Se visoko odrineš.
In kot v zadrgi
razpreš
trepalnice.
In vidiš vesolje
v ugaskih.
* * *
Vdeneš se v iglo.
In nit
vlečeš skozi uho,
skozi oči
hiše.
Skleneš vhod in zadnja vrata,
požarne stopnice,
kamin.
Nad tabo visi slika,
ki govori.
Vsako jutro
jo zlepiš v pesem.
A nisi šivilja.
* * *
Si
tista,
ki trka
v svetilko:
saj si doma,
zakaj ne odpreš?
AKORD
Umakneš se vodi, drevesu.
Klicu od daleč.
Zaviješ v nerazsvetljeno ulico.
Ko prečkaš cesto,
pomagaš starki
izpustiti vzdih,
misli, obleko.
Zaplavaš
med vogalom četrte in pete.
V okrasto stavbo.
Prestopiš pet stopnic.
Obesiš se na zvonec.
Ko odpre,
mu sedeš v dlan.
Vstopiš. Čez linolej.
Noge obiješ okoli stola.
Pomirjena.
Ko klepetata,
se soba zrači na vzhod.
Objame te.
S prsti zaokroži po vretencih
in jih prestavlja, kot rubikovo kocko,
v zaporedje akordov.
Vmes se zatakne.
Zakolne kot gozdar pri spravilu sečnje.
Nato steče čez sobo.
Pod lestencem
in skozi predale.
Sname zavese. Polomi okna, vrata.
Stene.
Prižge luč.
In ko v kaminu zagori,
se razbije.
Iz vrča steče kaplja.
Čez.
KO TE BOM MNOŽIL
prisegam da te bom držal nad ognjem
dokler ne padeš
moja draga
vame
in te skurim
kot poleno v kaminu
v dom
med lončnice
med zložene opeke roda
in postaneš zemlja
ki jo bom oral
naj bom tvoj
vzneseno bom sešteval
matematično natančno
tvojost s svojostjo
da naju bom množil
delil
odšteval
in bova vedno večja
ODKAR JE NI
Odkar je ni
ima življenje
gladke zdrse
v travah.
V razah
lomljive oprijemke.
Padce
nizdol grebena.
Neizrazite črte
čez čelo
in groba usta violončela.
Globoko vžrto praznino.
V vonju zastalih,
izpreženih,
mrzlo tišino.
In tako črno črnino,
razobešeno,
kot obok
čez oči,
da je ne prelomi niti dotik sveče z lune,
ne pesem škržatov,
na jasi
pribeglih trepetov
v premrlih krilih kresnic.
OSTAL BOŠ
moj
narcis
razorane poljane
žolti uvid mojih hrapavih pesmi
brez konca
praska
in
kamen
nekdo
brez obraza
srce
brez molitve
prosojnost
ki le počasi odpada z roso
na tnalo:
ljubezen je
laž
je le čas
kratko
sposojene
pesmi
EDINA NE BOŠ NIKOLI
prva od sedmih
peta izmed šestih
vedno neka
oštevilčena
tristopetinsedemdeseta
biti edina
mesečnica ki praži zvezde
in jih opražene lepi na kožo
da zadiši
ko potegne zastor čez noč
in skrije vase luno
izdolbeno pešk
umito
in osveženo s pomado
čez lica in roke
za dušo življenja in počitka
biti edina ki traja
vstaja iz umirjenega morja
v prozorni koprenasti srajčki
razkrita
in neumorno jutro za jutrom
pelje dan do večera
ga prižiga in ga ugaša
v nekem časovnem razdobju
si se rodila osemstodvajseta
osmega julija
prva izmed dveh otrok
v redovalnici si bila štirinajsta
srednja po rezultatih
osma po velikosti
druga si podarila dva otroka
izmed dobrih sedem milijard ljudi
si v stodvajsetih minutah vedno prvič starejša za tisti dve uri
edina ne boš nikoli
ČE SMEM, BI OSTALA
Da bi lahko ostala,
bi morala biti manjša
in lažja.
Košček,
ki ga vase posrka vesolje.
Takrat bi lahko
zdrsela preko.
Ne da bi sploh občutila
raskavost,
zbito z rjo,
in za njo praznino.
Takrat bi jemala,
le drget za drgetom.
A bila bi pol cela,
pol sladka.
Če bi lahko izbrala,
se ne bi izgubila.
