»Imam pa res srečo«, sem si rekla, ko sem zlezla iz obcestnega jarka in srečna preštela, da imam še vedno dve roki in nogi, no, koleno je bilo opraskano in enega čevlja nikjer, ampak glava in bicikel sta bila še tu, oboje sem potipala in si srečno oddahnila.
Vsako soboto so me poslali po kilo govedine za nedeljsko juho. Vrsta pred mesnico je bila dolga in muhe tečne: Imela pa sem srečo, ker je mesarju Špeharju pomagal sin. Ta še ni bil tako rejen kot ata in se je sukal med tnalom in pultom, da ga je bilo veselje gledati.
»Pol kilce mesa, pol kilce kosti, ja kaj pa mislite, da je krava brez kosti, še sreča, da ste na vrsti gospa, še malo, pa še kosti ne bo več«.
Tako pametno je govoril ta mladi Špehar in meni je ves čas mežikal in mi nakup lepo zavil, ga ročno v cekar položil, potem pa še za mano pritekel, češ, račun ste pozabili, gospodična.
A je potem čudno, če sem cesto zgrešila? Na tistem cegelcu je mladi junak napisal: Zvečr me počak, na drugi strani pa: pri kapeli, 8 H.
Doma sem dala meso v vedro in ga spustila v studenec, tak hladilnik smo imeli, ampak sreča je bila preveliko breme in sem vedro malo preveč globoko spustila, da je meso v globino odplavalo.
Take prozaične stvari, ko se mi obetajo nebeški užitki duha in ljubezni, imam pa res srečo, to poletje, ha, počakajte punce, septembra, ko bo spet šola, bom tudi jaz o ljubezni govorila. To z mesom, to bo naša mačka kriva, taka malenkost mi ne bo sreče kalila.
Pri kapeli Gašperja zvečer ni bilo, na izvezenem prtu na oltarju pa kamen in spet listek, da naj drugi dan obvezno na tombolo pridem, ki se bo v bližnji vasi na travniku vršila, in da imam lepe oči, ki mu spati ne pustijo.
Nad vrati kapele je pisalo: V tvoje varstvo se prepustimo. Sreča mi je sicer pogled zameglila, ampak bi prisegla, da mi je Marija pomežiknila, in sem od sreče zapela Marija skoz življenje…
Moje priljubljene angleške, ki sem jih sicer na radiu Luksemburg lovila, so se v tem poduhovljenem trenutku zdele čisto bogoskrunstvo.
Ej, Špela, glej, da kaj ne zamočiš. In sem pripravila teren. Popoldne moram nujno po eno nalogo k Štefki, ki je moja sošolka in je neoporečna. Očala nosi in na koru poje in šivat zna. Tja lahko grem, še silijo me doma, da bi se njenih dobrih manir nalezla. Kaj naj pa oblečem? Sestra ima eno tako krilo kot Natalie v filmu Poletje v travi, v pasu nabrano, ene rožice so gor vtkane, in ji ga zvečer sunem in pod slamnjačo skrijem, lase si operem, s kisom splahnem, da se bodo svetili in jih potem na ličkanje navijem, ni, da bi brez kodrčkov fanta omrežila.
Še sreča, da so poletne noči kratke in je treba zjutraj pred nedeljsko mašo krave napast in čas mine. Naša Liska je bila deležna objemov in božanja, da je revica še na deteljo pozabila, kar v hlev se ji je mudilo in je bilo kosilo. Sem rekla, da imam srečo, za govedino še vprašali niso. Je ena kura nekaj šepala in smo jo snedli. Govedina bo na jutri počakala, je rekla mama in, da naj se lepo obnašam pri Štefki.
»Če ti bodo kaj dali, se lepo zahvali in reči, da ne boš, da si se že doma preveč najedla.«
Ata mi je kolo posodil, le prej sem ga morala s petrolejem namazat in je bilo kot novo, krilo sem že prej za ovinkom v koruzi skrila, malo predolgo je bilo, pa sem ga v pasu večkrat zavila, da sem kolena kazala, pomislite, pa za Mary Quant še slišala nisem, potem pa čez polje na veselico in tombolo, kjer so na odru pravega fička kot glavno nagrado kazali.
