Naše zatočišče, naše rodni kraj in topli dom je svet idej. Ideja sama in svet duha. In resnično je morda malo čudno, da se danes v postmodernem času vendarle živi v svetu dije. Čeprav smo navidezno popolnoma utopljeni v čutnem svetu in svetu materije – je ideja tista, ki nam daje smisel in kažipot. Čeprav se ideje ne da videti in dotakniti z znanimi čutili, za razliko od materije, ki je zelo vidna in otipljiva, sta ideja in duh naša prava rešitelja.
Svet materialnega nas preko Farme vodi v sobo Velikega Brata in nas tako pretvarja v zombije in dead man walking. Resnično je fascinantno, kako je dominacija materialnega pripeljala človeka do stopnje stupidnosti in kako so stoletja in stoletja razvoja človeškega duha in ideje v zadnjih dveh desetletjih vrženi v prah. In kako smo iz mislečih bitij, ki so verjela v ideale svobode, lepote in resnice, spremenjeni v srečne idiote, ki so jim ideali postali ne-svoboda, grdost in brutalna laž. Vse je postalo mimikrija.
In na prvi pogled se nam zdi, da je boj izgubljen in da so pajki zamrežili nebo. Toda izhod mora obstajati nekje. Ker ideja in duh živita večno in sta nesmrtni za razliko od materalnega, ki se drobi in je minljivo. Strategija odpora je vsebovana v ideji, da se danes mora biti »menih v blagovnici«. Da torej živimo kot vsi drugi, da se obnašamo kakor oni, da govorimo z njihovim jeziom, a da smo svobodni in svoji. Da smo Vitezi svobode, lepote in resnice. In da vemo, da nas Veliki Brat ne more podkupiti z nikakršnim tozemskim sijajem, stolpi in gradovi, temveč da nam je dano, da smo znanilci Svetlobe in Nove zore, ki bo kmalu zasijala.
Svet laži, blata in mraka bo izginil, a neopazno se bo v naše misli in srca vselila resnica, steza in svetloba Sveta. In zato vi še nerojeni veste, da so tudi v tem času nevihe obstajali Tisti, ki se niso predali Molohu in ki niso favstovsko prodali svoje duše Mefistofelesu.
ARHETIP SILIKONSKEGA ČLOVEKA
Mi, ki smo rojeni, ostali in preživeli vse do tega mračnega in tihega jutra 15. oktobra 2015. leta, na teh »zahodnobalkanskih« vročih in zanimivih prostorih (hahaha, kakšno etimološko foliranje in podložniško prilizovanje antlantističnim NATO okupatorjem) imajo ta »privilegij«, da se bolje znajdemo v življenjsko kriznih situacijah od »naših zahodnih prijateljev«, ki so odrasli v dolgočasnih in hladnih »odprtih družbah«. Izobilje, urejenost, red so dober način, da se živi (a tudi umre) z občutkovm, da niste nikoli niti živeli po meri Človeka, temveč samo po meri Ureditve. Sprejemanje medijsko-sleparske slike sveta (s katero smo danes bombardirani) kot zaželenega obrazca obnašanja, je gotov pot v Dobo praznine in smrti človeka renesančnega tipa (katerega oči sijejo z božanskim sijem) in nastanek nekega atomiziranega človeka zombija, ki se bo popolnoma vključil v tip Novega atlatnističnega srednjeveštva. V katerem nam bo jezuitski pogleda na svet ugasil ne le sijaj v očeh ampak tudi sam spomin na čas svobode in celo na sanje o svobodi.
