodi sam. Prosim, ne bodi sam. Sama sem bila jaz in verjemi, ni bilo tako lepo kot je izgledalo.«
Nisem želel biti z družino. Nisem želel dihati. Nisem želel verjeti, da je to edina dobra stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Kajti, tudi jaz sem čakal. Čakal, dobil in nato takoj izgubil.
Kupil sem pištolo in se ustrelil.
GOSTILNA (BEZNICA)
Ura je bila tri zjutraj, ko sem prišla domov. Želela sem ugasniti misli in zaspati. Nemogoče. Še en dan debilov in šupkov. In potem sem se spomnila, da naslednji dan zopet delam. Zopet tja. Zopet na isto mesto in zopet strežba teh istih mongoloidov. Bojda ima vsak svojo zgodbo, my ass. Ne verjamem več v to. Žena ga je pustila pa se je zapil … bu hu, ubogi revež!
»Kako fajno rit maš, Špela.«
Najraje bi jim pljunila v fris. Stari ogabneži. Včasih mi je težko, ko pomislim, v kaj sem se zapletla. Zakaj mi je to sploh potrebno. Sem inteligentna? Sem. Zakaj torej?
Delam v beznici, ki se ji reče Laborator. Ja, že ime je bajno. Vsak dan se moram smehljati debilom, ki uletavajo s forami : »Ka smo kej jedl?... Kua je punčka, ti pa kr sama tuki?... Ka si ledik pa fraj?... Špela, dej še eno rundo tule!«
Ogabno. Najbolj sovražim stare slinavce, ki se mi prilepijo na šank in se pogovarjajo o tem, kak je njihova baba tečna, pa da bi raje kej mladega mesa probal za spremembo. Ker ja, mlade punce komaj čakajo nate, srček!
Pa tiste, ki me pobožajo po roki, ko mi dajo denar.
Tiste, ki mislijo, da sem kurba.
Tiste, ki se nosijo.
In seveda natakarje, ki bi morali biti uvidevni, a ne pustijo napitnine in visijo v gostilni še dolgo po tem, ko sem že zaprla.
Odkar delam v gostilni, sovražim mnogo ljudi.
Tudi tako, na ulici, v trgovini, kjerkoli.
Ko stojita dva v vrsti v trgovini pa drugi pametno ugotavlja:
»Kak so pa tu počasni, dejte odpret še eno blagajno no, nekaterim se mudi.«
Oh ja, sovražim. Držim v sebi. Včasih se mi zdi, da bom eksplodirala. Redko v življenju še naletim na koga, pri katerem bi me prešinilo: o poglej, človek!
Jezna sem na starše, ker so mi med odraščanjem vcepili neke vrednote in zdravo pamet. Za koga? Za kaj? Za tale svet? Ne se zajebavat! Ne morem reči jezna, zelo sem jim hvaležna. Ampak še vedno. Za koga?
Ja. In potem je tukaj nov dan. Pridem na smeno, v razdejanje, ki ga je pustila sodelavka pred mano. Skadim čik, spijem kavo in začnem delat.
Na vratih se pojavijo štirje biseri, ki ga kot bi temu rekli oni, žingajo neprestano že tretji dan. Super. Spet teženje težakov, ki nimajo življenja. To bo še dolg dan, si mislim.
Potem pride Petrovič. Vau, zopet bom poslušala iste zgodbe. Pride Žiga, ki pljuva po svoji ženski. Še vedno si z njo. In ona s tabo, čeprav si propalica. Vsaka ji čast. Pride šef. Nadrkan kot ponavadi. Obtoži me, da je včeraj manjkalo nekaj denarja. Super, ni panike, bom jaz krila pri plači, najbolje da delam zastonj, glede na to, kako uživam tu.
In seveda uleti tudi Nataša. Koza, ki pride vsake par dni in si naroči Heinekena, nato še enega in še enega … Zavarovalniška agentka. A, daj no. Fuj. Raje bi poskrbela za svojega otroka, glede na to da je že pri svojih sedmih letih freh.
Potem se proti večeru samo stopnjuje. Budale, idioti, debili. Par, ki tukaj visi cele dneve in mislita, da je to fino za njuno zvezo, da hodita na kave in vzdržujeta zanimivost. Morala bi ji reči, da me je zadnjič, ko se je napila njen dragi zelo neprimerno ogovarjal. Tako kot večina. Večina moških, ki pride sem. Res se počutim super pri svojih dvajsetih, na pragu življenja, videti kakšne svinje hodijo po svetu. In kako spretno lažejo svojim partnerjem.
Včasih se mi zdi, da sem popolnoma izgubila vero v zvestobo. Lojalnost. Saj nihče sploh ne ve več kaj je to.
