Si mi rekla, da ne moreva tja. Da bi naju čudno gledali, če bi skupaj plesali. Pa tako lepo je bilo poslušati glasbo. In morje je rahlo valovalo. Naslonila si se name.
Plesali sva. Tesno objeti. Vmes sva se kdaj pa kdaj dotaknili z ustnicami. Vse je šumelo in vršalo. Dekle in fant sta si izmenjavala dolg poljub. Tudi midve. Zvezde nad nama so mežikale. Terasa band pa je igral, igral….Droben val je nosil misel in jo razbil ob prvi skali.
Zakaj ne moreva mednje? sem te vprašala.
Saj veš. Tvoj glas je bil žalosten.
Greva v sobo. Tudi tam se sliši glasba.
Prijeli sva se za roki, noč bo prikrila ta dotik, in odšli. Plesalci na plesišču so se smejali. Prepoteni od hitrega gibanja. Srečni od bližine drug drugega. In vseh.
V zavetju hotelske sobe sva se poljubili.
Lepo mi je s teboj, si mi dahnila v uho.
Lepo mi je s teboj, le kaj počneš z menoj, sem ti odgovorila z napevom.
Skozi odprto okno so prodirale dalmatinske melodije. Tu in tam razglašene. Vendar so, pomešane z vonjem borovcev in petjem skržatov, imele čaroben pridih.
Tvoja slina v mojih ustih je imela trpek okus. Ali pa moja slina. Sva jih pomešali s solzami? Le zakaj? Saj sva vendar srečni. Ker imava druga drugo. Ker se imava radi.
Nisva plesali. Sami, zaprti v sobo.
Včasih sem bila srečna. Ko sem spoznala tebe. Ves svet bi objela. Delila srečo z vsem svetom. Pa mi niso dovolili. Bilo me je strah, kaj bodo rekli. Nikogar meni podobnega nisem poznala. Vedela sem, da so. Srečevali smo se. Vsi enaki, vsakdanji, dobro zamaskirani. Samo doma snemamo maske. Ženska, ki ljubi žensko. Fant, ki ljubi fanta. Ali pa si jih doma nataknemo. Mož, ki vara ženo. Žena, ki vara moža.
Boječka, boječka, smo se zmerjali otroci, če kdo ni upal česa povedati ali narediti.
Pa sem spoznala tebe. Boječka boječko. Dve prijateljici na morju. V skupni hotelski sobi. Da si delita stroške. Nič nenavadnega. Pa ja! Malo je čudno, da ne posedata na terasi. Mogoče na plaži čez dan »pecata« moške. Pa ja!
Čez dan se skrijeva med skale. Skrijeva boječki. Pred pogledi. Pred zgražanjem, zasmehovanjem.
Daleč je že. Čas mineva. Leta. Najina ljubezen se je rahljala. Zaradi nenehnega strahu. Da kdo ve, kako je z nama. V službi. Na cesti. Sosedje. Šli sva vsaka po svoje. Zamaskirani. V njih. Izgubili sva se v povprečju. Igrali žene. Posiljene. Ker si nisva želeli dotika najinih mož. Umazani. Pokvarjeni. Ker sva lagali njim in sebi. Zakonske zveze s kratkim rokom trajanja.
Skrita, potuhnjena vase, sem se pomikala po blodnih poteh skozi, skozi in naprej. Veter je kuštral oblake in dež je spiral grobosti razmišljanj. Ugonobitev je bila blizu. Tako se ne da živeti. Iti v jutri. Brez dotikov ljubezni. Brez tebe. S kakršnim koli obrazom že. Vedno si ti. Včasih drugačna. Z drugačnim vonjem. Ampak te potrebujem. Da lahko diham. Šla sem, ker sem prebrala, da je več ni. Še ene boječke, ki se je bala življenja. Ob reki sem šla. Pobirala sem njene stopinje. Tu in tam je riba odprla svoj gobec. Da zajame zrak. Se mi posmehne. Vodile so, stopinje, v mehkobo rečnega blata. Ki se nalaga že tisočletja. Tja ne bi šla. Umazana je. Reka. Pa saj se vedno nekako obnovi. Življenje. Z neko novo ti. S podobo objemov, topline. Čeprav potem spet odideš. Enkrat, ko imaš dovolj. Ali, ko si bolna in omagaš.
