V možgane izglodana vrzel
pajčevini po kotih.
Zalizala se je v zavese,
vnemarno pada
čez zapahe.
Povsod nagajivi žužki.
Lahkotnost sanj
preprede prag,
umazanija je potonila
v železobeton.
V točki preloma
se napnejo mišice,
se izboči tetiva.
Kot napeta struna
se zaguga pajčevina.
Koliko noči
potrebuje plima,
da zagrebe
tenko železasto nit
iz sanj v budnost,
od podplatov do neba?
Zapredek
prekrije priložnosti.
Celo žužki kdaj
glodajo beton.
NEMOČ
Ko bi zmogla,
bi tvoje ceste oblekla v žamet,
tvoj korak ovila v vato,
z milino prevlekla tvoje misli.
Ko bi mogla,
bi tvojim pogledom zloščila smeri.
Pokrila bi se s senco,
da bi te dosegel žaromet.
V naročje bi ti nasula vrtnic,
da bi tvoji dnevi rožnato dehteli.
Segam, a ne sežem.
Ne morem
biti ne tvoj podstavek
ne hoditi tvojih cest.
ODTIS
Dragi moj,
ki hodiš vzvratno:
kam boš umaknil nasmeh,
ko te zatečejo misli?
V zaveso
iz prosojnega tkanja
si odlagal upanja,
da se zdaj trga pogled.
Vdihaval si mraz,
napredek ledenel
v vsak vpogled,
da si zdaj sebi senca.
Pogledi so se zamazali,
sence podaljšale,
nasmeh ukleščil,
mraz je raztrgal še misli.
Dragi moj,
še vedno ne vidiš:
tudi če bi hodil v krogu,
te najdem – v svojih očeh.
BREZNOGI
Lahko te vidim
sedeti na golih tleh.
Ne iščeš pomilovanja,
nebo odsevaš.
Padajoče zvezde
so kepe ognja,
ki izžigajo tvojo žalost.
Nimaš dneva
za utelešenje koraka,
upanje ostaja le v očeh,
dlani pa polne luči.
Samevaš sredi mnogih,
navzoč, samo prisoten.
Osuto zlato
brazgotini ranjene misli.
Zatikajoče besede
hodijo namesto nog.
PEST NA PREPIHU
Vzdignjena
je lovila zatajevanja,
krčila vase bolečine,
stiskala krivice.
Pomodrela
je iskala resnico,
hlepela po vrednosti,
sanjala pravico.
Za krik je bila premajhna,
za železo prešibka,
za skledo pa preplitka.
Pokrčena
je razrastla artritis,
v pregibe ujet veter
je izvotlil iskanja.
Resnico je odnesel vihar,
pravico pa boksarji.
Mehko sedajo laži
na vlažno nemoč,
varna postaja razdalja
v volnenem oklepu.
Orokavičena pest
še suva v veter?
ZADNJI KROG
Še en maraton
čez stanjšano brv
med jutrom in večerom.
V pregretem kotlu
že od zore
brbotajo živci.
Atome je pognalo
po stenah žil,
raztreščeni se iščejo
med vdihom in izdihom.
Vlažno razpihani fen
polni mišice,
da zaplapolajo koraki.
V odprtih ustih
sanje včerajšnjega dne,
jutrišnji načrti pa zadrga
prek oči.
Celice balzamirajo spomin,
razleteli delci celote
ranijo utrip. Krvava sled
nad omagano prožnostjo.
Strnjena praznina
med vdihom in izdihom.
Maratonci so odtekli
zadnji krog.
POLITIK
Izmuzljiva misel
žep za častihlepje,
magnet za denarnico.
Brezimna končnost
nedorečenih končnosti,
razparane vrednote
na natezalu časa.
Nabrekel trebuh
in preveza čez oči,
vse videno
le blebetanje v temi.
Neumita motnost
gor in dol in počez,
skakljajoča žoga
brez ventila.
Poglej se:
zadušena strpnost,
puščajoči pohlep,
zrcalo brez odseva.
HUDOURNIK
Besede hudourijo
vzdolž razgrete brade.
Skrivenčene podobe
pršijo vsenaokrog.
Odtisi se ne dohajajo.
Eni pikajo, drugi bodejo,
tu in tam kateri ureže do krvi.
Počasi se slina osuši,
hudournik razrije brado,
besede pa se spreminjajo
v gube.
METEŽ
Sipko mete
po pročelju.
Spoznanja drsijo
na razmočena tla.
Sneg se prijema.
Počasi ledenijo želje,
manki se sprimejo v kepe,
obsojanja v ledene sveče.
Snežni metež
se zažene čez prag,
klonejo strasti.
Drsajoča gaz
izžiga predsodke.
Blatna luža
vsem na očeh.
Ledena pravljica
poškoduje mimoidoče.
V oči se jim zatakne
na vlažno pročelje
izrisan lotos.
JEŽA
Vlažna izpod jezika,
potok izpod drobovja,
včasih hudournik
prav izpod podplatov.
Nežno puhasta
ali ostro rezajoča,
napudrana ali osorna, v
selej samosvoja.
Posoda za odtenke
vsakršnih danosti,
za radost in žalost,
za objem in beg.
Pivnik za vtise,
srkajoča resničnost
za bedo in pogum,
za bolečino in luč.
Tebi, beseda,
ki odtekaš neulovljiva
in ostajaš
kleno vseprisotna,
tlakujem pot.
Čez že izhojene smeri.
Samotno jezdim
tvoja krila,
počaščena in spoštljiva,
ker me vzameš vase.
V tebi počijem.
Se prečistim
pred naslednjo ježo.
