Pravzaprav ničesar ne vidiš. Ne oluščenih fasad, ne bednih, oskubljenih grmičev, na katerih so obviseli papirnati robčki, ničesar. Veš le, da ti sledi. Nerodno se trudi, da bi je ne opazil. Star si bil kaka tri, mogoče štiri leta, ko te je prvič poslala v trgovino in si vedel, da te spremlja. Tistih dvajset, trideset korakov za tabo, pripravljena, da se skrije za vogal, se ustavi, ti pa se ne obrneš in ji pustiš veselje, da te lahko potem, ko varno prineseš štruco ali žemljo in v pest stisnjen, poten drobiž, pretirano in predolgo hvali. Tokrat ji ne boš vrnil denarja, vsaj danes ne. Pozneje, ko se izvlečeš.
Plazi se za tabo kot detektiv iz pogrošnih romanov, da odkrije gnezdo dealerjev. Kontrola je njena življenjska naloga. Že dolgo te ne hvali več. Ne šele teh nekaj tednov odkar je odkrila, da dvigaš denar z njenega računa, da si prodal nekaj figuric, na katere je nora. Začasno, seveda. Dokler ne uspeš. Zadihati moraš, nujno moraš zadihati. Sam.
Še zdaj ji ni jasno, enostavno ne neha. Tisti izlet na primer. Povabim vaju, kopanje na morju, sine, da se spoznamo, nobenih pridig, obljubim. Spet si nasedel. Polomija. Ves čas je buljila v vaju, direktno v žile, zasliševala Jano, ji skoraj izpulila knjigo in potem priliznjeno rekla:
»Ah, Bukowski, saj je prav zabaven, tako, za na plažo,« in vrnila knjigo.
Z dvema prstoma jo je držala, ves čas je imela v rokah osvežilne robce in brisala kot nora vse živo, vse, česar se je dotaknila Jana. In ves čas vprašaji, čeprav jih ni izrekla, tisti zakaj, prekleto, zakaj, je bil kot vklesan med vami. V hladilni torbi, med kamni, na brisači. Prekleto si rekel, gledal si vstran, trudil si se. Nima smisla.
Odplazila sta se z Jano, zaliv se je zdel varen. Nalašč, nalašč si govoril, Jana ni črhnila, le besno je frcala kamenje v sivo morje in odkimavala, nisi mogel, odvezal si trak, vrnila sta se kot skesanca.
Foter je bil kot običajno tiho in se je spet pomanjšal. Ob njej se vsi zdite pritlikavi in krivi kar tako, že česa. Včasih si še upal, da se ji bo uprl, rekel bi, pusti, to je naša, moška stvar, tako si mislil, pa ne, tebe je kar odpisal. Čutiš kako te gleda, kot tujca, kot vrinjenca, moška konkurenca. Rekel bi, smešno, stari, ne nori, to ni antični mit. Pa si raje tiho, pri vas ne razumejo šal in stari že ima malo enklavo na družinskem bojišču. Tvoj ata, brat, sestra, ti si odveč, ti si hočeš nočeš njen. Njen up, ponos, prihodnost, z vsem tem bremenom na grbi.
Naenkrat je cel kup kretenov, ki ti težijo. Na faksu, v bendu, doma. Zato se umakneš v sanje, v vzporedni svet. Saj nisi neumen, Primož, saj veš, da se lahko otreseš tega sranja. Za zdaj pač ne, ne danes. Ne pustiš se ujeti v ta ušivi vsakdan predvidljivosti, urnikov in pehanja za priznanji. V zanko začrtanih poti: študij, kariera, životarjenje v premajhnih, predmestnih blokovskih škatlah, s puncami, ki se spremenijo v male gospodinje s predpasniki.
Kar zdrsnil si v to, saj veš.
Maja je bila darilo, komaj si verjel, da te je opazila. Še veter je dišal po obljubah, namesto skript si bral liriko, bil si tako prekleto tu in živ. Uspelo ti je, najlepša punca pa tvoja, kar tako, samo zaradi tebe, se je zdelo.
