SRBSKO-SLOVAŠKE KNJIŽEVNE ZVEZE KOT PARADIGMATIČNI PRIMER INTERKULTURALNOSTI
Prostori srednje in jugovzhodne Evrope so v Novem veku, posebej pa od XVII. stoletja prostor srečevanja različnih kultur:bizantinske, orientalno-turške, zahodnoevropske in ruske. Samo tisto prežemanje in srečevanje etnokultur, ki ga spremlja razumevanje in dober medsebojni vpliv kultur splošnočloveške kulturne sedimente in vodi k temu, da te kulture ne živijo druga ob drugi, ampak ena z drugo.
Šele multikulturanost, ki je se je ustvarila iz dolgoletnih kulturnih zvez, in ne tista, ki se je z državno-političnimi in abstraktno idejo vsiljuje določenim narodom, je osnova za ukinjanje kulturne samozadostnosti in samogetoizacije. Učenje od drugih in o drugih nam pomaga, da se bolje prepoznamo in da sebe vidimo v drugih, ker sami ne moremo obstajati. Edino se skozi različnost in nikakor skozi uniformnost in enoličnost razvija samobitnost in ohranja vitalnost neke kulture.
Za južnoslovanske prostre in za naš narod - srbski, je posebej pomembna tako bizantinsko-pravoslavna dediščina kakor tudi vplivi racionalistično-prosvetiteljskega zahoda, predvsem v literaturi, filozofiji in arhitekturi. Dotiki našega naroda z zahodom so bili najbolj izraziti na prostoru Podonavja in Vojvodine, kjer so se srečevali številne kulture in narodi, in tako tudi srbski in slovaški narod.
Ood konca XVII in do prve polovice XX stoletja se je več kot dve in pol tisoč srbskih kulturnikov in ustvarjalcev - piscev, filozofov, prosvetiteljev in znanstvenikov - šolalo v Bratislavi, Košicah…, Modri in drugih slovanskih mestih. To nam govori, da je veliko število naših učenih ljudi izobrazbo doseglo ne le na Dunaju, v Budimpešti ali na nemških univerzah, ampak tudi v Slovaški. To dejstvo pogosto spregledajo, nanjo pa je s svojim predanim književno-znanstvenim delom predvsem največ opozarjal naš književnik in publicist Risto Kovijanić, in to dlje od petdeset let, točneje skoraj sedemdeset, od 1927. do 1990. leta.
Iz Kovijanićeveih del lahko izvemo veliko o šolanju in delu Dositeja Obradovića, Vuka Karadžića, Branka Radičevića, J. J. Zmaja, Pavla Popovića, Joakima Vujića, Svetozarja Miletića in drugih srbskih prosvetiteljev, in o vplivih Jana Kollarja, Pavla Jozefa Šafaříka, Ljudevita Štura in drugih slovaških piscev in filozofov in prosvetiteljev na srbsko kulturo in južnoslovansko idejo, soglasja in razumevanja, predvsem med slovanskimi narodi tako skozi ilirsko gibanje kakor skozi ideje o panslovanstvu, avstroslovanstvu ali »slovanski vzajemnosti« Janja Kollarja.
Kovijanić je pisal o srbsko-slovaških književnih zvezah in odnosih, ljudskem pesništvu in o mnogih, tkao srbskih kakor slovaških piscih. Sodeloval je v slovaških, čeških in srbskih časopisih, poleg tega je sodeloval tudi na mnogih znanstvenih srečanjih in simpozijih, posvečenih srbsko-slovaškim zvezam, tako v Slovaški kakor v pri nas.
Risto Kovijanić je rojen v Djurdjevcu, vasi zraven samostana Morača, 31. 12. 1995. leta, umrl pa je 17. 11. 1990 leta v Kotoru.
To besedilo ima namero, da spomni na človeka in znanstvenika, ki je vse življenje poklonil tako znanosti kakor slovanofilstvu, ki je imelo obliko iskrenega prijateljstva oziroma ljubezni do slovaškega naroda, njegove kulture in tudi državi, ker je Češkoslovaško imel za svojo »drugo domovino«.
PLEDOAJE ZA PREUČEVANJE SRBSKO-SLOVAŠKIH KNJIŽEVNIH ZVEZE
Spodbuda za preučevanje srbsko-slovanskih književnih zvez je povezan za našo idejo o potrebi nastanka, objavljanja in krepitve slovaške vzajemnosti. Razlogi za to namero ležijo tako v književno-kulturni sferi kot v sodobnih globalno-političnih in geostrateških odnosih. Pri branju del Rista Kovijanića, Jana Kmet’a in drugih slavistov in tudi naših zgodovinarjev smo prišli do sklepa, da so Srbi v zadnjih treh stoletjih od vseh narodov, tudi od tistih, s katerimi so skoraj celo stoletje živeli v skupni državi, ki jih obkrožajo, imeli najboljše odnose, tako politične kakor kulturne prav s Slovaki.
