Vezem modro. Povprek in v krogih. Kot nasmeh tvojih oči.
Vezem rumeno. Svetlo in sončno. Kot dotik otroških dlani.
Vezem rdeče. Drobne kvadratke. Kot bolečino, ki spi. <* * *>
Končno. Ustavljeni konji. Le še počasi. Za dušo.
Bilo je eno samo hitenje, po travi, preprogah, stopnicah… za znanjem, imetjem, otroci…
Zdaj počivam. Rišem. Pišem pesmi. Kramljam s soncem. Ne hitim. <* * *>
Brezvoljna sem. Že nekaj dni. Sitnoba pleše po mojih sobanah. Sem kot kislo zelje.
Rjavi fižolček razvedri drobovje, prežene sitnobo, nasmeji kisel obraz in sem spet jaz. <* * *>
Za tišje pesmi poiščem miren kraj. V odmaknjenem kotu roka sama piše.
Brez govorjenja, glasbe, radovednih oči, na samem, v zatišju, pesem se rodi.