Ko se pokvari televizor, kupimo novega. Ko se naveličamo partnerja, je še veliko rib v morju.
Vrednote so splavale po vodi. Verjetno so se že nekje utopile v oceanu dandanašnje nagnusnosti.
In potem se bliža ura polnoč. Morala bi zapreti že ob enajstih, ampak seveda je tu Jure, šefov kolega, s svojo družbo. Obnašajo se kot da sem njihova sužnja.
Včasih se počutim nago. Neobogljeno. Uf, pa kolikokrat gnusno.
Natočim si pivo. Kaj pa bom. Najbolje, da nekaj spijem, mi bo lažje prenašati vse skupaj. Zunaj Jure kriči:
»Dej še eno, drgač bomo vsje stoukl«.
Najraje bi se zaprla not, sedla na tla in začela jokati. Od živcev. Od jeze. Včasih bi najraje pograbila flašo, jo razbila in začela z njo groziti ljudem. Kam me vse to pelje. Zasovražila bom življenje.
Čez čas odidejo in ostanem sama. Sama s tono posode. Začnem jo nositi not in pomivat.
In potem se zgodi. Skozi vrata na grobo vstopita dva človeka v maskah. Prvi me zgrabi tako močno, da se ne morem premikati. Od šoka ne morem dihati. Želim zakričati, a imam naenkrat pokrita usta. Vse se dogaja zelo hitro. V življenju se še nisem tako tresla. Za sabo zakleneta vrata, saj sem si že pripravila ključ. Mislim si, to je to, umrla boš. Umrla boš in še to pri delu, ki ga tako z veseljem opravljaš.
Eden od njiju pospravi denar v vrečo, medtem ko me drugi drži. Vzameta še nekaj alkohola in cigaret.
Zvežeta me. V redu je, samo okradla me bosta in pustila tu, pomislim.
In seveda ne. Eden reče:
»Kaj pa če bi šla tale Špelca z nama? Lahk bi se mal pozabavali.«
Špelca, joj, kak kliše. Še tu ali kaj. Še pri posilstvu ne morete biti bolj izvirni?
Počasi postajam otopela. Takšna, kot sem velikokrat čez dan, ko imam opravka z idioti ali zvečer ko pridem iz šihta. Počasi mi postaja vseeno. Počutim se večvredno od njiju in takoj, ko bo priložnost bom enega izmed njiju pljunila. Kakšna ničvredneža, da morata to početi, da dobita karkoli od ženske. Patetično.
Stlačita me v črn avto. Skušam kričati, ne morem. Z roko mi pokriva usta. Drugi odpelje. Ta, ki z mano sedi zadaj se ne pusti čakati. Takoj si odpre zadrgo vzame ven svoj penis. Potisne mi ga v usta in me skoraj zadavi z njim. Želim ga ugrizniti, a ne morem, ker mi gre na bruhanje, hkrati pa mi idiot drži usta narazen. »Ja, ljubica, še malo…mhm še malo.«
Kmalu se avto ustavi in me izvlečeta iz njega. Izmenjujeta se med posilstvom. Očitno si želita z mano izpolniti vse svoje ogabne sanje, ki jih skrivata pred partnerkami, če jih slučajno imata, kar je seveda, ja punce, čisto mogoče. Ponižata me na vse mogoče načine. Na koncu se eden izmed njiju pourinira name. Ležim, mislim da sem krvava, upam, da bom umrla, če pa ne jaz, bosta morala ona dva.
Avto odpelje. Ne morem vstati. Tako ležim in razmišljam bedarije kot so, kako bo zjutraj jezen moj šef, ko bo prišel v odprto gostilno. Naenkrat sem zelo utrujena. Utrujena sem zaradi sveta okoli sebe.
Prebudim se. Strah me je in počutim se umazano, boleče ter ponižano. Vstopi neka ženska z radijskim ter pomirjajočim glasom, ki so jo izbrali za opravljanje njenega dela prav zaradi njega. Pozdravljeni, gospa Ana, rada bi vam postavila nekaj vprašanj, če se strinjate. Če vam je še prezgodaj, lahko kasneje opraviva s tem.
»Ne, ne… mislim ja, seveda, lahko sedaj.« Vprašanja so precej boleča, saj ji moram opisati vse podrobnosti. Predstavi se mi je kot nekakšna policijska psihologinja. Zraven je nekdo, ki je vse kar sem rekla vztrajno zapisoval.
»Pravici bo zadoščeno,« mi reče na koncu najinega srečanja.