Ko so stoletja živeli pod tujo okupacijo - turško in avstromadžarsko -, so Srbi in Slovaki drug v drugem prepoznali zaveznike in prijatelje, na katere se lahko naslonijo v svojem boju za nacionalno osvoboditev, razvijanje svojega narodnega jezika, avtonomne kulture in izgrajevanje lastne države. Narodno zavezništvo in kulturno-književna bližina med našimi narodi je posebej prišla do izraza v drugi polovici osemnajstega, skozi vse devetnajsto in do prve polovice dvajsetega stoletja. Slovaki so »vstopali v življenje Srbov v Madžarski preko šolskih in političnih zvez« - pravi Nikola Radojčić, in dodaja: »Povsem natančno se je občutilo, da se lahko Srbi v poslih, za katere še niso imeli šolanih ljudi, prav nanje največ nasloniti.« 1
Pred tem so bili ti odnosi in zvez bolj spontani in posamični, potem pa so bili ideološko dirigirani. Po drugi svetovni vojni sta oba naroda svojo nacionalno samobitnost in bogato nacionalno kulturo odrinila na račun socialistično-komunistične ideologije, kije vsiljevala idejo internacionalizma, v skladu s tem zanikanje zgodovine in zamegljevanje tradicije, tako da so kulturno-književne zveze morale biti ideološko primerne in s tem tudi neavtentične.
Narodna tradicija, nacionalna zgodovina, lastna kultura, jezik in vera v prihodnost so nam potrebni kot smerniki v sodobnem uniformnem in »ravnodušnem« svetu, oziroma »dobi praznine«, kakor ga imenuje Gilles Lipovetski2, svetu, ki ne prizna pravice do različnosti, da ne bi ostali, kantovsko rečeno, v »samozakrivljeni nezrelosti«3, in s tem doživeli konec lastne zgodovine.
Sodobna ideja in praksa globalizacije sta svetovna procesa in postavlja se vprašanje, kako se do njih obnaša naša kultura. Če se ta svetovni proces nekritično sprejme, obstaja nevarnost, da se izniči narodnostna subjektivnost (jezik, tradicija, vera, nacionalna književnost), brez katere ni ustvarjalnosti po meri človeka, ker ustvarjalnost izhaja iz različnosti. Ko se k temu doda kulturni hegemonizem, v katerem t. im. »velike« kulture (danes je to ena zahodnoevropska) popolnoma izrivajo t. im. »male«, ali jim one služijo samo za »opombe«, prihajamo v položaj, v kateri se »Babilonski stolp« ruši pred našimi očmi4.
Bližnja zgodovinska izkušnja nas uči, k čemu pelje nekritično sprejemanje enega epohalnega gibanja - socializma kot svetovnega procesa - izrivanju subjektivnosti moči na račun kolektivnosti, in se potem pokaže, da kolektivnost ne more sama od sebe obstajati, kar pelje do njegovega sesipanja in razpada takšne skupnosti. Z druge strani nesprejemanje tega procesa vodi v popolno izolacijo, ki se prikazuje kot samoizolacija, a ki spet vodi v slabitev duhovno-kulturne ustvarjalnosti, ker se brez kontaktov z drugimi pada v kulturno samozadostnost in sumljivo mesijanstvo.
Ena od mogočih poti, po kateri bi se rešila ta nič kaj spekulativna dilema ampak zelo stvarna nevarnost za obstoj tako naše preteklosti kakor negotove prihodnosti, bi mogla biti tudi pot »slovanske vzajemnosti«. Čeprav bi ta slovanska pot lahko bila podobna zgodovinskemu anahronizmu in neoromantični zablodi, ni odveč omeniti, da se zgodovina ne končuje z XX stoletjem in niti z atlantistično kulturo. Dosedanja zgodovina priča o zamenjevanju različnih civilizacij, slovanska pa še niti danes po Spenglerjevi periodizaciji ni doživela svojega vrhunca.
Po Janu Kmet’u se v srbski slavistiki in tudi širše v znanosti slovanska vzajemnost v glavnem razume samo kot splošni pojem za zbliževanje slovanskih narodov in se ne vidijo nianse in velike razlike, ki obstajajo. Da bi se ognili tej nedorečenosti in abstraktnosti, je po Kmet’u nujno napraviti razliko med slovansko vzajemnostjo, slavizmom, panslavizmom ali vseslovanstvom in avstroslavizmom.
