vprašam vas
ali je verjetno
da se ledenik staplja
v valujoče globine oceana
in da je vendar konec zime
da je sonce dovolj močno in dolgo sijalo
segrelo in z žarki doigralo na želje
povejte meni
ki verjamem v povesti
ali vidim manj kot vi in več kot bi morala
ko rišem pravljico v lovečo srečo
meni, ki me valovijo tokovi in me poganja luna
in me treska ob pragove obale
ali se pravljice res uresničujejo
sanje res izpolnjujejo
ali je Pepelka resnična
se žabci res spremenijo v kralje
je palček Smuk tokrat prav poravnal zvezde
vprašam vas, ki stojite na trdnih tleh
ali se da bos zaplesati na oblakih
in te pri tem ne zbadajo v podplate le upi
vprašam vas, ki ste modri in trezni
bom v rožnati srajčki res zaplesala ob njem
in ga z njo zaobjela v svojo povest
VEŠ
ali veš da si
moški, ki mi polni sanje
ni noč tista
ki me polaga vanje
puh oddeje ni, ne škrati, niso vile
niso oblaki, ne meglice
doseže me ne niti zvok resnice
ti si
tisti
ki v prostoru ustvarjenega niča
s taktirko utripaš v moj utrip
si struna lutnje moje želje
tipka na klavirju mojih not
si tolkalo na trianglu zmot
tvoja sapa polni panovo piščal v tišino
z zvokom tvoje violine vpeta sem v lok
ton membrane bom v dotiku tvojih rok
valček ali blues, simfonija ali džez
ti si
tisti
v ritmih ali brez, ki polniš moje sanje
veš
V ENO PESEM
v eno pesem
naju bom odložila
najprej naju bom oprala
oprana posušila
nato zlikala
zložila
na kup perila
ki čaka na predale
v omari
v eno pesem naju bom položila
čista, odišavljena
poljubljena
v tisti zgornji in levi predal
ob staro budilko, ki še zvoni
tam so že oprane sanje
pa posušen čas
tolikokrat polikane besede
cel kup želja je stlačen v nogavice
zvite v klobčiče pozabe
ki čakajo svoj minuli čas
tam so pesmi, ki sva jih pisala
in v nedrja pogrešanja jih tkala
prevetrene želje ob
poslikanih poteh in neumno spodnje perilo
obešam še na zrak
ki bi rad ga še oblekel
delam red v obljubljen čas
najinih korakov
SLIKA, KI SI JO TO JUTRO USTVARIL V MENI
volnene nogavice
na nogah ene revme
ne
na nogah dveh revm
za isto mizo
ob istih večerih
ob skupnih spominih
z nežnimi dotiki dlani
in besed
in poljubov
le to še
pa je tako neznansko veliko
pesem govorice ostaja ista
melodija, ki sem jo slišala
in ne zamre
pesem srca je v sozvočju
vseh strun
o te pikaste volnene nogavice
o ta pikasta predstava
starosti s tabo
zbada želje
po nadaljevanju
do zadnje vrstice v knjigi pravljice
SAJ JO POZNAŠ
ta ženska
veš
je malo čudna
svojeglava je
in kdaj klepetava
in ljubi metulje
in luno
in hribe
in preveč sanja
sanja tebe
in smeh
tišine si riše
v spomine
o gibih sanja
in vonju
in diha
vse do najtanjšega diha
diha s teboj
veš
saj veš
saj jo poznaš
TKANA
nekje vmes
v medprostoru
v medzvezdju
v vakuumu
v čakanju
so dnevi ostali
brez besed
le misli so
brez črk
in vejic
klicajev
vprašajev
in pik
še kava ni ista
in jutra so prazna
v nočeh pogrešanja
so votli koraki
v slikah se
tkejo sanje
pod prsti tkalke in tkalca
sta se iz vonja davnega jutra
ujela v statve
ona in on
v statve ki tkejo niti
iz strtega lanu
v barvah mavrice
prečesanega prediva
skozi dolg čas
ujeta sta
v klopko
v zanke
v čas čakanja
