Jesen je hušknila v zgodnje poletno jutro. Čez travnike megla do pasu, sonce zaspano, škrlatno rdeče. Hlad med koruznimi stebli...Držal jo je tesno v objemu. Jezika sta se prepletala. Slina se je mešala. Okus popitega vina v ustih. Telesi prepoteni od plesa na vaški veselici. Ona premlada, da bi čutila. On prezrel za to mladost. Rad bi več. Čuti zatrdlino njenih, še ne dozorelih prsi. Vzburja ga. Začuti njen odpor. In jo še tesneje stisne k sebi.
Saj ti nič nočem. Ne boj se,mala.
Neroden nasmeh. Saj se ne bojim.
Ležala je v mokri travi. Stal je nad njo in si zapenjal hlače.
Pa ni treba, da kdo to ve. Saj veš, da imam punco.
Besede so letele mimo nje. Nekam nad meglo. Med koruzna stebla.
Sedla je. Nevidna, zamegljena. Premočena od rose. Pomešane s krvjo. Prazna. Brez občutkov. Domov bo morala. Njegova senca se je oddaljevala. Vidna le od pasu navzgor. Zabredla je v mlečne zgoščene kapljice. Zameglila se je. Se spojila z meglo, postala nevidna.
Stala je na brežini tretjega ribnika. Skritega ob rob gozda. Za samotne žalosti. Drevesa so posrkala večerne sončne žarke. Njihova senca je legla čez vodo. Tam čez cesto, ob prvem in drugem ribniku, kjer so speljane sprehajalne poti, je zalajal kuža. Postarani prijateljici sta se držali pod roko. Nekaj sta govorili. Že zdavnaj povedane dogodke iz njunega življenja. Glasovi so do tretjega ribnika prihajali pridušeni, komaj slišni. Le ptice so bile tu nekje blizu. Veliko so si morale povedati. Zdaj. Na večer. O vsem, kar se jim je dogodilo. V današnjem dnevu. Njihov trušč ji je polnil ušesa. Motil misli. Temna gladina ribnika je bolščala vanjo. Njene oči so se razlile. V temino vode. Tam doli pod njo.
No, pa si se tudi ti obabil.
Glasen smeh njegovih prijateljev, vreščanje njihovih žena. Vino se je razlivalo po mizi. Na pečenki se je strjevala maščoba. Sedela je, tiha, osamljena. Šlo ji je na bruhanje. Poroka. Njena. On in njegovi prijatelji. Nazdravljali so, pili, se smejali. Govorili so nekaj o njej. Ki mu bo kuhala, čistila, grela posteljo. Da ne bo legal v prazno, mrzlo. Bruhala bo. Kar šla je. Domov. V njun skupni dom.
Zjutraj je pijan legel k njej. Na njo. Se malo mučil in…zaspal. Obrnila se je na stran, da se je skotalil z nje. Ni je pogrešal. Na poroki. Njeni. Pil je in se smejal. Flirtal s kelnarco. Nazdravljal prijateljem in njihovim ženam.
Mrak se je gostil. Soj uličnih luči je le nakazoval umetno svetlobo prihajajočega večera. Tik nad vodo so se kapljice zgostile v rahlo meglico. Premaknila se je. Počasi. Še bolj proti robu. Rahlo ji je zdrsnilo in hladna voda je zmočila čevelj, nogavico. Sedla je v odpadlo, na pol suho listje. Nekdo je prihitel po gozdni poti. Mimo nje. Bežal pred temo, ki se je vlekla za njim iz gozda. Ni je opazil. Ali pač? Pa mu ni bilo mar. Sezula se je. Slekla nogavice.