Ob tej priložnosti Kmet’ v »Jugoslovansko-slovaških slavističnih zvezah« daje zelo dobro pojasnilo, ki ga bomo zaradi preciznosti in pomembnosti navedli v celoti: »Čeprav je bila na prvi pogled ideja slovanske vzajemnosti iz časa ustvarjanja osnov za gibanje slovanskih narodnih preporodov, in posebej manjših slovanskih narodov, meglena, je vendarle bila precizno izkristalizirana, izdiferencirana, definirana in formalizirana kot humanističn kulturno-duhovno sodelovanje in nova kohezijska sila etnično sorodnih slovanskih narodov in se je kot neka posebna ideologija in ureditev o lastni prihodnosti narodov ne bi smela mešati s slavizmom, slovanofilstvom, panslavizmom, avstroslavizmom ali z drugim posebnim vidikom izražanja slovanske zavesti ali zbiranja slovanskih narodov. Manjše (slavizem) ali močnejše (slovanofilstvo) izražanj slovanske zavesti je lahko čisto neopredeljeno, spontano ali posamično, brez kakršne koli pojmovne prepričanosti, medtem ko povezovanje vseh Slovanov (panslavizem) ali povezovanje Slovanov avstroogrske monarhije (avstroslavizem) običajno predpostavlja tudi družbeno-politično operacionalizacijo svojih programskih načel, česar ideja slovanske vzajemnosti očitno nima, ker s tem, da ostaja samo v duhovno-kulturni sferi in na ravni futurističnega verovanja, pazi, da se ne dotika konkretnih družbeno-političnih razmer ali državno-pravnih interesov.«5
Od vseh naštetih terminov oziroma idejnih ali idejno-političnih prepričanj, se nam zdi »slovanska vzajemnost« najprimernejša za današnji čas. Na koncu XX stoletja vsi slovanski narodi imajo svoje države, toda nobena od njih nima slovansko prepoznavnost. Od slovanskih značilnosti imajo v glavnem svoje nacionalne - slovanske jezike, vendar nič več kot to. V državno-političnem smislu so republike državljanov, in v duhovno-kulturnem skupnosti, v katerih vlada obrazec moderne masovne kulture zahodnega tipa, zato na nimajo svoje prepoznavnosti. Med na primer Češko in Slovenijo z ene strani in Nemčijo z druge, v kulturnem smislu ne obstajajo nekakšne razlike in je s pozicije globalizma zaželeno, da se te popolnoma izničijo.
Z vezanostjo na duhovno-kulturno sfero se ima »slovanska vzajemnost« možnost ponovno vzpostaviti kot zaželen vrednostni ideal a tiste slovanske narode, ki verjamejo, da prihodnost ni v zahodnoevropski uniformnosti, ampak v slovanski, nekoliko anarhični različnosti, ki je njena differentia specifica. Na nekatere je to pomanjkljivost, toda če pogledamo naprej - zgodovina nas uči, da brez divergentnosti ni obstoja in niti prihodnosti.
V času Šafaříka, Štura, Vuka, Njegoša, ruskih in drugih slovanskih slavistov, se je slovanska vzajemnost izražala v pisanju proglasov - Šafaříkov »Proglas Slovakom« (Slovanom) iz 1817, v Vukovem zbiranje narodnih pesmi iz 1814, izdelavo besednjaka narodnih jezikov, ustanavljanju nacionalnih kulturnih združenj, študiranja v slovanskih mestih, z bližnjimi, pogostimi in močnimi kulturnimi zvezami, z materialno pomočjo, izmenjavo knjig in pisem itd. Vse devetnajsto stoletje je bilo izpolnjeno s slovansko vzajemnostjo in rezultati so bili več kot dobri: postavljeni in utrjeni so bili temelji mnogih znanstvenih disciplin kulturno-znanstvenih institucij (zgodovina književnosti pri Srbih - Šafařík, Matica srbska, akademije znanosti pri Srbih, Slovakih in Hrvatih, gimnazije - karlovška in novosadska itd.).
Idejo slovanske vzajemnosti je med prvimi osmislil in v delu »O književni vzajemnosti med različnimi plemeni in narečji slovanskega ljudstva« sistematično razložil Jan Kollar 1835. leta in ustvaril »platformo legitimnosti tedanjih preroditeljskih teženj slovanskih narodov«, prvi Jan Kmet’.6
Ideja slovanske vzajemnosti navkljub mnogim oviram ni abstraktna opredelitev, ker so slovanske zveze tudi danes prisotne: kongresi in sodelovanje slavistov, filmski in glasbeni festivali slovanskih in pravoslavnih dežel, medsebojni obiski folklornih društev (najizraziteje Ukrajina, Slovaška in Srbija), obiski cerkvenih zborov, sodelovanje srbskih in ruskih intelektualcev. Najmanjše je sodelovanje na področju knjige, ker se zelo malo prevaja, a je to eno od najbolj pomembnih področij. Vendar vsa vrata za oživljanje slovanske vzajemnosti niso zaprta.
