KOŽA IN TROBENTICE
KOŽA IN TROBENTICE
pomečkana koža
me smirgla
opilki rosijo
na sago o trobentici
tiho polzijo med prsti
opustele sanje
na kožo slikajo
spomin pomladi
po pegastih kolovozih
vzdolž vratu
se več ne sprehajajo
tvoje ustnice
spomladi
trobentice vseeno piskajo
GOLOBI
na strehi
prhutajo golobi
spodaj pa nalivi
lanske jeseni odpadli listi
še vedno razmočeni
ta knjiga propada počasi
črke zabrisane
med zgodbami golobji kakci
in razmočena podrast
spodrsava besede
nalivi ne izmijejo
izdanih povedi
preveč se je nalilo laži
poti so izlizane
od ponovitev
resnica je spolzka
pernata golazen
gruli na višinah
besede padajo
gole in ponižane
gruli se
moj in tvoj propad
dežnik pa polomljen
NADURE
zjutraj puhla glava
obglavljene svetove
navznoter vrtinčijo
včerajšnje nadure
cikcakanje do toalete
najdeva ravnino sten
vrtoglavo zožen svet
noge vedo a glava motovili
zdaj opravičuj nerodnosti
zdaj piši poročila
zdaj naduraj
konzervirani stres
plošči posteljne robove
modrice na stegnih
prihajajoči dan
navznoter znitkan do žil
in glava v posteljnem dnu
uhojene poti visokega dne
pozabijo vrtoglavo jutro
še enkrat se zaženejo
proti skalnemu previsu
spet nadure
MALO NOR
malo nor
si lahko še bolj
preveč trdo sedajo besede
na komaj opazna dejstva
preveč se gostijo
majhna pozabljanja
preveč smelo ponika čas
brez vračanja
kje je prazen prostor
za male norosti
kje upanje
kdo je tukaj nor
kdo bolj
PRODANE DUŠE
po previsnih legah
grmada prodanih duš
padle zvezde
rišejo ples na trobarvje
preslinjena od podgan
zgrizena od žužkov
bledi zvezda
v ponosnem grbu
kam so se zalizale
visoko doneče besede
kam južna Švica
Na razmočeno plazenje?
nalivi so nagnili previs
prek čuta za pravičnost
v rdečo modro in belo
ovita raztrganost
in lačna usta
oblikujejo nov grb
kam bomo odlagali
izpadle zobe
kaj bodo glodale podgane
ko ne bo več zastave
OBRAZ NA PREIZKUŠNJI
čistilo briše sledi dneva
razkopana upanja
na vati
mokre pore
so razbrazdali viharji
lasišče luskini nesnago
nohti krvavijo
razžarjeno lice
so obglodali pravičniki
v nosnice se je zavlekel
presahli hudournik
pognal bo brzice
čez uvele upe
naplavine sesedenih ogrcev
vatirana prihodnost
boljšega sveta
a jutri so pore
spet zamašene
SOOČENJE
Prihajava si nasproti.
Obtežena.
Ali me vidiš?
Me res?
Oči morska pena,
roke hrastove veje.
V koraku spomini,
v laseh nebo.
Sem veter
in nosim oblake.
Sem oddaljenost
v tebi.
Si morje
in me valoviš.
Si neskončnost
v meni.
Prihajava si nasproti.
Grčava.
Ali si še?
Si res?
Ples vetra
srka morje v hraste.
Ali greva?
Greva res vase?