Danes je 25 let od takrat. Žalostno kajne? Pa tako sem bila polna zanosa, kako se jima bom maščevala. Velikokrat sem ležala v postelji in kovala načrt, kaj bi storila, če bi ju še kdaj srečala. Vsaj v gostilni nisem delala nikoli več od takrat.
Ni vedno pravici zadoščeno, kaj?
SARA
»Jaz sem sam. Tako sam, da bi zaledenela deževna kapljica v poletnem dnevu, če bi zaznala mojo samoto.« je napisal Rudi Kerševan. In res si. Res si sam. Sam si od rojstva do smrti. Vmes ti prečka pot mnogo ljudi, s katerimi si v različnih odnosih, vendar še vedno sam.
Povedala vam bom zgodbo. Zgodbo o resničnih in velikih ter manj velikih ljudeh, ki mi krasijo življenje. Povedala vam bom vse, kar morate vedeti, da bi morda spremenili svoj odnos do življenja in do ljudi, ki vam nekaj pomenijo.
Ko sem bila majhna, sem imela v življenju osebo, po kateri sem se zgledovala. Ta oseba je bil moj dedek. Velikokrat me je opozoril : »Ko boš stara pet let, bom jaz umrl.« In seveda se je res zgodilo. Pol leta pred mojim petim rojstnim dnem se spomnim, da sem ga šla pogledat v dnevno sobo, kjer je ležal, in je še zbral moči, da mi je dvignil roko v slovo. Potem je umrl.
Z bratrancem sva se na pogrebu lovila. Še nekaj časa nisem dojela, kaj se je zgodilo, dokler nisem videla, da ga ne bo več nazaj. Ljudje grejo.
Imam telo brez upanja.
Danes sem razmišljala o smrti. Veliko razmišljam o tem. Predstavljam si, da bi izvedela, da je nekdo od mojih bližnjih umrl in potem jokam. Ne vem zakaj.
Na tleh vidim deževnika, preko katerega se je peljalo kolo in nanj stopilo že kar nekaj nog. Razmišljam, da bi ga dala na stran ceste, vendar tega ne storim. Zakaj? Ker bi me ljudje čudno gledali. Ker ne vem, kako bi se tega lotila. Ker nimam pravih pripomočkov. Postavljam si ovire. Strahove.
Preveč premišljujem o stvareh, ki so se zgodile. Sovražim ljudi, ki jih hkrati ljubim. In nazadnje. Bojim se sebe. Bojim se, da bom enkrat imela dovolj.
Potem je tu on. Oseba, zaradi katere je življenje boljše. Pa je res boljše? Ni morda samo razlog, da se počutim trenutno bolje, pa se morda kmalu več ne bom. Res se je tako zgodilo. Na trenutke sem se počutila bolje in na trenutke, tiste druge, sem se počutila kot smet.
Začenjala sva s svojo zgodbo že v srednji šoli. On je trdil, da me je poznal že prej. No, ne poznal, zdela sem se mu simpatična že baje takrat, ko so mi še iz nosa curjali smrklji in sem imela na glavi palmice, ki mi jih je spletla mama. Ampak ja, v srednji šoli. Enkrat, ko sem bila tarča posmeha zaradi svoje drugačnosti, se je postavil zame. Bila sem srečna. Počutila sem se pomembno. Zdel se mi je heroj, ki je bil poslan na zemljo, da me odreši.
Vse sva počela skupaj. Drsala, kolesarila, se smejala najinim bolnim šalam. Bila sva srečna. Imel je milijon lepih lastnosti, zaradi katerih sem vztrajala z njim. Pa je bilo prav? Ne vem. Potem pa se je zgodilo. Bil je najin tretji skupni november. Nato je prišla zima in ga odnesla. Ne vem, kaj je bil razlog. Spakiral je stvari in odšel. Bila sem v tretjem mesecu nosečnosti. Potem sem izvedela, da je z drugo. Nisem razumela zakaj je z njo. Včasih smo redno skupaj hodili v kino. Zabavali smo se. Počutila sem se poteptano. Uničeno. Nesamozavestno, nezadovoljno, ne dovolj dobro. Poleg tega mi je pobral vse. Vse, kar sem imela rada. Prijatelje, družino in otroka. Sara ga je imela raje, ker je bil zabavni očka, h kateremu se je hodila sproščat med vikendi. Nato me je po osmih letih povabil na zmenek. Niti približno se mi ni sanjalo, da bi se to lahko zgodilo. Zakaj?
Vmes sem imela 2 moška. Ni mi bilo všeč. Niti približno se nisem ujela z njima. Bila sem z njima samo zato, da mu dokažem, da sem zaželjena. Nekaj posebnega. Taka kot je nikoli več ne bo dobil. Ne pa avšasta Katarina. Zakaj? Še vedno se nisem počutila v redu. Nikoli se nisem. Ne brez njega in ne z njim.