Sodelovanje in slovanska vzajemnost, ki so jo Srbi in Slovaki, in med njimi najumnejši - Vuk, Njegoš in Branko na eni strani, in na drugi Šafařík, Kollar in Štur - uresničili v prvi polovici devetnajstega stoletja, je lahko prava usmeritev in tudi dober kažipot, kako naj se danes uresničuje duhovno-kulturno sodelovanje med našimi narodi, da ne bi končali v zahodni duhovni pustini.
Pripombe:
1 Dr. Nikola Radojčić: »Za več svetlobe v našem 18. stoletju«, Zbornik Matice srpske za književnost i jezik, knjiga 6-7/1958-1959),s tr. 50-51.
2 Kategorije tradicije, jezika kulture, zgodovine, prihodnosti so moderne vrednote, v katerih srbska družba v največji meri živi tudi danes, one so v »postmoderni« zahodni družbi porabljene in predstavljajo anahronizem, vendar so po našem ustreznejše za človeka kot vrednote, ki jih je ustvarila postmoderna zahodna družba - »masovna ravnodušnost«, »občutek dolgočasnega ponavljanja«, »prestopanje na mestu«, »banalizacija inovacije«, »ločenost prihodnosti od napredka« itd. Če že vidimo, da je pot, po kateri gredo drugi, zamegljena, kaj se ni bolje vrniti k rodni »poljski poti« in starim vrednotam? Sodobni francoski filozof iz Grenobla, Gilles Lipovetsky je v zelo dobri študiji »Doba praznine« že pred dvajsetimi leti (1983) napovedal izčrpanost postmoderne paradigme oziroma konec takšne zahodne civilizacije, konec, ki ga je ona proizvedla z logiko svojega notranjega razvoja: »Veliki moderni sistemi,r evolucija, disciplina, svetovnost, avantgarda so opuščeni so zaradi hedonistične personalizacije, tehnični in znanstveni optimizem je upadel, ker številna odkritja spremlja hiper-oboroževanje blokov, uničevanje življenjskega okolja, povečana osamljenost posameznika; nobena politična ideologija ni sposobna zanetiti mase, postmoderna družba nima več niti idolov in niti tabujev, nima več zmagovalne podobe o sebi, ne obstaja več zgodovinski projekt, sposoben za mobiliziranje, odslej nas določa praznina (podčrtal N. K.), to je praznina brez tragičnosti in apokaliptičnosti.«, Doba praznine, Ogledi o sodobnem individualizmu, Književna zajednica Novog Sada, Novi Sad 1987, str. 9.
3 Ko govori o odgovornosti človeka in tudi naroda, veliki nemški filozof Immanuel Kant objavlja 1784. leta v časopisu »Berlinski mesečnik« tekst, v katerem postavlja vprašanje izbora in odgovornost, in daje »izbirno geslo«, po katerem sta človek in ljudstvo sama odgovorna za svoj izbor: »Prosvetiteljstvo je izhod človeka iz njegove mladoletnosti, za katerega je bil kriv sam. Mladoletnost je nesposobnost uporabljati svoj razum brez vodenja nekoga drugega. Človek je sam kriv za to mladoletnost, ker njen vzrok ne leži v pomanjkanju razuma, temveč v pomanjkanju odločnosti in poguma, da človek svoj razum uporablja brez vodstva nekoga drugega. Sapere aude! (Odlomek je preveden po prevodu V. Sonnenfelda v knjigi Vladimir Filipović, Klasični njemački idealizam, Nakladni zavod Matice hrvatske, Zagreb 1982. str. 17.
4 Med drugimi je na to opozarjal tudi Danilo Kiš v enem od svojih zadnjih pogovorov. Na vprašaje, ali ste nezainteresirani za Francoze ali za svet nasploh, Kiš odgovarja: »Kar zadeva radovednost, sem radoveden, vendar ni lahko s Francozi in niti s svetom« - »V Franciji, za Francoze, tukaj ne govorim o povprečnih ljudeh, temveč o velikih francoskih intelektualcih - ne obstajajo Negoš, Krleža ali Adi, Pötöfi. Samo strokovnjaki vedo za ta imena.« Novosadski časopis Polja, št. 368, 1989, str. 364.
5 Jan Kmet’, »Jugoslovansko-slovaške slavistične zveze«, VANU, Novi Sad 1987, str. 213-214.
6 Ibidem. V Kollarjevi ideji slovanske vzajemnosti poglejte širše pri Kmet’u,v Jugoslovansko-slovaških slavističnih zvezah od str. 267 do 274 in v knjigi študij in esejev Jan Kmet’, Grbi in ognjišča (Erbi a ohniska), tekst Kollarova teorija slovanske vzajemnosti (Kollarova teoria slovanskej vzajomnosti), od str. 59 do 71. Izbral in priredil Dr Mihal Harpanj, Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Beograd, - Kultura, Bačsky Petrovec, 1997.
