Ostala sem pred vrati. Nekajkrat sem v besu še brcnila vanje, nato sem sedla na mrzle lisaste stopnice in pihala v prst. Videti je bil zlomljen, skoraj pravokotno upognjen v nepravo smer.
Seveda jočem.Velika drama mojega življenja.Verjetno tudi on joče. Zjokal se bo in odprl in oprostila mu bom, in on bo moral oprostiti meni, in prijazna bova drug z drugim, in vse bo drugače, in jemal me bo resno in spet se bo zaljubil vame in jaz ga bom imela rada kot kakega hišnega ljubljenčka, kot našo dobrodušno Tačko.
Prisluhnila sem. Tišina na drugi strani je grozeče odmevala, nič hlipanja, stopinj obupa, praznjenja steklenic za tolažbo, šepeta specanja v mobi, nič. Potrkala sem, nežno, skoraj plašno.
»Ne bodi otročji. Spusti me not.«
Tišina. Grozeča. Ne me hecat. Obesil se ni, preveč egoističen je, baraba. Me takole vreči ven, Skoraj nago, izpostavljeno, ranljivo, sredi noči na stopnišče. Betonske, hladne. Žarnica ne gori, Non stop pritiskam na avtomat, svetloba, tema, in tema za vrati.
»Poslušaj«, rečem, »saj sva vendar odrasla. Pogovoriva se. Zebe me.«
Res me zebe. Preklete stopnice in ta socialistični blok. Že davno bi se morala odseliti, kupiti kako vrstno hiško, za začetek, ne pa vrata, ki pobirajo čenče in avtomat, ki ugaša in teraco, slabo mi je od teraca na tleh in vrat s kukali in polomljenih stikal in razstrosenih reklam v predverju. Prekleto, le kaj dela. Če ne odpre? Kam naj v pižami in prst neznansko boli. Kdo bi si mislil, tak neodloćen mečkač, pa me vrže ven in mimogrede zlomi še prst. Saj je vendar prav nedolžno, nič usodnega se še ni izcimilo. Samo na izletu smo bili in Timi je potem dvignil brado, takole pomenljivo in vprašal:
»A ti si v njega?«
Mojbog takole se zdaj pogovarjajo otroci. Racionalno krajšajo stavke. Ja, kaj pa vem, res ne vem. Robi me pač osvaja in meni prija. Nov samec v službi. Tako osamljen in prijazen in zaljubljen. Pravico imam do nežnosti in vznemirjenja in življenja.
Pri nas je tako postano. Vsak dan isto. Hrana in TV in cunje, same cunje, v košu, v stroju, zmečkane, odvržene, popackane in potem gore zlikanih, skladovnice do neba, z logotipi, z majčkenimi pomebnimi našitki, ki nas določajo. Za kozlat! A je čudno, če potem zvečer nočem? Telovadba brez metuljčkov v trebuhu, urnik, na pamet naučena lekcija. Jaz se ne grem.
Zelo me zebe, v pritličju koraki, pa ne, da gredo sem gor v tretje. Ne, odprta vrata v prvem, a zdaj se pride domov, slišim, bogve, kje se je vlačil, verjetno nič usodnega, pivska družba. Pa kje so vsi poročeni dedci, največ kar si upajo je prazniti kozarce in se ustiti. Besede. Kaka ritka. Gobcanje.
Vrata nasproti našim so se odškrnila, hlastno sem vstala.»Smeti sem odnesla,« rečem.«Me gospodinje, nikoli ne počivamo, saj veste in…« mencam in se sovražim, sebe, vse gospodinje in oprezujoče oči in ušesa za vrati in mojega novega sovražnika, za katerega sem mislila, še pred uro sem mislila, da je nekdo drug, drugače sem mislila.
»Vstopite«, reče »saj boste zmrznili, tu, na betonu.«
Mrzlično sestavljam primerno zgodbo, izgubljeni ključi, nenadna izguba spomina, kaka čudna bolezen, nekaj verjetnega za ohranitev videza male srečne družinice, male pridne gospodinje, male lažnivke .