»No,« je rekla mati »mala cipica te je očarala, nič čudnega, nisi edini, pravzaprav se kar prerivajo.«
Takrat si prvič pomislil, da moraš pobegniti. Verjetno si je slikala najbolj divje seksualne orgije, ki jih prireja Maja, v resnici se Maje še prav dotaknil nisi. Vse si premislil, gledal si ljubezenske prizore v filmih, zdaj so ti bili tako ljubi, moral si se prisiliti in skriti nasmeh, kar naprej ti je šlo na smeh, ljubim, ljubiš je bilo vse, kar si lahko mislil. Neslo te je do Majine hiše, kar naenkrat si bil pri vratih in se obrnil in šel spet nazaj do njenega vhoda, ne veš, kdo je pozvonil, mogoče si le pozvonil.
Tu boš končal, saj ni bilo samo to, za danes naj bo do tu. Mogoče…Maja zdaj hodi z nekim tipom, včasih ju vidiš in se obrneš vstran.
»Bodi srečen, da si se je znebil,« je rekla. Prisegel bi, da se je smejala, privoščljivo, zlobno. Pravzaprav ne veš, naenkrat je bil svet za debelo šipo nekje onkraj, zabrisan, potopljen v motno brozgo.
Tudi zato si se preselil k Jani, čeprav oba vesta, da je le surogat, bleda in žalostna kopija. Še lani se nisi zmenil zanjo, zdaj imata čudežen koren lečen. Osovraženi in ljubljeni beli prah. Kar zdrsnil si vanj, si že rekel, kar zdrsnil.
Le kaj si predstavlja zdaj, si misliš. Jim bo spraskala obraz, jim iztrgala mladiča, tem malim ribam? Pri miru naj te pusti. Naj se briga za svoje bedno družinsko življenje, za svoje travme, svoje postavljanje pred neumnimi kolegicami v službi, za svoj videz uspešne poslovne ženske, briga naj se za steklenico z viskijem, ki jo skriva med čistili.
Bedno, mati, bedno. Naj ne igra uboge, izmučene, trpeče matere, ki jo tepe usoda. Ni ji treba reševati te pred demoni tam zunaj. Preženeš jih s prgiščem drobiža v potni roki.
Nekdo te kliče, ne moreš zdaj, mudi se ti. Samo še en trip, toliko, da uresničiš projekt. Sijajna ideja to z bendom, potem boš nehal. Ko si high, vidiš belega slona, ki se smeje med puhastimi oblaki, mirno drsi med nebotičniki. Pravijo, da je to dobro znamenje. Beli slon napoveduje spremembe, pravijo.
Čudno, včasih misliš, da je prav tisti plišasti, povaljani slon brez enega okla, h kateremu si se stiskal, ko je oče ugasnil luč in so skozi stene sikale psovke besnih prepirov vzornih staršev.
Primož, si rečeš, pa vendar ne boš začel še s tem.
MILA -WHITE HORSE
Spet si vzela bolniško. Damjan je bivši sošolec, to je tako tolažeče, ta mreža znancev, na katere lahko računaš, zdravnik, sodnik, Primožev razrednik v gimnaziji. Tokrat je Damjan dolgo vrtal vate, pa kaj je, da hujšaš, da ni kaka neumna dieta, težave v zakonu? Povej vendar, izkašljaj se. Kake tabletke, morda?
»Saj veš, služba,« si rekla, »kar naprej stres, tekma z mladimi …«
Vidiš, da ti ne verjame, a kaj naj? Rečeš, da si izgubila kontrolo, da si ena tistih nemočnih bitij, ki jih preziraš?
Odkar veš zase, si načrtovala. Diploma, izbranec z največ možnih točk, poroka, otroci.
Primož seveda, prvi je lahko le primus, nato še dva, v priporočenih presledkih. Izšlo se je, deklica nato še en fant, formula je bila popolna.
Oborožena s priporočili dr. Spocka, s tisoč in enim priročnikom o vzgoji, kaj bi lahko šlo narobe? Sicer pa si imela pomembnejše naloge. Prikopati se do pravih delnic, zbiranje priporočil za odobritev kredita, napredovanje, odkupi, lobiji. Tvoj skrbno izbrani sopotnik je večino časa mrmral:
»Naredi kot veš, boš že ti, aha, ja ...« in lovil ribe.