Prelest,
ki je izvezla
popek v nebo.
Tančica,
ki je povila
pero v let.
Če bi lahko,
bi kot veter
premaknila hrepenenje p
reko niča.
Podprla popek,
z olistanim steblom,
v razpok.
Če bi lahko,
bi bila
poslednji trepet.
Če bi smela
ogreti otok,
sredi, z ledom pokritega sveta.
Bi.
Ostala.
PRIMAKNI SE
Primakni
obraz do obraza,
usta na usta.
Strniva se.
Odloživa meč.
Vse ostalo ne šteje. Je le drobiž za avtomat.
Kot kovanec za rampo na parkirišču strasti.
Vse ostalo lahko pustiva ob cesti, ki ne pelje v naju,
ležati v smeteh,
da se preobrazi v nič,
razgradi.
Obraz ob obraz.
Usta na usta.
Za dih.
Ker,
kaj pa imava?
Kaj pa sva?
Brez naju?
GREŠ
sprehodi se z mano
čez in počez
šumeče
prelistajva liste
ulezi se z mano
čez in počez
suhljate
poleživa trave
poljubiva se
čez in počez
dokler ne obhodiva vsega kar je spoznalo
prelistava vse kar je prebrano
si kot tujca nastaviva lica
nato greš
jaz pa ostanem čez zimo
POVEM
povem
ko me zaslutiš
kadar ležejo meglice
med razbrazdana hribovja
slišiš
slišiš me
tam sem se zapela
v mlečno belo
kakor streznjen cvet
v uvelo
ko se noč zabubi
se potuhnem
v pregrinjalo
iščem sonce
ki se ga pripne
kot lepotno piko
na obraz teme
po bedrih jutra
kotalim nasmeh
a pogled odvračam
ko si tema slači
sramežljivost v dan
povešam se
z ivo v potoke
z nogami v vodi
žejam svoj obstoj
šaš sem s katerim potrkava veter
pod mostom sem
smaragdna ki nanaša mulj
da se kot lokvanj
posadim v jezeru
triptih sem nasmeha
preložen jok
tridejanka svojega umora
kjer se ljubi
najdeš me
izobilje sem
povem
kako da ne
a zatajim ti
da me slišiš
STOPIŠ NA PRSTE
Se visoko odrineš.
In kot v zadrgi
razpreš
trepalnice.
In vidiš vesolje
v ugaskih.
* * *
Vdeneš se v iglo.
In nit
vlečeš skozi uho,
skozi oči
hiše.
Skleneš vhod in zadnja vrata,
požarne stopnice,
kamin.
Nad tabo visi slika,
ki govori.
Vsako jutro
jo zlepiš v pesem.
A nisi šivilja.
* * *
Si
tista,
ki trka
v svetilko:
saj si doma,
zakaj ne odpreš?
AKORD
Umakneš se vodi, drevesu.
Klicu od daleč.
Zaviješ v nerazsvetljeno ulico.
Ko prečkaš cesto,
pomagaš starki
izpustiti vzdih,
misli, obleko.
Zaplavaš
med vogalom četrte in pete.
V okrasto stavbo.
Prestopiš pet stopnic.
Obesiš se na zvonec.
Ko odpre,
mu sedeš v dlan.
Vstopiš. Čez linolej.
Noge obiješ okoli stola.
Pomirjena.
Ko klepetata,
se soba zrači na vzhod.
Objame te.
S prsti zaokroži po vretencih
in jih prestavlja, kot rubikovo kocko,
v zaporedje akordov.
Vmes se zatakne.
Zakolne kot gozdar pri spravilu sečnje.
Nato steče čez sobo.
Pod lestencem
in skozi predale.
Sname zavese. Polomi okna, vrata.
Stene.
Prižge luč.
In ko v kaminu zagori,
se razbije.
Iz vrča steče kaplja.
Čez.
KO TE BOM MNOŽIL
prisegam da te bom držal nad ognjem
dokler ne padeš
moja draga
vame
in te skurim
kot poleno v kaminu
v dom
med lončnice
med zložene opeke roda
in postaneš zemlja
ki jo bom oral
naj bom tvoj
vzneseno bom sešteval
matematično natančno
tvojost s svojostjo
da naju bom množil
delil
odšteval
in bova vedno večja
ODKAR JE NI
Odkar je ni
ima življenje
gladke zdrse
v travah.