Moja drugačnost, da se je stopnjevala, baje. Jaz sem se vedno počutila isto. Čutila? Kaj pa vem, če sem sploh kdaj čutila, ko zdaj pomislim.
Ko sem bila majhna, sem lovila metulje. Sedaj se mi zdi kruto. Moj bratranec je imel lahko bi mu rekli herbarij z metulji. Zdeli so se mi zelo lepi. Potem sem ugotovila, da so preluknjani z bucikami. Še zdaj ne vem, zakaj točno, spomnim se samo tistih bucik. Morda jih je tako zapiknil, da so ostali v albumu.
Že od malih nog se mi je to dogajalo. Za mano so vedno po temi stopali moški s čudnimi obrazi. Nisem jih dobro videla, a sem vedela, da so tam. Mama me je vedno znova, ko sem objokana pritekla domov, pokrila z odejo, mi skuhala čaj, me objela in božala po glavi. Vedno mi je dopovedovala, da je prepričana, da ni nič in da bo vse v redu. Velikokrat sem jokala.
Jokala je tudi ona.
Jokala je, ko sem metala kozarce po sobi. Jokala je, ko sem si pulila lase. In jokala je, ko nisem govorila. Ko nisem dolgo časa spregovorila niti črke. Jaz sem vedela, zakaj.
Vedela sem, da me dostikrat poslušajo. Tega sem se začela zavedati, ko sem bila že malo starejša. Takrat sem tudi že vedela, da mi sledijo.
Saro sem imela izredno rada. Rada, ne vem če rada. Ne vem koliko lahko čutim. Bila pa mi je všeč. Takoj ko se je rodila, sem vedela, da bo tudi ona nekoč iskala mavrico in lovila metulje. Imela je očetove oči. Ne vem, zakaj je želel biti s Katarino. Katarina je imela hudoben obraz.
Moja mama bi rekla, da ima takšen obraz kot tisti, ki jim sploh spregovoriti ni treba, da veš, da so hudobni. Takšna je bila Katarina. Lažje bi bilo, če bi bila moja mama še živa, ne pa da so jo zamenjali z neznanko, ki sedaj prebiva v mamini hiši z mano. Takoj sem opazila zamenjavo. Mama je šla v trgovino, letos, aprila, nazaj pa je prišla ta ženska. Takoj sem ji povedala, da vem, kaj so storili. Moji mami namreč. Pogledala me je z lažnim začudenjem, želela je stopiti k meni, da me poboža, vendar sem začela kričati nanjo, da je to zadnja stvar, ki jo bo naredila. Prestrašena se je umaknila.
Torej, povabil me je na zmenek. Prišla sem do njegove hiše. Ni želel priti ven. Ne vem, zakaj me je povabil, če ni želel stopiti ven. Potem sem bila jaz tista, ki sem želela vstopiti v zastraženo hišo. Potem sem se popolnoma izgubila. Pripeljala se je policija, spet mi očitno sledijo. Pobegnila sem. Blodila sem po mestu dva dni, seveda sem vedela za kraj, kjer me ne bodo odkrili. A potem sem želela domov. Želela sem domov k ženski, ki je trdila, da je moja mama. Ne vem zakaj. Ko sem vstopila, je gledala poročila. Rekla je samo:
»Pa ravno pred tem sem te skušala obraniti, Sara.«
Bila je spet moja mama. Oprala mi je kri iz majice in me pospremila v sobo, skuhala čaj in me pokrila. Slišala sem, da se pogovarja po telefonu.
Potem je prišla policija. Bila sem obtožena napada na slavnega, poročenega moškega, ki je že prej javno trdil, da me ni poznal, razen prek t.i. bolnih pisem, ki sem mu jih pošiljala. Tudi najine hčere, da naj ne bi bilo. Normalno, vedela sem, da so se vsi dogovorili, da bodo igrali na isto žogo. Izvedela sem, da je moj dragi v bolnišnici umrl. Nato sem obmolkila.
»Gospod doktor, pa bo sploh kdaj spet spregovorila? Deset let je že od takrat.« sem slišala žensko, ki se je pretvarjala, da je moja mati in mi prihajala na obiske. Še zdaj ne vem kaj ima od tega.
LJUBEZEN
Priznam. Moje življenje je dolgočasno. Popolnoma nezanimivo in monotono. Naveličan sem ga. Poročil sem se, ker sem mislil, da se po nekaj letih življenja z žensko pač moram. Dobila sva otroka. Dva. Sina in hčerko. Ni mi jasno, kako sva se sploh našla. Nemogoča je. Nezadovoljna sama s seboj, vendar sem za to seveda kriv jaz. Za vse sem kriv jaz. Jezna je na cel svet, ampak svetu to seveda ne pokaže. Pri meni nima takih težav, da bi jo bilo sram kaj pokazati.