Nisi ga premaknila, nazadnje si se vdala. Se tu in tam potolažila, priznaj. Nikoli do konca, do nezavesti, kot tvoji doma, oba, mati in potem še oče. Le tu in tam požirek, za pogum, za preživetje. Komu si škodovala s tem? In kaj jim je manjkalo, si praviš. Očitno funkcionirajo.
Tvoja hčerka, tvoj najmlajši. Tvoj mož. Za hčerko se sprašuješ odkod se je vzelo to stremuško bitje, ta primer piflarke na kvadrat, ki ji ni mar za videz, ni ti jasno odkod ta mali, ki je večino časa neviden in ne črhne po nemarnem, le, ko ga resno zaslišiš, zamomlja kaj nedoločnega in gleda mimo tebe. Moža si odpisala, sama ne veš kdaj, prav pride kot nemi spremljevalec na prireditvah, kjer se moraš pojaviti. Torej ne računaš nanje, tu so kot omare, ki jih tu in tam obrišeš, jih napolniš s svežim perilom, brez odvečnih misli skrbiš zanje, zate so kot ozadje za sliko rutinske vsakdanjosti. Ampak Primož. Tako pameten, da si prirejala zasebno kviskoteko, kjer je blestel kot čudežni otrok. Tako ubogljiv in sramežljiv deček, ki se te je držal za roko še, ko sta se vpisala v gimnazijo.
Po maturi sta se prvič sprla, šlo je za neko dekle, neko frfotavko, ki je sanjala o lepotni kraljici. Komaj si mu odprla oči a potem, ko je hotel na humanistiko in si ga prepričala, da je edina prava izbira ekonomija ali vsaj pravo, se ni več upiral. Tvoj fant.
Slediš svojemu prvorojencu, paziš na primerno razdaljo, vročina puhti že sredi dopoldneva, Primož pa nosi majico z dolgimi rokavi, da se ne vidijo vbodi na podlakti. Tako dolgo si si zatiskala oči, ko se je vračal nekje proti jutru in prazno strmel vate, si ga ovohavala, da bi zaznala smrad po pivu, vinu. To bi razumela, s tem bi se lahko spopadla. Nobenega alkohola ni bilo.
»Zadet je,« te je prešinilo kot razodetje in kobilice so prekrile nebo.
Prežala si na znamenja: ozke zenice, nenavadno dolgo zaklenjeno kopalnico, na hlače, ki so mu preširoko opletale okrog suhih nog.
»Ne nori,« je rekel mož, »domišljaš si, naš že ne.«
Po dolgem času si molila, da bi imel prav. Da bi imel vsaj tokrat prav in si res le domišljaš.
Seveda si ga vprašala. Mirno, mirno, si šepetala in štela kvadratke v preprogi, samo mirno, ko je govoril v presledkih, nepovezano, kot v sanjah nekaj o čistem nebu in ulici in da je beli slon, o čarobnem prstanu. Ničemur ni bilo podobno, zadrževala si bes in se izgubila v vzorcu, se zmotila v štetju, saj, poiskati moraš znance med psihiatri, psihologi, ti pa bedasto buljiš v tla in vidiš vsak madež. Telefonarila si sinovim prijateljem, težila njegovim znancem. V zadregi so jecljali v slušalko, oh ne bi vedeli, oprostite, prav zdaj morajo nujno… že kam.
Potem si preiskala sobo in našla pribor skrit v jogiju. Strmela si v ožgano žlico, del poročnega darila te je prešinilo in bila si besna nase, tako neprimerne misli, in nisi verjela. To bo pomota.
Ni se mu zdelo vredno tajiti.
»Tako ali tako ne boš razumela, nikoli nisi,« in roke so mu drhtele kot starcu.
»Ali se ne bi raje enostavno napil?« si mu rekla.
Še odgovoril ni. Napolnil je potovalko, vzel kitaro in šel. Vso noč si blodila, čakala pred diskotekami, prečesala parke, hodila ob reki in strmela vanjo. Blatna voda je smrdela po odplakah.
Potem si dolgo sedela v njegovi sobi, našla sliko neke deklice v belem, popisano s stihi.