Cesta je bila prašna, luž ni bilo, da bi si krilo poškropila, le veriga mi je nagajala in sem imela od šmira črne roke in neke maroge po nogah, hujšega pa na srečo ni bilo. Travnik so prej krave popasle, ljudje so stare koce razgrnili, na plakatu, ki je na drogu visel je pisalo, da so kranjske skoraj zastonj, kozarce pa naj ljudje s sabo prinesejo in da bodo muzikantje, ki se jim Škrjančki pravi, lepe domače viže igrali. Pravkar so tisto star sem Dvajset let, pa moram it po svet urezali, jaz pa sem vrat stegovala in Gašperja iskala. Ene moje vrstnice, same važičke, so v krogu pri šanku stale in se hihitale, in se delale, da fantov še vidijo ne, oni so mišice napenjali in pljuvali, jaz pa sem ponosno glavo pokonci držala in sedla čisto pod oder, da me ne bo zgrešil moj mesar v gneči. Otročaji so se lovili, sladoledar je pri svojem vozičku čepel, v kotlu so se debele klobase bahale, sosedov Franček je hotel k meni sest, komaj sem se ga znebila, sem rekla, naj bo raje previden, ker imam uši, zato mi lasje tako čudno štrlijo, pa se je urno pobral in sem imela mir. Potem pa sem le Gašperja dočakala in mi je tombolsko karto prinesel. V roko mi jo je potisnil in mojo roko v svoji držal. Še sreča, ker se mi je tako tresla, da sva morala karto oba skupaj držati. Potem je muzika udarila tuš in se je tombola začela. Gasilec Francelj, ki ima bas je na sredi odra stal in se drl: Tri, trinajst, trideset. Njegovi hčerki Tinki so oči zavezali, z rokco je segala v košaro po listke, večkrat je zgrešila in ji je njena mama pomagala v pravo smer.
Listke mora obvezno nedolžno dete izvleči, da ne bo govoric o goljufiji. Tinca pa številk ne pozna in je vse pošteno in po pravilih.
Sem imela srečo, da je Gašper dobro slišal in še na mojo srečko škilil, ker mi je od sreče na uho udarilo in sem vse narobe slišala, videla sem pa tako kot bi v jesenski megli po gozdu blodila.
Gašper je svinčnik oslinil in številke obkrožal, toliko sem videla, da so moje že skoraj vse obkrožene, pa me ni zanimalo, sem raje gledala, kako mu en koder na čelo visi, pa kravato je imel z iglo k srajci pripeto in sem mislila, da je sigurno zlata. Mislim, igla, on je bil tako ali tako zlat, malo od sonca, še bolj od ljubezni. Njegova srečka pa je bila še čisto brez krogcev, viš, kako je zlat, meni je ta boljšo privoščil. Tak nemir je bil v meni, da nisem zdržala in sem malo vstala,
On pa:
»Počak, kaj pa imaš tu na riti?«
Sem še sama zavohala in bi se v zemljo vdrla, prav na kravjeku sem sedela, moje rožce na krilu sem pognojila. Še sreča, da je v tistem trenutku z odra zarjovelo:
»Ena polna vrsta naj po nagrado pride. Lepo z gatrožami poslikana steklenica in šest kozarcev je vredna,« je rekel gasilec Francelj in jo pokazal.
Prav rada bi jo imela, doma smo kar z zajemalko vodo srebali, servisa v kredenci smo se dotaknili le, ko smo imeli obisk iz mesta. Na, pa je Gašper spet rekel:
»Počak, ti imaš srečo, boš fička zadela.«
Zdaj me ni več za roko držal, malo vstran je sedel in nekaj okrog svojega nosa brkljal, jaz sem krilo s travo drgnila, da je bilo že čisto zeleno in so se rožice komaj še videle.
Potem je bil premor in so igrali Grabila je seno in Tam kjer murke cveto in takrat je Gašper izginil.
Videla sem, da se je k Cilki prislinil, pa prav k njej je moral, njo sem imela v želodcu že od prvega razreda, ker je jedla kruh z marmelado iz trgovine, kjer je bila njena mama trgovka.
»Še sreča, da kdo k meni ne sede«, sem si rekla in buljila v karto in krogce s tintnim svinčnikom ozaljšane.
Spet je k meni Frančka zaneslo, sem videla, da mu je nekdo pijačo kupil, je komaj na nogah stal.