Ne grem se več. Šla bi s tabo. Nekakšna centrifugalna sila me je prilepila v tu in zdaj. Me vrtinči na mestu. Kjer igram življenje tuje ženske. Nemočne. Neslišane. Mi cefra čustva. Ampak enkrat bo strah zmaličen odpadel z utrujenega telesa.
Samo ti me umiriš. Ko mi drobno dihaš v uho in se moja roka igra z vršički tvojih prsi. V bližnji cerkvi zvoni k maši. Bim bom, bim bom. Udari v možgane. Zvon. Množica, ki nad njo bdi božja ljubezen. Ne morem s tabo na cesto. V cerkev. Da bi te držala za roko. Da bi ti dahnila spontan poljub. Ko bi mi srce prekipevalo v ljubezni. Množica, ne samo božja, se vedno postavlja v vlogo razsodnika. Mnogo nas je v njenem primežu. Na natezalnici. Ujeti v oklep njihovih uokvirjenih podob. Podoba, podobni, vsi podobni. Ne enaki. Se zvijamo, raztegujemo, nategujemo na kolesih mučilnih naprav. Da se na koncu oblikujemo v podobne.
Ženska. Z novo pričesko. Čaka na zdravnika. Sedi mi nasproti. Ko tudi jaz čakam. Da mi povedo tvojo diagnozo. Ležiš tam, med belimi rjuhami. Popackanimi s hrano, ki si jo izbljuvala. Že vnaprej vem, da mi ne bodo nič povedali. Ker mi menda nič nisi. Pa si mi vse, kar trenutno imam.
Pravi, naj ostanejo doma in se borijo za svoje domove. Ker samo svinjarijo puščajo za sabo.
Otroci. Ženske. Mladeniči.
Z golimi rokami naj zagrabijo bombe. Krvoločne podivjane zveri, ki jim rušijo domove. Jih koljejo. Jemljejo človečnost.
Am pam pet podgan, zgrabi eno bombo v dlan, zgrabi jo, saj ni hudič! in razstreli se v nič …. Naj jih zagrabijo! Doma bi ostali.
Da naj razstrelijo ladjo, kjer vstopajo, meni mladenič. Pa ne bodo več upali nanjo. In naprej. Preko nas. Preko našega miru. Naj razstrelijo. Otroke. Ženske. Mladeniče. Razčlovečene.
Mrazi me. Ženska z novo pričesko. Nadišavljena z nekim umetnim vonjem. In mladenič, ki svojega otroka ne upa pošiljati v vrtec. Zaradi množic. Molčečih, neznanih obrazov nesrečnikov. Ob katerih se pomikajo drobne prestrašene postave otrok. Takih, kot so njegovi.
Pa samo svinjarija ostaja za njimi.
Ropot. Kot grom na nebu. Nevihta. Koraki, stopinje. Temne sence čez polja. Kmet je bentil to jesen. Na srne. Desetino pridelka so mu uničile. Zdaj krvavijo na rezilih žice. Ki je ni postavil on, kmet. Ne, on ni ogradil svoje zemlje. Zaradi srn, ki delajo škodo. Kaj pa je že ta škoda! Naj se najejo. Uboge reve. Krvavijo na rezilih žice, ki so jo vbili v zemljo. Da se nanjo lepi svinjarija. Ki jo razpihava veter. Ki jo nosijo reke. Da se nanjo zatakne kako življenje. Srne cvilijo, kričijo. Ti jih ne slišiš. Povem ti pač, ker nimam komu več povedati.
Temne sence čez prazna polja. Vse je že pospravil. Kmet. Doni, bobni. Zemlja se trese pod koraki. Gredo. Naprej. Samo naprej. V neki jutri. Ali v nič. Zdaj je vseeno, kje je to. Ni odvisno od njih. Nevidni jih drži na nitki. Jim prestavlja noge. Naprej. Naprej. Marionete na nitkah v Njegovihr> rokah. Premika prste. Noga pred nogo, noga pred nogo. Počasi, enakomerno.
Moje noge so vedno težje. Zaradi let. Zato, ker jih vlečem za seboj. Ker več ne butam z njimi. Ranjene so. Od butanja. Legla bi k tebi, da si malo oddahnem. Da me objame ogenj. Me ogreje. V vsem tem mrazu.
Na Primorskem cveti mimoza. Diši. Omamno. Šla bi s tabo. Držala bi te za roko in te poljubila na lica. Slana so. Od vlage, ki se dviga iz morja. Ali od solz. Bilo bi smešno. Stari sva. Zgubani. Prehitel naju je čas. Ko sva čakali, da naju ne bodo opazili. Da jim bo vseeno.
