Počutila sem se kakor porabljen lepilni trak, ki ga poskušaš še enkrat uporabiti, a kajpada ne prime več. Še slabše – čutila sem, kako me trgajo od ozadja v oblaku prašnih delcev, ki mi nagajajo. – Zakaj si obljubila? Zakaj si se pustila tako prilepiti? –je hudobno prigovarjal glas v meni, ko se je najin »midva« na silo razlepil v »jaz« in »on«. Na silo? Ne točno tako. Da bi se odlepila, sem potrebovala moči. On ne. Ali on vsaj precej manj. Bil je večer brez elektrike. Nekaj je narobe delovalo, skozi temo sem iskala sveče. Našla sem jih. Prav tako vžigalice. Težak je sedel ob mizi. Govorila sem o nepomembnih stvareh, brez kakšne povezave. lzgovarjal je moje ime, pustila sem sveče in se obrnila k njemu. Bilo je nekaj zelo nemirnega v njegovem glasu. Takoj sem razumela in se čutila zgrožena. Toda nisem hotela verjeti. Nisem si želela razumeti. Stala sem na hodniku, ko je jemal plašč.
Gledala sem, kako si je natikal desni in potem še levi rokav. Hotela sem, da bi zapenjanje trajalo v nedogled. Bilo je v naglici končano. Brez posega. Stopil je tista dva koraka proti meni in me odsotno objel. Seveda sem storila to, kar je v takem primeru najbolj sramotno: zajokala sem Videla sem, kako sta dve solzi padli na zavihek njegovega suknjiča – naglo se je odlepil od mene in odšel z dolgimi koraki. Zaprla so se vrata, slišala sem škripanje njegovih čevljev, kliknjenje vrat, ki so se odprla in potem zaprla. Vem, kako stopa po poti pred hišo, se obrača in odhaja. Odhaja. Dejansko, ta večer s svečami ni prišel iznenada. Že lep čas sem čutila, da stopava navzdol. Zakaj? Zakaj prenehajo vezi?
V spomin mi prihaja Tolstoj. Tisto o srečnih in nesrečnih družinah. Vse srečne družine so si podobne. Nesrečna pa je vsaka na svoj način. – Zdaj si ti na vrsti za nesrečo. To se dogaja vsem! – je posploševal glas v meni, ki ga je veselilo, če je lahko ranil. Kar izvoli. Strmina navzdol. Ko sem lezla v hrib, mi je celo ugajal hip, ko sem čutila, kako me težnost vleče navzdol. Navsezadnje je prijeten občutek steči po strmini navzdol. Jaz pa sem zavirala. In sem vendarle zdrknila.
Kaj zdaj?
Hiša se je polnila z molkom, ki je stiskal v grlu. Kaj zdaj? Kaj zdaj? Prazno vprašanje je tipalo za rešilnim izhodom.
– Vrni se v kuhinjo! Začni kaj delati! – Nekdo v meni je nežno delil ukaze.
– Tu je torej kuhinja, potisni vrata. – Videla sem umazano posodo in jo hotela pomiti. Toda nenadoma nisem mogla več stati. Napolnila me je žalost in morala sem sesti na najbližji stol. Čezenj se je pela njegova nezasedenost. Počakala sem nekaj hipov. Predno sem se zadušila Od tišine, se je vrnil ironični glas in slovesno razglasil: »Naprej v nesrečo!« – Ko me je ta glas videl, kako sem negibno obsedela, je razumel, da je tak slovesen ton vendarle pretiran. Oprostil se kajpada ni.
– Skušaj obrniti glavo v desno – levo! – Storila sem tako. Ne za lastno zabavo, temveč da bi pokazala, da lahko sodelujem. ln glas me je opogumil, da sem vstala in me je potisnil k umivalniku z umazanimi krožniki.
Ko sem prijela njegovo skodelico za čaj, sem kapitulirala Ali pa je bila to kapitulacija mojega glasu od znotraj?
Naj se vržem v posteljo? Naj telefoniram prijateljici?
Glas se je zelo lepo vedel. Prej sem bila prepričana, da pozna le ironijo. Zgoščeval je temo v moji sobi in neumorno ravnal prte na moji postelji, boreč se z menoj proti nespečnosti. Sprehajala sva se naokoli po sobi in skupaj pila vodo. Zjutraj sva oba imela vijoličaste kolobarje okoli oči. Le da so bili moji nekoliko temnejši.
* * *
Utrudil se je od najinega skupnega življenja. Jaz se nisem. V tem je vsa modrost. Moje večne in nespametne sanje o istočasnosti: medtem ko bi on … bi jaz ... Ko on tipka svoje pismo, sama perem svoj pulover. Ta »medtem« je nenadoma učinkoval razdiralno. In kaj sem hotela? Naj prekine tipkanje in pride pomakat svoje roke v moj umivalnik? Štiri roke pod peno. To je predstava o skupnem življenju, predno se to začne.
Nekega dne se je na moji blazini prebudil tujec. Njegov poljub je prodrl le skozi najtanjšo plast moje kože. izgubil se je. Takole je najprej začel izginjati. Potem bo odšel tudi telesno.
Rada sem prihajala domov. Tako dolgo časa sem bila brezdomka. Ko sem vtikala ključ v ključavnico, sem že vedela, da bom našla hišo prazno. Ves ta zadnji čas je rad nekam zahajal. Celo kadar je bil prisoten, ni bil prisoten. Tedaj je glas, da bi razvedril večer, oznanil tole diagnozo:
– Odsotnuje! Odsotnuje! Glej, kako lepa beseda! Kakor azteška! – Morala sem se smejati nad prizadevanjem svojega glasu. To je bil nekak poskus nežnosti. Toda njegova duhovitost je trajala le kratko. Žalost je bila sposobna novega napada:
– Kje sem ga polomila? – sem vprašala svoj obraz v ogledalu. In ne morem se spomniti ničesar. Dejstvo, da sva živela toliko dni skupaj, me ni dolgočasilo. Šest let mi ni bilo dovolj. Lahko bi se podala na enaka potovanja in srečavala z njim iste ljudi. Se je njemu zazdelo, da se je vse že zgodilo? Ga moti, ker vem o njem preveč? S svojim občutkom, ki se ni hotel ustavljati pri podrobnostih, sem si zapomnila prizore iz njegovega otroštva, prav tako polne detajlov kakor vse njegove dogodivščine. Bolj kakor on sam sem poznala repertoar njegovih šal in sem ga bila kdaj sposobna spomniti, kadar je bil na vrsti za pripovedovanje. Je to znak razpadanja?
Nekoč sva se pogovarjala o prvih ljubeznih. Morala sem ga popraviti: oprosti, preskočil si tisto Japonko. – Katero Japonko? – Tisto, ko si bil še pri vojakih! –Dejansko imaš prav. Kmalu bom moral tebe vprašati, kako smo klicali psa pri moji prababici.
Smejala sva se. V tistem hipu se je to zdelo duhovito. Šele pozneje je to povzročalo bolečino. Preprosto sem samo poslušala, ko je govoril. Pozneje, ko sem začela razdeljevati svoje življenje od njegovega, sem razumela, koliko njegovega arhiva sem morala pometati proč. Zdelo se mi je. da se moji trezorji samodejno praznijo.
Ko je odšel, ni odnesel ničesar razen pisalnega stroja. Ko je zaprl vrata za seboj, sem se čutila popolnoma okradena.
Zakaj sem bila bolj vzdržljiva kakor on? Ker so bila pred najinim razmerjem leta osamljenosti, v katerih sem akumulirala neizčrpno potrpežljivost za sožitje?
Življenje v dvoje utegne biti zelo lepo. To vedo samo tisti, ki ga še niso živeli. Ali ki so ga že nehali živeti.
Vsa leta zgolj dopisne ljubezni sem se tako veselila dejstva, da bo nekoč njegOva zobna ščetka stala vsak dan poleg moje, da me to skupno stanje obeh ščetk tudi po šestih letih ni grenilo.
Vsak dan je bil na razpolago mojemu dotiku. Po šestih letih sem se vse predobro spominjala časa, ko sem si želela le to, da bi tako ostalo. Želja se ni obrabila.
* * *
– Slabo vest imam: ne ljubim te več. Slišala sem ta stavek. Nisem ga hotela razumeti. Ko je naznanil svojo izselitev, je bila moja glava že zadeta od pričakovanja tega stavka. Ko je bil nazadnje izgovorjen, so se moje ustnice s težavo razlepile, da bi rekle. »Dobro.« Vse se je za hip ustavilo. Samo neumne solze so pohitele in poniževale. Položil je roko na moje lase. Dotik je blažil, a ni odstranil grenkobe. Za več dni sva skupaj odhajala od doma.
Vedela sem, da bo prišel dan. ko se bom vračala domov sama. Zadovoljno sem stopala poleg njega in tiščala svojo roko v njegovi dlani: – Dokler si še tu! – Ampak vendar veš. da ne bom izginil za zmeraj. – Ali je hotel s tem dati vedeti, da lahko vselej računam nanj? – Torej računam! me je zgrabil glas, a se nisem želela dvobojevati. Oditi je zame pomenilo izginiti. Za več kakor za zmeraj. Vrgla sem pogled na njegove čevlje, da bi skrila potrtost. A mogla sem jo le zelo nespretno skrivati. Enako kakor ljubezen. Ob pogledu na čevlje sem poskušala biti duhovita.
– Najbolj žalostno od vsega bo. da bom morala vselej sama loščiti čevlje! Joj, na to se bom vendar najlažje navadila.
Vse se bo pokazalo v svoji težavnosti: ležati, hoditi, jesti, misliti.
Ležala sem na sredini postelje. Zakonske postelje se razraščajo, ko se eden od obeh izseli. Ležala sem diagonalno in sem se zdela sama sebi na moč majhna. Neprestano so me napadale misli o tem, kako se je priselil: njegova velika črna potovalka je bila zaprta, on pa vleče iz nje svoje perilo in knjige: širokosrčno mu poklanjam predale in police. Ko se je vselil, ali sem mislila takoj na to, koliko je prispeval k polnosti moje postelje? To sem tedaj vedela. Potem pa je to postalo razumljivo samo po sebi.
Prav tako se je izpraznil moj poštni predal: pisala sem veliko več kakor prej. In hitro sem dobivala odgovore. Toda pisma so ležala sredi predala kakor jaz sredi zakonske postelje. Vsak dan eno samo tanko pismo. Nobena dodatna pošta se ga ne dotika. ln prej sem že pomišljala o tem, da bi si priskrbela večji predal. Zdelo se mu je odvratno, če je poštar pomečkal njegov Monato2. Naročena sva bila vsak na svoj izvod Esperanta3. On je bral svojega zvečer pri svoji pisalni mizi pod lučjo. Jaz sem brala svojega v banji v kopalnici, pri čemer sem zmočila robove ali pa sem ga neusmiljeno pregibala v največjih gnečah po avtobusih, da bi lahko ujela kak naslov z njegovih strani. Mislila sem, da je dlakocepec, ker se ni smelo položiti čajne skodelice na njegov izvod.
Sama želim čutiti, da sem živela s to revijo, tudi če samo med kako vožnjo v avtobusu. A pustil mi je moje mnenje. To me je premagalo.
Živiš z bitjem, ki prihaja iz druge kulture – sem začela predavati sama sebi, polna občudovanja in zaničevanja. – Gre preprosto za drugo bitje. – Lahko bi bil iz istega razreda v šoli, pa vendar takšen. – Razlika prihaja pač od tega, ker je drugo bitje! –sem se pozivala k toleranci za vsak primer.
Kadar je presojal knjige, je razlika med nama udarila v moja ušesa. Ob Mojstru iz Korboje je rekel: –Ta knjiga je res dobra. Če imaš priložnost, jo preberi! –
Ko pa sem mu sama hotela kaj priporočiti, sem bila docela brezkompromisna: – Ta knjiga je pravi čudež! Moraš jo prebrati!
Pri meni torej: »moraš« – pri njem: »če imaš priložnost«.
Prijateljice, zakopane v svoje dolgočasne zakone, so mi zavidale, ne vedoč za razlike med nama. Zavidale so mi, ker sem živela z blagim in prosvetljenim človekom. O njegovem tujem poreklu so imele svoje mnenje in jaz svojega. Njihovo zavidanje mi je bilo všeč. Lahko bi zavidala tudi sama sebi zaradi njegove tolerance.
– Kako kruta misel: odslej živeti brez njihovega zavidanja! – vstavi svojo misel moj notranji glas. – Naj pred prijateljicami skrijeva, da je odšel?
Sklenila sem, da novice ne bom skrivala. Pojavila se je celo težnja, da bi pred prijatelji in prijateljicami olepševala najine dneve. Z majhnim začudenjem sem pozneje brala, da številni ločenci ravnajo enako.
Nisem se nagibala k temu. da bi rekla, da sem ljubila kogar koli. Nisem ljubila kogar koli. In ni mi treba olepševati dnevom z njim, bili so resnično lepi. In kar se je dogajalo, tega mi ni mogoče več odvzeti.
– Stoj! – se vmešava glas. – Prisluhni temu tonu! Ni mi treba delati propagande. Vse skupaj sem vendar podoživljal z vama. To se je zgodilo. Tega ni mogoče več odvzeti, če že tako hočeš. A tega tudi ni več mogoče nadaljevati.
Glas me je z vso močjo vlekel k realnosti. Hotela sem si zamašiti ušesa z vato.
Stanovanje se je prav tako širilo kakor zakonska postelja. Zdi se preveliko. Obešalnik na hodniku kaže svoja prazna mesta. Da bi ga zapolnila, sem obesila nanj tri moje kostime. A praznine ni mogoče zakriti. To so bili vendarle moji kostimi. Manjka mi njegov plašč na hodniku, in sposobna sem brezmočno jokati sredi noči, ker na hodniku ni njegovega plašča.
Glas je ponorel, videč nemoč svoje ironije spričo moje nesreče.
