Sediš mi nasproti. Potapljam se v tvoj pogled. Iščem. Tebe mlado. Pred ogromno leti. Ko sva se nazadnje videli. Ni te več. V pogledu. Zgodilo se je nekaj življenj med nama. Tvoji otroci. Moji otroci. Zakon. Govoriš. Roko si položila na mizo. Drugo v naročje. Svoje. Izdajajo te. Tvojo starost. Kosti, ki so od prstov speljane v zapestje, so izstopile. Le nekaj prosojne kože jih prekriva. Na koži nekaj starostnih peg.
Pogled preusmerim v svoje roke. Sramežljivo jih skrijem v žepe trenerke. Podobne so.
Kje sva? Kje sva se izgubili?
Praviš, da imam isto hojo. Spregledala si rahlo šepanje. Upočasnitev koraka.
Govorim ti o sebi. Ne o svojih čustvih. O življenju, ki je šlo mimo. Tebi tuje. Mene se je komaj dotaknilo. Morala sem skozenj. Da me je utrdilo, me oblikovalo. Neka na pol izmišljena zgodba. O neki JAZ, ki je več ni. Zdaj sem. Tukaj. V očeh ti berem, da me iščeš. Rada bi me prepoznala. Tisto od takrat v sedaj. Tlačiš me nekam v davne spomine. Ne išči. Ne boš me našla. Zdaj sem, samo zdaj.
Pa ti? vprašam.
Ah, praviš, še vedno sem nevidna, nezanimiva.
Ne povem ti. Včasih si brala moje misli. Ne družim se z nezanimivimi ljudmi. Ne čutim jih. Prezrem jih. Tebe nisem prezrla.
Tako osamljeno se počutim, praviš. Zdaj, ko ga več ni.
Na dolgo pripoveduješ o praznini, ki jo čutiš. Ker ga več ni. Lahko bi ga bolje razumela, meniš, če bi prej vedela. Da je bolan. Bila si ob njem. Videla njegov odhod. Sama. Sama s tem odhodom.
Potem so prišli, praviš. Povedali so ti, da ga več ni. Pa je še bil. Bil je tam. In so ga odpeljali. Praznina, ki je ostala, te ubija, praviš.
Ne dotakne se me. Tvoja žalost. Neka zgodba, ki bi jo lahko nekje prebrala. Ne vidim te v tistem življenju. Z njim.
Zamudili sva. Kaj vse je šlo vmes! Osamosvojitev. Politika. Leva, desna. Razprave o družinskem zakoniku. Razprave o istospolno usmerjenih.
Mariborska vstaja. Nesrečniki, ki so prečili tvoj kraj, moje mesto. Ne poznam tvojih razmišljanj. Povezanih s tem. Ne veš, kako sem se jaz odzvala na dogodke. Čas je še. Kdaj bova premleli tudi to. Takrat, ko bova izvrgli vmesnost. Ko bova lahko spet le TI in JAZ.
Gledam te v oči. Iščem. Te še prepoznam? Kaj je za pogledom? Zdiš se preplašena. Bojiš se življenja. Ki je pred tabo. Ne umakneš pogleda. Dovoliš, da te preiskujem. Želiš si, da bi te našla.
Zgrešila sem, praviš. Mislim, da me ne mara.
Kdo? vprašam.
Govoriš o otrocih. Ne poznam jih. Rada bi se naslonila nanje. Zdaj, ko ni več njega. Pa ti ne pustijo.
Svoje življenje imajo. Morajo se sami gristi skozenj.
Morda bi morala, razglabljaš ….
Vse je, kot mora biti. Pusti. Nič ni bilo narobe. Moraš se soočiti s samoto. Ves čas si bila sama. Samo ti. Oblikovala si se. V to, ki mi sedi nasproti. Še vedno ti. Tista, izpred davnih let. Šla si naprej. Kot jaz. Izgubljali sva se. V drugih ljudeh. V drugih čustvih. Razmišljanjih.
Kar padel je, praviš. Poklicala si pomoč. Ležal je tam, praviš in pomagala si mu dihati. Počasi, vdih – izdih.
Iščem. Tvojo žalost. Ne vidim, ne najdem je. Skrila si jo globoko vase. Izstopila si. Pripoveduješ o nečem,kar se te ne tiče. Pač neko žalostno zgodbo. Ki te je napolnila do zadnjega kotička. Začudena, kje si se v njej izgubila. Postaneš nemirna. Šla boš, praviš.