So bili Primoževi? Mogoče. Ni bilo pomembno, pomembno je bilo, da ga najdeš.
Kako naj se skriješ v majhnem mestu? Kako naj v majhnem mestu prikriješ svoje grehe, družinsko sramoto, mala izdajstva?
Povedali so ti kako dolgo že traja, z naslado so pripovedovali podrobnosti in ti si se junačila, oh, saj veste, mladost, bo že, nič takega, se zgodi, je že nehal.
Hčerka te je premerila skozi debele leče in s svojim strogim, učiteljskim glasom oznanila, da njen malopridni, razvajeni, egoistični brat živi z izsušeno, izpito, mamilarsko nevesto, ki se verjetno prodaja za šus in naj vendar enkrat v življenju spoznaš, da je na svetu še kdo razen prvorojenega. Mlajši sin se te je izogibal še bolj vztrajno kot mož, oba sta hodila po prstih, z glavo med rameni.
»Vse vas imam enako rada,« si suho rekla.
Seveda si ga poiskala in obljubil je, da pride domov. Vsaj na kosilo. Prihaja in ti si ne moreš kaj, da bi ne strmela v njegove zenice, videla, da je spet izgubil nekaj kilogramov, ne moreš prezreti dolgih rokavov v poletni vročini. Nič več ne rečeš, nič ne reče.
Ko odhaja, se odplaziš iz stanovanja in mu slediš. Mimo peskovnikov brez peska, po dvorišču s polomljenimi gugalnicami, v podhod z grafiti in vonjem po scalini, čisto na koncu je nekdo narisal goloba, vse do trgovskega centra, kjer je vrvež poletnih razprodaj in ga izgubiš.
Vrneš se, gledaš tisto nalepko, ki obljublja moč in izprazniš skoraj polno steklenico viskija v odtok. Ima te, da bi umazanemu, pozabljenemu slonu v njegovi sobi, prišila izgubljen okel.
Nato pobereš svoje koščke, pazljivo jih lepiš, medtem ko poslušaš Janis Joplin.
K o n e c
PRIMOŽ - SANJE V BELEM
Pravzaprav ničesar ne vidiš. Ne oluščenih fasad, ne bednih, oskubljenih grmičev, na katerih so obviseli papirnati robčki, ničesar. Veš le, da ti sledi. Nerodno se trudi, da bi je ne opazil. Star si bil kaka tri, mogoče štiri leta, ko te je prvič poslala v trgovino in si vedel, da te spremlja. Tistih dvajset, trideset korakov za tabo, pripravljena, da se skrije za vogal, se ustavi, ti pa se ne obrneš in ji pustiš veselje, da te lahko potem, ko varno prineseš štruco ali žemljo in v pest stisnjen, poten drobiž, pretirano in predolgo hvali. Tokrat ji ne boš vrnil denarja, vsaj danes ne. Pozneje, ko se izvlečeš.
Plazi se za tabo kot detektiv iz pogrošnih romanov, da odkrije gnezdo dealerjev. Kontrola je njena življenjska naloga. Že dolgo te ne hvali več. Ne šele teh nekaj tednov odkar je odkrila, da dvigaš denar z njenega računa, da si prodal nekaj figuric, na katere je nora. Začasno, seveda. Dokler ne uspeš. Zadihati moraš, nujno moraš zadihati. Sam.
Še zdaj ji ni jasno, enostavno ne neha. Tisti izlet na primer. Povabim vaju, kopanje na morju, sine, da se spoznamo, nobenih pridig, obljubim. Spet si nasedel. Polomija. Ves čas je buljila v vaju, direktno v žile, zasliševala Jano, ji skoraj izpulila knjigo in potem priliznjeno rekla:
»Ah, Bukowski, saj je prav zabaven, tako, za na plažo,« in vrnila knjigo.
Z dvema prstoma jo je držala, ves čas je imela v rokah osvežilne robce in brisala kot nora vse živo, vse, česar se je dotaknila Jana. In ves čas vprašaji, čeprav jih ni izrekla, tisti zakaj, prekleto, zakaj, je bil kot vklesan med vami. V hladilni torbi, med kamni, na brisači. Prekleto si rekel, gledal si vstran, trudil si se. Nima smisla.