»Boš videla. Spet ne bodo dali prve nagrade. Premalo kart so prodali,« je rekel in se majal.
Brigala je mene nagrada, moja sreča me je skrbela, to. Pa madež. Pa sramota.
Prehitro sem sodila, mesarček je spet k meni prisedel, le nekam vstran je gledal, nič več v moje lepe oči, svojo karto je v žep stlačil, na mojo pa na hrbtno stran z veliki črkami napisal Gašper Špehar, rojen 1944, Spodnji Gasteraj, mesarski vajenec l.r. Mi je bilo malo čudno, pa ne preveč, sem bila srečna, da se je vrnil in sem Cilki, ki je vame buljila prav nedamsko pokazala jezik.
Francelj na odru je rekel, da zdaj pa bo in so spet udarili tuš, Tinci je rutica z oči zdrsnila, malo so jo popravljali, prava gneča je bila okrog košare, ljudje so žvižgali, fantje so planke s plota pulili in z njimi po zraku mahali, sladoledar se je čisto na rob travnika umaknil, sonce je še kar sijalo.
Potem Francelj zabasiral:
»Trintrideset, petnajst, dvajset.«
Vsakokrat je pod odrom završalo kot bi vihar nastal, nato pa:
»Ah! Fuj! Sram vas bodi! Goljufi!«
Gasilci so se prijeli za roke in obkrožili oder. Pesti so se grozeče vzdigovale. Bilo je tako kot se za veselico spodobi. Kam pa pridemo brez poštenega pretepa, rešilca in črev na plotu.
Takrat je Francelj zavpil:
»Zadnja izžrebana številka je … sedem!«
»Tukaj, tukaj!« je vpil Gašper in že je bil na odru, moja srečka se je visoko dvignjena v njegovi desnici svetila v zlatem soncu.
Poletela sem k svojemu sončnemu kralju, ko je Gašper iztegnil roko in k sebi na oder potegnil rdečelično Cilko:
» Zadela sva fička!«
»Ti imaš pa res srečo,« je rekel Franček in mi z zvitkom trave drgnil madež z belega krila.
»Imam pa res srečo«, sem si rekla, ko sem zlezla iz obcestnega jarka in srečna preštela, da imam še vedno dve roki in nogi, no, koleno je bilo opraskano in enega čevlja nikjer, ampak glava in bicikel sta bila še tu, oboje sem potipala in si srečno oddahnila.
Vsako soboto so me poslali po kilo govedine za nedeljsko juho. Vrsta pred mesnico je bila dolga in muhe tečne: Imela pa sem srečo, ker je mesarju Špeharju pomagal sin. Ta še ni bil tako rejen kot ata in se je sukal med tnalom in pultom, da ga je bilo veselje gledati.
»Pol kilce mesa, pol kilce kosti, ja kaj pa mislite, da je krava brez kosti, še sreča, da ste na vrsti gospa, še malo, pa še kosti ne bo več«.
Tako pametno je govoril ta mladi Špehar in meni je ves čas mežikal in mi nakup lepo zavil, ga ročno v cekar položil, potem pa še za mano pritekel, češ, račun ste pozabili, gospodična.
A je potem čudno, če sem cesto zgrešila? Na tistem cegelcu je mladi junak napisal: Zvečr me počak, na drugi strani pa: pri kapeli, 8 H.
Doma sem dala meso v vedro in ga spustila v studenec, tak hladilnik smo imeli, ampak sreča je bila preveliko breme in sem vedro malo preveč globoko spustila, da je meso v globino odplavalo.
Take prozaične stvari, ko se mi obetajo nebeški užitki duha in ljubezni, imam pa res srečo, to poletje, ha, počakajte punce, septembra, ko bo spet šola, bom tudi jaz o ljubezni govorila. To z mesom, to bo naša mačka kriva, taka malenkost mi ne bo sreče kalila.
Pri kapeli Gašperja zvečer ni bilo, na izvezenem prtu na oltarju pa kamen in spet listek, da naj drugi dan obvezno na tombolo pridem, ki se bo v bližnji vasi na travniku vršila, in da imam lepe oči, ki mu spati ne pustijo.