Eden od načinov, ki nam morda lahko pomaga, da ne končamo na postmodernih grmadah, je meniško umikanje v svoje male svetove, v katerih ne bo prostora za nebe evrokratse in nato vrednote in mantre. V teh naših malih svetovih morajo vladati resnica, svoboda, ljuezen in LEPOTA renesančnega tipa. In zato se moramo upirati medijskemu vdoru, ki iz nas dela koristne idiote. In da začnemo ponovno misliti in analizirati. Moramo analizirati in dekonstruiramo vse, kar nam je danes s strani Velikega Brada vsiljeno kot zaželen in edi možni model obnašanja in pogled na svet. Ker nič ni tako, kakor zgleda. Ključ vsega sta jezik in kultura, ker se v njih svetle skrivnosti, ki nas lahko rešiti ipred zlom potrošniške dobe in države brez meja. Da bi lahko danes živeli bolj resničnostno, je dobro, da včasih pogledamo v lastno dušo in dušo Človeka, in da dam najdemo prvzore oziroma arhetipe, s katerimi se bomo lažje znašli v življenjsko pomembnih in kriznih situacijah. Kakor so vse življenjske situacije našega človeka krizne, bo vedno obstajala potreba za dekonstrukcijo osrečevalne slike sveta, ki nam jo naši vladarji vsiljujejo kot edino mogočo. In ne samo po tem, ampak tudi po analiziranju in samoanaliziranju in poseganjem za arhetipi.
Z razkrivanjem sedimenta v jeziku in kulturi prihajamo do arhetipov (pravzorov), ki nam veliko bolj govore, kdo smo danes, ampak kakor si lahko to zamislimo. A to spoznanje nam lahko pomaga, da relativiziramo številne ideologizacije obstoječih ikonosfer: rasne, nacionalne, ideološke (v političnem smislu), geografske (npr. evropocentrizem). In tako prihajamo do v osnovi humanistične (danes bi se z dozo dolarske škodoželjnosti reklo) prosvetiteljsko-romatične ideje poznanega antropologa Marcela Maussa, da antropologija in humanistične vede lahko pomagajo človeškemu bitju, da popravi svojo družbo zdaj in tukaj. Tukaj namerno ne govorimo o modernem času, ker analiza pojma moderen kaže na prehodnost (fr. mode, lat. modus – način, po sedanjem običaju, po najnovejšem okusu). To, da mi v nizanju časa prihajamo kaneje, ne pomeni, da posedujemo pravico do univerzalnosti. Na ta način bomo prišli do možnosti, da smo lahko manj posesivni, oholi in tudi imerialni v svoji egotrip želji, da samo mi posedujemo pravico do Resnice. Ko bomo zmogli moči, da premagamo vsakršno oholost, ničevost, nečimrnost, ki smo je polni od prvega dotika z materinimi prsi, ta stika pa nam ustvarja občutek, da smo mi center sveta in da nam pripada, torej šele takrat bomo lahko hodili po Trgu Svobode kot resnično svobodni ljudje.
POGLED MNEMOZINE
Velika sila in pri tem velik napor sta potrebna, da ne podležemo skušnjavam svetovnega sveta, skušnjavam, ki uspavajo čutila in um. Tistim, ki so boginje umetnosti vodnice, lahko računajo na blaginjo prepoznavanja LEPOTE tam, kjer je zarasla v koprivah, a samo izbrane lahko vidimo kot zmagovalce nad minljivostjo sveta, ker oni lepoto in ljubezen vidijo povsod. Lepota in ljubezen v njih in oni sami so LJUBEZEN. Ker je takšno stanje redki privilegij, drugim, ki se mu približujejo – kakor so pesniki in filozofi – je prepuščeno, da nam s pomočjo antične boginje spomina Mnemozine kažejo pot, da ne bi ostali v Kantovi samoskrivljeni nezrelosti. Življenje je nedeterminirano od nas in je nujnost, nam pa ostane samo »da spominjamo se« (Ivan V. Lalić), da ne bi ostali v ne-pravem obstoju (kot na primer obstaja kamen). Zadano nam je, da eksistiramo kot posamezniki, ki so uresničili heglovsko nujo in se s tem dvignile k zlati SVOBODI.
»Breskvi je naloženo, da cveti,« je pel Ivan V. Lalić, ki niti po najmanjšem naključju v tem stihu ni uporabil sibol breskve. Breskva je simbol pomadi, ker cveti zelo zgodaj, v japonski kulturi in mitologiji pa je tudi simbol nesmrtnosti. S to simboliko se krepi pomen stiha – večnost, ki jo pooseblja breska in nujnost, ki jo izraža naloženost, da cveti, so v nerazdružljivi povezavi in niso podložne minevanju. Naša naloga pa je, da to zvezo neprestano prepoznavamo in da tako reinterpretiramo svet, da bi prišli do spoznanja, da cilj ni nič in daje gibanje vse.