v medprostor
v medzvezdje
se tketa
brez besed
le misli so
brez črk
in vejic
klicajev
vprašajev
in pik
v pričakovanje
POČASI ME LISTAJ
počasi me listaj
moje strani so gosto popisane
ne hiti če me želiš srečati celo
preko kamenja sem šla
prevečkrat preko želja
divje reke sem bredla ob poti
v zalivih lune sem se slačila
kdaj v napačnih izbirah
kdaj se gola oblekla v nje sij
a še polne dlani nosim s sabo
jih stresam in sejem iz njih
in s smehom zalivam brazde sejanja
počasi me listaj
vmes kdaj me pobožaj poljubi
bereš me
ker se pustim
ČE ZMOREŠ
če zmoreš
v podkožje zabiti željo
po naju
kot žebelj globoko
v sozvočju preminjati
kot trave požete
se kot virtuoz na violini
igrati s strunami utripov
do nevarnih previsov ledišča
spregovoriti takrat in tam o tišini resnice
med krikom vibracij
skozi živo gladino zraka
iz pesmi narediti krog
besed do ušesa
in se ljubiti z vso vsebino lupine
če to zmoreš
potem bom ob tebi
skozi dotike
kot žeblji globoke
SLIKARJEV ATELJE
kjer ona prebiva
je slikarjev atelje
ki riše na platno srca
pod kotom mehke svetlobe
ljubečih oči
se budijo barve v jutrih
v akrilu topijo ure dneva
in jih pretapljajo v pastelne noči
rišejo z oljem dišave v cvetje
brišejo hladno sivino iz senc
s čopičem božajo kožo razgreto
in točijo v dušo medico
da od sreče v akvarelu žari
kjer ona prebiva
sta v dlani biser solze in sonce nasmeha
dva kroga v enem ujeta
tam se ne ločijo barve s palete slikarja
ne loči se kaplja od vode
ne žarek od sonca
ne loči se poljub od ustnic
ne telo od želje
tam sem
v ateljeju slikarja
lepljiva od solz in nasmeha
porisana s čopičem njenih barv
ONA
slepa je
brez oči
le s čutili končnic
napolnjena do roba
boža
drsi
v dotiku zajema
bistrino potočka
a je topla
in je mrzla
in živa
v krčih utripa
trepeta
se zvija
in nastavlja
bregovom dosegov
ona
je brzica
a mirna v tolmunih
je slap
a lena v zavojih
če padeš v njen tok
se ne boj utopiti v njej
VPRAŠAM VAS
vprašam vas
ali je verjetno
da se ledenik staplja
v valujoče globine oceana
in da je vendar konec zime
da je sonce dovolj močno in dolgo sijalo
segrelo in z žarki doigralo na želje
povejte meni
ki verjamem v povesti
ali vidim manj kot vi in več kot bi morala
ko rišem pravljico v lovečo srečo
meni, ki me valovijo tokovi in me poganja luna
in me treska ob pragove obale
ali se pravljice res uresničujejo
sanje res izpolnjujejo
ali je Pepelka resnična
se žabci res spremenijo v kralje
je palček Smuk tokrat prav poravnal zvezde
vprašam vas, ki stojite na trdnih tleh
ali se da bos zaplesati na oblakih
in te pri tem ne zbadajo v podplate le upi
vprašam vas, ki ste modri in trezni
bom v rožnati srajčki res zaplesala ob njem
in ga z njo zaobjela v svojo povest
VEŠ
ali veš da si
moški, ki mi polni sanje
ni noč tista
ki me polaga vanje
puh oddeje ni, ne škrati, niso vile
niso oblaki, ne meglice
doseže me ne niti zvok resnice
ti si
tisti
ki v prostoru ustvarjenega niča
s taktirko utripaš v moj utrip
si struna lutnje moje želje
tipka na klavirju mojih not
si tolkalo na trianglu zmot
tvoja sapa polni panovo piščal v tišino
z zvokom tvoje violine vpeta sem v lok
ton membrane bom v dotiku tvojih rok