Vse manj pošte mi je treba pošiljati za njim. Včasih pride kak časopis v italijanščini. Polistam v njem, s čudnim občutkom tujosti. Naučila sem se njegovega jezika. Čutim, kako njegovo majhno znanje polzi od mene. Čutim se odrinjena. To se najbrž pojavlja pri mnogih ženskah, ko partnerski posredovalec preneha funkcionirati: drugega jezika ne obvladuješ, temveč se čutiš blizu tej drugi kulturi. Dvojna pripadnost. Dvojna težava pomanjšati se na samo sebe. Na lastno deželo. V svoj svet.
Včasih vendarle, med kakšnim razpravljanjem, kdo živahno brani posplošeno mnenje o njegovi deželi. Ima me, da bi se vmešala, a se zaustavim.
Kaj navsezadnje vem o tem? »Moj bivši je bil domačin te dežele!« se kdaj ujamem s tem argumentom na jeziku. Rada bi rekla, da to bolj teži od mnenja samega. In ne rečem.
Brez žalosti sem se naučila opravljati te naloge, ki jih je on opravil v letih ob tihi delitvi dela: da obešam oprano perilo, da praznim smetnjake. Nakupovanje. Priprava zajtrka.
Nakupovanje me nekoliko skrbi. Vsak dan sem s strahom pričakovala, da me bodo klepetave prodajalke vprašale za gospoda moža. – Ali je odpotoval, že dolgo ga nismo videle?
Kaj naj bi odgovorila? Da je odpotoval? Da ga ni več tu? Hotela sem imeti pripravljen stavek, da bi se izognila zmedenosti. Na srečo so se vse izkazale zelo vljudne. Mar po smešno majhni količini kruha in mleka, ki sem ju kupovala, zanje to ni bila več uganka? In so molčale iz svoje ženske solidarnosti?
Katarina je, jokaje nad prvimi leti svojega zakona, dejala: Ko je Martin za dva tedna odpotoval, nisem mogla storiti ničesar. Stala sem ob oknu in čakala, da se vrne.
Martin jo je poslušal, očaran nad stavkom, o katerem se mu dotlej ni sanjalo.
– Mar res, Katarina? Martina, tudi jaz. Tudi meni ni do ničesar, ne morem storiti ničesar. Stojim ob oknu in se zavedam, da bi lahko tako stala v neskončnost: on se ne bo več pojavil.
Ko je Albert odšel, Hana ni več zapustila svoje hiše. Bala se je. da bi lahko preslišala kak telefonski klic. Sama sem se sedaj že naučila iti k telefonu, ne da bi pomislila nanj.
A v prvih tednih, v pisarni, sem glasno razbijala po stroju, da bi skrila, kako čakam na njegov klic. Telefon je zvonil. Skozme je steklo upanje. Kdaj je res bil on. Glas suh in oddaljen. Nevažno sporočilo. Vprašanje »kako ti gre«, banalno in brez najmanjšega drobca resničnega zanimanja. Odgovorim »dobro«. Sem vljudna. Odložim slušalko in se vrnem na svoj stol. Hrup pisalnih strojev. Moja ušesa pa naprej poslušajo: potrebujejo njegov telefonski klic, ki ga ni bilo. Potem pa se navadijo. Tudi jaz.
Ni mi bilo. da bi odlepila najini imeni z mojih vrat. Minili so meseci, njegovo ime me čaka pri vhodu. Še naprej stanuje tukaj.
* * *
Nekega dne je prišla prava lavina pisem za naju. Odstavke pisem, ki so zanj, označim in jih pošljem naprej. Na to, kar zadeva mene, odgovorim sama. Utrujena sem od razlaganja, da je proč. Naj dam natisniti ločitveni oglas: ne stanujeva več skupaj. Najina nova naslova ...
Tega ne naredim.
V začetku sem verjela, da bo njegov odhod zanikan, če bom o njem pripovedovala kakšnim prijateljem. Mislila sem, da se bo potem, ko bom govorila o tem, kar se je zgodilo, vse spremenilo in povrnilo v prejšnje stanje.
Pozorno sem pripovedovala. Poslušali so me do nadrobnosti. Prizadevali so si reči kaj takega, kar bi omililo položaj. Toda čutila sem, da s svojim govorjenjem ničesar ne spremenim Nihče ni čudodelnik – nič se ni zgodilo. Nasprotno – njegov odhod je postal z vsakim novim srečanjem s prijatelji bolj realen. Manj ljudi ko je vedelo, da je proč – bolj blizu mi je še bil. Bolj sem obveščala ljudi, bolj se je resnično oddaljeval. Čutila sem to – in če ne bi povedala nikomur, bi še bil s teboj! – se je zlobno zabaval glas v meni
Prepričana sem. da tisti, ki molčijo, bolj trpijo. Sklenila sem ne molčati. V začetku sem se rada pogovarjala le s tistimi, ki so zagotavljali, da se bo vrnil. Kako blažilna mnenja, kakor balzam! Tudi sama sem to rada verjela.
Včasih me je povabil na kosilo. Jedla sva v češki restavraciji testenine, ki sem jih imela rada. Pozna, kar mi je všeč.
Nazadnje sem vprašala: – Lahko popijem požirek kave iz tvoje skodelice? Nisem marala kave. Rada pa sem imela njen vonj. Ponavadi sem vzela požirek iz njegove skodelice, da sem zadostila svojim čutom.
Včasih je bil že utrujen od mojih majhnih tatvin in je zame serviral poseben požirek na dnu najmanjše skodelice. Ko je oddelil moj požirek, mi še ni prišlo na pamet, da sva s tem začela definitivno piti iz dveh skodelic. Jasno sporočilo, kakor če komu vrneš prstan. Toda hotela sem videti predvsem to, kar mi je prišlo prav. S parfumom kave pod nosom sem si drznila vprašati:
– Si zdaj bolj srečen? – Rada bi to vedela. Zame je bolje tako.
Pokimala sem z glavo in potisnila njegovo skodelico pred njega. Vsaj eden izmed naju naj se počuti dobro. Tako je prav.
Razhodi po kosilu so bili zame najbolj čudni. Rekel je »-denje« in odšel. ln predno se je obrnil, sem hitreje stopila nazaj, da bi prispevala k večji razdalji med nama in da bi kamuflirala, da sem stala tam, čakajoč poljub za slovo. Zaradi umanjkanja dotikov ob srečanju sem začutila, kako daleč od mene je že. Ni bilo inženirja, ki bi lahko ponovno postavil med naju most Neko pismo je skušalo tolažeče laskati: »Je bil kaj bolj natančen? Ne razumem – zakladov se ne meče, temveč varuje.« – Zaklad si očitno ti! Torej, zaklad, izvoli uživati v sebi – povsem na razpolago sebi sami!
Šele potem sem razumela, koliko ljudi naju je poznalo. Kaj tudi njega tolikokrat ustavijo, vpraševaje ga po meni? ln kaj jim odgovarja? Jim pove resnico? Ali pa odgovarja megleno?
Pisma najinih prijateljev so še naprej pomakala vesla v to snov. Sama sem se morala upirati lavini najbolj banalnih vprašanj.
– Kako gre Janu?
– Hvala, dobro. To pomlad je nekaj kašljal. A je minilo.
– Čemu ta vrinek o kašlju? – se je strogo vmešal glas. – Da bi pokazala pripadnost: bi izvolil čaj z medom? Menim, da bi se moral nadzirati zaradi tega grla. – Da, bom vzel, če ne bo ponehalo. A ne zdi se mi važno. – Da, toda to traja že dolgo.
Glas je brez izgube priklical pogovor. Vedela sem, kaj sledi sedaj. Sedaj bo glas dejal, da me je motilo to neskončno kašljanje po hiši. Motilo. – Torej, izvoli, uživaj v svoji tišini.
– Torej, izvoli sedaj uživati v tišini! Nihče več ne bo pokašljeval v tvoji hiši – je rekel glas, in zame je obstajala samo majhna tolažba, da sem razbrala njen stavek.
V avtobusu:
– Kako gre Janu?
– Hvala, dobro.
– Kje bosta na dopustu?
– Sama bom na kongresih. Zanj ne vem. Nisva več par.
– Zelo dobro! – me je opogumljal glas šepetaje. – Hitro začni iskati novo temo, da bi prikrila, da si prišla v zadrego.
– In pri vas, vse v redu? – sem prešla nazaj na formalni pogovor.
– Slabo! – se je jezil glas. – Preveč tišine med »Nisva več par in »ln pri vas?« 6
– Razumljivo, saj sem poslušala tvoj komentar, namesto da bi takoj sama spregovorila. V prihodnje se ne vmešavaj več! – se bijem z glasom, smehljaje se nad odgovorom mojega sogovornika.
– Pozdravljena, kaj dela tvoj?
– Zapustil me je.
– Česa ne poveš? Sta se sprla? To se dogaja vsem. ln to hitro mine! – se dela modrega izkušenec.
– Nisva se prepirala. Odšel je, dajem informacije v resnem tonu. Moj odločilni odgovor razreže pogovor in optimizem sogovornika.
Ko sem odšla od njega, tekaje za svojim avtobusom, si je glas drznil čestitati na moj račun: – Odlično! Tako te imam rad. Brez dlake sentimentalnosti! Tako bova zmagala.
– Vidiš, da si prizadevam – rečem izčrpana svojemu glasu, a že se prikaže nov sogovornik. Treba je hitro popraviti melanholično masko na obrazu.
– Joj. kako dolgo te nisem videl! ln Jan se že mesece ni prikazal tukaj pri nas. Kaj ne bi mogla oba v naslednjem tednu?
– Jaz morda. Zanj dvomim. Nisva več skupaj.
– Oprosti, ničesar nisem vedel.
– Tudi jaz ne – rečem v izgovor.
– Kaj ne bi potem toliko raje ...
Toliko raje. Kdaj mi je bila ta prijateljska skrb celo pogodu. Posebno kadar so prihajali njegovi prijatelji tako mimogrede. Zatrjevali so. da so že velikokrat poskušali vskočiti, a so bila vrata vedno zaprta. Priznam, da sem redko doma. A ne priznam, da me je strah le tako v tišini sedeti doma poleg pisalne mize.
– Kako gre Janu?
Moj odgovor je različen glede na položaj. Če sem slabe volje, zgolj sprejmem pozdrav in rečem, da bo klical. Z nasmeškom, umetno narejenim. Sogovornik naj razume. A pri njem se ne vključi.
Včasih rečem, s skoraj pravim veseljem: – Joj. ne vprašuj me zanj. zdaj je pri drugi ženski. – Ni slabo! – reče glas potem. – Le veselje se je zdelo nekoliko odveč. – A prišlo je kar tako. nepričakovano!
– Ali sedaj vidiš? – In ko sem ti zatrdil, da se bo vrnil, si me bila pripravljena ubiti. Nimam rada. da bi imel glas prav. Radost poide. Da mi ne bi bilo treba še kaj reči, se odpravim čez cesto, preden srečam naslednjega znanca.
Telefoniral je pred nekaj dnevi:
»Iz tvoje pisarne sem slišal, da si bolna.«
»Da, dva dni že.«
»Mislil sem, da mogoče zaradi mesečnega perila.«
»Ne, je nekaj čudnega v glavi in vratu. Težko se premikam. Mogoče zaradi prepiha. »Njegovi stavki hodijo kakor vrvohodec, ne da bi segli čez rob vljudnosti.
Kadar katerikoli prijatelj telefonira, je v njem več topline za njegovo ozdravitev kakor pa, kadar telefonira on. Zakaj tolikšen tujec sme uporabiti besedo » mesečno perilo«?
Niti najmanjšega predloga, da bi me prišel pogledat.
– Jasno da, človek se loči. da mu ne bi bilo treba gledati drugega – me hudobno poučuje glas. Vendar pa, odkar je odšel, se je vrnil enkrat samkrat.
– Da, ker si se ponižala in on ni hotel biti nevljuden. Ti si ga prosila, naj pride.
– Kajpada, toda takoj potem sem obžalovala – sem popravila glas. – lz mene je preprosto poletelo vprašanje: »Boš prišel?« Postalo me je sram takoj, ko sem slišala, da je bilo to izgovorjeno.
– Draga moja. zaradi takšne neumnosti te ne more opravičiti niti bolezen niti žalost. Ugotovila sva že, da ima drugo žensko. Zakaj bi si želela, da bi ti pomagal? Ne bo več pomagal. Sprejel je svoj sklep, odšel je.
Peklenski razum glasu. Prav tako je bilo.
Moje vprašanje »Bi lahko prišel?« je brez pomisli vzletelo iz mojih ust kakor iz kletke. Imela sem ga dneve zaprtega.
Odvrnil je, da bi lahko prišel za uro časa. Če mi to ustreza. Potem ima obveznosti. Ustrezanje in obveznosti sta bila izraza iz njegovega novega slovarja. Obveznost je bila ona.
Res je prišel. Ni uporabil svojega ključa. Pozvonil je. V hiši so bili že neki prijatelji, ki so prišli pogledat, če kaj potrebujem.
Ko so videli, da se je pojavil, so se takoj umaknili. Verjeli so, da sem v dobrih rokah. Nekoč dobrih.
Kaj bi tudi mogel storiti?
Čaj, kamilični čaj. Ničesar danes še nisem jedla Čaj je prinesel on. Z obema rokama je prijel skodelico, da bi zakril odtise svojih prstov. Da bi bila spet zdrava, sem potrebovala dotik. Pogledal je na drugo stran, da mu tega ne bi bilo treba videti.
– Bi lahko kaj pojedla? – je bil vljuden.
– Rada bi palačinke. Teh mi že dolgo nisi napravil.
– Bi sedaj v resnici lahko jedla palačinke?
– V resnici, če to zate ne bi bilo preveč zapleteno.
– Lahko bi. Ob sedmih moram stran. Vedela sem: obveznost.
Palačinke niso bile dobre sedaj za moj želodec. A kar sem prosila, niso bile palačinke. To je bil spomin. Najin dom. Njegova glavna jed za nedeljske zajtrke, ko se nobenemu od naju ni mudilo. Bili so običajni zajtrki in bili so specialni. On je skrbel za oboje. Pri nedeljskih palačinkah so se znašle med sestavinami posušene grozdne jagode in arašidi.