SVETLOBA SVETA
Naše zatočišče, naše rodni kraj in topli dom je svet idej. Ideja sama in svet duha. In resnično je morda malo čudno, da se danes v postmodernem času vendarle živi v svetu dije. Čeprav smo navidezno popolnoma utopljeni v čutnem svetu in svetu materije – je ideja tista, ki nam daje smisel in kažipot. Čeprav se ideje ne da videti in dotakniti z znanimi čutili, za razliko od materije, ki je zelo vidna in otipljiva, sta ideja in duh naša prava rešitelja.
Svet materialnega nas preko Farme vodi v sobo Velikega Brata in nas tako pretvarja v zombije in dead man walking. Resnično je fascinantno, kako je dominacija materialnega pripeljala človeka do stopnje stupidnosti in kako so stoletja in stoletja razvoja človeškega duha in ideje v zadnjih dveh desetletjih vrženi v prah. In kako smo iz mislečih bitij, ki so verjela v ideale svobode, lepote in resnice, spremenjeni v srečne idiote, ki so jim ideali postali ne-svoboda, grdost in brutalna laž. Vse je postalo mimikrija.
In na prvi pogled se nam zdi, da je boj izgubljen in da so pajki zamrežili nebo. Toda izhod mora obstajati nekje. Ker ideja in duh živita večno in sta nesmrtni za razliko od materalnega, ki se drobi in je minljivo. Strategija odpora je vsebovana v ideji, da se danes mora biti »menih v blagovnici«. Da torej živimo kot vsi drugi, da se obnašamo kakor oni, da govorimo z njihovim jeziom, a da smo svobodni in svoji. Da smo Vitezi svobode, lepote in resnice. In da vemo, da nas Veliki Brat ne more podkupiti z nikakršnim tozemskim sijajem, stolpi in gradovi, temveč da nam je dano, da smo znanilci Svetlobe in Nove zore, ki bo kmalu zasijala.
Svet laži, blata in mraka bo izginil, a neopazno se bo v naše misli in srca vselila resnica, steza in svetloba Sveta. In zato vi še nerojeni veste, da so tudi v tem času nevihe obstajali Tisti, ki se niso predali Molohu in ki niso favstovsko prodali svoje duše Mefistofelesu.
ARHETIP SILIKONSKEGA ČLOVEKA
Mi, ki smo rojeni, ostali in preživeli vse do tega mračnega in tihega jutra 15. oktobra 2015. leta, na teh »zahodnobalkanskih« vročih in zanimivih prostorih (hahaha, kakšno etimološko foliranje in podložniško prilizovanje antlantističnim NATO okupatorjem) imajo ta »privilegij«, da se bolje znajdemo v življenjsko kriznih situacijah od »naših zahodnih prijateljev«, ki so odrasli v dolgočasnih in hladnih »odprtih družbah«. Izobilje, urejenost, red so dober način, da se živi (a tudi umre) z občutkovm, da niste nikoli niti živeli po meri Človeka, temveč samo po meri Ureditve. Sprejemanje medijsko-sleparske slike sveta (s katero smo danes bombardirani) kot zaželenega obrazca obnašanja, je gotov pot v Dobo praznine in smrti človeka renesančnega tipa (katerega oči sijejo z božanskim sijem) in nastanek nekega atomiziranega človeka zombija, ki se bo popolnoma vključil v tip Novega atlatnističnega srednjeveštva. V katerem nam bo jezuitski pogleda na svet ugasil ne le sijaj v očeh ampak tudi sam spomin na čas svobode in celo na sanje o svobodi.