Kaj bom zdaj brez tebe? Držim te za roko. Okoli naju so ljudje. V črnini. Vidijo tvojo roko v moji. Nekaj polglasno mrmrajo. Molijo? Za tvojo dušo. Da se ne bi zataknila nekje v medprostoru. V medpotju. Da se jim ne bo treba več ukvarjati z njo. Rahel nasmeh imaš na obrazu. Se jim posmehuješ? Si zmagala? Ker si odšla? Ker te ni več strah, boječka? Nekateri imajo solze v očeh. Jaz ne. Navajena sem se pretvarjati. Že vse življenje. Dovolijo, da te držim za roko. Na obrazih jim vidim. V očeh zaznam kanček sočutja. Ne vedo, ali pač?, da sva bili skupaj pod odejo. Da me je tvoja sapa žgečkala po vratu, ko si spala tesno v mojem objemu. Da sem poznala vsak milimeter tvoje gole kože. Vsak utrip tvojega srca. Gledajo v prazno. V črnini. Z okamenelimi obrazi. Z votlimi pogledi. Najini pogrebci. Pogrebci temnih senc, ki bobnijo preko polj, preko rek. Preko ledenih src.
Še bi ti kaj povedala. Pa saj je vseeno. Vedela boš. Skozi mene boš vedela. Jaz še ostajam…
Gledam za krsto, ki izginja za zaveso. Zdrsnila bo v ognjeno žrelo. Nisem mogla s tabo. Spet ne. Kot že tolikokrat. Veter bo pobral raztresen pepel. Povsod boš. Koraki te bodo zabili v rodovitna polja. Lahko jih boš ogrela. Premražena stopala množic.
Spomladi, ko bo maj, mesec brez r, bom šla bosa po steptanih potkah med polji. Morda, kdo ve, boš stopala ob meni. Z nekim novim obrazom. Vsa moja. Ne bo naju več strah. Tesno objeti se bova kazali svetu. Govorila ji bom o tebi. Ki si odšla in se zdaj dotikaš najinih bosih stopal. V njenem obrazu te bom prepoznavala, v njenem telesu objemala. Tebe v stoterih različnostih.
Si mi rekla, da ne moreva tja. Da bi naju čudno gledali, če bi skupaj plesali. Pa tako lepo je bilo poslušati glasbo. In morje je rahlo valovalo. Naslonila si se name.
Plesali sva. Tesno objeti. Vmes sva se kdaj pa kdaj dotaknili z ustnicami. Vse je šumelo in vršalo. Dekle in fant sta si izmenjavala dolg poljub. Tudi midve. Zvezde nad nama so mežikale. Terasa band pa je igral, igral….Droben val je nosil misel in jo razbil ob prvi skali.
Zakaj ne moreva mednje? sem te vprašala.
Saj veš. Tvoj glas je bil žalosten.
Greva v sobo. Tudi tam se sliši glasba.
Prijeli sva se za roki, noč bo prikrila ta dotik, in odšli. Plesalci na plesišču so se smejali. Prepoteni od hitrega gibanja. Srečni od bližine drug drugega. In vseh.
V zavetju hotelske sobe sva se poljubili.
Lepo mi je s teboj, si mi dahnila v uho.
Lepo mi je s teboj, le kaj počneš z menoj, sem ti odgovorila z napevom.
Skozi odprto okno so prodirale dalmatinske melodije. Tu in tam razglašene. Vendar so, pomešane z vonjem borovcev in petjem skržatov, imele čaroben pridih.
Tvoja slina v mojih ustih je imela trpek okus. Ali pa moja slina. Sva jih pomešali s solzami? Le zakaj? Saj sva vendar srečni. Ker imava druga drugo. Ker se imava radi.
Nisva plesali. Sami, zaprti v sobo.
Včasih sem bila srečna. Ko sem spoznala tebe. Ves svet bi objela. Delila srečo z vsem svetom. Pa mi niso dovolili. Bilo me je strah, kaj bodo rekli. Nikogar meni podobnega nisem poznala. Vedela sem, da so. Srečevali smo se. Vsi enaki, vsakdanji, dobro zamaskirani. Samo doma snemamo maske. Ženska, ki ljubi žensko. Fant, ki ljubi fanta. Ali pa si jih doma nataknemo. Mož, ki vara ženo. Žena, ki vara moža.