Razdelila sva si najine specialnosti: jaz sem opravila svojo, on svojo. Nikoli nisem poizkusila česa iz njegovih receptov. Tudi on ni kuhal iz mojih. Jaz sem naredila baklavo, in on se je hotel naučiti, kako se to naredi. Razlagala sem med mletjem orehov.
– Lahko sam naredim eno plast?
Smel je.
Prinesel mi je palačinke k postelji. Njegov obraz je poln zadrege.
Nekdo zvoni. Novi obiskovalci, ki bi me radi videli. Prinese zanje krožnike, razdeljuje palačinke in uporabi njihovo navzočnost, da se na hitro poslovi.
Rečem »na …« in se obrnem k obiskovalcem, da bi prikrila svojo potrtost s številnimi stavki, ki ne povedo ničesar.
Učim se shajati zgolj s samo seboj. Neprivlačna lekcija, a dobro napredujem. Prizadevam si razdeliti svoje dni z drugimi, kakor sem jih prej delila z njim. Napačen način osamosvojitve!
Manjka mi. To je glavni občutek, ki ga skušam z vsemi sredstvi kamuflirati. Ko zmanjka toka, se šele zavem števila aparatov, ki ga potrebujejo. Brez toka je mogoče, res. A ko zasveti sveča, komaj morem opraviti stvari, ki sem jih opravljala pri električni luči.
Če naj človek sodi po stopnji potrtosti, ki me je vedno znova obsedala, potem je ta človek zares za vselej odšel. Če je moja ljubezen taka, kakršna bi morala biti – potem se bo vrnil. – je špekuliral delček v meni, še vedno poln upanja. To bi bilo pravično.
– Da, da. Kakor je znano, se gode na svetu le nepravičnosti – je hitro posegel vmes glas. – In izkoplji za vraga od nekod nekaj dostojanstva! Ne pokaži mu. koliko je pomenil v tvojem majhnem življenju.
Kako preprosto se zdi vzljubiti in začeti skupno bivanje. Kakšen objem, kakšen skupno preživet dan. Človek se tako hitro privadi na življenje v dvoje. In kmalu je bilo slišati: ne puščaj kjerkoli svojih umazanih čevljev. ln da bi človek vse skupaj uničil, je dovolj že toliko moči. In nekaj časa.
Za nekaj ur delujem normalno. Takrat se prikradejo valovi ljubezni – lahko bi se zadušila. – Umiri se! Zdaj je najbolj važno, da preživiš. Ne pusti, da te razkroji žalost. Toliko stvari je na svetu, ki niso uspele.
– Toda niti moja ni uspela! – se iskreno pritožujem svojemu glasu, proseč tolažbe.
Kajkrat ravnam, kakor da sem na dnu prepada, v katerem sem se po pomoti znašla. Pomoč! – vpijem tam spodaj že čisto hripava. a me nihče ne sliši. Glas me danes blagohotno posluša in mi niti ne pritrjuje niti me ne zavrača ali me ima za neumno.
Ponoči sem se zaradi nečesa prebudila. Bilo je doživljanje nesrečnosti. Zvečer se pokrijem s preveč pokrivali, ker trepetam, ko ležem v širjave postelje. Potem postanejo odeje pretežke.
Premaknem se na stran, kjer je bilo prej mogoče srečati njegovo telo. Ponoči vse bolj drsim v tisto smer. Nikogaršnje telo me ne ustavi. Drsim do roba. Na srečo je postelja ograjena, kakor otroška. lz postelje ne morem pasti. Samo iz življenja.
Z njim sem se življenja udeleževala drugače. Ni težka samota. Biti brez njega je težko. Ponoči ležim nespečna, iskaje najboljšo lego za moje misli. Mislim na oblake, ki se prevažajo. Moje večerno hrepenenje po njem se dviga kvišku in se tam izgublja. V oceanu najbolj različnih energij je narejeno iz nerabnega materiala
Dihaj globoko!
Sprosti mišice!
Misli na kaj lepega!
Ne morem.
Zaman so ti ukazi, ki bi radi pomagali in reševali.
Ne morem dihati globoko.
Nisem sposobna sprostiti mišice.
Ne morem se spominjati česa lepega. In vendar: Nekoč nisem mogla spati.
On je globoko dihal poleg mene. Nekaj časa sem to prenašala, potem pa mi zavidanje ni dovolilo, da bi ga pustila še naprej na miru:
– Ne morem zaspati! sem ga neusmiljeno dregnila.
– Kaj se je zgodilo?
Ležala sem ob njegovi rami. Tam sem rada vsak večer končala svoj dan. Nekoč sem se sredi dremeža ukradla iz spalnice.
– Ali opravljaš dihalne vaje?
– Si razgibaval mišice?
– Pripoveduj kaj! – sem godrnjala. Bil je pripravljen. Zaprla sem oči.
Nekoč je živela antilopa. Ko so vse njegove prijateljice pospale, je ta še naprej poskakoval in tekal okoli.
– Ne reče se »on« za antilopo.
– Dobro.
– Vse njene prijateljice so že pospale, le ona je še bila vsa živahna. Tedaj se je prikazal njen prijatelj slon: draga antilopa, ji je rekel. Mar ne vidiš, da se napravlja noč? Vse se je umirilo, vsi so pospali, le ti še ne daš miru. Ne vidiš zvezd? Pripravi svoje ležišče in misli na zvezde.
Antilopa je stopila k ležišču in potlačila pokonci stoječo travo. Upognila je kolena, pogledujoč na temno gnezdo v travi. Se je travnik svetlikal zaradi zvezd? Upognila je glavo in jo počasi iztegnila k ...
Zjutraj sem se zbudila povsem radostna. Kako se je končala zgodba o antilopi? On si maže maslo na rezino kruha.
– Kaj veš. da je to v bistvu slabo sredstvo za spanje? Ne vem, kako natančno izgleda ta žival. In ne morem si predstavljati njenih obrvi. In ta slon! Ali ni videti vse to nekako skregano z logiko?
– Vedela sem. da se motim. Bilo bi bolje, ko bi vzela ježa, ki ne more spati. Toda ničesar se nisem mogla spominjati, ko si me nenadoma zbudil. Toda to je pomagalo, kajne?
– In kako se dejansko konča?
– Česa se spominjaš?
Pripovedujem mu. Dobila sem vtis. da je še prej potonil v spanec kakor jaz. Smejeva se. Poljubljam ga in njegove ustnice se lepijo od medu.
Sedaj, ponoči, si pripovedujem zgodbo o nespečni antilopi ob treh trideset. Ob štirih petdeset si jo pripovedujem v kdove kateri verziji že. Predstavljam si vsakršno travo v ležišču gnezda. To ne pomaga. Pogrešam objem.
Avtomobili se premikajo blizu hiše. Jutro. Manjka mi objem.
Neka vztrajna solza začenja pomilovati vse preživele antilope na zemeljski obli, ki to noč niso mogle zaspati.
Nekoč sredi časa najine ljubezni sva šla neko soboto na nakupovanje. Sredi najine
ljubezni! Sedaj vem, da je bilo na sredi, ker je znan konec. Sredina je precej oddaljena od prvega dotika, In zadnjega si pravzaprav sploh ni mogoče predstavljati. Takrat sva živela v njegovi deželi. Bila sem za nekaj mesecev gospodinja. Veselila sem se, da sem lahko pustila svoje delo doma in se šla gospodinjo. Po jutrih. ko je odhajal na kolesu, sem stala ob steklenih vratih. Ob oknu sem ga lahko videla še enkrat, ko je šel mimo. Tedaj ga ni bilo več. Za ves dan. Čakanje se je zdelo dolgo. Škripanje kolesa sem lahko slišala še nekaj časa. Potem je ostala za njim samo še drobna sled kolesa v pesku.
Meni se je zdelo, da v njegovi deželi zelo vellko delajo. Zelo dolgo. Dan sem si izpolnjevala z branjem. S pisanjem pisem. Pomembna podrobnost je bilo pregledovanje poštnega predala. Naš predal in predali sosedov so bili nameščeni spodaj ob glavni cesti. Vsak dan sem se sprehodila do predala, počasi in polna vznemirjenja. Z nervoznim gibom sem odprla vratca na predalu. Da, nekaj je v njem! Nisem hotela brati pisma takole na prostem, temveč sem hotela teči z njim v hišo in sem ga kakor valila z očmi. Od radosti bi lahko skakala po eni nogi. Lahko pa bi ga tudi raztrgala, če mi ne bi ugajalo. Toda čakala sem večera, da bi ga delila z Janom.
Pisma – poglavitna sestavina esperantistov. Od Zamenhofa naprej si pišemo pisma, prisiljeni sporočiti kaj pomembnega komu onkraj meje. Videla sem to avtografsko dopisnico v budimpeštanski knjižnici: Zamenhof obvešča nekoga »da ni prejel denarja«. Neprestano me stiska ta potreba po pismih: kar naprej kako pismo manjka. Ko sva stanovala v moji deželi, je prebijal konce tednov pišoč pisma domov. Ko sva prišla sem, obremenjujeva poštarje s prizadevanjem, da bi delila vse s tistimi, ki so ostali kje drugje. Celo pri kongresih, ko je bilo toliko prijateljev skupaj, je bilo še vedno nekaj takih, ki niso prišli. In prav tem bi rad človek kaj povedal. Vsaj izrekel pozdrav.
Sprejela sem to. da sem bila vedno nekje vmes: zahvaljujoč se za minuli Obisk in načrtujoč novega. Obžalujoč, da se tako dolgo nismo videli. Kdaj bo zopetno srečanje? Kakor da bi moral človek vse znova videti.
Če ni bilo v predalu ničesar, sem jo počasi mahnila domov. Na sosedovem dvorišču je zvenela glasba – veter je zibal glinast instrument, obešen na terasi. V tem zvoku je bilo nekaj zastrašujočega. Pospešila sem korake. Dvignil se je bel psiček in s čudnim pogledom stopil k meni. Z njegovega vratu je visela vijoličasta biserna ogrlica. Hotela sem zbežati. Zgoraj na hribu sem se obrnila proti mestu. Med menoj in mestom čudne rastline s tu in tam pojavljajočimi se rumenimi cvetovi in pelinovimi peclji. Vzela sem enega, da bi ga vsadila v portugalsko steklenico. Veter nenadoma dvigne prah ob stezi. »Vještica diže stub od praha«. Verz iz daljne šolske ure o srbskem pesniku se mi izmuzne iz ust. »Čarovnica dviga steber prahu«. Čudno se počutim. Ko sem prišla domov, sem porinila steklena vrata in pogledala v prostor. Na lepi močni mizi, ki jo je za Jana naredil oče, stoji škatla koruznih kosmičev. Desno naša velika postelja. Grem k njej in gladim odeje. Nanje pogrnem veliko odejo, v katere tkanini so všite velike pisane ptice. Ptičja odeja je zelo velika in obkrožam posteljo, da jo uredim. Z roko moram udarjati po pticah, da se odeja enakomerno poleže.
Ko se končala boj s pticami, sem dvignila glavo k pisalni mizi. Nad njo visi s tramu pisano srce, medeno srce, kupljeno na nekem domačem semnju. V rdeči sredi srca vsajen košček ogledala. Mir. Srce se rahlo premika na svoji krhki niti. Sončni žarek se je ujel v ogledalcu in čuden odsev uide skozi sobo.
Odločim se sesti k pisalni mizi. Na njej kup finega papirja, ki ga polnim, razpošiljam na različne naslove. Ali preprosto potiskam polno popisane v torbo. Ali jih bom kdaj potrebovala? Bodo sposobni obuditi občutja prejšnjega opoldneva s pelinovim cvetom, skozi katerega se je zavrtel žarek sonca, ujet v kletko Ogledalca?
Napotim se k oknu. Skozenj je videti plot in sosedovo ležalno mrežo. Grem pogledat, če so posajeni irisi pognali. Ni jim bilo do vzklitja.
Vrnila sem se v kuhinjo in sklenila pripraviti presenečenje za večerjo.
Gospodinja Ljubezen in prosti čas mlade soproge, pripravljena v nekakšen nadev iz skute. Na krožniku z občutljivostjo izbrane nianse barv: kumarice poleg okroglih rezin paprike. Med njimi medaljoni paradižnika. V loncih si zaman prizadevam priklicati vonjave iz mladosti. Celo isti sadeži imajo sedaj drugačen okus. V trgovini sem odkrila buče. »Buče iz omare« – Zvečer mu poskušam razložiti ta vonj iz mladosti. Prisluhne z dobro voljo, primakne svoj nos k posodi z bučami in reče, da prijetno diši. Toda vse, kar so pomenile buče iz mladih let nekim otrokom z Balkana, bo ostalo zanj skrivnost.
Prav to mi je manjkalo v skupnem življenju z inozemcem. Te sporočilne nianse ljudi, ki so odraščali v istem okolju. In ko mu pripovedujem o tem, se vse skupaj zdi kakor slab prevod – bistvo ostaja skrito. Tolikokrat bi rada kaj namignila iz šolskih let. Šala. Vonj. Toda najprej moram narediti uvod. Da ga približam okolju. Še med uvodom se zavedam, da posredovanje ne bo uspešno. To ni zaradi tega, ker bi prihajala iz dveh različnih kultur. Preprosto ni mogoče istih reči enako deliti med dvema človekoma.
»Ko je Ana Karenina srečala Vronskega. je bil vihar.«
Da bi razumel ta stavek, bi morala posebej predstaviti pojme »Ana Karenina«, »Vronski«, »vihar. – Kaj, Tolstojev roman? Videl sem film. –
Bilo bi preveč, če bi si prizadevala, da mu to približam tako, kakor sem doživljala sama Moral bi imeti dvajset let manj in biti bi moral moj sošolec, vsaj za nekaj šolskih ur. A tudi tedaj bi mi ne uspelo deliti teh reči z njim.