Nad vrati kapele je pisalo: V tvoje varstvo se prepustimo. Sreča mi je sicer pogled zameglila, ampak bi prisegla, da mi je Marija pomežiknila, in sem od sreče zapela Marija skoz življenje…
Moje priljubljene angleške, ki sem jih sicer na radiu Luksemburg lovila, so se v tem poduhovljenem trenutku zdele čisto bogoskrunstvo.
Ej, Špela, glej, da kaj ne zamočiš. In sem pripravila teren. Popoldne moram nujno po eno nalogo k Štefki, ki je moja sošolka in je neoporečna. Očala nosi in na koru poje in šivat zna. Tja lahko grem, še silijo me doma, da bi se njenih dobrih manir nalezla. Kaj naj pa oblečem? Sestra ima eno tako krilo kot Natalie v filmu Poletje v travi, v pasu nabrano, ene rožice so gor vtkane, in ji ga zvečer sunem in pod slamnjačo skrijem, lase si operem, s kisom splahnem, da se bodo svetili in jih potem na ličkanje navijem, ni, da bi brez kodrčkov fanta omrežila.
Še sreča, da so poletne noči kratke in je treba zjutraj pred nedeljsko mašo krave napast in čas mine. Naša Liska je bila deležna objemov in božanja, da je revica še na deteljo pozabila, kar v hlev se ji je mudilo in je bilo kosilo. Sem rekla, da imam srečo, za govedino še vprašali niso. Je ena kura nekaj šepala in smo jo snedli. Govedina bo na jutri počakala, je rekla mama in, da naj se lepo obnašam pri Štefki.
»Če ti bodo kaj dali, se lepo zahvali in reči, da ne boš, da si se že doma preveč najedla.«
Ata mi je kolo posodil, le prej sem ga morala s petrolejem namazat in je bilo kot novo, krilo sem že prej za ovinkom v koruzi skrila, malo predolgo je bilo, pa sem ga v pasu večkrat zavila, da sem kolena kazala, pomislite, pa za Mary Quant še slišala nisem, potem pa čez polje na veselico in tombolo, kjer so na odru pravega fička kot glavno nagrado kazali.
Cesta je bila prašna, luž ni bilo, da bi si krilo poškropila, le veriga mi je nagajala in sem imela od šmira črne roke in neke maroge po nogah, hujšega pa na srečo ni bilo. Travnik so prej krave popasle, ljudje so stare koce razgrnili, na plakatu, ki je na drogu visel je pisalo, da so kranjske skoraj zastonj, kozarce pa naj ljudje s sabo prinesejo in da bodo muzikantje, ki se jim Škrjančki pravi, lepe domače viže igrali. Pravkar so tisto star sem Dvajset let, pa moram it po svet urezali, jaz pa sem vrat stegovala in Gašperja iskala. Ene moje vrstnice, same važičke, so v krogu pri šanku stale in se hihitale, in se delale, da fantov še vidijo ne, oni so mišice napenjali in pljuvali, jaz pa sem ponosno glavo pokonci držala in sedla čisto pod oder, da me ne bo zgrešil moj mesar v gneči. Otročaji so se lovili, sladoledar je pri svojem vozičku čepel, v kotlu so se debele klobase bahale, sosedov Franček je hotel k meni sest, komaj sem se ga znebila, sem rekla, naj bo raje previden, ker imam uši, zato mi lasje tako čudno štrlijo, pa se je urno pobral in sem imela mir. Potem pa sem le Gašperja dočakala in mi je tombolsko karto prinesel. V roko mi jo je potisnil in mojo roko v svoji držal. Še sreča, ker se mi je tako tresla, da sva morala karto oba skupaj držati. Potem je muzika udarila tuš in se je tombola začela. Gasilec Francelj, ki ima bas je na sredi odra stal in se drl: Tri, trinajst, trideset. Njegovi hčerki Tinki so oči zavezali, z rokco je segala v košaro po listke, večkrat je zgrešila in ji je njena mama pomagala v pravo smer.
Listke mora obvezno nedolžno dete izvleči, da ne bo govoric o goljufiji. Tinca pa številk ne pozna in je vse pošteno in po pravilih.
Sem imela srečo, da je Gašper dobro slišal in še na mojo srečko škilil, ker mi je od sreče na uho udarilo in sem vse narobe slišala, videla sem pa tako kot bi v jesenski megli po gozdu blodila.