Karkoli naredim, je narobe. Pravi mi, da sem nesposoben. Pravi, da bi moški mojih let moral imeti službo, za katero bi dobival dvakrat višjo plačo, kot pa jo imam jaz. Včasih imam vsega dovolj. Pa ne, niti nimam. Tako sem izpraznjen, da ne vem več niti, kako je, ko si jezen. Srečen. Karkoli. Počutim se kot robot. Ne, narobe sem se izrazil, saj namreč ne čutim. Sem robot. Ko sem spoznal Tino, sem bil drugačen. Sedaj sem bled odsev tistega starega mene. Mene pri triindvajsetih. Bil sem poln življenja. Upanja.
Spoznala sva se na neki zabavi. Takrat še nisem bil copata. Seveda nisem bil, saj še nisem bil z njo. Peljal sem jo domov. Pijan. Tudi ona ni bila trezna. Preden sem jo odložil, sva se poljubila. Nato sva naslednjič, ko sva se dobila nadaljevala tam, kjer sva končala. Zdaj pa sva tu.
Grozno. Grozno je, da se tako obrne. Najprej sem čakal, da končam šolo, nato faks, da dobim službo, se poročim in imam otroka. Zdaj sem tu. In kaj sem dosegel? Popolnoma nič. Kako se počutim? Kot da sem en velik nič. Nič.
Včasih sem surfal. To me je veselilo. Nehal sem, ker se Tini ni dalo hoditi na surfanje z menoj. A ko sem želel iti sam, je vesila nos. Tako sem nehal.
Danes sem se zbudil ob pol šestih. Ni mi jasno. Ne morem verjeti, ampak zbudil sem se srečen. Nekaj je moralo biti v zraku. Ne spomnim se, kdaj je bilo nazadnje nekaj v zraku. Ne spomnim se niti, kdaj sem nazadnje čutil zrak.
Vstal sem, spil kavo in se peljal v službo. Delam v skladišču. Ni ravno sanjska služba, ampak kaj morem. Tako pač je. Potekalo je kot po navadi. Tanja je hodila okoli in nam gnjavila, med pavzo sem skadil cigareto in se pogovarjal s Tomijem. Nato sem opravil delo do konca in se odpravil proti domu. Ni me vleklo domov. Še vedno mi je v prsih ostajal občutek od zjutraj. Odpeljal sem se do parka. Po vsaj desetih letih sem se sprehodil.
Sedela je na klopi. Sedela in brala mojo najljubšo knjigo. Tako sem bil izpraznjen, da sem vmes pozabil, da jo sploh imam. Najljubšo knjigo torej. Nohte je imela rdeče. Lasje so ji padali čez ramena. Zaslepila me je tako zelo, da nisem vedel kaj storiti. Odločil sem se, da jo ogovorim. To ni več ravno v moji navadi, zato nisem vedel niti kako naj se lotim tega.
»Borges? Nisem vedel, da ga še kdo bere. Pardon, se popravljam. Nisem vedel, da sploh še kdo bere.«
Pogledala me je in se nasmehnila. Nikoli nisem videl kaj tako lepega kot je bil ta nasmeh. Rekla ni ničesar. Razmišljal sem, da sem pač poskusil in odkorakal dalje. Skoraj v paniki je zakričala za mano:
»Zakaj pa ne? Zakaj pa ne berete več?«
Odvrnil sem ji, da te pač življenje včasih odpelje v smeri, na katerih ni več prostora za sanje in knjige pa mi je rekla:
»Kakšne pa trosite. Za sanje in knjige mora vedno ostati prostor.«
Zapletla sva se v debato. Pogovarjala sva se o knjigah, ki sva jih brala na faksu. Pogovarjala sva se o tem kako sva včasih razmišljala o življenju in kako razmišljava zdaj. Rekla mi je, da ji je vseeno. Da opravlja razna priložnostna dela. Da ne razmišlja preveč o tem, kaj in kako. Da živi iz dneva v dan in da se ne veže, ker je ljudje po navadi ne dohajajo in tudi njej kaj kmalu postane nezanimivo biti v družbi dolgočasnežev. Rekla je, da mora iti in da se vidiva še kaj okoli. Odvihrala je, preden sem jo utegnil vprašati kje okoli.