Kadar izvlečem predal iz mize. da bi vzela nov list papirja, se zalotim, da pomotoma izvlečem spodnjega. V njem ni papirja. V njem so prejeta pisma. Zraven velika kuverta za revijo, v kateri zbiram poštne znamke. Veliko stičišče desnih vogalov vseh mogočih sporočil. Pustim jih več mesecev pripovedovati si med seboj o potovanjih. V mraku miznega predala rastejo pripovedi za otroke. Nekoč jih bo kdo vzel iz teme in jih poslal na njihovo zadnje potovanje na naslov.
Na Nizozemskem jih bodo obdelali in uredili ter jim vrnili vrednost. Vzeli jim bodo mojo vrednost. Je nekaj znamk, od katerih se ne bi rada ločila. Ne, ker bi bile posebno lepe. Ne zbiram jih. Gre za odpošiljalce. Te imam ločeno od zbirke in jih imam nametane po vseh predalih. Samo kadar mine dalj časa od njihovega prispetja, se od njih oddaljim in jih nevtralno potisnem v skupno škatlo. Pomešane z drugimi vendarle ohranijo razločno pomado neke dodatne veljave, za katero vem samo jaz.
Poleg zbirke kup prejetih pisem. Vzamem tisto na vrhu. Gre za moje pismo iz časa, ko je vsakdo od naju živel v lastni deželi. Smehljaje ga berem. Prepoznam ozračje, prostor, v katerem je bilo napisano. Moja pisma varujejo izgubljene dneve. Vzamem drugega. Presneta nagnjenost k razporejanju: v njem naštevam ure dneva, da bi čutil, da sva ga prebila skupaj.
»Tu je. Zadnje pismo, ki ti ga pošiljam, preden odpotujem. Si prepričan, da bom samo čez nekaj dni preprosto spravila iz ust Pozdravljen!« Beseda »ust« podčrtana. V njej nohti na prstih moje desne roke že potujejo med njegovimi lasmi in prsmi.
Spet ga vtaknem v kuverto. Skozi njo se ne vidi skrita strast. Leži na pismu skupnemu prijatelju. Izvlečem tudi to. da bi videla, kaj je v soseščini moje strasti. Spodaj moder papir. Brez premisleka ga vzamem, z mirno radovednostjo o porabljenih dnevih.
Besedilo ni bilo v esperantu. a je bilo tako jasno napisano, da sem ga razumela. Šele sredi strani sem razumela, kaj počnem: prebiram ljubezensko pismo druge ženske. Naglo sem zaprla predal in pogledala po sobi, da bi našla kaj razveseljujočega.
Toda stvar se je že zgodila. Izkušnja ženske, ki preiskuje korake svojega soproga, medtem ko igra sama vlogo gospodinje. Veliko časa in občutkov, da ničesar ne ve o svojem možu, kadar ta zapusti hišo.
Zvečer se vrne. Miza čaka. Naslonim se nanj in ostanem tam, vsa žalostna.
– Kaj se dogaja? Preveč sama si v tem stanovanju. Nekaj je treba ukreniti. Kaj ne bi šla na kak jezikovni tečaj? – Odkimam z glavo. Utrujena sem od osvajanja jezikov, v katerih nikoli ni mogoče tekoče spregovoriti. In čutim se preveč provizorično v njegovem življenju, da bi si skušala osvojiti njegov jezik. Za nekajmesečno bivanje v njegovi deželi zadostuje prevajanje. Esperanto povzroča pred prijatelji glasne debate. Da bi se jih udeležila, si pustim vse prevesti. Skoraj mi je všeč ta občutek, da ne sodim k njim. Kdor hoče govoriti z menoj, mora najprej skozi esperantski prehod. To nekaj časa traja: potrpežljivo poslušajo svoje stavke v drugem jeziku. Tedaj začnem odgovarjati. Odgovor spet odide skozi esperantski prehod. Pri izhodu čakajo na odgovor. Seveda se kaj izgubi v tem labirintu.
Morda bi se kdo drugi navduševal nad bivanjem v tuji deželi in bi dobro nastavil ušesa, da bi ujel kolikor mogoče veliko novega jezika. Meni ni do tega. Ali esperanto kvari moje nagnjenje do jezikov? Kakor ga pospešuje pri drugih?
Počutim se dobro, skoraj ponosna sem. da ne govorim tega velikega jezika. Prihajam iz majhne kulture. Prvič v življenju me to ne muči, temveč se zaradi tega celo počutim nekoliko vzvišeno.
Z esperantom se čutim močnejša sredi tega velikega jezika, kakor če bi si prizadevala, da se ga naučim. Puščam, da mi Jan prevaja iz sveta, ki naju obkroža.
Ob večerjah v tujih hišah s tujimi dobrotami z dejanjem branim esperanto. Je to potrebno?
Glasni Ben je začel trditi, da je veliko bolj pomembno v španščini poiskati stike z milijoni ljudi v Južni Ameriki, kakor pa iskati redke esperantiste po svetu.
Morda. Toda mene ne zanimajo milijoni prebivalcev zemeljske oble. Zame je dovolj nekaj deset ljudi, ki imajo podobna nagnjenja kakor sama. Jan me opogumlja. Zabolelo me je v okončinah, morala sem sesti. Neka ženska se je približala našemu pogovoru in dala vedeti, da ima svoje mnenje o zadevi.
– Ima zelo lepo bluzo – pokaže na moje čipke.
– Del moje narodne noše – sem nadaljevala igro pripadnosti majhni kulturi, kjer ljudske noše še živijo. Navdušuje se, Tudi jaz. K temu se zlažem, da izvira iz prejšnjega stoletja in ji pokažem madeže nekih prababic, ki da so to nosile.
Zvečer me objame. Dobro se počutim pod odejo s pticami. Ne priznam mu, da sem prebrala tisto pismo v predalu, ki ga ne bi smela prebrati.
Pripovedujem mu o nečem drugem: kako često mislim, da bo prišel nekdo drugi, ki bo uničil vse, kar imam,
Močneje me stisne k sebi. – In veš, prepovedovala sem ti že o Barbarini maski.
Soseda Barbara je nekje našla nemarno plešasto masko z grozečim negibnim obrazom. Nadela si ga je in stopila k mojim vratom. Videla sem, kako se ta človek počasi približuje k steklu naših vrat. Zaradi groze nisem mogla prepoznati niti njenih hlač niti njenih rok. Stala sem zgrožena pred vrati in se nisem mogla ganiti. »Ali že prihaja? Barbara je planila v smeh, ko je videla mojo grozo.
– To sem jaz! – je zakričala s svojim glasom, prestrašena, ker se nisem premaknila. Odvrgla je masko in se zasmejala. Sama se nisem mogla smejati. Maska je ležala na tleh in nisem hotela pogledati v tisto smer.
Barbara se je opravičevala, me prijemala za roke in hotela izreči kup nežnih stavkov. Prepozno. Uničevalec je že stal pred mojimi vrati, že sva se gledala brez besed. Že mi je prihajal nasproti. Dejstvo, da je sklenil vreči svojo masko in se preobleči v Barbaro, ni omililo položaja. Saj sem videla korake, s katerimi se mi je približeval.
Pozneje bom večkrat videla to masko v njenem stanovanju. Vselej bom obrnila glavo proč.
Nikoli se je nisem hotela dotakniti. Ni bila iz plastike, rekvizit igralcev. Bila je obraz človeka, ki prihaja uničiti vse, kar je še ostalo.
Skušal me je tolažiti. iskal je besede, da bi odgnal moj strah. Od kod ga imam? Zakaj naj bi kdo prišel in uničeval? Brez smisla. Sploh se mi ni treba bati. Saj je on tu. Nič hudega se mi ne more zgoditi.
Začela sem jokati na njegova ramena od vsega hudega, ki se sprehaja tu okoli in ki bo nekega dne potrkalo tudi na moja vrata.
Delalo se je jutro. Prebudila sem se iz sanj: velika bela hiša s tridelno fasado, v katero so bili vgrajeni koščki ogledal. Vrata hiše so bila v senci in ogledalca se niso videla. Na drugi strani hiše je sonce žarelo iz ogledale kakor na srcu iz lecta. Žarki so preskakovali z drobca na drobec. Kakor da ima vsak od njih svoje stikalo?
To sobotno dopoldne sva šla nakupovat. V neki majhni in neprivlačni prodajalni so prodajali rože. Bila je kičasto aranžirana. Dejansko prodajalka rož sploh ni imela. Samo majcene sadike v čisto majhnih posodicah.
Jan je iskal podstavek za svojo rastlino. Stala sem za njim. Klepetava in prijazna prodajalka je s prepričljivim in tihim govorjenjem spravila njegovo pozornost k nekim majhnim kaktusom, k posodicam. Prinesla je dva plastična lončka, h katerima sta sodila podstavka. Jan je sklenil, da bo to vzel. Eden od obeh loncev, svetlomodra plastika, je bil po mojem okusu še posebej zanikrn. Jan ga je dal na stran in začel brskati po svoji denarnici. Vznemirila sem se, a nisem imela poguma reči, da je stvar grda, Nisem hotela, da bi prinesel to zadevo domov.
Videl je. da nekaj ni v redu.
– Ti je všeč?
– Meni je vseeno – sem se zlagala, zgrožena, da še ni zmožen takoj čutiti, kaj mi ni všeč.
Vzel ga je v roke. Videla sem. da je treba povedati, kar človek misli. – Dejansko ta modri ni lep. – Hotela sem se izraziti rahlo, toda pod tem je bilo čutiti mojo nervoznost.
Zakaj nisem takoj imela poguma, da bi se spopadla z njegovim okusom? Ker on plačuje? Da bi mu pustila svobodo, ki nam jo vsak dan kradejo?
To se mi je zgodilo že drugič. Ko sva pritrjevala omarice v kuhinji, je Jan eno od njih obesil popolnoma v kot, ne da bi pustil vsaj malo prostora.
– Ti je to všeč? – je obrnil glavo k meni, držeč težko omarico v zamišljenem kotu. Položaj je bil zame izrazito nelep. Bilo bi veliko boljše, če bi omarico pomaknil na levo,
Nisem rekla ničesar. Verjela sem, da bo veliko delj časa uporabljal to omarico kakor jaz. Zakaj naj bi mu vsiljevala svoje mnenje?
Nekoč sem nekje brala, da pomeni nakup vsake namizne svetilke poraz za enega od zakoncev. Sama sem čutila ta poraz. Hotela sem mu prepustiti izbiro, hotela sem biti širokosrčna, a nisem znala utajiti nezadovoljstva, ker sta se najina okusa razlikovala tudi v najmanjših zadevah.
Prizadevala sem se, da bi ga rešila pred mojimi navadami. Je čutil, da se brzdam? Jezila sem se nase, ko sem se spet ujela, kako mu razlagam, katere barve na njegovem oblačilu bolj sodijo skupaj. Nisem hotela spreminjati njegovega okusa. In vendar sem ga spreminjala,
– Ta srajca in te hlače gredo zelo dobro skupaj! – sem včasih pohvalila, ne brez namena. – Sem po naključju spet zadel? Zavidala sem mu njegovo prostost. Bilo je mnogo bremen, ki jih on sploh ni poznal. Harmoniziranje barv je bil zanj neobstoječ fenomen.
– In ti lahko misliš na to, ko se oblačiš?
– Ne mislim, nimam občutka, da bi pri tem izgubljala energijo. To je zame igra.
– Ko je prišel na obisk k mojim staršem, sem mu vendarle dala nekaj splošnih navodil:
– Poglej, ko pri nas končamo z obrokom, položimo vilice in nož vzporedno na krožnik. Če ju pustiš prekrižana, to pomeni, da želiš še več. Ne mislim, da bi moral tako delati. Rada bi le, da bi vedel, kakšna so pravila lepega vedenja tukaj. V kos kruha ne ugriznemo, razen če je namazan. Če je kruh sam, odtrgamo košček in ga nesemo v usta. Pri nas kruha ne režemo na krožniku.
Prisluhnil je. Sledila je dolga razprava o mednarodnem bontonu. Sama sem imela rada, da mi nikoli ni podržal plašča, kadar sem ga oblačila Vljudnosti nekakšne »dunajske šole lepega obnašanja«, s katerimi so me trenirali v otroštvu, me niso nikoli okužile.
Po letih skupnega življenja so se najine vljudnostne oblike zlile na družinski nivo. Ko sva jedla riž iz skodele s paličicami, sem dvignila skodelo k bradi, kar je bil nezaslišan spodrsljaj zoper njegove domače navade, da pustiš posodo na mizi. Najine navade so se začele prepletati, ne spominjam se, da bi še kdaj povpraševala, od kod izvira kaka navada.
Mednarodni par z mednarodnim jezikom v kuhinji. Poglej skozi okno in se spomni, v kateri deželi živiš.
Neke nedelje, medtem ko je tipkal neki prevod, je nenadoma vstal izza pisalne mize in me nagovoril v svojem jeziku. Dvignila sem pogled od knjige in ga pustila nekaj časa govoriti. Monolog je še kar trajal. Postala sem nemirna. Nisem razumela, kaj želi.
– Čuj, o čem govoriš?
Nerazumevajoče me je pogledal in se šele tedaj zavedel, da je uporabljal svoj jezik. Vrnil se je k esperantu. Spet sem bila doma.
In če bi ga zadela jezikovna amnezija? Če se nikoli več ne bi mogla sporazumevati? Poljubila sva se kakor po dolgi odsotnosti.
1Odlomek iz romana. Izvirni naslov: Ombro sur interna pejsaĝo. Edistudio: Pizza 1984, ltalija.
2 Mesečni magazin v esperantu, izhaja v Antverpnu v Belgiji; njegova posebnost je v tem, da vanj dopisujejo poročevalci iz prizadetih ali omenjenih krajev sami brez posredovanja svetovnih poročevalskih agencij.
3 Mesečna revija svetovnega esperantskega gobanja in uradni organ Svetovnega esperantskega združenja (UEA) s sedežem v Rotterdamu.