»Za kavo je verjetno prepozno ali prezgodaj,« reče, »kaj močnega bi vam prijalo, tega pa nimam. To ni moja slabost, hvala bogu, nikoli niti kaplje alkohola. Ampak knjige, zasvojena sem s knjigami. Tudi danes, čitam in pozabim na uro in potem me zaloti jutro.«
Pogreznjena sem v naslanjač, na tleh je res knjiga, soseda pa toči vodo v kuhinji, zdaj je nastavila skodelici, gledam njen hrbet, drgnem premražena kolena, prst je rdeč, debel, postaja modrikast, preklet tiran, plačal boš, prisežem.
»Čaj bo v redu.« reče » Boli, kaj? Jutri pojdete k zdravniku. Saj ni prvič, kajne?«
Coprnica stara, čaju navkljub in odprtim vratom, da se takole vtika.
»Oprostite, vem, ne bi smela.« reče.
»Vaša mala Anja, saj je Anja, ne? Tako lepa deklica, mi je rekla ati in mama se tepeta, zato, oprostite, res. Čaj je topel. Prijal vam bo. Jaz ne vem dosti o življenju, vse le iz knjig, veste.«
Ti smrklja, kaj si bo še izmislil ta otrok, že od rojstva, prisežem, že od rojstva kot da ni moja. Njegova. Prva beseda ati, zdaj ati, vedno ati. Timi, moj prvorojeni, ljubljeni Timi je čisto drugačen. In kako je danes govoril z Robijem. Odraslo. Všeč mu je bil. Torej je bila Anja, lahko bi vedela, podlasica mala, ona. Jaz pa sem mislila prijateljice v narekovajih, naključno srečanje kake kolegice iz službe in je izvedel, da sem še, še vedno, vredna greha, kot rečejo.
»Oprostite še enkrat,« reče, »pustiva to, če vam je nerodno. Popijte čaj!«
Najlažje bi bilo jokati. Ali vpiti. Nočem biti prekleta ženica s cunjo v roki, računovodja, kontrolorka, nergačka, ki vzgaja, pobiralka nogavic in igrač, kuharica z zažgano hrano v pečici, garačka, ki se grebe za plačo v službi, nočem biti v vrsti, klonirana štiridesetletnica svojih znank.
»A dosti čitate?« rečem. Nekaj moram reči v zahvalo za azil. Jaz nikoli ne čitam, Upira se mi. Nekoč davno se mi je zamerilo, papir, nabuhlost, patetika.
»Ja, kot sem rekla, preveč morda. Življenje pa je tam, pri vas.«
Glej, glej, pa ne da mi zavida.
»Vi nič ne berete? Saj nimate časa, kajne?«
»No, morala sem. V srednji šoli, tiste klasike in to. Nesrečnike, Ano Karenino, Sestro Carrie.«
Še sama ne vem, od kod so se vzeli. Naslovi, odlomki, zabrisani. Stara je kar zažarela. Se presedla, vstala, nosila knjige, govorila, govorila, kratke vsebine, citati, anekdote. Naše najboljše prijateljice, ućiteljice življenja, take, kaj sem hotela.V pižami, z zlomljenim prstom, z zlomljenim zakonom in verjetno že dolgo zlomljenim srcem. Oprostite, tisti stavki iz knjig so me okužili. Nevede. Zahrbtno.
»Moja najljubša knjiga je Ana Karenina« je rekla zjutraj, ko sem spet prežala na stopnicah, pred nekoč najinimi vrati srečnega para, prežala, da si utrem pot, odločno, poberem Timija in tisto edino oblekco iz Prade in potem grem.
»Tako tragična junakinja, tako nesrečna, tako mila, ljuba in nežna.« je rekla.
Samo medlo se mi svetlika, to bo kak odlomek, kako Audrey Hepburn teče za vlakom, teče v dopetni črni obleki, tako krhka, zlomljena, izdana, teče pod vlak, sneži, mraz zarezuje v srčast obraz in oči se neznasko prazne zazrejo v gledalke. Poudarjam, gledalke.
Če mi ne da Timija? In če Robi? Kako je bilo?
Morda bom šla v knjižnico in si sposodila Ano Karenino.
