Vezem modro. Povprek in v krogih. Kot nasmeh tvojih oči.
Vezem rumeno. Svetlo in sončno. Kot dotik otroških dlani.
Vezem rdeče. Drobne kvadratke. Kot bolečino, ki spi.
Končno. Ustavljeni konji. Le še počasi. Za dušo.
Bilo je eno samo hitenje, po travi, preprogah, stopnicah… za znanjem, imetjem, otroci…
Zdaj počivam. Rišem. Pišem pesmi. Kramljam s soncem. Ne hitim.
Brezvoljna sem. Že nekaj dni. Sitnoba pleše po mojih sobanah. Sem kot kislo zelje.
Rjavi fižolček razvedri drobovje, prežene sitnobo, nasmeji kisel obraz in sem spet jaz.
Za tišje pesmi poiščem miren kraj. V odmaknjenem kotu roka sama piše.
Brez govorjenja, glasbe, radovednih oči, na samem, v zatišju, pesem se rodi.
