Razlita čaša vina me pije.
Pozabljeno bodalo kristalno zaščemi skozi omamo.
Omočena konica rdeči večer, kapljam na prt.
Izsrkana se prevesim čez rob, pije me hrastovina.
Utripnem v črepinje.
Sosedove jezične fuksije dišijo slajše! Celo njihova brana brazda globlje!
Ko premerimo kvadraturo domačih besed, obtičimo ujeti v tuj slovar. Niti dvojina nas ne odreši.
Jezdimo svojo veličino z odtisom hlapčevstva v možganovini. Domove zidamo z besedami.
Posrka nas na čezoceanko, bršljan pred hišo, obtežen z vonjem sosedovih fuksij, pa se pne le do prvega zloga.
Drsenje v globino.
Korak poplesava v vetru.
Na podplatih odtis včerajšnjega dne.
V nagibu jasnost izbire.
Vse poti tlakovane z namero.
Veter gladi ceste.