Pogledal sem na uro. Nisem mogel verjeti. Odhitel sem do avta in stopil po gasu. Tina je bila še bolj jezna kot po navadi. Prisežem, da sem videl, kako ji vre para iz ušes. Bilo mi je vseeno. Zamujal sem tri ure, pozabil sem, da sem na vrsti, da poberem Barbaro in Roka pred šolo, ampak res mi je bilo vseeno. Sploh se mi ni ljubilo lagati in iskati izgovorov. Povedal sem, da sem se sprehajal. Ženska je popizdila. Hladnokrvno sem odšel v zgornje nadstropje in si privoščil kopel. Tudi tega ne pomnim, kdaj sem nazadnje storil. Nato sem poiskal Borgesovo knjigo in jo začel brati. Bral sem jo skoraj do jutra. Ugasnil sem luč in zaspal za dve uri. Zbudil sem se poln adrenalina. Upal sem, da bo zopet tam. Neja ji je ime. To je še povedala preden je pobegnila.
Komaj sem čakal, da zaključim z delom. Ure so se vlekle kot še nikoli. Pomislil sem, da je nekaj hudo narobe z mano in z mojo željo po tem, da jo še enkrat srečam. Počutil sem se kot pubertetnik, tako me je razganjalo. Po službi sem se odpeljal, niti ne morem reči odpeljal, poletel sem do parka.
Ni je bilo. Niti je ni bilo v petek, soboto in ne v nedeljo. Počutil sem se kot kreten. Iščem neko žensko o kateri ne vem nič. Aja, in še poročen sem. Bral sem. Zopet sem pričel brati in sanjati. Morda pa sem jo zato spoznal, da bom na življenje začel gledati drugače. Eh, dvomim. Še vedno me je doma čakala tečnoba, zaradi katere bi si raje prerezal vrat kot pa prihajal domov. Pa še vedno sem moral.
Bil je petek, 17. junij. Minilo je več kot mesec. Sedel sem na najini klopi in bral.
»Klemen?« sem zaslišal. Počutil sem se, kot da bi srečal starega prijatelja po dvajsetih letih.
»Neja. Nisem si mislil, da te bom še kdaj srečal.«
»Pa si me. Me hodiš čakat ali kaj?« je rekla z nasmehom na obrazu.
»Ja,« sem odvrnil. Zakaj bi lagal? Kaj pa imam za izgubiti. Ni izgledala začudena. Povabila me je k sebi domov. Šel sem brez omahovanja.
Ko sva prispela mi je pričela odpirati gumbe na hlačah. Najprej sem bil presenečen, a čutil sem preveč strasti, da bi se upiral. Imela je belo spodnje perilo. Izgledala je kot angel. Potem sva se pogovarjala. Do naslednjega jutra. Takoj mi je bilo jasno, da je ona tista.
Odpeljal sem se domov in od besa v obraz zaripli ženi povedal, da je konec. Kričala je in se zaletavala vame. Potem sem spakiral svoje pomembne stvari in se odpeljal v hotel.
Neja me je presenečala vsak dan posebej. Z njo sem se loteval stvari, na katere prej v življenju nisem niti pomislil. Popeljati me je znala v raj. Vse se mi je zdelo lažje. Lažje sem preživel devet ur na delovnem mestu, ko sem vedel, kaj me čaka po njem. Bilo je kot da so vse težave izginile, kot da ne obstaja moja bivša žena, ki me mori vsak dan posebej. Tudi ljudi iz njenega življenja nisem poznal. Nisem vedel dosti o njej in o njenem življenju. Vedel pa sem nekaj. Ljubil sem jo z vsem svojim bitjem. Bil sem pripravljen umreti zanjo. Zgodilo se je obratno.
Sedem mesecev kasneje. Ni se mi javila na telefon, ko sem se peljal proti njeni hiši. Našel sem jo na tleh. Kar ležala je tam. Pričel sem jo tresti. Tresel sem jo tako močno, da so me bolele roke. Jokal sem. Ni mi bilo jasno. Kako? Kaj bom zdaj? Kako je to mogoče?
Imela je raka. Pojedla je celo škatlico tablet. Zdravniki so ji rekli, da ima še leto dni življenja tisti dan, ko sva se spoznala. Očitno ni zmogla več. Ali pa ni želela čakati. V predalu ob postelji sem dva dni po pogrebu našel pisemce na katerem je pisalo.
»Nate sem čakala, Klemen. Samo nate. Doživela sem te, več kot to, pa se tako ali tako ni imelo časa zgoditi, kajne? Oprosti mi. Vrni se k družini. Vem, da ne veš kaj bi. Vrni se k ženi. Žal mi je, da si jih zapustil. Samo ne bodi sam. Prosim, ne bodi sam. Sama sem bila jaz in verjemi, ni bilo tako lepo kot je izgledalo.«
Nisem želel biti z družino. Nisem želel dihati. Nisem želel verjeti, da je to edina dobra stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Kajti, tudi jaz sem čakal. Čakal, dobil in nato takoj izgubil.