Danes je že zjutraj imela nek čuden občutek. Ko se je česala. Roka s krtačo je drsela preko glave. Samodejno. Obraz v ogledalu ji je bil tuj. Brezizrazen. Kot da je nanj legel hlad. Povoskana lutka. In v službi, ko so prsti tolkli po tipkovnici in vnašali neke podatke. Nepomembne. Ki jih je program nekje v ozadju obdeloval v zaključni izdelek. Ni ji bilo mar, kakšen je ta izdelek in čemu služi. Vestno in precizno je vnašala podatke. Nihče je ni grajal. Nihče je ni pohvalil. Če je ne bo, jih bo vnašal nekdo drug. Zaposlili bodo nekoga. Zaradi števila. Število zaposlenih je tako in tako… Še opazili ne bodo, da na njenem mestu sedi nekdo drug.
Zabredla je v hladno vodo. Zdrizasto blato ji je lezlo med prste na bosih nogah. Po stegnih jo je praskala spolzka veja, ki se je že davno enkrat suha odlomila od drevesne krošnje. Meglica nad vodo se je gostila in rasla. Še malo pa jo bo prekrila. Vso. Kot takrat. Kdaj se je razblinila? Postala nevidna? Morda pa je zares sploh ni. Je le misel nekoga. Ki je obvisela nekje v medprostoru. Med biti in ne biti. Morda, morda pa se bo le kdaj odmeglila. Opredmetila. Naredila nekaj. Da jo bo kdo opazil. Njo. Takšno, kot je. Zlomljeno pod težkim bremenom. Spominov. Življenja. Nevpadljivo. Vendar oblikovano. V neko celoto. V žensko.
Oblekico je dvignila čez obraz, visoko nad glavo. Da ga ni videla. V kotu na skednju. Stisnjena, podrta vase, prestrašena. S svojo trdostjo se je drgnil ob drobno telesce. Se izlil po nežni otroški koži. Prekritimi z rdečimi lisami. Od drgnjenja. Še dolgo jo je tako držala. Oblekico. Skrita za tkanino. S svetlimi sledmi solz na umazanem obrazku. Nevidna. Ko je on že bentil v hlevu, kako mora vse sam postoriti. Oče. Le čemu ima otroke? Da jih nikjer ni, ko je treba poprijeti za delo.
Noge so se pogreznile v hladno blato. Jo lepile k tlom. V globini gozda je zahukala sova. Dvignila je roki nad vodno gladino. Premrle dlani je oblikovala v votlo kroglo in jih prislonila k ustom. Že kot otrok je oponašala sovo. Da bi jo priklicala. Jo videla. Njene svetleče velike oči. Pihnila je med palca, ki sta se stikala. Nobenega glasu ni izvabila. Zeblo jo je. Morda, kdo ve, bi jo danes lahko priklicala. Da bi se ji približala. Jo videla. Počasi je izvlekla nogo iz blata. Pa še drugo. Oprijela se je trave na obrežju ribnika. S težavo se je odlepljala od blata in se pomikala k plitvini. Zdrsnilo ji je. Z nohti je zakopala v zemljo, se pobrala in zlezla iz vode. Prekrita z meglo je odtavala proti cesti. S čevlji v rokah. Bosa. Vsa trepetajoča. Policijski avto je zapeljal mimo nje. Na obhodu. Za morebitnimi nepridipravi, ki se radi zadržujejo v bližnjem parku. Žarometi so jo za hip osvetlili in se počasi oddaljili. Niso je videli. Premočene, bose. Megla iznad ribnika ji je sledila, jo skrivala v svojo mlečnost.
V postelji je prekrižala roke in se objela preko ramen. Trdno. Da se je začutila. Svoje telo. Toploto, ki je počasi spet lezla vanj. Če je prišla do sem, do danes, lahko gre tudi naprej. V jutri. V nov dan. Iz dnevne sobe je prihajal zvok televizorja. Ko je prišla domov, je gledal nogometno tekmo. In pil pivo. Mož. Pojedel je hladne ostanke kosila. Še opazil ni, da je ni. In da je prišla. Vsa premražena. Mokra. Ko bo legel, bo postelja že topla.