ANA KARENINA V PIŽAMI
Ostala sem pred vrati. Nekajkrat sem v besu še brcnila vanje, nato sem sedla na mrzle lisaste stopnice in pihala v prst. Videti je bil zlomljen, skoraj pravokotno upognjen v nepravo smer.
Seveda jočem.Velika drama mojega življenja.Verjetno tudi on joče. Zjokal se bo in odprl in oprostila mu bom, in on bo moral oprostiti meni, in prijazna bova drug z drugim, in vse bo drugače, in jemal me bo resno in spet se bo zaljubil vame in jaz ga bom imela rada kot kakega hišnega ljubljenčka, kot našo dobrodušno Tačko.
Prisluhnila sem. Tišina na drugi strani je grozeče odmevala, nič hlipanja, stopinj obupa, praznjenja steklenic za tolažbo, šepeta specanja v mobi, nič. Potrkala sem, nežno, skoraj plašno.
»Ne bodi otročji. Spusti me not.«
Tišina. Grozeča. Ne me hecat. Obesil se ni, preveč egoističen je, baraba. Me takole vreči ven, Skoraj nago, izpostavljeno, ranljivo, sredi noči na stopnišče. Betonske, hladne. Žarnica ne gori, Non stop pritiskam na avtomat, svetloba, tema, in tema za vrati.
»Poslušaj«, rečem, »saj sva vendar odrasla. Pogovoriva se. Zebe me.«
Res me zebe. Preklete stopnice in ta socialistični blok. Že davno bi se morala odseliti, kupiti kako vrstno hiško, za začetek, ne pa vrata, ki pobirajo čenče in avtomat, ki ugaša in teraco, slabo mi je od teraca na tleh in vrat s kukali in polomljenih stikal in razstrosenih reklam v predverju. Prekleto, le kaj dela. Če ne odpre? Kam naj v pižami in prst neznansko boli. Kdo bi si mislil, tak neodloćen mečkač, pa me vrže ven in mimogrede zlomi še prst. Saj je vendar prav nedolžno, nič usodnega se še ni izcimilo. Samo na izletu smo bili in Timi je potem dvignil brado, takole pomenljivo in vprašal:
»A ti si v njega?«
Mojbog takole se zdaj pogovarjajo otroci. Racionalno krajšajo stavke. Ja, kaj pa vem, res ne vem. Robi me pač osvaja in meni prija. Nov samec v službi. Tako osamljen in prijazen in zaljubljen. Pravico imam do nežnosti in vznemirjenja in življenja.
Pri nas je tako postano. Vsak dan isto. Hrana in TV in cunje, same cunje, v košu, v stroju, zmečkane, odvržene, popackane in potem gore zlikanih, skladovnice do neba, z logotipi, z majčkenimi pomebnimi našitki, ki nas določajo. Za kozlat! A je čudno, če potem zvečer nočem? Telovadba brez metuljčkov v trebuhu, urnik, na pamet naučena lekcija. Jaz se ne grem.
Zelo me zebe, v pritličju koraki, pa ne, da gredo sem gor v tretje. Ne, odprta vrata v prvem, a zdaj se pride domov, slišim, bogve, kje se je vlačil, verjetno nič usodnega, pivska družba. Pa kje so vsi poročeni dedci, največ kar si upajo je prazniti kozarce in se ustiti. Besede. Kaka ritka. Gobcanje.
Vrata nasproti našim so se odškrnila, hlastno sem vstala.»Smeti sem odnesla,« rečem.«Me gospodinje, nikoli ne počivamo, saj veste in…« mencam in se sovražim, sebe, vse gospodinje in oprezujoče oči in ušesa za vrati in mojega novega sovražnika, za katerega sem mislila, še pred uro sem mislila, da je nekdo drug, drugače sem mislila.
»Vstopite«, reče »saj boste zmrznili, tu, na betonu.«
Mrzlično sestavljam primerno zgodbo, izgubljeni ključi, nenadna izguba spomina, kaka čudna bolezen, nekaj verjetnega za ohranitev videza male srečne družinice, male pridne gospodinje, male lažnivke .
