pomečkana koža me smirgla opilki rosijo na sago o trobentici
tiho polzijo med prsti opustele sanje na kožo slikajo spomin pomladi
po pegastih kolovozih vzdolž vratu se več ne sprehajajo tvoje ustnice
spomladi trobentice vseeno piskajo
na strehi prhutajo golobi spodaj pa nalivi
lanske jeseni odpadli listi še vedno razmočeni ta knjiga propada počasi
črke zabrisane med zgodbami golobji kakci in razmočena podrast spodrsava besede
nalivi ne izmijejo izdanih povedi preveč se je nalilo laži
poti so izlizane od ponovitev resnica je spolzka
pernata golazen gruli na višinah besede padajo gole in ponižane
gruli se moj in tvoj propad dežnik pa polomljen
zjutraj puhla glava
obglavljene svetove navznoter vrtinčijo včerajšnje nadure
cikcakanje do toalete najdeva ravnino sten
vrtoglavo zožen svet
noge vedo a glava motovili
zdaj opravičuj nerodnosti zdaj piši poročila zdaj naduraj
konzervirani stres plošči posteljne robove
modrice na stegnih
prihajajoči dan navznoter znitkan do žil in glava v posteljnem dnu
uhojene poti visokega dne pozabijo vrtoglavo jutro še enkrat se zaženejo proti skalnemu previsu
spet nadure
malo nor si lahko še bolj
preveč trdo sedajo besede na komaj opazna dejstva preveč se gostijo majhna pozabljanja preveč smelo ponika čas brez vračanja
kje je prazen prostor za male norosti kje upanje
kdo je tukaj nor kdo bolj
po previsnih legah grmada prodanih duš
padle zvezde rišejo ples na trobarvje
preslinjena od podgan zgrizena od žužkov bledi zvezda v ponosnem grbu
kam so se zalizale visoko doneče besede kam južna Švica
Na razmočeno plazenje?
nalivi so nagnili previs prek čuta za pravičnost
v rdečo modro in belo ovita raztrganost in lačna usta oblikujejo nov grb
kam bomo odlagali izpadle zobe
kaj bodo glodale podgane ko ne bo več zastave
čistilo briše sledi dneva razkopana upanja na vati
mokre pore so razbrazdali viharji lasišče luskini nesnago nohti krvavijo
razžarjeno lice so obglodali pravičniki v nosnice se je zavlekel presahli hudournik pognal bo brzice čez uvele upe
naplavine sesedenih ogrcev vatirana prihodnost boljšega sveta
a jutri so pore spet zamašene
Prihajava si nasproti. Obtežena. Ali me vidiš? Me res?
Oči morska pena, roke hrastove veje. V koraku spomini, v laseh nebo.
Sem veter in nosim oblake. Sem oddaljenost v tebi.
Si morje in me valoviš. Si neskončnost v meni.
Prihajava si nasproti. Grčava. Ali si še? Si res?
Ples vetra srka morje v hraste. Ali greva? Greva res vase?