Prevod: Marjan Pungartnik
Prostori srednje in jugovzhodne Evrope so v Novem veku, posebej pa od XVII. stoletja prostor srečevanja različnih kultur:bizantinske, orientalno-turške, zahodnoevropske in ruske. Samo tisto prežemanje in srečevanje etnokultur, ki ga spremlja razumevanje in dober medsebojni vpliv kultur splošnočloveške kulturne sedimente in vodi k temu, da te kulture ne živijo druga ob drugi, ampak ena z drugo.
Šele multikulturanost, ki je se je ustvarila iz dolgoletnih kulturnih zvez, in ne tista, ki se je z državno-političnimi in abstraktno idejo vsiljuje določenim narodom, je osnova za ukinjanje kulturne samozadostnosti in samogetoizacije. Učenje od drugih in o drugih nam pomaga, da se bolje prepoznamo in da sebe vidimo v drugih, ker sami ne moremo obstajati. Edino se skozi različnost in nikakor skozi uniformnost in enoličnost razvija samobitnost in ohranja vitalnost neke kulture.
Za južnoslovanske prostre in za naš narod - srbski, je posebej pomembna tako bizantinsko-pravoslavna dediščina kakor tudi vplivi racionalistično-prosvetiteljskega zahoda, predvsem v literaturi, filozofiji in arhitekturi. Dotiki našega naroda z zahodom so bili najbolj izraziti na prostoru Podonavja in Vojvodine, kjer so se srečevali številne kulture in narodi, in tako tudi srbski in slovaški narod.
Ood konca XVII in do prve polovice XX stoletja se je več kot dve in pol tisoč srbskih kulturnikov in ustvarjalcev - piscev, filozofov, prosvetiteljev in znanstvenikov - šolalo v Bratislavi, Košicah…, Modri in drugih slovanskih mestih. To nam govori, da je veliko število naših učenih ljudi izobrazbo doseglo ne le na Dunaju, v Budimpešti ali na nemških univerzah, ampak tudi v Slovaški. To dejstvo pogosto spregledajo, nanjo pa je s svojim predanim književno-znanstvenim delom predvsem največ opozarjal naš književnik in publicist Risto Kovijanić, in to dlje od petdeset let, točneje skoraj sedemdeset, od 1927. do 1990. leta.
Iz Kovijanićeveih del lahko izvemo veliko o šolanju in delu Dositeja Obradovića, Vuka Karadžića, Branka Radičevića, J. J. Zmaja, Pavla Popovića, Joakima Vujića, Svetozarja Miletića in drugih srbskih prosvetiteljev, in o vplivih Jana Kollarja, Pavla Jozefa Šafaříka, Ljudevita Štura in drugih slovaških piscev in filozofov in prosvetiteljev na srbsko kulturo in južnoslovansko idejo, soglasja in razumevanja, predvsem med slovanskimi narodi tako skozi ilirsko gibanje kakor skozi ideje o panslovanstvu, avstroslovanstvu ali »slovanski vzajemnosti« Janja Kollarja.
Kovijanić je pisal o srbsko-slovaških književnih zvezah in odnosih, ljudskem pesništvu in o mnogih, tkao srbskih kakor slovaških piscih. Sodeloval je v slovaških, čeških in srbskih časopisih, poleg tega je sodeloval tudi na mnogih znanstvenih srečanjih in simpozijih, posvečenih srbsko-slovaškim zvezam, tako v Slovaški kakor v pri nas.
Risto Kovijanić je rojen v Djurdjevcu, vasi zraven samostana Morača, 31. 12. 1995. leta, umrl pa je 17. 11. 1990 leta v Kotoru.
To besedilo ima namero, da spomni na človeka in znanstvenika, ki je vse življenje poklonil tako znanosti kakor slovanofilstvu, ki je imelo obliko iskrenega prijateljstva oziroma ljubezni do slovaškega naroda, njegove kulture in tudi državi, ker je Češkoslovaško imel za svojo »drugo domovino«.
PLEDOAJE ZA PREUČEVANJE SRBSKO-SLOVAŠKIH KNJIŽEVNIH ZVEZE
Spodbuda za preučevanje srbsko-slovanskih književnih zvez je povezan za našo idejo o potrebi nastanka, objavljanja in krepitve slovaške vzajemnosti. Razlogi za to namero ležijo tako v književno-kulturni sferi kot v sodobnih globalno-političnih in geostrateških odnosih. Pri branju del Rista Kovijanića, Jana Kmet’a in drugih slavistov in tudi naših zgodovinarjev smo prišli do sklepa, da so Srbi v zadnjih treh stoletjih od vseh narodov, tudi od tistih, s katerimi so skoraj celo stoletje živeli v skupni državi, ki jih obkrožajo, imeli najboljše odnose, tako politične kakor kulturne prav s Slovaki.
