NOČ MAHA V POZDRAV

Noč maha v pozdrav,
že rojeva se nova temina.
Eno samo temnenje.
Sonce, le bleda luč,
ne svetli dneva brez vonja,
brez sprehoda v dvoje,
brez klepeta ob kavi.
Prazna samota.
Tihe stopinje po praznini.
Prepočasi pozabljam.
Odpreti moram vrata
novi pomladi,
novim vonjem,
svetlobi.

Tudi če prižgeš
le bledo luč v očeh,
vidim sijoče zvezde
modrega neba,
vidim pot
po širnem vesolju
do najinega planeta.
Primi me, odletiva.

ukradla sem čas
očistila svoje podstrešje
ometla pajčevine
odstranila odvečno navlako
ostale so čiste misli
premišljevanje o vnukih
o soncu o poeziji
in nasmeh

razglašena lovim svojo misel
grabim se na kup
včeraj lahkotna, brezskrbna
danes zgrbljena, zaskrbljena
bom zmogla težo
mama med zvezdami
sama na trdih tleh
je že moja jesen

Eksplozija pesmi.
Hudournik stihov.
Nato suša.
Popolna.
Ni besed, niti črke.
Pesmi so utihnile.
Praznina.
Morda bodo spet prišle.
Kot dež.

Tonetu Pavčku

Pretrgana podoba pesnika.
Poet za otroke.
Juri Muri v Afriki.
Besede za sladkosnede.
Juri Muri po Sloveniji.
Otrok do konca.
Zaljubljen v življenje,
v obstoj, v poezijo.
Stihi in sonce.
Razkošje besed.
Upočasnitve.
Bil je.
Ostale so pesmi.
Dediščina.
Z njimi podoba.
Nepretrgana.
Cela.

Pričakovanje
razpreda mreže.
Kmalu prideš.
Ne vidim te še.
Zaznavam že.
Svetlejše so sence,
glasnejša tišina,
hitrejši utrip.
Poznana hoja.
Širok nasmeh.
Ujeta v toplo mrežo.

Oprano jesensko nebo.
Pod njim med kamni
kraško borovje, brinje,
nezahtevno, vajeno burje,
zelenilo v veliko odtenkih.
Zlatorjave polegle trave
gostijo raztresene
ognjene grmiče,
kupčke krvavečih ran,
spomin na vihranje vojn,
za mene
neboleče dotike ognja,
toploto krasa.

odlagam
razhojene copate
obrabljene fižolovke
okruške popitih kav
odtrgane gumbe
burjo, jesenske meglice
polomljena polkna
neprespane noči …
na breg starega planeta
naplavina med zvezdami