Počutila sem se kakor porabljen lepilni trak, ki ga poskušaš še enkrat uporabiti, a kajpada ne prime več. Še slabše – čutila sem, kako me trgajo od ozadja v oblaku prašnih delcev, ki mi nagajajo. – Zakaj si obljubila? Zakaj si se pustila tako prilepiti? –je hudobno prigovarjal glas v meni, ko se je najin »midva« na silo razlepil v »jaz« in »on«. Na silo? Ne točno tako. Da bi se odlepila, sem potrebovala moči. On ne. Ali on vsaj precej manj. Bil je večer brez elektrike. Nekaj je narobe delovalo, skozi temo sem iskala sveče. Našla sem jih. Prav tako vžigalice. Težak je sedel ob mizi. Govorila sem o nepomembnih stvareh, brez kakšne povezave. lzgovarjal je moje ime, pustila sem sveče in se obrnila k njemu. Bilo je nekaj zelo nemirnega v njegovem glasu. Takoj sem razumela in se čutila zgrožena. Toda nisem hotela verjeti. Nisem si želela razumeti. Stala sem na hodniku, ko je jemal plašč.
Gledala sem, kako si je natikal desni in potem še levi rokav. Hotela sem, da bi zapenjanje trajalo v nedogled. Bilo je v naglici končano. Brez posega. Stopil je tista dva koraka proti meni in me odsotno objel. Seveda sem storila to, kar je v takem primeru najbolj sramotno: zajokala sem Videla sem, kako sta dve solzi padli na zavihek njegovega suknjiča – naglo se je odlepil od mene in odšel z dolgimi koraki. Zaprla so se vrata, slišala sem škripanje njegovih čevljev, kliknjenje vrat, ki so se odprla in potem zaprla. Vem, kako stopa po poti pred hišo, se obrača in odhaja. Odhaja. Dejansko, ta večer s svečami ni prišel iznenada. Že lep čas sem čutila, da stopava navzdol. Zakaj? Zakaj prenehajo vezi?
V spomin mi prihaja Tolstoj. Tisto o srečnih in nesrečnih družinah. Vse srečne družine so si podobne. Nesrečna pa je vsaka na svoj način. – Zdaj si ti na vrsti za nesrečo. To se dogaja vsem! – je posploševal glas v meni, ki ga je veselilo, če je lahko ranil. Kar izvoli. Strmina navzdol. Ko sem lezla v hrib, mi je celo ugajal hip, ko sem čutila, kako me težnost vleče navzdol. Navsezadnje je prijeten občutek steči po strmini navzdol. Jaz pa sem zavirala. In sem vendarle zdrknila.
Kaj zdaj?
Hiša se je polnila z molkom, ki je stiskal v grlu. Kaj zdaj? Kaj zdaj? Prazno vprašanje je tipalo za rešilnim izhodom.
– Vrni se v kuhinjo! Začni kaj delati! – Nekdo v meni je nežno delil ukaze.
– Tu je torej kuhinja, potisni vrata. – Videla sem umazano posodo in jo hotela pomiti. Toda nenadoma nisem mogla več stati. Napolnila me je žalost in morala sem sesti na najbližji stol. Čezenj se je pela njegova nezasedenost. Počakala sem nekaj hipov. Predno sem se zadušila Od tišine, se je vrnil ironični glas in slovesno razglasil: »Naprej v nesrečo!« – Ko me je ta glas videl, kako sem negibno obsedela, je razumel, da je tak slovesen ton vendarle pretiran. Oprostil se kajpada ni.
– Skušaj obrniti glavo v desno – levo! – Storila sem tako. Ne za lastno zabavo, temveč da bi pokazala, da lahko sodelujem. ln glas me je opogumil, da sem vstala in me je potisnil k umivalniku z umazanimi krožniki.
Ko sem prijela njegovo skodelico za čaj, sem kapitulirala Ali pa je bila to kapitulacija mojega glasu od znotraj?
Naj se vržem v posteljo? Naj telefoniram prijateljici?
Glas se je zelo lepo vedel. Prej sem bila prepričana, da pozna le ironijo. Zgoščeval je temo v moji sobi in neumorno ravnal prte na moji postelji, boreč se z menoj proti nespečnosti. Sprehajala sva se naokoli po sobi in skupaj pila vodo. Zjutraj sva oba imela vijoličaste kolobarje okoli oči. Le da so bili moji nekoliko temnejši.
* * *
Utrudil se je od najinega skupnega življenja. Jaz se nisem. V tem je vsa modrost. Moje večne in nespametne sanje o istočasnosti: medtem ko bi on … bi jaz ... Ko on tipka svoje pismo, sama perem svoj pulover. Ta »medtem« je nenadoma učinkoval razdiralno. In kaj sem hotela? Naj prekine tipkanje in pride pomakat svoje roke v moj umivalnik? Štiri roke pod peno. To je predstava o skupnem življenju, predno se to začne.
Nekega dne se je na moji blazini prebudil tujec. Njegov poljub je prodrl le skozi najtanjšo plast moje kože. izgubil se je. Takole je najprej začel izginjati. Potem bo odšel tudi telesno.
Rada sem prihajala domov. Tako dolgo časa sem bila brezdomka. Ko sem vtikala ključ v ključavnico, sem že vedela, da bom našla hišo prazno. Ves ta zadnji čas je rad nekam zahajal. Celo kadar je bil prisoten, ni bil prisoten. Tedaj je glas, da bi razvedril večer, oznanil tole diagnozo:
– Odsotnuje! Odsotnuje! Glej, kako lepa beseda! Kakor azteška! – Morala sem se smejati nad prizadevanjem svojega glasu. To je bil nekak poskus nežnosti. Toda njegova duhovitost je trajala le kratko. Žalost je bila sposobna novega napada:
– Kje sem ga polomila? – sem vprašala svoj obraz v ogledalu. In ne morem se spomniti ničesar. Dejstvo, da sva živela toliko dni skupaj, me ni dolgočasilo. Šest let mi ni bilo dovolj. Lahko bi se podala na enaka potovanja in srečavala z njim iste ljudi. Se je njemu zazdelo, da se je vse že zgodilo? Ga moti, ker vem o njem preveč? S svojim občutkom, ki se ni hotel ustavljati pri podrobnostih, sem si zapomnila prizore iz njegovega otroštva, prav tako polne detajlov kakor vse njegove dogodivščine. Bolj kakor on sam sem poznala repertoar njegovih šal in sem ga bila kdaj sposobna spomniti, kadar je bil na vrsti za pripovedovanje. Je to znak razpadanja?
Nekoč sva se pogovarjala o prvih ljubeznih. Morala sem ga popraviti: oprosti, preskočil si tisto Japonko. – Katero Japonko? – Tisto, ko si bil še pri vojakih! –Dejansko imaš prav. Kmalu bom moral tebe vprašati, kako smo klicali psa pri moji prababici.
Smejala sva se. V tistem hipu se je to zdelo duhovito. Šele pozneje je to povzročalo bolečino. Preprosto sem samo poslušala, ko je govoril. Pozneje, ko sem začela razdeljevati svoje življenje od njegovega, sem razumela, koliko njegovega arhiva sem morala pometati proč. Zdelo se mi je. da se moji trezorji samodejno praznijo.
Ko je odšel, ni odnesel ničesar razen pisalnega stroja. Ko je zaprl vrata za seboj, sem se čutila popolnoma okradena.
Zakaj sem bila bolj vzdržljiva kakor on? Ker so bila pred najinim razmerjem leta osamljenosti, v katerih sem akumulirala neizčrpno potrpežljivost za sožitje?
Življenje v dvoje utegne biti zelo lepo. To vedo samo tisti, ki ga še niso živeli. Ali ki so ga že nehali živeti.
Vsa leta zgolj dopisne ljubezni sem se tako veselila dejstva, da bo nekoč njegOva zobna ščetka stala vsak dan poleg moje, da me to skupno stanje obeh ščetk tudi po šestih letih ni grenilo.
Vsak dan je bil na razpolago mojemu dotiku. Po šestih letih sem se vse predobro spominjala časa, ko sem si želela le to, da bi tako ostalo. Želja se ni obrabila.
* * *
– Slabo vest imam: ne ljubim te več. Slišala sem ta stavek. Nisem ga hotela razumeti. Ko je naznanil svojo izselitev, je bila moja glava že zadeta od pričakovanja tega stavka. Ko je bil nazadnje izgovorjen, so se moje ustnice s težavo razlepile, da bi rekle. »Dobro.« Vse se je za hip ustavilo. Samo neumne solze so pohitele in poniževale. Položil je roko na moje lase. Dotik je blažil, a ni odstranil grenkobe. Za več dni sva skupaj odhajala od doma.
Vedela sem, da bo prišel dan. ko se bom vračala domov sama. Zadovoljno sem stopala poleg njega in tiščala svojo roko v njegovi dlani: – Dokler si še tu! – Ampak vendar veš. da ne bom izginil za zmeraj. – Ali je hotel s tem dati vedeti, da lahko vselej računam nanj? – Torej računam! me je zgrabil glas, a se nisem želela dvobojevati. Oditi je zame pomenilo izginiti. Za več kakor za zmeraj. Vrgla sem pogled na njegove čevlje, da bi skrila potrtost. A mogla sem jo le zelo nespretno skrivati. Enako kakor ljubezen. Ob pogledu na čevlje sem poskušala biti duhovita.
– Najbolj žalostno od vsega bo. da bom morala vselej sama loščiti čevlje! Joj, na to se bom vendar najlažje navadila.
Vse se bo pokazalo v svoji težavnosti: ležati, hoditi, jesti, misliti.
Ležala sem na sredini postelje. Zakonske postelje se razraščajo, ko se eden od obeh izseli. Ležala sem diagonalno in sem se zdela sama sebi na moč majhna. Neprestano so me napadale misli o tem, kako se je priselil: njegova velika črna potovalka je bila zaprta, on pa vleče iz nje svoje perilo in knjige: širokosrčno mu poklanjam predale in police. Ko se je vselil, ali sem mislila takoj na to, koliko je prispeval k polnosti moje postelje? To sem tedaj vedela. Potem pa je to postalo razumljivo samo po sebi.
Prav tako se je izpraznil moj poštni predal: pisala sem veliko več kakor prej. In hitro sem dobivala odgovore. Toda pisma so ležala sredi predala kakor jaz sredi zakonske postelje. Vsak dan eno samo tanko pismo. Nobena dodatna pošta se ga ne dotika. ln prej sem že pomišljala o tem, da bi si priskrbela večji predal. Zdelo se mu je odvratno, če je poštar pomečkal njegov Monato2. Naročena sva bila vsak na svoj izvod Esperanta3. On je bral svojega zvečer pri svoji pisalni mizi pod lučjo. Jaz sem brala svojega v banji v kopalnici, pri čemer sem zmočila robove ali pa sem ga neusmiljeno pregibala v največjih gnečah po avtobusih, da bi lahko ujela kak naslov z njegovih strani. Mislila sem, da je dlakocepec, ker se ni smelo položiti čajne skodelice na njegov izvod.
Sama želim čutiti, da sem živela s to revijo, tudi če samo med kako vožnjo v avtobusu. A pustil mi je moje mnenje. To me je premagalo.
Živiš z bitjem, ki prihaja iz druge kulture – sem začela predavati sama sebi, polna občudovanja in zaničevanja. – Gre preprosto za drugo bitje. – Lahko bi bil iz istega razreda v šoli, pa vendar takšen. – Razlika prihaja pač od tega, ker je drugo bitje! –sem se pozivala k toleranci za vsak primer.
Kadar je presojal knjige, je razlika med nama udarila v moja ušesa. Ob Mojstru iz Korboje je rekel: –Ta knjiga je res dobra. Če imaš priložnost, jo preberi! –
Ko pa sem mu sama hotela kaj priporočiti, sem bila docela brezkompromisna: – Ta knjiga je pravi čudež! Moraš jo prebrati!
Pri meni torej: »moraš« – pri njem: »če imaš priložnost«.
Prijateljice, zakopane v svoje dolgočasne zakone, so mi zavidale, ne vedoč za razlike med nama. Zavidale so mi, ker sem živela z blagim in prosvetljenim človekom. O njegovem tujem poreklu so imele svoje mnenje in jaz svojega. Njihovo zavidanje mi je bilo všeč. Lahko bi zavidala tudi sama sebi zaradi njegove tolerance.
– Kako kruta misel: odslej živeti brez njihovega zavidanja! – vstavi svojo misel moj notranji glas. – Naj pred prijateljicami skrijeva, da je odšel?
Sklenila sem, da novice ne bom skrivala. Pojavila se je celo težnja, da bi pred prijatelji in prijateljicami olepševala najine dneve. Z majhnim začudenjem sem pozneje brala, da številni ločenci ravnajo enako.
Nisem se nagibala k temu. da bi rekla, da sem ljubila kogar koli. Nisem ljubila kogar koli. In ni mi treba olepševati dnevom z njim, bili so resnično lepi. In kar se je dogajalo, tega mi ni mogoče več odvzeti.
– Stoj! – se vmešava glas. – Prisluhni temu tonu! Ni mi treba delati propagande. Vse skupaj sem vendar podoživljal z vama. To se je zgodilo. Tega ni mogoče več odvzeti, če že tako hočeš. A tega tudi ni več mogoče nadaljevati.
Glas me je z vso močjo vlekel k realnosti. Hotela sem si zamašiti ušesa z vato.
Stanovanje se je prav tako širilo kakor zakonska postelja. Zdi se preveliko. Obešalnik na hodniku kaže svoja prazna mesta. Da bi ga zapolnila, sem obesila nanj tri moje kostime. A praznine ni mogoče zakriti. To so bili vendarle moji kostimi. Manjka mi njegov plašč na hodniku, in sposobna sem brezmočno jokati sredi noči, ker na hodniku ni njegovega plašča.
Glas je ponorel, videč nemoč svoje ironije spričo moje nesreče.