Ko so stoletja živeli pod tujo okupacijo - turško in avstromadžarsko -, so Srbi in Slovaki drug v drugem prepoznali zaveznike in prijatelje, na katere se lahko naslonijo v svojem boju za nacionalno osvoboditev, razvijanje svojega narodnega jezika, avtonomne kulture in izgrajevanje lastne države. Narodno zavezništvo in kulturno-književna bližina med našimi narodi je posebej prišla do izraza v drugi polovici osemnajstega, skozi vse devetnajsto in do prve polovice dvajsetega stoletja. Slovaki so »vstopali v življenje Srbov v Madžarski preko šolskih in političnih zvez« - pravi Nikola Radojčić, in dodaja: »Povsem natančno se je občutilo, da se lahko Srbi v poslih, za katere še niso imeli šolanih ljudi, prav nanje največ nasloniti.« 1
Pred tem so bili ti odnosi in zvez bolj spontani in posamični, potem pa so bili ideološko dirigirani. Po drugi svetovni vojni sta oba naroda svojo nacionalno samobitnost in bogato nacionalno kulturo odrinila na račun socialistično-komunistične ideologije, kije vsiljevala idejo internacionalizma, v skladu s tem zanikanje zgodovine in zamegljevanje tradicije, tako da so kulturno-književne zveze morale biti ideološko primerne in s tem tudi neavtentične.
Narodna tradicija, nacionalna zgodovina, lastna kultura, jezik in vera v prihodnost so nam potrebni kot smerniki v sodobnem uniformnem in »ravnodušnem« svetu, oziroma »dobi praznine«, kakor ga imenuje Gilles Lipovetski2, svetu, ki ne prizna pravice do različnosti, da ne bi ostali, kantovsko rečeno, v »samozakrivljeni nezrelosti«3, in s tem doživeli konec lastne zgodovine.
Sodobna ideja in praksa globalizacije sta svetovna procesa in postavlja se vprašanje, kako se do njih obnaša naša kultura. Če se ta svetovni proces nekritično sprejme, obstaja nevarnost, da se izniči narodnostna subjektivnost (jezik, tradicija, vera, nacionalna književnost), brez katere ni ustvarjalnosti po meri človeka, ker ustvarjalnost izhaja iz različnosti. Ko se k temu doda kulturni hegemonizem, v katerem t. im. »velike« kulture (danes je to ena zahodnoevropska) popolnoma izrivajo t. im. »male«, ali jim one služijo samo za »opombe«, prihajamo v položaj, v kateri se »Babilonski stolp« ruši pred našimi očmi4.
Bližnja zgodovinska izkušnja nas uči, k čemu pelje nekritično sprejemanje enega epohalnega gibanja - socializma kot svetovnega procesa - izrivanju subjektivnosti moči na račun kolektivnosti, in se potem pokaže, da kolektivnost ne more sama od sebe obstajati, kar pelje do njegovega sesipanja in razpada takšne skupnosti. Z druge strani nesprejemanje tega procesa vodi v popolno izolacijo, ki se prikazuje kot samoizolacija, a ki spet vodi v slabitev duhovno-kulturne ustvarjalnosti, ker se brez kontaktov z drugimi pada v kulturno samozadostnost in sumljivo mesijanstvo.
Ena od mogočih poti, po kateri bi se rešila ta nič kaj spekulativna dilema ampak zelo stvarna nevarnost za obstoj tako naše preteklosti kakor negotove prihodnosti, bi mogla biti tudi pot »slovanske vzajemnosti«. Čeprav bi ta slovanska pot lahko bila podobna zgodovinskemu anahronizmu in neoromantični zablodi, ni odveč omeniti, da se zgodovina ne končuje z XX stoletjem in niti z atlantistično kulturo. Dosedanja zgodovina priča o zamenjevanju različnih civilizacij, slovanska pa še niti danes po Spenglerjevi periodizaciji ni doživela svojega vrhunca.
Po Janu Kmet’u se v srbski slavistiki in tudi širše v znanosti slovanska vzajemnost v glavnem razume samo kot splošni pojem za zbliževanje slovanskih narodov in se ne vidijo nianse in velike razlike, ki obstajajo. Da bi se ognili tej nedorečenosti in abstraktnosti, je po Kmet’u nujno napraviti razliko med slovansko vzajemnostjo, slavizmom, panslavizmom ali vseslovanstvom in avstroslavizmom.