Kupil sem pištolo in se ustrelil.
GOSTILNA (BEZNICA)
Ura je bila tri zjutraj, ko sem prišla domov. Želela sem ugasniti misli in zaspati. Nemogoče. Še en dan debilov in šupkov. In potem sem se spomnila, da naslednji dan zopet delam. Zopet tja. Zopet na isto mesto in zopet strežba teh istih mongoloidov. Bojda ima vsak svojo zgodbo, my ass. Ne verjamem več v to. Žena ga je pustila pa se je zapil … bu hu, ubogi revež!
»Kako fajno rit maš, Špela.«
Najraje bi jim pljunila v fris. Stari ogabneži. Včasih mi je težko, ko pomislim, v kaj sem se zapletla. Zakaj mi je to sploh potrebno. Sem inteligentna? Sem. Zakaj torej?
Delam v beznici, ki se ji reče Laborator. Ja, že ime je bajno. Vsak dan se moram smehljati debilom, ki uletavajo s forami : »Ka smo kej jedl?... Kua je punčka, ti pa kr sama tuki?... Ka si ledik pa fraj?... Špela, dej še eno rundo tule!«
Ogabno. Najbolj sovražim stare slinavce, ki se mi prilepijo na šank in se pogovarjajo o tem, kak je njihova baba tečna, pa da bi raje kej mladega mesa probal za spremembo. Ker ja, mlade punce komaj čakajo nate, srček!
Pa tiste, ki me pobožajo po roki, ko mi dajo denar.
Tiste, ki mislijo, da sem kurba.
Tiste, ki se nosijo.
In seveda natakarje, ki bi morali biti uvidevni, a ne pustijo napitnine in visijo v gostilni še dolgo po tem, ko sem že zaprla.
Odkar delam v gostilni, sovražim mnogo ljudi.
Tudi tako, na ulici, v trgovini, kjerkoli.
Ko stojita dva v vrsti v trgovini pa drugi pametno ugotavlja:
»Kak so pa tu počasni, dejte odpret še eno blagajno no, nekaterim se mudi.«
Oh ja, sovražim. Držim v sebi. Včasih se mi zdi, da bom eksplodirala. Redko v življenju še naletim na koga, pri katerem bi me prešinilo: o poglej, človek!
Jezna sem na starše, ker so mi med odraščanjem vcepili neke vrednote in zdravo pamet. Za koga? Za kaj? Za tale svet? Ne se zajebavat! Ne morem reči jezna, zelo sem jim hvaležna. Ampak še vedno. Za koga?
Ja. In potem je tukaj nov dan. Pridem na smeno, v razdejanje, ki ga je pustila sodelavka pred mano. Skadim čik, spijem kavo in začnem delat.
Na vratih se pojavijo štirje biseri, ki ga kot bi temu rekli oni, žingajo neprestano že tretji dan. Super. Spet teženje težakov, ki nimajo življenja. To bo še dolg dan, si mislim.
Potem pride Petrovič. Vau, zopet bom poslušala iste zgodbe. Pride Žiga, ki pljuva po svoji ženski. Še vedno si z njo. In ona s tabo, čeprav si propalica. Vsaka ji čast. Pride šef. Nadrkan kot ponavadi. Obtoži me, da je včeraj manjkalo nekaj denarja. Super, ni panike, bom jaz krila pri plači, najbolje da delam zastonj, glede na to, kako uživam tu.
In seveda uleti tudi Nataša. Koza, ki pride vsake par dni in si naroči Heinekena, nato še enega in še enega … Zavarovalniška agentka. A, daj no. Fuj. Raje bi poskrbela za svojega otroka, glede na to da je že pri svojih sedmih letih freh.
Potem se proti večeru samo stopnjuje. Budale, idioti, debili. Par, ki tukaj visi cele dneve in mislita, da je to fino za njuno zvezo, da hodita na kave in vzdržujeta zanimivost. Morala bi ji reči, da me je zadnjič, ko se je napila njen dragi zelo neprimerno ogovarjal. Tako kot večina. Večina moških, ki pride sem. Res se počutim super pri svojih dvajsetih, na pragu življenja, videti kakšne svinje hodijo po svetu. In kako spretno lažejo svojim partnerjem.
Včasih se mi zdi, da sem popolnoma izgubila vero v zvestobo. Lojalnost. Saj nihče sploh ne ve več kaj je to.
Ko se pokvari televizor, kupimo novega. Ko se naveličamo partnerja, je še veliko rib v morju.
