Na vsebino

KOŽA IN TROBENTICE

Dragomila Šeško (r. 1961)

KOŽA IN TROBENTICE

pomečkana koža
me smirgla
opilki rosijo
na sago o trobentici

tiho polzijo med prsti
opustele sanje
na kožo slikajo
spomin pomladi

po pegastih kolovozih
vzdolž vratu
se več ne sprehajajo
tvoje ustnice

spomladi
trobentice vseeno piskajo

GOLOBI

na strehi
prhutajo golobi
spodaj pa nalivi

lanske jeseni odpadli listi
še vedno razmočeni
ta knjiga propada počasi

črke zabrisane
med zgodbami golobji kakci
in razmočena podrast
spodrsava besede

nalivi ne izmijejo
izdanih povedi
preveč se je nalilo laži

poti so izlizane
od ponovitev
resnica je spolzka

pernata golazen
gruli na višinah
besede padajo
gole in ponižane

gruli se
moj in tvoj propad
dežnik pa polomljen

NADURE

zjutraj puhla glava

obglavljene svetove
navznoter vrtinčijo
včerajšnje nadure

cikcakanje do toalete
najdeva ravnino sten

vrtoglavo zožen svet

noge vedo a glava motovili

zdaj opravičuj nerodnosti
zdaj piši poročila
zdaj naduraj

konzervirani stres
plošči posteljne robove

modrice na stegnih

prihajajoči dan
navznoter znitkan do žil
in glava v posteljnem dnu

uhojene poti visokega dne
pozabijo vrtoglavo jutro
še enkrat se zaženejo
proti skalnemu previsu

spet nadure

MALO NOR

malo nor
si lahko še bolj

preveč trdo sedajo besede
na komaj opazna dejstva
preveč se gostijo
majhna pozabljanja
preveč smelo ponika čas
brez vračanja

kje je prazen prostor
za male norosti
kje upanje

kdo je tukaj nor
kdo bolj

PRODANE DUŠE

po previsnih legah
grmada prodanih duš

padle zvezde
rišejo ples na trobarvje

preslinjena od podgan
zgrizena od žužkov
bledi zvezda
v ponosnem grbu

kam so se zalizale
visoko doneče besede
kam južna Švica

Na razmočeno plazenje?

nalivi so nagnili previs
prek čuta za pravičnost

v rdečo modro in belo
ovita raztrganost
in lačna usta
oblikujejo nov grb

kam bomo odlagali
izpadle zobe

kaj bodo glodale podgane
ko ne bo več zastave

OBRAZ NA PREIZKUŠNJI

čistilo briše sledi dneva
razkopana upanja
na vati

mokre pore
so razbrazdali viharji
lasišče luskini nesnago
nohti krvavijo

razžarjeno lice
so obglodali pravičniki
v nosnice se je zavlekel
presahli hudournik
pognal bo brzice
čez uvele upe

naplavine sesedenih ogrcev
vatirana prihodnost
boljšega sveta

a jutri so pore
spet zamašene

SOOČENJE

Prihajava si nasproti.
Obtežena.
Ali me vidiš?
Me res?

Oči morska pena,
roke hrastove veje.
V koraku spomini,
v laseh nebo.

Sem veter
in nosim oblake.
Sem oddaljenost
v tebi.

Si morje
in me valoviš.
Si neskončnost
v meni.

Prihajava si nasproti.
Grčava.
Ali si še?
Si res?

Ples vetra
srka morje v hraste.
Ali greva?
Greva res vase?

100 %