Vse manj pošte mi je treba pošiljati za njim. Včasih pride kak časopis v italijanščini. Polistam v njem, s čudnim občutkom tujosti. Naučila sem se njegovega jezika. Čutim, kako njegovo majhno znanje polzi od mene. Čutim se odrinjena. To se najbrž pojavlja pri mnogih ženskah, ko partnerski posredovalec preneha funkcionirati: drugega jezika ne obvladuješ, temveč se čutiš blizu tej drugi kulturi. Dvojna pripadnost. Dvojna težava pomanjšati se na samo sebe. Na lastno deželo. V svoj svet.
Včasih vendarle, med kakšnim razpravljanjem, kdo živahno brani posplošeno mnenje o njegovi deželi. Ima me, da bi se vmešala, a se zaustavim.
Kaj navsezadnje vem o tem? »Moj bivši je bil domačin te dežele!« se kdaj ujamem s tem argumentom na jeziku. Rada bi rekla, da to bolj teži od mnenja samega. In ne rečem.
Brez žalosti sem se naučila opravljati te naloge, ki jih je on opravil v letih ob tihi delitvi dela: da obešam oprano perilo, da praznim smetnjake. Nakupovanje. Priprava zajtrka.
Nakupovanje me nekoliko skrbi. Vsak dan sem s strahom pričakovala, da me bodo klepetave prodajalke vprašale za gospoda moža. – Ali je odpotoval, že dolgo ga nismo videle?
Kaj naj bi odgovorila? Da je odpotoval? Da ga ni več tu? Hotela sem imeti pripravljen stavek, da bi se izognila zmedenosti. Na srečo so se vse izkazale zelo vljudne. Mar po smešno majhni količini kruha in mleka, ki sem ju kupovala, zanje to ni bila več uganka? In so molčale iz svoje ženske solidarnosti?
Katarina je, jokaje nad prvimi leti svojega zakona, dejala: Ko je Martin za dva tedna odpotoval, nisem mogla storiti ničesar. Stala sem ob oknu in čakala, da se vrne.
Martin jo je poslušal, očaran nad stavkom, o katerem se mu dotlej ni sanjalo.
– Mar res, Katarina? Martina, tudi jaz. Tudi meni ni do ničesar, ne morem storiti ničesar. Stojim ob oknu in se zavedam, da bi lahko tako stala v neskončnost: on se ne bo več pojavil.
Ko je Albert odšel, Hana ni več zapustila svoje hiše. Bala se je. da bi lahko preslišala kak telefonski klic. Sama sem se sedaj že naučila iti k telefonu, ne da bi pomislila nanj.
A v prvih tednih, v pisarni, sem glasno razbijala po stroju, da bi skrila, kako čakam na njegov klic. Telefon je zvonil. Skozme je steklo upanje. Kdaj je res bil on. Glas suh in oddaljen. Nevažno sporočilo. Vprašanje »kako ti gre«, banalno in brez najmanjšega drobca resničnega zanimanja. Odgovorim »dobro«. Sem vljudna. Odložim slušalko in se vrnem na svoj stol. Hrup pisalnih strojev. Moja ušesa pa naprej poslušajo: potrebujejo njegov telefonski klic, ki ga ni bilo. Potem pa se navadijo. Tudi jaz.
Ni mi bilo. da bi odlepila najini imeni z mojih vrat. Minili so meseci, njegovo ime me čaka pri vhodu. Še naprej stanuje tukaj.
* * *
Nekega dne je prišla prava lavina pisem za naju. Odstavke pisem, ki so zanj, označim in jih pošljem naprej. Na to, kar zadeva mene, odgovorim sama. Utrujena sem od razlaganja, da je proč. Naj dam natisniti ločitveni oglas: ne stanujeva več skupaj. Najina nova naslova ...
Tega ne naredim.
V začetku sem verjela, da bo njegov odhod zanikan, če bom o njem pripovedovala kakšnim prijateljem. Mislila sem, da se bo potem, ko bom govorila o tem, kar se je zgodilo, vse spremenilo in povrnilo v prejšnje stanje.
Pozorno sem pripovedovala. Poslušali so me do nadrobnosti. Prizadevali so si reči kaj takega, kar bi omililo položaj. Toda čutila sem, da s svojim govorjenjem ničesar ne spremenim Nihče ni čudodelnik – nič se ni zgodilo. Nasprotno – njegov odhod je postal z vsakim novim srečanjem s prijatelji bolj realen. Manj ljudi ko je vedelo, da je proč – bolj blizu mi je še bil. Bolj sem obveščala ljudi, bolj se je resnično oddaljeval. Čutila sem to – in če ne bi povedala nikomur, bi še bil s teboj! – se je zlobno zabaval glas v meni
Prepričana sem. da tisti, ki molčijo, bolj trpijo. Sklenila sem ne molčati. V začetku sem se rada pogovarjala le s tistimi, ki so zagotavljali, da se bo vrnil. Kako blažilna mnenja, kakor balzam! Tudi sama sem to rada verjela.
Včasih me je povabil na kosilo. Jedla sva v češki restavraciji testenine, ki sem jih imela rada. Pozna, kar mi je všeč.
Nazadnje sem vprašala: – Lahko popijem požirek kave iz tvoje skodelice? Nisem marala kave. Rada pa sem imela njen vonj. Ponavadi sem vzela požirek iz njegove skodelice, da sem zadostila svojim čutom.
Včasih je bil že utrujen od mojih majhnih tatvin in je zame serviral poseben požirek na dnu najmanjše skodelice. Ko je oddelil moj požirek, mi še ni prišlo na pamet, da sva s tem začela definitivno piti iz dveh skodelic. Jasno sporočilo, kakor če komu vrneš prstan. Toda hotela sem videti predvsem to, kar mi je prišlo prav. S parfumom kave pod nosom sem si drznila vprašati:
– Si zdaj bolj srečen? – Rada bi to vedela. Zame je bolje tako.
Pokimala sem z glavo in potisnila njegovo skodelico pred njega. Vsaj eden izmed naju naj se počuti dobro. Tako je prav.
Razhodi po kosilu so bili zame najbolj čudni. Rekel je »-denje« in odšel. ln predno se je obrnil, sem hitreje stopila nazaj, da bi prispevala k večji razdalji med nama in da bi kamuflirala, da sem stala tam, čakajoč poljub za slovo. Zaradi umanjkanja dotikov ob srečanju sem začutila, kako daleč od mene je že. Ni bilo inženirja, ki bi lahko ponovno postavil med naju most Neko pismo je skušalo tolažeče laskati: »Je bil kaj bolj natančen? Ne razumem – zakladov se ne meče, temveč varuje.« – Zaklad si očitno ti! Torej, zaklad, izvoli uživati v sebi – povsem na razpolago sebi sami!
Šele potem sem razumela, koliko ljudi naju je poznalo. Kaj tudi njega tolikokrat ustavijo, vpraševaje ga po meni? ln kaj jim odgovarja? Jim pove resnico? Ali pa odgovarja megleno?
Pisma najinih prijateljev so še naprej pomakala vesla v to snov. Sama sem se morala upirati lavini najbolj banalnih vprašanj.
– Kako gre Janu?
– Hvala, dobro. To pomlad je nekaj kašljal. A je minilo.
– Čemu ta vrinek o kašlju? – se je strogo vmešal glas. – Da bi pokazala pripadnost: bi izvolil čaj z medom? Menim, da bi se moral nadzirati zaradi tega grla. – Da, bom vzel, če ne bo ponehalo. A ne zdi se mi važno. – Da, toda to traja že dolgo.
Glas je brez izgube priklical pogovor. Vedela sem, kaj sledi sedaj. Sedaj bo glas dejal, da me je motilo to neskončno kašljanje po hiši. Motilo. – Torej, izvoli, uživaj v svoji tišini.
– Torej, izvoli sedaj uživati v tišini! Nihče več ne bo pokašljeval v tvoji hiši – je rekel glas, in zame je obstajala samo majhna tolažba, da sem razbrala njen stavek.
V avtobusu:
– Kako gre Janu?
– Hvala, dobro.
– Kje bosta na dopustu?
– Sama bom na kongresih. Zanj ne vem. Nisva več par.
– Zelo dobro! – me je opogumljal glas šepetaje. – Hitro začni iskati novo temo, da bi prikrila, da si prišla v zadrego.
– In pri vas, vse v redu? – sem prešla nazaj na formalni pogovor.
– Slabo! – se je jezil glas. – Preveč tišine med »Nisva več par in »ln pri vas?« 6
– Razumljivo, saj sem poslušala tvoj komentar, namesto da bi takoj sama spregovorila. V prihodnje se ne vmešavaj več! – se bijem z glasom, smehljaje se nad odgovorom mojega sogovornika.
– Pozdravljena, kaj dela tvoj?
– Zapustil me je.
– Česa ne poveš? Sta se sprla? To se dogaja vsem. ln to hitro mine! – se dela modrega izkušenec.
– Nisva se prepirala. Odšel je, dajem informacije v resnem tonu. Moj odločilni odgovor razreže pogovor in optimizem sogovornika.
Ko sem odšla od njega, tekaje za svojim avtobusom, si je glas drznil čestitati na moj račun: – Odlično! Tako te imam rad. Brez dlake sentimentalnosti! Tako bova zmagala.
– Vidiš, da si prizadevam – rečem izčrpana svojemu glasu, a že se prikaže nov sogovornik. Treba je hitro popraviti melanholično masko na obrazu.
– Joj. kako dolgo te nisem videl! ln Jan se že mesece ni prikazal tukaj pri nas. Kaj ne bi mogla oba v naslednjem tednu?
– Jaz morda. Zanj dvomim. Nisva več skupaj.
– Oprosti, ničesar nisem vedel.
– Tudi jaz ne – rečem v izgovor.
– Kaj ne bi potem toliko raje ...
Toliko raje. Kdaj mi je bila ta prijateljska skrb celo pogodu. Posebno kadar so prihajali njegovi prijatelji tako mimogrede. Zatrjevali so. da so že velikokrat poskušali vskočiti, a so bila vrata vedno zaprta. Priznam, da sem redko doma. A ne priznam, da me je strah le tako v tišini sedeti doma poleg pisalne mize.
– Kako gre Janu?
Moj odgovor je različen glede na položaj. Če sem slabe volje, zgolj sprejmem pozdrav in rečem, da bo klical. Z nasmeškom, umetno narejenim. Sogovornik naj razume. A pri njem se ne vključi.
Včasih rečem, s skoraj pravim veseljem: – Joj. ne vprašuj me zanj. zdaj je pri drugi ženski. – Ni slabo! – reče glas potem. – Le veselje se je zdelo nekoliko odveč. – A prišlo je kar tako. nepričakovano!
– Ali sedaj vidiš? – In ko sem ti zatrdil, da se bo vrnil, si me bila pripravljena ubiti. Nimam rada. da bi imel glas prav. Radost poide. Da mi ne bi bilo treba še kaj reči, se odpravim čez cesto, preden srečam naslednjega znanca.
Telefoniral je pred nekaj dnevi:
»Iz tvoje pisarne sem slišal, da si bolna.«
»Da, dva dni že.«
»Mislil sem, da mogoče zaradi mesečnega perila.«
»Ne, je nekaj čudnega v glavi in vratu. Težko se premikam. Mogoče zaradi prepiha. »Njegovi stavki hodijo kakor vrvohodec, ne da bi segli čez rob vljudnosti.
Kadar katerikoli prijatelj telefonira, je v njem več topline za njegovo ozdravitev kakor pa, kadar telefonira on. Zakaj tolikšen tujec sme uporabiti besedo » mesečno perilo«?
Niti najmanjšega predloga, da bi me prišel pogledat.
– Jasno da, človek se loči. da mu ne bi bilo treba gledati drugega – me hudobno poučuje glas. Vendar pa, odkar je odšel, se je vrnil enkrat samkrat.
– Da, ker si se ponižala in on ni hotel biti nevljuden. Ti si ga prosila, naj pride.
– Kajpada, toda takoj potem sem obžalovala – sem popravila glas. – lz mene je preprosto poletelo vprašanje: »Boš prišel?« Postalo me je sram takoj, ko sem slišala, da je bilo to izgovorjeno.
– Draga moja. zaradi takšne neumnosti te ne more opravičiti niti bolezen niti žalost. Ugotovila sva že, da ima drugo žensko. Zakaj bi si želela, da bi ti pomagal? Ne bo več pomagal. Sprejel je svoj sklep, odšel je.
Peklenski razum glasu. Prav tako je bilo.
Moje vprašanje »Bi lahko prišel?« je brez pomisli vzletelo iz mojih ust kakor iz kletke. Imela sem ga dneve zaprtega.
Odvrnil je, da bi lahko prišel za uro časa. Če mi to ustreza. Potem ima obveznosti. Ustrezanje in obveznosti sta bila izraza iz njegovega novega slovarja. Obveznost je bila ona.
Res je prišel. Ni uporabil svojega ključa. Pozvonil je. V hiši so bili že neki prijatelji, ki so prišli pogledat, če kaj potrebujem.
Ko so videli, da se je pojavil, so se takoj umaknili. Verjeli so, da sem v dobrih rokah. Nekoč dobrih.
Kaj bi tudi mogel storiti?
Čaj, kamilični čaj. Ničesar danes še nisem jedla Čaj je prinesel on. Z obema rokama je prijel skodelico, da bi zakril odtise svojih prstov. Da bi bila spet zdrava, sem potrebovala dotik. Pogledal je na drugo stran, da mu tega ne bi bilo treba videti.
– Bi lahko kaj pojedla? – je bil vljuden.
– Rada bi palačinke. Teh mi že dolgo nisi napravil.
– Bi sedaj v resnici lahko jedla palačinke?
– V resnici, če to zate ne bi bilo preveč zapleteno.
– Lahko bi. Ob sedmih moram stran. Vedela sem: obveznost.
Palačinke niso bile dobre sedaj za moj želodec. A kar sem prosila, niso bile palačinke. To je bil spomin. Najin dom. Njegova glavna jed za nedeljske zajtrke, ko se nobenemu od naju ni mudilo. Bili so običajni zajtrki in bili so specialni. On je skrbel za oboje. Pri nedeljskih palačinkah so se znašle med sestavinami posušene grozdne jagode in arašidi.
