Temni se.
Dežni oblaki sprehajajo nebo,
tebe ni.
Noč strmi vame,
ne spim v svojem kvadratu,
predem tišino.
Čakam.
Slišim prebujanje jutra:
zdrs rose s pajčevine
razpete do okna,
ščebet razčeperjenih vrabcev,
raztresenih po dvorišču,
šušljanje vetra med listi
hrušk v sadovnjaku,
minevanje časa
v osamljeni duši.
Prinesi mi
košček bistrega zraka
iz jutranje megle.
Prinesi
prgišče prosojne prsti
iz večernega mraka.
Prinesi še
zvrhano čašo teme,
da skupaj nazdraviva.
Si mehka svetloba
mračnega.
Si sveža sapa
zatohlega.
Si mladostni vonj
postaranega.
Si prišepet
neizrečenega.
Si.
Prisluhni šepetanju trav
od jesenskih vetrov razmajanih,
od težkih stopal potlačenih.
Prisluhni željam zrelih hrušk
v soncu dišeče nasmejanih
od pričakovanja izpolnitve.
Prisluhni prišepetu zvezd
trepetljavih sredi nočnega neba
od bojazni prihajajočega dne.
Prisluhni še meni,
skušam reči hvala, hvala da si.
Razbremenjene izkušnje
ob travniku večera
luščijo razblinjene sanje -
akvarel življenja.
Zamolkle risbe škreblja
razcefran podobar vsakdana.
In tistih nekaj svetlih,
delo sončnega slikarja,
bledi v nerazpoznavno.
Zarožljale so stare verige,
gruča vklenjenih spak.
Vpete prepovedi , brige,
odtopotale so v zrak.
Pot zdaj se po svoje ravna,
zlahka premaga ovire,
sproščeno iz dneva v dan
jo usmerja...
življenje.
Popotnik skozi življenje
podaja roko
pozabljenim potokom juter,
razvalinam praznih večerov,
slapovom dremavih obljub,
skritim makom
med klasi besed,
razkošju tišine.
Korenine se trgajo,
ostaja bodljikavi grm
ob večernem ribniku.
Topel dih morja
se izgublja
v zaprašenih omarah.
Med stenami kašelj,
v zraku pa vonj po sivki,
spominih, pozabi....
Nekaj škreblja,
se objema z besedami,
se poljublja s peresom.
Nekaj šušlja,
se predaja šelestu,
se ogleduje v vodnjaku.
Nekaj kramlja,
se poboža z očmi,
se naseli v dušo.
Odsev zamolčanega
v motni gladini.
Odmev zašepetanega
v gluhi tišini.
Odraz nedoživetega
v sončni gorčini.
Odpev zamrmranega
v skriti belini.
Odšepet.
Večer nalega na veke,
dan je bil dolg, utrujajoč.
Prinaša mraz veter v srce,
odganjam raztrgano bol,
še hočem živeti.
Še čuti šumenje valov,
pesem škržata na boru,
jek vriskov z gora,
besede iz ust svojih vnukov...
Bolečini navkljub
hočem
in moram živeti.
Črte na gladkem
kamenju ob morju,
okrogli ostanki
kultur iz davnine.
Venomer se
gradi in podira,
postavlja in ruši...
Ostaja le
drobno kamenje
z nemimi črtami
davnih zablod.
Temni se.
Dežni oblaki sprehajajo nebo,
tebe ni.
Noč strmi vame,
ne spim v svojem kvadratu,
predem tišino.
Čakam.
Slišim prebujanje jutra:
zdrs rose s pajčevine
razpete do okna,
ščebet razčeperjenih vrabcev,
raztresenih po dvorišču,
šušljanje vetra med listi
hrušk v sadovnjaku,
minevanje časa
v osamljeni duši.
Prinesi mi
košček bistrega zraka
iz jutranje megle.
Prinesi
prgišče prosojne prsti
iz večernega mraka.
Prinesi še
zvrhano čašo teme,
da skupaj nazdraviva.
Si mehka svetloba
mračnega.
Si sveža sapa
zatohlega.
Si mladostni vonj
postaranega.
Si prišepet
neizrečenega.
Si.
Prisluhni šepetanju trav
od jesenskih vetrov razmajanih,
od težkih stopal potlačenih.
Prisluhni željam zrelih hrušk
v soncu dišeče nasmejanih
od pričakovanja izpolnitve.
Prisluhni prišepetu zvezd
trepetljavih sredi nočnega neba
od bojazni prihajajočega dne.
Prisluhni še meni,
skušam reči hvala, hvala da si.
Razbremenjene izkušnje
ob travniku večera
luščijo razblinjene sanje -
akvarel življenja.
Zamolkle risbe škreblja
razcefran podobar vsakdana.
In tistih nekaj svetlih,
delo sončnega slikarja,
bledi v nerazpoznavno.
Zarožljale so stare verige,
gruča vklenjenih spak.
Vpete prepovedi , brige,
odtopotale so v zrak.
Pot zdaj se po svoje ravna,
zlahka premaga ovire,
sproščeno iz dneva v dan
jo usmerja...
življenje.
Popotnik skozi življenje
podaja roko
pozabljenim potokom juter,
razvalinam praznih večerov,
slapovom dremavih obljub,
skritim makom
med klasi besed,
razkošju tišine.
Korenine se trgajo,
ostaja bodljikavi grm
ob večernem ribniku.
Topel dih morja
se izgublja
v zaprašenih omarah.
Med stenami kašelj,
v zraku pa vonj po sivki,
spominih, pozabi....
Nekaj škreblja,
se objema z besedami,
se poljublja s peresom.
Nekaj šušlja,
se predaja šelestu,
se ogleduje v vodnjaku.
Nekaj kramlja,
se poboža z očmi,
se naseli v dušo.
Odsev zamolčanega
v motni gladini.
Odmev zašepetanega
v gluhi tišini.
Odraz nedoživetega
v sončni gorčini.
Odpev zamrmranega
v skriti belini.
Odšepet.
Večer nalega na veke,
dan je bil dolg, utrujajoč.
Prinaša mraz veter v srce,
odganjam raztrgano bol,
še hočem živeti.
Še čuti šumenje valov,
pesem škržata na boru,
jek vriskov z gora,
besede iz ust svojih vnukov...
Bolečini navkljub
hočem
in moram živeti.
Črte na gladkem
kamenju ob morju,
okrogli ostanki
kultur iz davnine.
Venomer se
gradi in podira,
postavlja in ruši...
Ostaja le
drobno kamenje
z nemimi črtami
davnih zablod.