Odplazila sta se z Jano, zaliv se je zdel varen. Nalašč, nalašč si govoril, Jana ni črhnila, le besno je frcala kamenje v sivo morje in odkimavala, nisi mogel, odvezal si trak, vrnila sta se kot skesanca.
Foter je bil kot običajno tiho in se je spet pomanjšal. Ob njej se vsi zdite pritlikavi in krivi kar tako, že česa. Včasih si še upal, da se ji bo uprl, rekel bi, pusti, to je naša, moška stvar, tako si mislil, pa ne, tebe je kar odpisal. Čutiš kako te gleda, kot tujca, kot vrinjenca, moška konkurenca. Rekel bi, smešno, stari, ne nori, to ni antični mit. Pa si raje tiho, pri vas ne razumejo šal in stari že ima malo enklavo na družinskem bojišču. Tvoj ata, brat, sestra, ti si odveč, ti si hočeš nočeš njen. Njen up, ponos, prihodnost, z vsem tem bremenom na grbi.
Naenkrat je cel kup kretenov, ki ti težijo. Na faksu, v bendu, doma. Zato se umakneš v sanje, v vzporedni svet. Saj nisi neumen, Primož, saj veš, da se lahko otreseš tega sranja. Za zdaj pač ne, ne danes. Ne pustiš se ujeti v ta ušivi vsakdan predvidljivosti, urnikov in pehanja za priznanji. V zanko začrtanih poti: študij, kariera, životarjenje v premajhnih, predmestnih blokovskih škatlah, s puncami, ki se spremenijo v male gospodinje s predpasniki.
Kar zdrsnil si v to, saj veš.
Maja je bila darilo, komaj si verjel, da te je opazila. Še veter je dišal po obljubah, namesto skript si bral liriko, bil si tako prekleto tu in živ. Uspelo ti je, najlepša punca pa tvoja, kar tako, samo zaradi tebe, se je zdelo.
»No,« je rekla mati »mala cipica te je očarala, nič čudnega, nisi edini, pravzaprav se kar prerivajo.«
Takrat si prvič pomislil, da moraš pobegniti. Verjetno si je slikala najbolj divje seksualne orgije, ki jih prireja Maja, v resnici se Maje še prav dotaknil nisi. Vse si premislil, gledal si ljubezenske prizore v filmih, zdaj so ti bili tako ljubi, moral si se prisiliti in skriti nasmeh, kar naprej ti je šlo na smeh, ljubim, ljubiš je bilo vse, kar si lahko mislil. Neslo te je do Majine hiše, kar naenkrat si bil pri vratih in se obrnil in šel spet nazaj do njenega vhoda, ne veš, kdo je pozvonil, mogoče si le pozvonil.
Tu boš končal, saj ni bilo samo to, za danes naj bo do tu. Mogoče…Maja zdaj hodi z nekim tipom, včasih ju vidiš in se obrneš vstran.
»Bodi srečen, da si se je znebil,« je rekla. Prisegel bi, da se je smejala, privoščljivo, zlobno. Pravzaprav ne veš, naenkrat je bil svet za debelo šipo nekje onkraj, zabrisan, potopljen v motno brozgo.
Tudi zato si se preselil k Jani, čeprav oba vesta, da je le surogat, bleda in žalostna kopija. Še lani se nisi zmenil zanjo, zdaj imata čudežen koren lečen. Osovraženi in ljubljeni beli prah. Kar zdrsnil si vanj, si že rekel, kar zdrsnil.
Le kaj si predstavlja zdaj, si misliš. Jim bo spraskala obraz, jim iztrgala mladiča, tem malim ribam? Pri miru naj te pusti. Naj se briga za svoje bedno družinsko življenje, za svoje travme, svoje postavljanje pred neumnimi kolegicami v službi, za svoj videz uspešne poslovne ženske, briga naj se za steklenico z viskijem, ki jo skriva med čistili.
Bedno, mati, bedno. Naj ne igra uboge, izmučene, trpeče matere, ki jo tepe usoda. Ni ji treba reševati te pred demoni tam zunaj. Preženeš jih s prgiščem drobiža v potni roki.