Razdelila sva si najine specialnosti: jaz sem opravila svojo, on svojo. Nikoli nisem poizkusila česa iz njegovih receptov. Tudi on ni kuhal iz mojih. Jaz sem naredila baklavo, in on se je hotel naučiti, kako se to naredi. Razlagala sem med mletjem orehov.
– Lahko sam naredim eno plast?
Smel je.
Prinesel mi je palačinke k postelji. Njegov obraz je poln zadrege.
Nekdo zvoni. Novi obiskovalci, ki bi me radi videli. Prinese zanje krožnike, razdeljuje palačinke in uporabi njihovo navzočnost, da se na hitro poslovi.
Rečem »na …« in se obrnem k obiskovalcem, da bi prikrila svojo potrtost s številnimi stavki, ki ne povedo ničesar.
Učim se shajati zgolj s samo seboj. Neprivlačna lekcija, a dobro napredujem. Prizadevam si razdeliti svoje dni z drugimi, kakor sem jih prej delila z njim. Napačen način osamosvojitve!
Manjka mi. To je glavni občutek, ki ga skušam z vsemi sredstvi kamuflirati. Ko zmanjka toka, se šele zavem števila aparatov, ki ga potrebujejo. Brez toka je mogoče, res. A ko zasveti sveča, komaj morem opraviti stvari, ki sem jih opravljala pri električni luči.
Če naj človek sodi po stopnji potrtosti, ki me je vedno znova obsedala, potem je ta človek zares za vselej odšel. Če je moja ljubezen taka, kakršna bi morala biti – potem se bo vrnil. – je špekuliral delček v meni, še vedno poln upanja. To bi bilo pravično.
– Da, da. Kakor je znano, se gode na svetu le nepravičnosti – je hitro posegel vmes glas. – In izkoplji za vraga od nekod nekaj dostojanstva! Ne pokaži mu. koliko je pomenil v tvojem majhnem življenju.
Kako preprosto se zdi vzljubiti in začeti skupno bivanje. Kakšen objem, kakšen skupno preživet dan. Človek se tako hitro privadi na življenje v dvoje. In kmalu je bilo slišati: ne puščaj kjerkoli svojih umazanih čevljev. ln da bi človek vse skupaj uničil, je dovolj že toliko moči. In nekaj časa.
Za nekaj ur delujem normalno. Takrat se prikradejo valovi ljubezni – lahko bi se zadušila. – Umiri se! Zdaj je najbolj važno, da preživiš. Ne pusti, da te razkroji žalost. Toliko stvari je na svetu, ki niso uspele.
– Toda niti moja ni uspela! – se iskreno pritožujem svojemu glasu, proseč tolažbe.
Kajkrat ravnam, kakor da sem na dnu prepada, v katerem sem se po pomoti znašla. Pomoč! – vpijem tam spodaj že čisto hripava. a me nihče ne sliši. Glas me danes blagohotno posluša in mi niti ne pritrjuje niti me ne zavrača ali me ima za neumno.
Ponoči sem se zaradi nečesa prebudila. Bilo je doživljanje nesrečnosti. Zvečer se pokrijem s preveč pokrivali, ker trepetam, ko ležem v širjave postelje. Potem postanejo odeje pretežke.
Premaknem se na stran, kjer je bilo prej mogoče srečati njegovo telo. Ponoči vse bolj drsim v tisto smer. Nikogaršnje telo me ne ustavi. Drsim do roba. Na srečo je postelja ograjena, kakor otroška. lz postelje ne morem pasti. Samo iz življenja.
Z njim sem se življenja udeleževala drugače. Ni težka samota. Biti brez njega je težko. Ponoči ležim nespečna, iskaje najboljšo lego za moje misli. Mislim na oblake, ki se prevažajo. Moje večerno hrepenenje po njem se dviga kvišku in se tam izgublja. V oceanu najbolj različnih energij je narejeno iz nerabnega materiala
Dihaj globoko!
Sprosti mišice!
Misli na kaj lepega!
Ne morem.
Zaman so ti ukazi, ki bi radi pomagali in reševali.
Ne morem dihati globoko.
Nisem sposobna sprostiti mišice.
Ne morem se spominjati česa lepega. In vendar: Nekoč nisem mogla spati.
On je globoko dihal poleg mene. Nekaj časa sem to prenašala, potem pa mi zavidanje ni dovolilo, da bi ga pustila še naprej na miru:
– Ne morem zaspati! sem ga neusmiljeno dregnila.
– Kaj se je zgodilo?
Ležala sem ob njegovi rami. Tam sem rada vsak večer končala svoj dan. Nekoč sem se sredi dremeža ukradla iz spalnice.
– Ali opravljaš dihalne vaje?
– Si razgibaval mišice?
– Pripoveduj kaj! – sem godrnjala. Bil je pripravljen. Zaprla sem oči.
Nekoč je živela antilopa. Ko so vse njegove prijateljice pospale, je ta še naprej poskakoval in tekal okoli.
– Ne reče se »on« za antilopo.
– Dobro.
– Vse njene prijateljice so že pospale, le ona je še bila vsa živahna. Tedaj se je prikazal njen prijatelj slon: draga antilopa, ji je rekel. Mar ne vidiš, da se napravlja noč? Vse se je umirilo, vsi so pospali, le ti še ne daš miru. Ne vidiš zvezd? Pripravi svoje ležišče in misli na zvezde.
Antilopa je stopila k ležišču in potlačila pokonci stoječo travo. Upognila je kolena, pogledujoč na temno gnezdo v travi. Se je travnik svetlikal zaradi zvezd? Upognila je glavo in jo počasi iztegnila k ...
Zjutraj sem se zbudila povsem radostna. Kako se je končala zgodba o antilopi? On si maže maslo na rezino kruha.
– Kaj veš. da je to v bistvu slabo sredstvo za spanje? Ne vem, kako natančno izgleda ta žival. In ne morem si predstavljati njenih obrvi. In ta slon! Ali ni videti vse to nekako skregano z logiko?
– Vedela sem. da se motim. Bilo bi bolje, ko bi vzela ježa, ki ne more spati. Toda ničesar se nisem mogla spominjati, ko si me nenadoma zbudil. Toda to je pomagalo, kajne?
– In kako se dejansko konča?
– Česa se spominjaš?
Pripovedujem mu. Dobila sem vtis. da je še prej potonil v spanec kakor jaz. Smejeva se. Poljubljam ga in njegove ustnice se lepijo od medu.
Sedaj, ponoči, si pripovedujem zgodbo o nespečni antilopi ob treh trideset. Ob štirih petdeset si jo pripovedujem v kdove kateri verziji že. Predstavljam si vsakršno travo v ležišču gnezda. To ne pomaga. Pogrešam objem.
Avtomobili se premikajo blizu hiše. Jutro. Manjka mi objem.
Neka vztrajna solza začenja pomilovati vse preživele antilope na zemeljski obli, ki to noč niso mogle zaspati.
Nekoč sredi časa najine ljubezni sva šla neko soboto na nakupovanje. Sredi najine
ljubezni! Sedaj vem, da je bilo na sredi, ker je znan konec. Sredina je precej oddaljena od prvega dotika, In zadnjega si pravzaprav sploh ni mogoče predstavljati. Takrat sva živela v njegovi deželi. Bila sem za nekaj mesecev gospodinja. Veselila sem se, da sem lahko pustila svoje delo doma in se šla gospodinjo. Po jutrih. ko je odhajal na kolesu, sem stala ob steklenih vratih. Ob oknu sem ga lahko videla še enkrat, ko je šel mimo. Tedaj ga ni bilo več. Za ves dan. Čakanje se je zdelo dolgo. Škripanje kolesa sem lahko slišala še nekaj časa. Potem je ostala za njim samo še drobna sled kolesa v pesku.
Meni se je zdelo, da v njegovi deželi zelo vellko delajo. Zelo dolgo. Dan sem si izpolnjevala z branjem. S pisanjem pisem. Pomembna podrobnost je bilo pregledovanje poštnega predala. Naš predal in predali sosedov so bili nameščeni spodaj ob glavni cesti. Vsak dan sem se sprehodila do predala, počasi in polna vznemirjenja. Z nervoznim gibom sem odprla vratca na predalu. Da, nekaj je v njem! Nisem hotela brati pisma takole na prostem, temveč sem hotela teči z njim v hišo in sem ga kakor valila z očmi. Od radosti bi lahko skakala po eni nogi. Lahko pa bi ga tudi raztrgala, če mi ne bi ugajalo. Toda čakala sem večera, da bi ga delila z Janom.
Pisma – poglavitna sestavina esperantistov. Od Zamenhofa naprej si pišemo pisma, prisiljeni sporočiti kaj pomembnega komu onkraj meje. Videla sem to avtografsko dopisnico v budimpeštanski knjižnici: Zamenhof obvešča nekoga »da ni prejel denarja«. Neprestano me stiska ta potreba po pismih: kar naprej kako pismo manjka. Ko sva stanovala v moji deželi, je prebijal konce tednov pišoč pisma domov. Ko sva prišla sem, obremenjujeva poštarje s prizadevanjem, da bi delila vse s tistimi, ki so ostali kje drugje. Celo pri kongresih, ko je bilo toliko prijateljev skupaj, je bilo še vedno nekaj takih, ki niso prišli. In prav tem bi rad človek kaj povedal. Vsaj izrekel pozdrav.
Sprejela sem to. da sem bila vedno nekje vmes: zahvaljujoč se za minuli Obisk in načrtujoč novega. Obžalujoč, da se tako dolgo nismo videli. Kdaj bo zopetno srečanje? Kakor da bi moral človek vse znova videti.
Če ni bilo v predalu ničesar, sem jo počasi mahnila domov. Na sosedovem dvorišču je zvenela glasba – veter je zibal glinast instrument, obešen na terasi. V tem zvoku je bilo nekaj zastrašujočega. Pospešila sem korake. Dvignil se je bel psiček in s čudnim pogledom stopil k meni. Z njegovega vratu je visela vijoličasta biserna ogrlica. Hotela sem zbežati. Zgoraj na hribu sem se obrnila proti mestu. Med menoj in mestom čudne rastline s tu in tam pojavljajočimi se rumenimi cvetovi in pelinovimi peclji. Vzela sem enega, da bi ga vsadila v portugalsko steklenico. Veter nenadoma dvigne prah ob stezi. »Vještica diže stub od praha«. Verz iz daljne šolske ure o srbskem pesniku se mi izmuzne iz ust. »Čarovnica dviga steber prahu«. Čudno se počutim. Ko sem prišla domov, sem porinila steklena vrata in pogledala v prostor. Na lepi močni mizi, ki jo je za Jana naredil oče, stoji škatla koruznih kosmičev. Desno naša velika postelja. Grem k njej in gladim odeje. Nanje pogrnem veliko odejo, v katere tkanini so všite velike pisane ptice. Ptičja odeja je zelo velika in obkrožam posteljo, da jo uredim. Z roko moram udarjati po pticah, da se odeja enakomerno poleže.
Ko se končala boj s pticami, sem dvignila glavo k pisalni mizi. Nad njo visi s tramu pisano srce, medeno srce, kupljeno na nekem domačem semnju. V rdeči sredi srca vsajen košček ogledala. Mir. Srce se rahlo premika na svoji krhki niti. Sončni žarek se je ujel v ogledalcu in čuden odsev uide skozi sobo.
Odločim se sesti k pisalni mizi. Na njej kup finega papirja, ki ga polnim, razpošiljam na različne naslove. Ali preprosto potiskam polno popisane v torbo. Ali jih bom kdaj potrebovala? Bodo sposobni obuditi občutja prejšnjega opoldneva s pelinovim cvetom, skozi katerega se je zavrtel žarek sonca, ujet v kletko Ogledalca?
Napotim se k oknu. Skozenj je videti plot in sosedovo ležalno mrežo. Grem pogledat, če so posajeni irisi pognali. Ni jim bilo do vzklitja.
Vrnila sem se v kuhinjo in sklenila pripraviti presenečenje za večerjo.
Gospodinja Ljubezen in prosti čas mlade soproge, pripravljena v nekakšen nadev iz skute. Na krožniku z občutljivostjo izbrane nianse barv: kumarice poleg okroglih rezin paprike. Med njimi medaljoni paradižnika. V loncih si zaman prizadevam priklicati vonjave iz mladosti. Celo isti sadeži imajo sedaj drugačen okus. V trgovini sem odkrila buče. »Buče iz omare« – Zvečer mu poskušam razložiti ta vonj iz mladosti. Prisluhne z dobro voljo, primakne svoj nos k posodi z bučami in reče, da prijetno diši. Toda vse, kar so pomenile buče iz mladih let nekim otrokom z Balkana, bo ostalo zanj skrivnost.
Prav to mi je manjkalo v skupnem življenju z inozemcem. Te sporočilne nianse ljudi, ki so odraščali v istem okolju. In ko mu pripovedujem o tem, se vse skupaj zdi kakor slab prevod – bistvo ostaja skrito. Tolikokrat bi rada kaj namignila iz šolskih let. Šala. Vonj. Toda najprej moram narediti uvod. Da ga približam okolju. Še med uvodom se zavedam, da posredovanje ne bo uspešno. To ni zaradi tega, ker bi prihajala iz dveh različnih kultur. Preprosto ni mogoče istih reči enako deliti med dvema človekoma.
»Ko je Ana Karenina srečala Vronskega. je bil vihar.«
Da bi razumel ta stavek, bi morala posebej predstaviti pojme »Ana Karenina«, »Vronski«, »vihar. – Kaj, Tolstojev roman? Videl sem film. –
Bilo bi preveč, če bi si prizadevala, da mu to približam tako, kakor sem doživljala sama Moral bi imeti dvajset let manj in biti bi moral moj sošolec, vsaj za nekaj šolskih ur. A tudi tedaj bi mi ne uspelo deliti teh reči z njim.