Ampak prej še ti kaj povej, rečeš. Tvoje življenje je bolj pestro. Samo zdi se ti, rečem, ker je pač drugačno kot tvoje.
Pa ti vseeno še kaj povem. O sebi. Nepomembne dogodke. Da se vrneš. Vase.
Dvigneš kozarec z vodo. Prisloniš ga k ustnicam. Niti zmočiš si jih ne. In ga spet postaviš na mizo. Zmedena si. Ne veš, kaj bi s tem, kar ti pripovedujem. In s tem, kar si mi povedala. Sem ti tuja? Si se zalotila, da si si tudi sama tuja? Niti droben nasmeh ti ne zatrepeta na obrazu.
Ti je zelo hudo? Vprašam.
Ne vem, rečeš. Včasih jočem. Ko sem sama. Včasih sem tako zelo sama.
Utihneva. Poglobiva se vsaka v svojo samoto. Strmiva si v oči, a se ne vidiva. Pregloboko v sebi sva. V svojem življenju. Tam, kjer me ni bilo. Tam, kjer te ni bilo.
Zamišljam si te v tisti prazni hiši. Z rokami, prekrižanimi v naročju. S pogledom uprtim v prazno. In se spomniš, da sva bili. V albumu poiščeš sliko mladosti. Morda se nasmehneš. Nevidno. Vase. Morda se sploh ne znaš več nasmejati. Polglasno zamrmraš tisto znano: Mladost je norost. Pa saj ne verjameš. Nisva bili neumni. Le srečni sva si upali biti.
Majhna je, rečeš. Hiška, ki sva si jo zgradila.
Ja, rečem, prav je, da je majhna. Zdaj, ko si sama v njej. Pozno je, rečeš. Domov moram.
Ničesar z mize nisi poskusila, preizkusim svojo gostoljubnost. Še vodo sem pozabila piti.
Obrazne mišice se zmehčajo. Povesiš pogled. Nerodno ti je priznati nakazan nasmešek.
In se objameva v slovo. Dolg objem. Da se začutiva. Prepoznava. Končno. Bilo bi nama bolje brez besed.
Sediš mi nasproti. Potapljam se v tvoj pogled. Iščem. Tebe mlado. Pred ogromno leti. Ko sva se nazadnje videli. Ni te več. V pogledu. Zgodilo se je nekaj življenj med nama. Tvoji otroci. Moji otroci. Zakon. Govoriš. Roko si položila na mizo. Drugo v naročje. Svoje. Izdajajo te. Tvojo starost. Kosti, ki so od prstov speljane v zapestje, so izstopile. Le nekaj prosojne kože jih prekriva. Na koži nekaj starostnih peg.
Pogled preusmerim v svoje roke. Sramežljivo jih skrijem v žepe trenerke. Podobne so.
Kje sva? Kje sva se izgubili?
Praviš, da imam isto hojo. Spregledala si rahlo šepanje. Upočasnitev koraka.
Govorim ti o sebi. Ne o svojih čustvih. O življenju, ki je šlo mimo. Tebi tuje. Mene se je komaj dotaknilo. Morala sem skozenj. Da me je utrdilo, me oblikovalo. Neka na pol izmišljena zgodba. O neki JAZ, ki je več ni. Zdaj sem. Tukaj. V očeh ti berem, da me iščeš. Rada bi me prepoznala. Tisto od takrat v sedaj. Tlačiš me nekam v davne spomine. Ne išči. Ne boš me našla. Zdaj sem, samo zdaj.
Pa ti? vprašam.
Ah, praviš, še vedno sem nevidna, nezanimiva.
Ne povem ti. Včasih si brala moje misli. Ne družim se z nezanimivimi ljudmi. Ne čutim jih. Prezrem jih. Tebe nisem prezrla.
Tako osamljeno se počutim, praviš. Zdaj, ko ga več ni.
Na dolgo pripoveduješ o praznini, ki jo čutiš. Ker ga več ni. Lahko bi ga bolje razumela, meniš, če bi prej vedela. Da je bolan. Bila si ob njem. Videla njegov odhod. Sama. Sama s tem odhodom.
Potem so prišli, praviš. Povedali so ti, da ga več ni. Pa je še bil. Bil je tam. In so ga odpeljali. Praznina, ki je ostala, te ubija, praviš.