Gašper je svinčnik oslinil in številke obkrožal, toliko sem videla, da so moje že skoraj vse obkrožene, pa me ni zanimalo, sem raje gledala, kako mu en koder na čelo visi, pa kravato je imel z iglo k srajci pripeto in sem mislila, da je sigurno zlata. Mislim, igla, on je bil tako ali tako zlat, malo od sonca, še bolj od ljubezni. Njegova srečka pa je bila še čisto brez krogcev, viš, kako je zlat, meni je ta boljšo privoščil. Tak nemir je bil v meni, da nisem zdržala in sem malo vstala,
On pa:
»Počak, kaj pa imaš tu na riti?«
Sem še sama zavohala in bi se v zemljo vdrla, prav na kravjeku sem sedela, moje rožce na krilu sem pognojila. Še sreča, da je v tistem trenutku z odra zarjovelo:
»Ena polna vrsta naj po nagrado pride. Lepo z gatrožami poslikana steklenica in šest kozarcev je vredna,« je rekel gasilec Francelj in jo pokazal.
Prav rada bi jo imela, doma smo kar z zajemalko vodo srebali, servisa v kredenci smo se dotaknili le, ko smo imeli obisk iz mesta. Na, pa je Gašper spet rekel:
»Počak, ti imaš srečo, boš fička zadela.«
Zdaj me ni več za roko držal, malo vstran je sedel in nekaj okrog svojega nosa brkljal, jaz sem krilo s travo drgnila, da je bilo že čisto zeleno in so se rožice komaj še videle.
Potem je bil premor in so igrali Grabila je seno in Tam kjer murke cveto in takrat je Gašper izginil.
Videla sem, da se je k Cilki prislinil, pa prav k njej je moral, njo sem imela v želodcu že od prvega razreda, ker je jedla kruh z marmelado iz trgovine, kjer je bila njena mama trgovka.
»Še sreča, da kdo k meni ne sede«, sem si rekla in buljila v karto in krogce s tintnim svinčnikom ozaljšane.
Spet je k meni Frančka zaneslo, sem videla, da mu je nekdo pijačo kupil, je komaj na nogah stal.
»Boš videla. Spet ne bodo dali prve nagrade. Premalo kart so prodali,« je rekel in se majal.
Brigala je mene nagrada, moja sreča me je skrbela, to. Pa madež. Pa sramota.
Prehitro sem sodila, mesarček je spet k meni prisedel, le nekam vstran je gledal, nič več v moje lepe oči, svojo karto je v žep stlačil, na mojo pa na hrbtno stran z veliki črkami napisal Gašper Špehar, rojen 1944, Spodnji Gasteraj, mesarski vajenec l.r. Mi je bilo malo čudno, pa ne preveč, sem bila srečna, da se je vrnil in sem Cilki, ki je vame buljila prav nedamsko pokazala jezik.
Francelj na odru je rekel, da zdaj pa bo in so spet udarili tuš, Tinci je rutica z oči zdrsnila, malo so jo popravljali, prava gneča je bila okrog košare, ljudje so žvižgali, fantje so planke s plota pulili in z njimi po zraku mahali, sladoledar se je čisto na rob travnika umaknil, sonce je še kar sijalo.
Potem Francelj zabasiral:
»Trintrideset, petnajst, dvajset.«
Vsakokrat je pod odrom završalo kot bi vihar nastal, nato pa:
»Ah! Fuj! Sram vas bodi! Goljufi!«
Gasilci so se prijeli za roke in obkrožili oder. Pesti so se grozeče vzdigovale. Bilo je tako kot se za veselico spodobi. Kam pa pridemo brez poštenega pretepa, rešilca in črev na plotu.
Takrat je Francelj zavpil:
»Zadnja izžrebana številka je … sedem!«
»Tukaj, tukaj!« je vpil Gašper in že je bil na odru, moja srečka se je visoko dvignjena v njegovi desnici svetila v zlatem soncu.
Poletela sem k svojemu sončnemu kralju, ko je Gašper iztegnil roko in k sebi na oder potegnil rdečelično Cilko:
» Zadela sva fička!«
»Ti imaš pa res srečo,« je rekel Franček in mi z zvitkom trave drgnil madež z belega krila.