V razah
lomljive oprijemke.
Padce
nizdol grebena.
Neizrazite črte
čez čelo
in groba usta violončela.
Globoko vžrto praznino.
V vonju zastalih,
izpreženih,
mrzlo tišino.
In tako črno črnino,
razobešeno,
kot obok
čez oči,
da je ne prelomi niti dotik sveče z lune,
ne pesem škržatov,
na jasi
pribeglih trepetov
v premrlih krilih kresnic.
OSTAL BOŠ
moj
narcis
razorane poljane
žolti uvid mojih hrapavih pesmi
brez konca
praska
in
kamen
nekdo
brez obraza
srce
brez molitve
prosojnost
ki le počasi odpada z roso
na tnalo:
ljubezen je
laž
je le čas
kratko
sposojene
pesmi
EDINA NE BOŠ NIKOLI
prva od sedmih
peta izmed šestih
vedno neka
oštevilčena
tristopetinsedemdeseta
biti edina
mesečnica ki praži zvezde
in jih opražene lepi na kožo
da zadiši
ko potegne zastor čez noč
in skrije vase luno
izdolbeno pešk
umito
in osveženo s pomado
čez lica in roke
za dušo življenja in počitka
biti edina ki traja
vstaja iz umirjenega morja
v prozorni koprenasti srajčki
razkrita
in neumorno jutro za jutrom
pelje dan do večera
ga prižiga in ga ugaša
v nekem časovnem razdobju
si se rodila osemstodvajseta
osmega julija
prva izmed dveh otrok
v redovalnici si bila štirinajsta
srednja po rezultatih
osma po velikosti
druga si podarila dva otroka
izmed dobrih sedem milijard ljudi
si v stodvajsetih minutah vedno prvič starejša za tisti dve uri
edina ne boš nikoli
ČE SMEM, BI OSTALA
Da bi lahko ostala,
bi morala biti manjša
in lažja.
Košček,
ki ga vase posrka vesolje.
Takrat bi lahko
zdrsela preko.
Ne da bi sploh občutila
raskavost,
zbito z rjo,
in za njo praznino.
Takrat bi jemala,
le drget za drgetom.
A bila bi pol cela,
pol sladka.
Če bi lahko izbrala,
se ne bi izgubila.
Prelest,
ki je izvezla
popek v nebo.
Tančica,
ki je povila
pero v let.
Če bi lahko,
bi kot veter
premaknila hrepenenje p
reko niča.
Podprla popek,
z olistanim steblom,
v razpok.
Če bi lahko,
bi bila
poslednji trepet.
Če bi smela
ogreti otok,
sredi, z ledom pokritega sveta.
Bi.
Ostala.
PRIMAKNI SE
Primakni
obraz do obraza,
usta na usta.
Strniva se.
Odloživa meč.
Vse ostalo ne šteje. Je le drobiž za avtomat.
Kot kovanec za rampo na parkirišču strasti.
Vse ostalo lahko pustiva ob cesti, ki ne pelje v naju,
ležati v smeteh,
da se preobrazi v nič,
razgradi.
Obraz ob obraz.
Usta na usta.
Za dih.
Ker,
kaj pa imava?
Kaj pa sva?
Brez naju?
GREŠ
sprehodi se z mano
čez in počez
šumeče
prelistajva liste
ulezi se z mano
čez in počez
suhljate
poleživa trave
poljubiva se
čez in počez
dokler ne obhodiva vsega kar je spoznalo
prelistava vse kar je prebrano
si kot tujca nastaviva lica
nato greš
jaz pa ostanem čez zimo
POVEM
povem
ko me zaslutiš
kadar ležejo meglice
med razbrazdana hribovja
slišiš
slišiš me
tam sem se zapela
v mlečno belo
kakor streznjen cvet
v uvelo
ko se noč zabubi
se potuhnem
v pregrinjalo
iščem sonce
ki se ga pripne
kot lepotno piko
na obraz teme
po bedrih jutra
kotalim nasmeh
a pogled odvračam
ko si tema slači
sramežljivost v dan
povešam se
z ivo v potoke
z nogami v vodi
žejam svoj obstoj
šaš sem s katerim potrkava veter
pod mostom sem
smaragdna ki nanaša mulj
da se kot lokvanj
posadim v jezeru
triptih sem nasmeha
preložen jok
tridejanka svojega umora