Ne dotakne se me. Tvoja žalost. Neka zgodba, ki bi jo lahko nekje prebrala. Ne vidim te v tistem življenju. Z njim.
Zamudili sva. Kaj vse je šlo vmes! Osamosvojitev. Politika. Leva, desna. Razprave o družinskem zakoniku. Razprave o istospolno usmerjenih.
Mariborska vstaja. Nesrečniki, ki so prečili tvoj kraj, moje mesto. Ne poznam tvojih razmišljanj. Povezanih s tem. Ne veš, kako sem se jaz odzvala na dogodke. Čas je še. Kdaj bova premleli tudi to. Takrat, ko bova izvrgli vmesnost. Ko bova lahko spet le TI in JAZ.
Gledam te v oči. Iščem. Te še prepoznam? Kaj je za pogledom? Zdiš se preplašena. Bojiš se življenja. Ki je pred tabo. Ne umakneš pogleda. Dovoliš, da te preiskujem. Želiš si, da bi te našla.
Zgrešila sem, praviš. Mislim, da me ne mara.
Kdo? vprašam.
Govoriš o otrocih. Ne poznam jih. Rada bi se naslonila nanje. Zdaj, ko ni več njega. Pa ti ne pustijo.
Svoje življenje imajo. Morajo se sami gristi skozenj.
Morda bi morala, razglabljaš ….
Vse je, kot mora biti. Pusti. Nič ni bilo narobe. Moraš se soočiti s samoto. Ves čas si bila sama. Samo ti. Oblikovala si se. V to, ki mi sedi nasproti. Še vedno ti. Tista, izpred davnih let. Šla si naprej. Kot jaz. Izgubljali sva se. V drugih ljudeh. V drugih čustvih. Razmišljanjih.
Kar padel je, praviš. Poklicala si pomoč. Ležal je tam, praviš in pomagala si mu dihati. Počasi, vdih – izdih.
Iščem. Tvojo žalost. Ne vidim, ne najdem je. Skrila si jo globoko vase. Izstopila si. Pripoveduješ o nečem,kar se te ne tiče. Pač neko žalostno zgodbo. Ki te je napolnila do zadnjega kotička. Začudena, kje si se v njej izgubila. Postaneš nemirna. Šla boš, praviš.
Ampak prej še ti kaj povej, rečeš. Tvoje življenje je bolj pestro. Samo zdi se ti, rečem, ker je pač drugačno kot tvoje.
Pa ti vseeno še kaj povem. O sebi. Nepomembne dogodke. Da se vrneš. Vase.
Dvigneš kozarec z vodo. Prisloniš ga k ustnicam. Niti zmočiš si jih ne. In ga spet postaviš na mizo. Zmedena si. Ne veš, kaj bi s tem, kar ti pripovedujem. In s tem, kar si mi povedala. Sem ti tuja? Si se zalotila, da si si tudi sama tuja? Niti droben nasmeh ti ne zatrepeta na obrazu.
Ti je zelo hudo? Vprašam.
Ne vem, rečeš. Včasih jočem. Ko sem sama. Včasih sem tako zelo sama.
Utihneva. Poglobiva se vsaka v svojo samoto. Strmiva si v oči, a se ne vidiva. Pregloboko v sebi sva. V svojem življenju. Tam, kjer me ni bilo. Tam, kjer te ni bilo.
Zamišljam si te v tisti prazni hiši. Z rokami, prekrižanimi v naročju. S pogledom uprtim v prazno. In se spomniš, da sva bili. V albumu poiščeš sliko mladosti. Morda se nasmehneš. Nevidno. Vase. Morda se sploh ne znaš več nasmejati. Polglasno zamrmraš tisto znano: Mladost je norost. Pa saj ne verjameš. Nisva bili neumni. Le srečni sva si upali biti.
Majhna je, rečeš. Hiška, ki sva si jo zgradila.
Ja, rečem, prav je, da je majhna. Zdaj, ko si sama v njej. Pozno je, rečeš. Domov moram.
Ničesar z mize nisi poskusila, preizkusim svojo gostoljubnost. Še vodo sem pozabila piti.
Obrazne mišice se zmehčajo. Povesiš pogled. Nerodno ti je priznati nakazan nasmešek.
In se objameva v slovo. Dolg objem. Da se začutiva. Prepoznava. Končno. Bilo bi nama bolje brez besed.