Jesen je hušknila v zgodnje poletno jutro. Čez travnike megla do pasu, sonce zaspano, škrlatno rdeče. Hlad med koruznimi stebli...Držal jo je tesno v objemu. Jezika sta se prepletala. Slina se je mešala. Okus popitega vina v ustih. Telesi prepoteni od plesa na vaški veselici. Ona premlada, da bi čutila. On prezrel za to mladost. Rad bi več. Čuti zatrdlino njenih, še ne dozorelih prsi. Vzburja ga. Začuti njen odpor. In jo še tesneje stisne k sebi.
Saj ti nič nočem. Ne boj se,mala.
Neroden nasmeh. Saj se ne bojim.
Ležala je v mokri travi. Stal je nad njo in si zapenjal hlače.
Pa ni treba, da kdo to ve. Saj veš, da imam punco.
Besede so letele mimo nje. Nekam nad meglo. Med koruzna stebla.
Sedla je. Nevidna, zamegljena. Premočena od rose. Pomešane s krvjo. Prazna. Brez občutkov. Domov bo morala. Njegova senca se je oddaljevala. Vidna le od pasu navzgor. Zabredla je v mlečne zgoščene kapljice. Zameglila se je. Se spojila z meglo, postala nevidna.
Stala je na brežini tretjega ribnika. Skritega ob rob gozda. Za samotne žalosti. Drevesa so posrkala večerne sončne žarke. Njihova senca je legla čez vodo. Tam čez cesto, ob prvem in drugem ribniku, kjer so speljane sprehajalne poti, je zalajal kuža. Postarani prijateljici sta se držali pod roko. Nekaj sta govorili. Že zdavnaj povedane dogodke iz njunega življenja. Glasovi so do tretjega ribnika prihajali pridušeni, komaj slišni. Le ptice so bile tu nekje blizu. Veliko so si morale povedati. Zdaj. Na večer. O vsem, kar se jim je dogodilo. V današnjem dnevu. Njihov trušč ji je polnil ušesa. Motil misli. Temna gladina ribnika je bolščala vanjo. Njene oči so se razlile. V temino vode. Tam doli pod njo.
No, pa si se tudi ti obabil.
Glasen smeh njegovih prijateljev, vreščanje njihovih žena. Vino se je razlivalo po mizi. Na pečenki se je strjevala maščoba. Sedela je, tiha, osamljena. Šlo ji je na bruhanje. Poroka. Njena. On in njegovi prijatelji. Nazdravljali so, pili, se smejali. Govorili so nekaj o njej. Ki mu bo kuhala, čistila, grela posteljo. Da ne bo legal v prazno, mrzlo. Bruhala bo. Kar šla je. Domov. V njun skupni dom.
Zjutraj je pijan legel k njej. Na njo. Se malo mučil in…zaspal. Obrnila se je na stran, da se je skotalil z nje. Ni je pogrešal. Na poroki. Njeni. Pil je in se smejal. Flirtal s kelnarco. Nazdravljal prijateljem in njihovim ženam.
Mrak se je gostil. Soj uličnih luči je le nakazoval umetno svetlobo prihajajočega večera. Tik nad vodo so se kapljice zgostile v rahlo meglico. Premaknila se je. Počasi. Še bolj proti robu. Rahlo ji je zdrsnilo in hladna voda je zmočila čevelj, nogavico. Sedla je v odpadlo, na pol suho listje. Nekdo je prihitel po gozdni poti. Mimo nje. Bežal pred temo, ki se je vlekla za njim iz gozda. Ni je opazil. Ali pač? Pa mu ni bilo mar. Sezula se je. Slekla nogavice.