Boječka, boječka, smo se zmerjali otroci, če kdo ni upal česa povedati ali narediti.
Pa sem spoznala tebe. Boječka boječko. Dve prijateljici na morju. V skupni hotelski sobi. Da si delita stroške. Nič nenavadnega. Pa ja! Malo je čudno, da ne posedata na terasi. Mogoče na plaži čez dan »pecata« moške. Pa ja!
Čez dan se skrijeva med skale. Skrijeva boječki. Pred pogledi. Pred zgražanjem, zasmehovanjem.
Daleč je že. Čas mineva. Leta. Najina ljubezen se je rahljala. Zaradi nenehnega strahu. Da kdo ve, kako je z nama. V službi. Na cesti. Sosedje. Šli sva vsaka po svoje. Zamaskirani. V njih. Izgubili sva se v povprečju. Igrali žene. Posiljene. Ker si nisva želeli dotika najinih mož. Umazani. Pokvarjeni. Ker sva lagali njim in sebi. Zakonske zveze s kratkim rokom trajanja.
Skrita, potuhnjena vase, sem se pomikala po blodnih poteh skozi, skozi in naprej. Veter je kuštral oblake in dež je spiral grobosti razmišljanj. Ugonobitev je bila blizu. Tako se ne da živeti. Iti v jutri. Brez dotikov ljubezni. Brez tebe. S kakršnim koli obrazom že. Vedno si ti. Včasih drugačna. Z drugačnim vonjem. Ampak te potrebujem. Da lahko diham. Šla sem, ker sem prebrala, da je več ni. Še ene boječke, ki se je bala življenja. Ob reki sem šla. Pobirala sem njene stopinje. Tu in tam je riba odprla svoj gobec. Da zajame zrak. Se mi posmehne. Vodile so, stopinje, v mehkobo rečnega blata. Ki se nalaga že tisočletja. Tja ne bi šla. Umazana je. Reka. Pa saj se vedno nekako obnovi. Življenje. Z neko novo ti. S podobo objemov, topline. Čeprav potem spet odideš. Enkrat, ko imaš dovolj. Ali, ko si bolna in omagaš.
Ne grem se več. Šla bi s tabo. Nekakšna centrifugalna sila me je prilepila v tu in zdaj. Me vrtinči na mestu. Kjer igram življenje tuje ženske. Nemočne. Neslišane. Mi cefra čustva. Ampak enkrat bo strah zmaličen odpadel z utrujenega telesa.
Samo ti me umiriš. Ko mi drobno dihaš v uho in se moja roka igra z vršički tvojih prsi. V bližnji cerkvi zvoni k maši. Bim bom, bim bom. Udari v možgane. Zvon. Množica, ki nad njo bdi božja ljubezen. Ne morem s tabo na cesto. V cerkev. Da bi te držala za roko. Da bi ti dahnila spontan poljub. Ko bi mi srce prekipevalo v ljubezni. Množica, ne samo božja, se vedno postavlja v vlogo razsodnika. Mnogo nas je v njenem primežu. Na natezalnici. Ujeti v oklep njihovih uokvirjenih podob. Podoba, podobni, vsi podobni. Ne enaki. Se zvijamo, raztegujemo, nategujemo na kolesih mučilnih naprav. Da se na koncu oblikujemo v podobne.
Ženska. Z novo pričesko. Čaka na zdravnika. Sedi mi nasproti. Ko tudi jaz čakam. Da mi povedo tvojo diagnozo. Ležiš tam, med belimi rjuhami. Popackanimi s hrano, ki si jo izbljuvala. Že vnaprej vem, da mi ne bodo nič povedali. Ker mi menda nič nisi. Pa si mi vse, kar trenutno imam.
Pravi, naj ostanejo doma in se borijo za svoje domove. Ker samo svinjarijo puščajo za sabo.
Otroci. Ženske. Mladeniči.
Z golimi rokami naj zagrabijo bombe. Krvoločne podivjane zveri, ki jim rušijo domove. Jih koljejo. Jemljejo človečnost.
Am pam pet podgan, zgrabi eno bombo v dlan, zgrabi jo, saj ni hudič! in razstreli se v nič …. Naj jih zagrabijo! Doma bi ostali.
Da naj razstrelijo ladjo, kjer vstopajo, meni mladenič. Pa ne bodo več upali nanjo. In naprej. Preko nas. Preko našega miru. Naj razstrelijo. Otroke. Ženske. Mladeniče. Razčlovečene.