»Za kavo je verjetno prepozno ali prezgodaj,« reče, »kaj močnega bi vam prijalo, tega pa nimam. To ni moja slabost, hvala bogu, nikoli niti kaplje alkohola. Ampak knjige, zasvojena sem s knjigami. Tudi danes, čitam in pozabim na uro in potem me zaloti jutro.«
Pogreznjena sem v naslanjač, na tleh je res knjiga, soseda pa toči vodo v kuhinji, zdaj je nastavila skodelici, gledam njen hrbet, drgnem premražena kolena, prst je rdeč, debel, postaja modrikast, preklet tiran, plačal boš, prisežem.
»Čaj bo v redu.« reče » Boli, kaj? Jutri pojdete k zdravniku. Saj ni prvič, kajne?«
Coprnica stara, čaju navkljub in odprtim vratom, da se takole vtika.
»Oprostite, vem, ne bi smela.« reče.
»Vaša mala Anja, saj je Anja, ne? Tako lepa deklica, mi je rekla ati in mama se tepeta, zato, oprostite, res. Čaj je topel. Prijal vam bo. Jaz ne vem dosti o življenju, vse le iz knjig, veste.«
Ti smrklja, kaj si bo še izmislil ta otrok, že od rojstva, prisežem, že od rojstva kot da ni moja. Njegova. Prva beseda ati, zdaj ati, vedno ati. Timi, moj prvorojeni, ljubljeni Timi je čisto drugačen. In kako je danes govoril z Robijem. Odraslo. Všeč mu je bil. Torej je bila Anja, lahko bi vedela, podlasica mala, ona. Jaz pa sem mislila prijateljice v narekovajih, naključno srečanje kake kolegice iz službe in je izvedel, da sem še, še vedno, vredna greha, kot rečejo.
»Oprostite še enkrat,« reče, »pustiva to, če vam je nerodno. Popijte čaj!«
Najlažje bi bilo jokati. Ali vpiti. Nočem biti prekleta ženica s cunjo v roki, računovodja, kontrolorka, nergačka, ki vzgaja, pobiralka nogavic in igrač, kuharica z zažgano hrano v pečici, garačka, ki se grebe za plačo v službi, nočem biti v vrsti, klonirana štiridesetletnica svojih znank.
»A dosti čitate?« rečem. Nekaj moram reči v zahvalo za azil. Jaz nikoli ne čitam, Upira se mi. Nekoč davno se mi je zamerilo, papir, nabuhlost, patetika.
»Ja, kot sem rekla, preveč morda. Življenje pa je tam, pri vas.«
Glej, glej, pa ne da mi zavida.
»Vi nič ne berete? Saj nimate časa, kajne?«
»No, morala sem. V srednji šoli, tiste klasike in to. Nesrečnike, Ano Karenino, Sestro Carrie.«
Še sama ne vem, od kod so se vzeli. Naslovi, odlomki, zabrisani. Stara je kar zažarela. Se presedla, vstala, nosila knjige, govorila, govorila, kratke vsebine, citati, anekdote. Naše najboljše prijateljice, ućiteljice življenja, take, kaj sem hotela.V pižami, z zlomljenim prstom, z zlomljenim zakonom in verjetno že dolgo zlomljenim srcem. Oprostite, tisti stavki iz knjig so me okužili. Nevede. Zahrbtno.
»Moja najljubša knjiga je Ana Karenina« je rekla zjutraj, ko sem spet prežala na stopnicah, pred nekoč najinimi vrati srečnega para, prežala, da si utrem pot, odločno, poberem Timija in tisto edino oblekco iz Prade in potem grem.
»Tako tragična junakinja, tako nesrečna, tako mila, ljuba in nežna.« je rekla.
Samo medlo se mi svetlika, to bo kak odlomek, kako Audrey Hepburn teče za vlakom, teče v dopetni črni obleki, tako krhka, zlomljena, izdana, teče pod vlak, sneži, mraz zarezuje v srčast obraz in oči se neznasko prazne zazrejo v gledalke. Poudarjam, gledalke.
Če mi ne da Timija? In če Robi? Kako je bilo?
Morda bom šla v knjižnico in si sposodila Ano Karenino.