Nekdo te kliče, ne moreš zdaj, mudi se ti. Samo še en trip, toliko, da uresničiš projekt. Sijajna ideja to z bendom, potem boš nehal. Ko si high, vidiš belega slona, ki se smeje med puhastimi oblaki, mirno drsi med nebotičniki. Pravijo, da je to dobro znamenje. Beli slon napoveduje spremembe, pravijo.
Čudno, včasih misliš, da je prav tisti plišasti, povaljani slon brez enega okla, h kateremu si se stiskal, ko je oče ugasnil luč in so skozi stene sikale psovke besnih prepirov vzornih staršev.
Primož, si rečeš, pa vendar ne boš začel še s tem.
MILA -WHITE HORSE
Spet si vzela bolniško. Damjan je bivši sošolec, to je tako tolažeče, ta mreža znancev, na katere lahko računaš, zdravnik, sodnik, Primožev razrednik v gimnaziji. Tokrat je Damjan dolgo vrtal vate, pa kaj je, da hujšaš, da ni kaka neumna dieta, težave v zakonu? Povej vendar, izkašljaj se. Kake tabletke, morda?
»Saj veš, služba,« si rekla, »kar naprej stres, tekma z mladimi …«
Vidiš, da ti ne verjame, a kaj naj? Rečeš, da si izgubila kontrolo, da si ena tistih nemočnih bitij, ki jih preziraš?
Odkar veš zase, si načrtovala. Diploma, izbranec z največ možnih točk, poroka, otroci.
Primož seveda, prvi je lahko le primus, nato še dva, v priporočenih presledkih. Izšlo se je, deklica nato še en fant, formula je bila popolna.
Oborožena s priporočili dr. Spocka, s tisoč in enim priročnikom o vzgoji, kaj bi lahko šlo narobe? Sicer pa si imela pomembnejše naloge. Prikopati se do pravih delnic, zbiranje priporočil za odobritev kredita, napredovanje, odkupi, lobiji. Tvoj skrbno izbrani sopotnik je večino časa mrmral:
»Naredi kot veš, boš že ti, aha, ja ...« in lovil ribe.
Nisi ga premaknila, nazadnje si se vdala. Se tu in tam potolažila, priznaj. Nikoli do konca, do nezavesti, kot tvoji doma, oba, mati in potem še oče. Le tu in tam požirek, za pogum, za preživetje. Komu si škodovala s tem? In kaj jim je manjkalo, si praviš. Očitno funkcionirajo.
Tvoja hčerka, tvoj najmlajši. Tvoj mož. Za hčerko se sprašuješ odkod se je vzelo to stremuško bitje, ta primer piflarke na kvadrat, ki ji ni mar za videz, ni ti jasno odkod ta mali, ki je večino časa neviden in ne črhne po nemarnem, le, ko ga resno zaslišiš, zamomlja kaj nedoločnega in gleda mimo tebe. Moža si odpisala, sama ne veš kdaj, prav pride kot nemi spremljevalec na prireditvah, kjer se moraš pojaviti. Torej ne računaš nanje, tu so kot omare, ki jih tu in tam obrišeš, jih napolniš s svežim perilom, brez odvečnih misli skrbiš zanje, zate so kot ozadje za sliko rutinske vsakdanjosti. Ampak Primož. Tako pameten, da si prirejala zasebno kviskoteko, kjer je blestel kot čudežni otrok. Tako ubogljiv in sramežljiv deček, ki se te je držal za roko še, ko sta se vpisala v gimnazijo.
Po maturi sta se prvič sprla, šlo je za neko dekle, neko frfotavko, ki je sanjala o lepotni kraljici. Komaj si mu odprla oči a potem, ko je hotel na humanistiko in si ga prepričala, da je edina prava izbira ekonomija ali vsaj pravo, se ni več upiral. Tvoj fant.
Slediš svojemu prvorojencu, paziš na primerno razdaljo, vročina puhti že sredi dopoldneva, Primož pa nosi majico z dolgimi rokavi, da se ne vidijo vbodi na podlakti. Tako dolgo si si zatiskala oči, ko se je vračal nekje proti jutru in prazno strmel vate, si ga ovohavala, da bi zaznala smrad po pivu, vinu. To bi razumela, s tem bi se lahko spopadla. Nobenega alkohola ni bilo.