Čez že izhojene smeri
v svojo smer.
PAJČEVINA
V možgane izglodana vrzel
pajčevini po kotih.
Zalizala se je v zavese,
vnemarno pada
čez zapahe.
Povsod nagajivi žužki.
Lahkotnost sanj
preprede prag,
umazanija je potonila
v železobeton.
V točki preloma
se napnejo mišice,
se izboči tetiva.
Kot napeta struna
se zaguga pajčevina.
Koliko noči
potrebuje plima,
da zagrebe
tenko železasto nit
iz sanj v budnost,
od podplatov do neba?
Zapredek
prekrije priložnosti.
Celo žužki kdaj
glodajo beton.
NEMOČ
Ko bi zmogla,
bi tvoje ceste oblekla v žamet,
tvoj korak ovila v vato,
z milino prevlekla tvoje misli.
Ko bi mogla,
bi tvojim pogledom zloščila smeri.
Pokrila bi se s senco,
da bi te dosegel žaromet.
V naročje bi ti nasula vrtnic,
da bi tvoji dnevi rožnato dehteli.
Segam, a ne sežem.
Ne morem
biti ne tvoj podstavek
ne hoditi tvojih cest.
ODTIS
Dragi moj,
ki hodiš vzvratno:
kam boš umaknil nasmeh,
ko te zatečejo misli?
V zaveso
iz prosojnega tkanja
si odlagal upanja,
da se zdaj trga pogled.
Vdihaval si mraz,
napredek ledenel
v vsak vpogled,
da si zdaj sebi senca.
Pogledi so se zamazali,
sence podaljšale,
nasmeh ukleščil,
mraz je raztrgal še misli.
Dragi moj,
še vedno ne vidiš:
tudi če bi hodil v krogu,
te najdem – v svojih očeh.
BREZNOGI
Lahko te vidim
sedeti na golih tleh.
Ne iščeš pomilovanja,
nebo odsevaš.
Padajoče zvezde
so kepe ognja,
ki izžigajo tvojo žalost.
Nimaš dneva
za utelešenje koraka,
upanje ostaja le v očeh,
dlani pa polne luči.
Samevaš sredi mnogih,
navzoč, samo prisoten.
Osuto zlato
brazgotini ranjene misli.
Zatikajoče besede
hodijo namesto nog.
PEST NA PREPIHU
Vzdignjena
je lovila zatajevanja,
krčila vase bolečine,
stiskala krivice.
Pomodrela
je iskala resnico,
hlepela po vrednosti,
sanjala pravico.
Za krik je bila premajhna,
za železo prešibka,
za skledo pa preplitka.
Pokrčena
je razrastla artritis,
v pregibe ujet veter
je izvotlil iskanja.
Resnico je odnesel vihar,
pravico pa boksarji.
Mehko sedajo laži
na vlažno nemoč,
varna postaja razdalja
v volnenem oklepu.
Orokavičena pest
še suva v veter?
ZADNJI KROG
Še en maraton
čez stanjšano brv
med jutrom in večerom.
V pregretem kotlu
že od zore
brbotajo živci.
Atome je pognalo
po stenah žil,
raztreščeni se iščejo
med vdihom in izdihom.
Vlažno razpihani fen
polni mišice,
da zaplapolajo koraki.
V odprtih ustih
sanje včerajšnjega dne,
jutrišnji načrti pa zadrga
prek oči.
Celice balzamirajo spomin,
razleteli delci celote
ranijo utrip. Krvava sled
nad omagano prožnostjo.
Strnjena praznina
med vdihom in izdihom.
Maratonci so odtekli
zadnji krog.
POLITIK
Izmuzljiva misel
žep za častihlepje,
magnet za denarnico.
Brezimna končnost
nedorečenih končnosti,
razparane vrednote
na natezalu časa.
Nabrekel trebuh
in preveza čez oči,
vse videno
le blebetanje v temi.
Neumita motnost
gor in dol in počez,
skakljajoča žoga
brez ventila.
Poglej se:
zadušena strpnost,
puščajoči pohlep,
zrcalo brez odseva.
HUDOURNIK
Besede hudourijo
vzdolž razgrete brade.
Skrivenčene podobe
pršijo vsenaokrog.
Odtisi se ne dohajajo.
Eni pikajo, drugi bodejo,
tu in tam kateri ureže do krvi.
Počasi se slina osuši,
hudournik razrije brado,
besede pa se spreminjajo
v gube.
METEŽ
Sipko mete
po pročelju.
Spoznanja drsijo
na razmočena tla.
Sneg se prijema.
Počasi ledenijo želje,
manki se sprimejo v kepe,
obsojanja v ledene sveče.
Snežni metež
se zažene čez prag,
klonejo strasti.
Drsajoča gaz
izžiga predsodke.
Blatna luža
vsem na očeh.
Ledena pravljica
poškoduje mimoidoče.
V oči se jim zatakne
na vlažno pročelje
izrisan lotos.
JEŽA
Vlažna izpod jezika,
potok izpod drobovja,
včasih hudournik
prav izpod podplatov.
Nežno puhasta
ali ostro rezajoča,
napudrana ali osorna, v
selej samosvoja.
Posoda za odtenke
vsakršnih danosti,
za radost in žalost,
za objem in beg.
Pivnik za vtise,
srkajoča resničnost
za bedo in pogum,
za bolečino in luč.
Tebi, beseda,
ki odtekaš neulovljiva
in ostajaš
kleno vseprisotna,
tlakujem pot.
Čez že izhojene smeri.
Samotno jezdim
tvoja krila,
počaščena in spoštljiva,
ker me vzameš vase.