Kadar izvlečem predal iz mize. da bi vzela nov list papirja, se zalotim, da pomotoma izvlečem spodnjega. V njem ni papirja. V njem so prejeta pisma. Zraven velika kuverta za revijo, v kateri zbiram poštne znamke. Veliko stičišče desnih vogalov vseh mogočih sporočil. Pustim jih več mesecev pripovedovati si med seboj o potovanjih. V mraku miznega predala rastejo pripovedi za otroke. Nekoč jih bo kdo vzel iz teme in jih poslal na njihovo zadnje potovanje na naslov.
Na Nizozemskem jih bodo obdelali in uredili ter jim vrnili vrednost. Vzeli jim bodo mojo vrednost. Je nekaj znamk, od katerih se ne bi rada ločila. Ne, ker bi bile posebno lepe. Ne zbiram jih. Gre za odpošiljalce. Te imam ločeno od zbirke in jih imam nametane po vseh predalih. Samo kadar mine dalj časa od njihovega prispetja, se od njih oddaljim in jih nevtralno potisnem v skupno škatlo. Pomešane z drugimi vendarle ohranijo razločno pomado neke dodatne veljave, za katero vem samo jaz.
Poleg zbirke kup prejetih pisem. Vzamem tisto na vrhu. Gre za moje pismo iz časa, ko je vsakdo od naju živel v lastni deželi. Smehljaje ga berem. Prepoznam ozračje, prostor, v katerem je bilo napisano. Moja pisma varujejo izgubljene dneve. Vzamem drugega. Presneta nagnjenost k razporejanju: v njem naštevam ure dneva, da bi čutil, da sva ga prebila skupaj.
»Tu je. Zadnje pismo, ki ti ga pošiljam, preden odpotujem. Si prepričan, da bom samo čez nekaj dni preprosto spravila iz ust Pozdravljen!« Beseda »ust« podčrtana. V njej nohti na prstih moje desne roke že potujejo med njegovimi lasmi in prsmi.
Spet ga vtaknem v kuverto. Skozi njo se ne vidi skrita strast. Leži na pismu skupnemu prijatelju. Izvlečem tudi to. da bi videla, kaj je v soseščini moje strasti. Spodaj moder papir. Brez premisleka ga vzamem, z mirno radovednostjo o porabljenih dnevih.
Besedilo ni bilo v esperantu. a je bilo tako jasno napisano, da sem ga razumela. Šele sredi strani sem razumela, kaj počnem: prebiram ljubezensko pismo druge ženske. Naglo sem zaprla predal in pogledala po sobi, da bi našla kaj razveseljujočega.
Toda stvar se je že zgodila. Izkušnja ženske, ki preiskuje korake svojega soproga, medtem ko igra sama vlogo gospodinje. Veliko časa in občutkov, da ničesar ne ve o svojem možu, kadar ta zapusti hišo.
Zvečer se vrne. Miza čaka. Naslonim se nanj in ostanem tam, vsa žalostna.
– Kaj se dogaja? Preveč sama si v tem stanovanju. Nekaj je treba ukreniti. Kaj ne bi šla na kak jezikovni tečaj? – Odkimam z glavo. Utrujena sem od osvajanja jezikov, v katerih nikoli ni mogoče tekoče spregovoriti. In čutim se preveč provizorično v njegovem življenju, da bi si skušala osvojiti njegov jezik. Za nekajmesečno bivanje v njegovi deželi zadostuje prevajanje. Esperanto povzroča pred prijatelji glasne debate. Da bi se jih udeležila, si pustim vse prevesti. Skoraj mi je všeč ta občutek, da ne sodim k njim. Kdor hoče govoriti z menoj, mora najprej skozi esperantski prehod. To nekaj časa traja: potrpežljivo poslušajo svoje stavke v drugem jeziku. Tedaj začnem odgovarjati. Odgovor spet odide skozi esperantski prehod. Pri izhodu čakajo na odgovor. Seveda se kaj izgubi v tem labirintu.
Morda bi se kdo drugi navduševal nad bivanjem v tuji deželi in bi dobro nastavil ušesa, da bi ujel kolikor mogoče veliko novega jezika. Meni ni do tega. Ali esperanto kvari moje nagnjenje do jezikov? Kakor ga pospešuje pri drugih?
Počutim se dobro, skoraj ponosna sem. da ne govorim tega velikega jezika. Prihajam iz majhne kulture. Prvič v življenju me to ne muči, temveč se zaradi tega celo počutim nekoliko vzvišeno.
Z esperantom se čutim močnejša sredi tega velikega jezika, kakor če bi si prizadevala, da se ga naučim. Puščam, da mi Jan prevaja iz sveta, ki naju obkroža.
Ob večerjah v tujih hišah s tujimi dobrotami z dejanjem branim esperanto. Je to potrebno?
Glasni Ben je začel trditi, da je veliko bolj pomembno v španščini poiskati stike z milijoni ljudi v Južni Ameriki, kakor pa iskati redke esperantiste po svetu.
Morda. Toda mene ne zanimajo milijoni prebivalcev zemeljske oble. Zame je dovolj nekaj deset ljudi, ki imajo podobna nagnjenja kakor sama. Jan me opogumlja. Zabolelo me je v okončinah, morala sem sesti. Neka ženska se je približala našemu pogovoru in dala vedeti, da ima svoje mnenje o zadevi.
– Ima zelo lepo bluzo – pokaže na moje čipke.
– Del moje narodne noše – sem nadaljevala igro pripadnosti majhni kulturi, kjer ljudske noše še živijo. Navdušuje se, Tudi jaz. K temu se zlažem, da izvira iz prejšnjega stoletja in ji pokažem madeže nekih prababic, ki da so to nosile.
Zvečer me objame. Dobro se počutim pod odejo s pticami. Ne priznam mu, da sem prebrala tisto pismo v predalu, ki ga ne bi smela prebrati.
Pripovedujem mu o nečem drugem: kako često mislim, da bo prišel nekdo drugi, ki bo uničil vse, kar imam,
Močneje me stisne k sebi. – In veš, prepovedovala sem ti že o Barbarini maski.
Soseda Barbara je nekje našla nemarno plešasto masko z grozečim negibnim obrazom. Nadela si ga je in stopila k mojim vratom. Videla sem, kako se ta človek počasi približuje k steklu naših vrat. Zaradi groze nisem mogla prepoznati niti njenih hlač niti njenih rok. Stala sem zgrožena pred vrati in se nisem mogla ganiti. »Ali že prihaja? Barbara je planila v smeh, ko je videla mojo grozo.
– To sem jaz! – je zakričala s svojim glasom, prestrašena, ker se nisem premaknila. Odvrgla je masko in se zasmejala. Sama se nisem mogla smejati. Maska je ležala na tleh in nisem hotela pogledati v tisto smer.
Barbara se je opravičevala, me prijemala za roke in hotela izreči kup nežnih stavkov. Prepozno. Uničevalec je že stal pred mojimi vrati, že sva se gledala brez besed. Že mi je prihajal nasproti. Dejstvo, da je sklenil vreči svojo masko in se preobleči v Barbaro, ni omililo položaja. Saj sem videla korake, s katerimi se mi je približeval.
Pozneje bom večkrat videla to masko v njenem stanovanju. Vselej bom obrnila glavo proč.
Nikoli se je nisem hotela dotakniti. Ni bila iz plastike, rekvizit igralcev. Bila je obraz človeka, ki prihaja uničiti vse, kar je še ostalo.
Skušal me je tolažiti. iskal je besede, da bi odgnal moj strah. Od kod ga imam? Zakaj naj bi kdo prišel in uničeval? Brez smisla. Sploh se mi ni treba bati. Saj je on tu. Nič hudega se mi ne more zgoditi.
Začela sem jokati na njegova ramena od vsega hudega, ki se sprehaja tu okoli in ki bo nekega dne potrkalo tudi na moja vrata.
Delalo se je jutro. Prebudila sem se iz sanj: velika bela hiša s tridelno fasado, v katero so bili vgrajeni koščki ogledal. Vrata hiše so bila v senci in ogledalca se niso videla. Na drugi strani hiše je sonce žarelo iz ogledale kakor na srcu iz lecta. Žarki so preskakovali z drobca na drobec. Kakor da ima vsak od njih svoje stikalo?
To sobotno dopoldne sva šla nakupovat. V neki majhni in neprivlačni prodajalni so prodajali rože. Bila je kičasto aranžirana. Dejansko prodajalka rož sploh ni imela. Samo majcene sadike v čisto majhnih posodicah.
Jan je iskal podstavek za svojo rastlino. Stala sem za njim. Klepetava in prijazna prodajalka je s prepričljivim in tihim govorjenjem spravila njegovo pozornost k nekim majhnim kaktusom, k posodicam. Prinesla je dva plastična lončka, h katerima sta sodila podstavka. Jan je sklenil, da bo to vzel. Eden od obeh loncev, svetlomodra plastika, je bil po mojem okusu še posebej zanikrn. Jan ga je dal na stran in začel brskati po svoji denarnici. Vznemirila sem se, a nisem imela poguma reči, da je stvar grda, Nisem hotela, da bi prinesel to zadevo domov.
Videl je. da nekaj ni v redu.
– Ti je všeč?
– Meni je vseeno – sem se zlagala, zgrožena, da še ni zmožen takoj čutiti, kaj mi ni všeč.
Vzel ga je v roke. Videla sem. da je treba povedati, kar človek misli. – Dejansko ta modri ni lep. – Hotela sem se izraziti rahlo, toda pod tem je bilo čutiti mojo nervoznost.
Zakaj nisem takoj imela poguma, da bi se spopadla z njegovim okusom? Ker on plačuje? Da bi mu pustila svobodo, ki nam jo vsak dan kradejo?
To se mi je zgodilo že drugič. Ko sva pritrjevala omarice v kuhinji, je Jan eno od njih obesil popolnoma v kot, ne da bi pustil vsaj malo prostora.
– Ti je to všeč? – je obrnil glavo k meni, držeč težko omarico v zamišljenem kotu. Položaj je bil zame izrazito nelep. Bilo bi veliko boljše, če bi omarico pomaknil na levo,
Nisem rekla ničesar. Verjela sem, da bo veliko delj časa uporabljal to omarico kakor jaz. Zakaj naj bi mu vsiljevala svoje mnenje?
Nekoč sem nekje brala, da pomeni nakup vsake namizne svetilke poraz za enega od zakoncev. Sama sem čutila ta poraz. Hotela sem mu prepustiti izbiro, hotela sem biti širokosrčna, a nisem znala utajiti nezadovoljstva, ker sta se najina okusa razlikovala tudi v najmanjših zadevah.
Prizadevala sem se, da bi ga rešila pred mojimi navadami. Je čutil, da se brzdam? Jezila sem se nase, ko sem se spet ujela, kako mu razlagam, katere barve na njegovem oblačilu bolj sodijo skupaj. Nisem hotela spreminjati njegovega okusa. In vendar sem ga spreminjala,
– Ta srajca in te hlače gredo zelo dobro skupaj! – sem včasih pohvalila, ne brez namena. – Sem po naključju spet zadel? Zavidala sem mu njegovo prostost. Bilo je mnogo bremen, ki jih on sploh ni poznal. Harmoniziranje barv je bil zanj neobstoječ fenomen.
– In ti lahko misliš na to, ko se oblačiš?
– Ne mislim, nimam občutka, da bi pri tem izgubljala energijo. To je zame igra.
– Ko je prišel na obisk k mojim staršem, sem mu vendarle dala nekaj splošnih navodil:
– Poglej, ko pri nas končamo z obrokom, položimo vilice in nož vzporedno na krožnik. Če ju pustiš prekrižana, to pomeni, da želiš še več. Ne mislim, da bi moral tako delati. Rada bi le, da bi vedel, kakšna so pravila lepega vedenja tukaj. V kos kruha ne ugriznemo, razen če je namazan. Če je kruh sam, odtrgamo košček in ga nesemo v usta. Pri nas kruha ne režemo na krožniku.
Prisluhnil je. Sledila je dolga razprava o mednarodnem bontonu. Sama sem imela rada, da mi nikoli ni podržal plašča, kadar sem ga oblačila Vljudnosti nekakšne »dunajske šole lepega obnašanja«, s katerimi so me trenirali v otroštvu, me niso nikoli okužile.
Po letih skupnega življenja so se najine vljudnostne oblike zlile na družinski nivo. Ko sva jedla riž iz skodele s paličicami, sem dvignila skodelo k bradi, kar je bil nezaslišan spodrsljaj zoper njegove domače navade, da pustiš posodo na mizi. Najine navade so se začele prepletati, ne spominjam se, da bi še kdaj povpraševala, od kod izvira kaka navada.
Mednarodni par z mednarodnim jezikom v kuhinji. Poglej skozi okno in se spomni, v kateri deželi živiš.
Neke nedelje, medtem ko je tipkal neki prevod, je nenadoma vstal izza pisalne mize in me nagovoril v svojem jeziku. Dvignila sem pogled od knjige in ga pustila nekaj časa govoriti. Monolog je še kar trajal. Postala sem nemirna. Nisem razumela, kaj želi.
– Čuj, o čem govoriš?
Nerazumevajoče me je pogledal in se šele tedaj zavedel, da je uporabljal svoj jezik. Vrnil se je k esperantu. Spet sem bila doma.
In če bi ga zadela jezikovna amnezija? Če se nikoli več ne bi mogla sporazumevati? Poljubila sva se kakor po dolgi odsotnosti.
1Odlomek iz romana. Izvirni naslov: Ombro sur interna pejsaĝo. Edistudio: Pizza 1984, ltalija.
2 Mesečni magazin v esperantu, izhaja v Antverpnu v Belgiji; njegova posebnost je v tem, da vanj dopisujejo poročevalci iz prizadetih ali omenjenih krajev sami brez posredovanja svetovnih poročevalskih agencij.
3 Mesečna revija svetovnega esperantskega gobanja in uradni organ Svetovnega esperantskega združenja (UEA) s sedežem v Rotterdamu.