»Zadet je,« te je prešinilo kot razodetje in kobilice so prekrile nebo.
Prežala si na znamenja: ozke zenice, nenavadno dolgo zaklenjeno kopalnico, na hlače, ki so mu preširoko opletale okrog suhih nog.
»Ne nori,« je rekel mož, »domišljaš si, naš že ne.«
Po dolgem času si molila, da bi imel prav. Da bi imel vsaj tokrat prav in si res le domišljaš.
Seveda si ga vprašala. Mirno, mirno, si šepetala in štela kvadratke v preprogi, samo mirno, ko je govoril v presledkih, nepovezano, kot v sanjah nekaj o čistem nebu in ulici in da je beli slon, o čarobnem prstanu. Ničemur ni bilo podobno, zadrževala si bes in se izgubila v vzorcu, se zmotila v štetju, saj, poiskati moraš znance med psihiatri, psihologi, ti pa bedasto buljiš v tla in vidiš vsak madež. Telefonarila si sinovim prijateljem, težila njegovim znancem. V zadregi so jecljali v slušalko, oh ne bi vedeli, oprostite, prav zdaj morajo nujno… že kam.
Potem si preiskala sobo in našla pribor skrit v jogiju. Strmela si v ožgano žlico, del poročnega darila te je prešinilo in bila si besna nase, tako neprimerne misli, in nisi verjela. To bo pomota.
Ni se mu zdelo vredno tajiti.
»Tako ali tako ne boš razumela, nikoli nisi,« in roke so mu drhtele kot starcu.
»Ali se ne bi raje enostavno napil?« si mu rekla.
Še odgovoril ni. Napolnil je potovalko, vzel kitaro in šel. Vso noč si blodila, čakala pred diskotekami, prečesala parke, hodila ob reki in strmela vanjo. Blatna voda je smrdela po odplakah.
Potem si dolgo sedela v njegovi sobi, našla sliko neke deklice v belem, popisano s stihi.
So bili Primoževi? Mogoče. Ni bilo pomembno, pomembno je bilo, da ga najdeš.
Kako naj se skriješ v majhnem mestu? Kako naj v majhnem mestu prikriješ svoje grehe, družinsko sramoto, mala izdajstva?
Povedali so ti kako dolgo že traja, z naslado so pripovedovali podrobnosti in ti si se junačila, oh, saj veste, mladost, bo že, nič takega, se zgodi, je že nehal.
Hčerka te je premerila skozi debele leče in s svojim strogim, učiteljskim glasom oznanila, da njen malopridni, razvajeni, egoistični brat živi z izsušeno, izpito, mamilarsko nevesto, ki se verjetno prodaja za šus in naj vendar enkrat v življenju spoznaš, da je na svetu še kdo razen prvorojenega. Mlajši sin se te je izogibal še bolj vztrajno kot mož, oba sta hodila po prstih, z glavo med rameni.
»Vse vas imam enako rada,« si suho rekla.
Seveda si ga poiskala in obljubil je, da pride domov. Vsaj na kosilo. Prihaja in ti si ne moreš kaj, da bi ne strmela v njegove zenice, videla, da je spet izgubil nekaj kilogramov, ne moreš prezreti dolgih rokavov v poletni vročini. Nič več ne rečeš, nič ne reče.
Ko odhaja, se odplaziš iz stanovanja in mu slediš. Mimo peskovnikov brez peska, po dvorišču s polomljenimi gugalnicami, v podhod z grafiti in vonjem po scalini, čisto na koncu je nekdo narisal goloba, vse do trgovskega centra, kjer je vrvež poletnih razprodaj in ga izgubiš.
Vrneš se, gledaš tisto nalepko, ki obljublja moč in izprazniš skoraj polno steklenico viskija v odtok. Ima te, da bi umazanemu, pozabljenemu slonu v njegovi sobi, prišila izgubljen okel.
Nato pobereš svoje koščke, pazljivo jih lepiš, medtem ko poslušaš Janis Joplin.