Vrednote so splavale po vodi. Verjetno so se že nekje utopile v oceanu dandanašnje nagnusnosti.
In potem se bliža ura polnoč. Morala bi zapreti že ob enajstih, ampak seveda je tu Jure, šefov kolega, s svojo družbo. Obnašajo se kot da sem njihova sužnja.
Včasih se počutim nago. Neobogljeno. Uf, pa kolikokrat gnusno.
Natočim si pivo. Kaj pa bom. Najbolje, da nekaj spijem, mi bo lažje prenašati vse skupaj. Zunaj Jure kriči:
»Dej še eno, drgač bomo vsje stoukl«.
Najraje bi se zaprla not, sedla na tla in začela jokati. Od živcev. Od jeze. Včasih bi najraje pograbila flašo, jo razbila in začela z njo groziti ljudem. Kam me vse to pelje. Zasovražila bom življenje.
Čez čas odidejo in ostanem sama. Sama s tono posode. Začnem jo nositi not in pomivat.
In potem se zgodi. Skozi vrata na grobo vstopita dva človeka v maskah. Prvi me zgrabi tako močno, da se ne morem premikati. Od šoka ne morem dihati. Želim zakričati, a imam naenkrat pokrita usta. Vse se dogaja zelo hitro. V življenju se še nisem tako tresla. Za sabo zakleneta vrata, saj sem si že pripravila ključ. Mislim si, to je to, umrla boš. Umrla boš in še to pri delu, ki ga tako z veseljem opravljaš.
Eden od njiju pospravi denar v vrečo, medtem ko me drugi drži. Vzameta še nekaj alkohola in cigaret.
Zvežeta me. V redu je, samo okradla me bosta in pustila tu, pomislim.
In seveda ne. Eden reče:
»Kaj pa če bi šla tale Špelca z nama? Lahk bi se mal pozabavali.«
Špelca, joj, kak kliše. Še tu ali kaj. Še pri posilstvu ne morete biti bolj izvirni?
Počasi postajam otopela. Takšna, kot sem velikokrat čez dan, ko imam opravka z idioti ali zvečer ko pridem iz šihta. Počasi mi postaja vseeno. Počutim se večvredno od njiju in takoj, ko bo priložnost bom enega izmed njiju pljunila. Kakšna ničvredneža, da morata to početi, da dobita karkoli od ženske. Patetično.
Stlačita me v črn avto. Skušam kričati, ne morem. Z roko mi pokriva usta. Drugi odpelje. Ta, ki z mano sedi zadaj se ne pusti čakati. Takoj si odpre zadrgo vzame ven svoj penis. Potisne mi ga v usta in me skoraj zadavi z njim. Želim ga ugrizniti, a ne morem, ker mi gre na bruhanje, hkrati pa mi idiot drži usta narazen. »Ja, ljubica, še malo…mhm še malo.«
Kmalu se avto ustavi in me izvlečeta iz njega. Izmenjujeta se med posilstvom. Očitno si želita z mano izpolniti vse svoje ogabne sanje, ki jih skrivata pred partnerkami, če jih slučajno imata, kar je seveda, ja punce, čisto mogoče. Ponižata me na vse mogoče načine. Na koncu se eden izmed njiju pourinira name. Ležim, mislim da sem krvava, upam, da bom umrla, če pa ne jaz, bosta morala ona dva.
Avto odpelje. Ne morem vstati. Tako ležim in razmišljam bedarije kot so, kako bo zjutraj jezen moj šef, ko bo prišel v odprto gostilno. Naenkrat sem zelo utrujena. Utrujena sem zaradi sveta okoli sebe.
Prebudim se. Strah me je in počutim se umazano, boleče ter ponižano. Vstopi neka ženska z radijskim ter pomirjajočim glasom, ki so jo izbrali za opravljanje njenega dela prav zaradi njega. Pozdravljeni, gospa Ana, rada bi vam postavila nekaj vprašanj, če se strinjate. Če vam je še prezgodaj, lahko kasneje opraviva s tem.
»Ne, ne… mislim ja, seveda, lahko sedaj.« Vprašanja so precej boleča, saj ji moram opisati vse podrobnosti. Predstavi se mi je kot nekakšna policijska psihologinja. Zraven je nekdo, ki je vse kar sem rekla vztrajno zapisoval.
»Pravici bo zadoščeno,« mi reče na koncu najinega srečanja.
Danes je 25 let od takrat. Žalostno kajne? Pa tako sem bila polna zanosa, kako se jima bom maščevala. Velikokrat sem ležala v postelji in kovala načrt, kaj bi storila, če bi ju še kdaj srečala. Vsaj v gostilni nisem delala nikoli več od takrat.