Eden od načinov, ki nam morda lahko pomaga, da ne končamo na postmodernih grmadah, je meniško umikanje v svoje male svetove, v katerih ne bo prostora za nebe evrokratse in nato vrednote in mantre. V teh naših malih svetovih morajo vladati resnica, svoboda, ljuezen in LEPOTA renesančnega tipa. In zato se moramo upirati medijskemu vdoru, ki iz nas dela koristne idiote. In da začnemo ponovno misliti in analizirati. Moramo analizirati in dekonstruiramo vse, kar nam je danes s strani Velikega Brada vsiljeno kot zaželen in edi možni model obnašanja in pogled na svet. Ker nič ni tako, kakor zgleda. Ključ vsega sta jezik in kultura, ker se v njih svetle skrivnosti, ki nas lahko rešiti ipred zlom potrošniške dobe in države brez meja. Da bi lahko danes živeli bolj resničnostno, je dobro, da včasih pogledamo v lastno dušo in dušo Človeka, in da dam najdemo prvzore oziroma arhetipe, s katerimi se bomo lažje znašli v življenjsko pomembnih in kriznih situacijah. Kakor so vse življenjske situacije našega človeka krizne, bo vedno obstajala potreba za dekonstrukcijo osrečevalne slike sveta, ki nam jo naši vladarji vsiljujejo kot edino mogočo. In ne samo po tem, ampak tudi po analiziranju in samoanaliziranju in poseganjem za arhetipi.
Z razkrivanjem sedimenta v jeziku in kulturi prihajamo do arhetipov (pravzorov), ki nam veliko bolj govore, kdo smo danes, ampak kakor si lahko to zamislimo. A to spoznanje nam lahko pomaga, da relativiziramo številne ideologizacije obstoječih ikonosfer: rasne, nacionalne, ideološke (v političnem smislu), geografske (npr. evropocentrizem). In tako prihajamo do v osnovi humanistične (danes bi se z dozo dolarske škodoželjnosti reklo) prosvetiteljsko-romatične ideje poznanega antropologa Marcela Maussa, da antropologija in humanistične vede lahko pomagajo človeškemu bitju, da popravi svojo družbo zdaj in tukaj. Tukaj namerno ne govorimo o modernem času, ker analiza pojma moderen kaže na prehodnost (fr. mode, lat. modus – način, po sedanjem običaju, po najnovejšem okusu). To, da mi v nizanju časa prihajamo kaneje, ne pomeni, da posedujemo pravico do univerzalnosti. Na ta način bomo prišli do možnosti, da smo lahko manj posesivni, oholi in tudi imerialni v svoji egotrip želji, da samo mi posedujemo pravico do Resnice. Ko bomo zmogli moči, da premagamo vsakršno oholost, ničevost, nečimrnost, ki smo je polni od prvega dotika z materinimi prsi, ta stika pa nam ustvarja občutek, da smo mi center sveta in da nam pripada, torej šele takrat bomo lahko hodili po Trgu Svobode kot resnično svobodni ljudje.
POGLED MNEMOZINE
Velika sila in pri tem velik napor sta potrebna, da ne podležemo skušnjavam svetovnega sveta, skušnjavam, ki uspavajo čutila in um. Tistim, ki so boginje umetnosti vodnice, lahko računajo na blaginjo prepoznavanja LEPOTE tam, kjer je zarasla v koprivah, a samo izbrane lahko vidimo kot zmagovalce nad minljivostjo sveta, ker oni lepoto in ljubezen vidijo povsod. Lepota in ljubezen v njih in oni sami so LJUBEZEN. Ker je takšno stanje redki privilegij, drugim, ki se mu približujejo – kakor so pesniki in filozofi – je prepuščeno, da nam s pomočjo antične boginje spomina Mnemozine kažejo pot, da ne bi ostali v Kantovi samoskrivljeni nezrelosti. Življenje je nedeterminirano od nas in je nujnost, nam pa ostane samo »da spominjamo se« (Ivan V. Lalić), da ne bi ostali v ne-pravem obstoju (kot na primer obstaja kamen). Zadano nam je, da eksistiramo kot posamezniki, ki so uresničili heglovsko nujo in se s tem dvignile k zlati SVOBODI.
»Breskvi je naloženo, da cveti,« je pel Ivan V. Lalić, ki niti po najmanjšem naključju v tem stihu ni uporabil sibol breskve. Breskva je simbol pomadi, ker cveti zelo zgodaj, v japonski kulturi in mitologiji pa je tudi simbol nesmrtnosti. S to simboliko se krepi pomen stiha – večnost, ki jo pooseblja breska in nujnost, ki jo izraža naloženost, da cveti, so v nerazdružljivi povezavi in niso podložne minevanju. Naša naloga pa je, da to zvezo neprestano prepoznavamo in da tako reinterpretiramo svet, da bi prišli do spoznanja, da cilj ni nič in daje gibanje vse.