Danes je že zjutraj imela nek čuden občutek. Ko se je česala. Roka s krtačo je drsela preko glave. Samodejno. Obraz v ogledalu ji je bil tuj. Brezizrazen. Kot da je nanj legel hlad. Povoskana lutka. In v službi, ko so prsti tolkli po tipkovnici in vnašali neke podatke. Nepomembne. Ki jih je program nekje v ozadju obdeloval v zaključni izdelek. Ni ji bilo mar, kakšen je ta izdelek in čemu služi. Vestno in precizno je vnašala podatke. Nihče je ni grajal. Nihče je ni pohvalil. Če je ne bo, jih bo vnašal nekdo drug. Zaposlili bodo nekoga. Zaradi števila. Število zaposlenih je tako in tako… Še opazili ne bodo, da na njenem mestu sedi nekdo drug.
Zabredla je v hladno vodo. Zdrizasto blato ji je lezlo med prste na bosih nogah. Po stegnih jo je praskala spolzka veja, ki se je že davno enkrat suha odlomila od drevesne krošnje. Meglica nad vodo se je gostila in rasla. Še malo pa jo bo prekrila. Vso. Kot takrat. Kdaj se je razblinila? Postala nevidna? Morda pa je zares sploh ni. Je le misel nekoga. Ki je obvisela nekje v medprostoru. Med biti in ne biti. Morda, morda pa se bo le kdaj odmeglila. Opredmetila. Naredila nekaj. Da jo bo kdo opazil. Njo. Takšno, kot je. Zlomljeno pod težkim bremenom. Spominov. Življenja. Nevpadljivo. Vendar oblikovano. V neko celoto. V žensko.
Oblekico je dvignila čez obraz, visoko nad glavo. Da ga ni videla. V kotu na skednju. Stisnjena, podrta vase, prestrašena. S svojo trdostjo se je drgnil ob drobno telesce. Se izlil po nežni otroški koži. Prekritimi z rdečimi lisami. Od drgnjenja. Še dolgo jo je tako držala. Oblekico. Skrita za tkanino. S svetlimi sledmi solz na umazanem obrazku. Nevidna. Ko je on že bentil v hlevu, kako mora vse sam postoriti. Oče. Le čemu ima otroke? Da jih nikjer ni, ko je treba poprijeti za delo.
Noge so se pogreznile v hladno blato. Jo lepile k tlom. V globini gozda je zahukala sova. Dvignila je roki nad vodno gladino. Premrle dlani je oblikovala v votlo kroglo in jih prislonila k ustom. Že kot otrok je oponašala sovo. Da bi jo priklicala. Jo videla. Njene svetleče velike oči. Pihnila je med palca, ki sta se stikala. Nobenega glasu ni izvabila. Zeblo jo je. Morda, kdo ve, bi jo danes lahko priklicala. Da bi se ji približala. Jo videla. Počasi je izvlekla nogo iz blata. Pa še drugo. Oprijela se je trave na obrežju ribnika. S težavo se je odlepljala od blata in se pomikala k plitvini. Zdrsnilo ji je. Z nohti je zakopala v zemljo, se pobrala in zlezla iz vode. Prekrita z meglo je odtavala proti cesti. S čevlji v rokah. Bosa. Vsa trepetajoča. Policijski avto je zapeljal mimo nje. Na obhodu. Za morebitnimi nepridipravi, ki se radi zadržujejo v bližnjem parku. Žarometi so jo za hip osvetlili in se počasi oddaljili. Niso je videli. Premočene, bose. Megla iznad ribnika ji je sledila, jo skrivala v svojo mlečnost.
V postelji je prekrižala roke in se objela preko ramen. Trdno. Da se je začutila. Svoje telo. Toploto, ki je počasi spet lezla vanj. Če je prišla do sem, do danes, lahko gre tudi naprej. V jutri. V nov dan. Iz dnevne sobe je prihajal zvok televizorja. Ko je prišla domov, je gledal nogometno tekmo. In pil pivo. Mož. Pojedel je hladne ostanke kosila. Še opazil ni, da je ni. In da je prišla. Vsa premražena. Mokra. Ko bo legel, bo postelja že topla.