Mrazi me. Ženska z novo pričesko. Nadišavljena z nekim umetnim vonjem. In mladenič, ki svojega otroka ne upa pošiljati v vrtec. Zaradi množic. Molčečih, neznanih obrazov nesrečnikov. Ob katerih se pomikajo drobne prestrašene postave otrok. Takih, kot so njegovi.
Pa samo svinjarija ostaja za njimi.
Ropot. Kot grom na nebu. Nevihta. Koraki, stopinje. Temne sence čez polja. Kmet je bentil to jesen. Na srne. Desetino pridelka so mu uničile. Zdaj krvavijo na rezilih žice. Ki je ni postavil on, kmet. Ne, on ni ogradil svoje zemlje. Zaradi srn, ki delajo škodo. Kaj pa je že ta škoda! Naj se najejo. Uboge reve. Krvavijo na rezilih žice, ki so jo vbili v zemljo. Da se nanjo lepi svinjarija. Ki jo razpihava veter. Ki jo nosijo reke. Da se nanjo zatakne kako življenje. Srne cvilijo, kričijo. Ti jih ne slišiš. Povem ti pač, ker nimam komu več povedati.
Temne sence čez prazna polja. Vse je že pospravil. Kmet. Doni, bobni. Zemlja se trese pod koraki. Gredo. Naprej. Samo naprej. V neki jutri. Ali v nič. Zdaj je vseeno, kje je to. Ni odvisno od njih. Nevidni jih drži na nitki. Jim prestavlja noge. Naprej. Naprej. Marionete na nitkah v Njegovihr> rokah. Premika prste. Noga pred nogo, noga pred nogo. Počasi, enakomerno.
Moje noge so vedno težje. Zaradi let. Zato, ker jih vlečem za seboj. Ker več ne butam z njimi. Ranjene so. Od butanja. Legla bi k tebi, da si malo oddahnem. Da me objame ogenj. Me ogreje. V vsem tem mrazu.
Na Primorskem cveti mimoza. Diši. Omamno. Šla bi s tabo. Držala bi te za roko in te poljubila na lica. Slana so. Od vlage, ki se dviga iz morja. Ali od solz. Bilo bi smešno. Stari sva. Zgubani. Prehitel naju je čas. Ko sva čakali, da naju ne bodo opazili. Da jim bo vseeno.
Kaj bom zdaj brez tebe? Držim te za roko. Okoli naju so ljudje. V črnini. Vidijo tvojo roko v moji. Nekaj polglasno mrmrajo. Molijo? Za tvojo dušo. Da se ne bi zataknila nekje v medprostoru. V medpotju. Da se jim ne bo treba več ukvarjati z njo. Rahel nasmeh imaš na obrazu. Se jim posmehuješ? Si zmagala? Ker si odšla? Ker te ni več strah, boječka? Nekateri imajo solze v očeh. Jaz ne. Navajena sem se pretvarjati. Že vse življenje. Dovolijo, da te držim za roko. Na obrazih jim vidim. V očeh zaznam kanček sočutja. Ne vedo, ali pač?, da sva bili skupaj pod odejo. Da me je tvoja sapa žgečkala po vratu, ko si spala tesno v mojem objemu. Da sem poznala vsak milimeter tvoje gole kože. Vsak utrip tvojega srca. Gledajo v prazno. V črnini. Z okamenelimi obrazi. Z votlimi pogledi. Najini pogrebci. Pogrebci temnih senc, ki bobnijo preko polj, preko rek. Preko ledenih src.
Še bi ti kaj povedala. Pa saj je vseeno. Vedela boš. Skozi mene boš vedela. Jaz še ostajam…
Gledam za krsto, ki izginja za zaveso. Zdrsnila bo v ognjeno žrelo. Nisem mogla s tabo. Spet ne. Kot že tolikokrat. Veter bo pobral raztresen pepel. Povsod boš. Koraki te bodo zabili v rodovitna polja. Lahko jih boš ogrela. Premražena stopala množic.
Spomladi, ko bo maj, mesec brez r, bom šla bosa po steptanih potkah med polji. Morda, kdo ve, boš stopala ob meni. Z nekim novim obrazom. Vsa moja. Ne bo naju več strah. Tesno objeti se bova kazali svetu. Govorila ji bom o tebi. Ki si odšla in se zdaj dotikaš najinih bosih stopal. V njenem obrazu te bom prepoznavala, v njenem telesu objemala. Tebe v stoterih različnostih.