Ob tej priložnosti Kmet’ v »Jugoslovansko-slovaških slavističnih zvezah« daje zelo dobro pojasnilo, ki ga bomo zaradi preciznosti in pomembnosti navedli v celoti: »Čeprav je bila na prvi pogled ideja slovanske vzajemnosti iz časa ustvarjanja osnov za gibanje slovanskih narodnih preporodov, in posebej manjših slovanskih narodov, meglena, je vendarle bila precizno izkristalizirana, izdiferencirana, definirana in formalizirana kot humanističn kulturno-duhovno sodelovanje in nova kohezijska sila etnično sorodnih slovanskih narodov in se je kot neka posebna ideologija in ureditev o lastni prihodnosti narodov ne bi smela mešati s slavizmom, slovanofilstvom, panslavizmom, avstroslavizmom ali z drugim posebnim vidikom izražanja slovanske zavesti ali zbiranja slovanskih narodov. Manjše (slavizem) ali močnejše (slovanofilstvo) izražanj slovanske zavesti je lahko čisto neopredeljeno, spontano ali posamično, brez kakršne koli pojmovne prepričanosti, medtem ko povezovanje vseh Slovanov (panslavizem) ali povezovanje Slovanov avstroogrske monarhije (avstroslavizem) običajno predpostavlja tudi družbeno-politično operacionalizacijo svojih programskih načel, česar ideja slovanske vzajemnosti očitno nima, ker s tem, da ostaja samo v duhovno-kulturni sferi in na ravni futurističnega verovanja, pazi, da se ne dotika konkretnih družbeno-političnih razmer ali državno-pravnih interesov.«5
Od vseh naštetih terminov oziroma idejnih ali idejno-političnih prepričanj, se nam zdi »slovanska vzajemnost« najprimernejša za današnji čas. Na koncu XX stoletja vsi slovanski narodi imajo svoje države, toda nobena od njih nima slovansko prepoznavnost. Od slovanskih značilnosti imajo v glavnem svoje nacionalne - slovanske jezike, vendar nič več kot to. V državno-političnem smislu so republike državljanov, in v duhovno-kulturnem skupnosti, v katerih vlada obrazec moderne masovne kulture zahodnega tipa, zato na nimajo svoje prepoznavnosti. Med na primer Češko in Slovenijo z ene strani in Nemčijo z druge, v kulturnem smislu ne obstajajo nekakšne razlike in je s pozicije globalizma zaželeno, da se te popolnoma izničijo.
Z vezanostjo na duhovno-kulturno sfero se ima »slovanska vzajemnost« možnost ponovno vzpostaviti kot zaželen vrednostni ideal a tiste slovanske narode, ki verjamejo, da prihodnost ni v zahodnoevropski uniformnosti, ampak v slovanski, nekoliko anarhični različnosti, ki je njena differentia specifica. Na nekatere je to pomanjkljivost, toda če pogledamo naprej - zgodovina nas uči, da brez divergentnosti ni obstoja in niti prihodnosti.
V času Šafaříka, Štura, Vuka, Njegoša, ruskih in drugih slovanskih slavistov, se je slovanska vzajemnost izražala v pisanju proglasov - Šafaříkov »Proglas Slovakom« (Slovanom) iz 1817, v Vukovem zbiranje narodnih pesmi iz 1814, izdelavo besednjaka narodnih jezikov, ustanavljanju nacionalnih kulturnih združenj, študiranja v slovanskih mestih, z bližnjimi, pogostimi in močnimi kulturnimi zvezami, z materialno pomočjo, izmenjavo knjig in pisem itd. Vse devetnajsto stoletje je bilo izpolnjeno s slovansko vzajemnostjo in rezultati so bili več kot dobri: postavljeni in utrjeni so bili temelji mnogih znanstvenih disciplin kulturno-znanstvenih institucij (zgodovina književnosti pri Srbih - Šafařík, Matica srbska, akademije znanosti pri Srbih, Slovakih in Hrvatih, gimnazije - karlovška in novosadska itd.).
Idejo slovanske vzajemnosti je med prvimi osmislil in v delu »O književni vzajemnosti med različnimi plemeni in narečji slovanskega ljudstva« sistematično razložil Jan Kollar 1835. leta in ustvaril »platformo legitimnosti tedanjih preroditeljskih teženj slovanskih narodov«, prvi Jan Kmet’.6
Ideja slovanske vzajemnosti navkljub mnogim oviram ni abstraktna opredelitev, ker so slovanske zveze tudi danes prisotne: kongresi in sodelovanje slavistov, filmski in glasbeni festivali slovanskih in pravoslavnih dežel, medsebojni obiski folklornih društev (najizraziteje Ukrajina, Slovaška in Srbija), obiski cerkvenih zborov, sodelovanje srbskih in ruskih intelektualcev. Najmanjše je sodelovanje na področju knjige, ker se zelo malo prevaja, a je to eno od najbolj pomembnih področij. Vendar vsa vrata za oživljanje slovanske vzajemnosti niso zaprta.
Sodelovanje in slovanska vzajemnost, ki so jo Srbi in Slovaki, in med njimi najumnejši - Vuk, Njegoš in Branko na eni strani, in na drugi Šafařík, Kollar in Štur - uresničili v prvi polovici devetnajstega stoletja, je lahko prava usmeritev in tudi dober kažipot, kako naj se danes uresničuje duhovno-kulturno sodelovanje med našimi narodi, da ne bi končali v zahodni duhovni pustini.
Pripombe:
1 Dr. Nikola Radojčić: »Za več svetlobe v našem 18. stoletju«, Zbornik Matice srpske za književnost i jezik, knjiga 6-7/1958-1959),s tr. 50-51.
2 Kategorije tradicije, jezika kulture, zgodovine, prihodnosti so moderne vrednote, v katerih srbska družba v največji meri živi tudi danes, one so v »postmoderni« zahodni družbi porabljene in predstavljajo anahronizem, vendar so po našem ustreznejše za človeka kot vrednote, ki jih je ustvarila postmoderna zahodna družba - »masovna ravnodušnost«, »občutek dolgočasnega ponavljanja«, »prestopanje na mestu«, »banalizacija inovacije«, »ločenost prihodnosti od napredka« itd. Če že vidimo, da je pot, po kateri gredo drugi, zamegljena, kaj se ni bolje vrniti k rodni »poljski poti« in starim vrednotam? Sodobni francoski filozof iz Grenobla, Gilles Lipovetsky je v zelo dobri študiji »Doba praznine« že pred dvajsetimi leti (1983) napovedal izčrpanost postmoderne paradigme oziroma konec takšne zahodne civilizacije, konec, ki ga je ona proizvedla z logiko svojega notranjega razvoja: »Veliki moderni sistemi,r evolucija, disciplina, svetovnost, avantgarda so opuščeni so zaradi hedonistične personalizacije, tehnični in znanstveni optimizem je upadel, ker številna odkritja spremlja hiper-oboroževanje blokov, uničevanje življenjskega okolja, povečana osamljenost posameznika; nobena politična ideologija ni sposobna zanetiti mase, postmoderna družba nima več niti idolov in niti tabujev, nima več zmagovalne podobe o sebi, ne obstaja več zgodovinski projekt, sposoben za mobiliziranje, odslej nas določa praznina (podčrtal N. K.), to je praznina brez tragičnosti in apokaliptičnosti.«, Doba praznine, Ogledi o sodobnem individualizmu, Književna zajednica Novog Sada, Novi Sad 1987, str. 9.
3 Ko govori o odgovornosti človeka in tudi naroda, veliki nemški filozof Immanuel Kant objavlja 1784. leta v časopisu »Berlinski mesečnik« tekst, v katerem postavlja vprašanje izbora in odgovornost, in daje »izbirno geslo«, po katerem sta človek in ljudstvo sama odgovorna za svoj izbor: »Prosvetiteljstvo je izhod človeka iz njegove mladoletnosti, za katerega je bil kriv sam. Mladoletnost je nesposobnost uporabljati svoj razum brez vodenja nekoga drugega. Človek je sam kriv za to mladoletnost, ker njen vzrok ne leži v pomanjkanju razuma, temveč v pomanjkanju odločnosti in poguma, da človek svoj razum uporablja brez vodstva nekoga drugega. Sapere aude! (Odlomek je preveden po prevodu V. Sonnenfelda v knjigi Vladimir Filipović, Klasični njemački idealizam, Nakladni zavod Matice hrvatske, Zagreb 1982. str. 17.
4 Med drugimi je na to opozarjal tudi Danilo Kiš v enem od svojih zadnjih pogovorov. Na vprašaje, ali ste nezainteresirani za Francoze ali za svet nasploh, Kiš odgovarja: »Kar zadeva radovednost, sem radoveden, vendar ni lahko s Francozi in niti s svetom« - »V Franciji, za Francoze, tukaj ne govorim o povprečnih ljudeh, temveč o velikih francoskih intelektualcih - ne obstajajo Negoš, Krleža ali Adi, Pötöfi. Samo strokovnjaki vedo za ta imena.« Novosadski časopis Polja, št. 368, 1989, str. 364.
5 Jan Kmet’, »Jugoslovansko-slovaške slavistične zveze«, VANU, Novi Sad 1987, str. 213-214.
6 Ibidem. V Kollarjevi ideji slovanske vzajemnosti poglejte širše pri Kmet’u,v Jugoslovansko-slovaških slavističnih zvezah od str. 267 do 274 in v knjigi študij in esejev Jan Kmet’, Grbi in ognjišča (Erbi a ohniska), tekst Kollarova teorija slovanske vzajemnosti (Kollarova teoria slovanskej vzajomnosti), od str. 59 do 71. Izbral in priredil Dr Mihal Harpanj, Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Beograd, - Kultura, Bačsky Petrovec, 1997.