valček ali blues, simfonija ali džez
ti si
tisti
v ritmih ali brez, ki polniš moje sanje
veš
V ENO PESEM
v eno pesem
naju bom odložila
najprej naju bom oprala
oprana posušila
nato zlikala
zložila
na kup perila
ki čaka na predale
v omari
v eno pesem naju bom položila
čista, odišavljena
poljubljena
v tisti zgornji in levi predal
ob staro budilko, ki še zvoni
tam so že oprane sanje
pa posušen čas
tolikokrat polikane besede
cel kup želja je stlačen v nogavice
zvite v klobčiče pozabe
ki čakajo svoj minuli čas
tam so pesmi, ki sva jih pisala
in v nedrja pogrešanja jih tkala
prevetrene želje ob
poslikanih poteh in neumno spodnje perilo
obešam še na zrak
ki bi rad ga še oblekel
delam red v obljubljen čas
najinih korakov
SLIKA, KI SI JO TO JUTRO USTVARIL V MENI
volnene nogavice
na nogah ene revme
ne
na nogah dveh revm
za isto mizo
ob istih večerih
ob skupnih spominih
z nežnimi dotiki dlani
in besed
in poljubov
le to še
pa je tako neznansko veliko
pesem govorice ostaja ista
melodija, ki sem jo slišala
in ne zamre
pesem srca je v sozvočju
vseh strun
o te pikaste volnene nogavice
o ta pikasta predstava
starosti s tabo
zbada želje
po nadaljevanju
do zadnje vrstice v knjigi pravljice
SAJ JO POZNAŠ
ta ženska
veš
je malo čudna
svojeglava je
in kdaj klepetava
in ljubi metulje
in luno
in hribe
in preveč sanja
sanja tebe
in smeh
tišine si riše
v spomine
o gibih sanja
in vonju
in diha
vse do najtanjšega diha
diha s teboj
veš
saj veš
saj jo poznaš
TKANA
nekje vmes
v medprostoru
v medzvezdju
v vakuumu
v čakanju
so dnevi ostali
brez besed
le misli so
brez črk
in vejic
klicajev
vprašajev
in pik
še kava ni ista
in jutra so prazna
v nočeh pogrešanja
so votli koraki
v slikah se
tkejo sanje
pod prsti tkalke in tkalca
sta se iz vonja davnega jutra
ujela v statve
ona in on
v statve ki tkejo niti
iz strtega lanu
v barvah mavrice
prečesanega prediva
skozi dolg čas
ujeta sta
v klopko
v zanke
v čas čakanja
v medprostor
v medzvezdje
se tketa
brez besed
le misli so
brez črk
in vejic
klicajev
vprašajev
in pik
v pričakovanje
POČASI ME LISTAJ
počasi me listaj
moje strani so gosto popisane
ne hiti če me želiš srečati celo
preko kamenja sem šla
prevečkrat preko želja
divje reke sem bredla ob poti
v zalivih lune sem se slačila
kdaj v napačnih izbirah
kdaj se gola oblekla v nje sij
a še polne dlani nosim s sabo
jih stresam in sejem iz njih
in s smehom zalivam brazde sejanja
počasi me listaj
vmes kdaj me pobožaj poljubi
bereš me
ker se pustim
ČE ZMOREŠ
če zmoreš
v podkožje zabiti željo
po naju
kot žebelj globoko
v sozvočju preminjati
kot trave požete
se kot virtuoz na violini
igrati s strunami utripov
do nevarnih previsov ledišča
spregovoriti takrat in tam o tišini resnice
med krikom vibracij
skozi živo gladino zraka
iz pesmi narediti krog
besed do ušesa
in se ljubiti z vso vsebino lupine
če to zmoreš
potem bom ob tebi
skozi dotike
kot žeblji globoke
SLIKARJEV ATELJE
kjer ona prebiva
je slikarjev atelje
ki riše na platno srca
pod kotom mehke svetlobe
ljubečih oči
se budijo barve v jutrih
v akrilu topijo ure dneva
in jih pretapljajo v pastelne noči
rišejo z oljem dišave v cvetje
brišejo hladno sivino iz senc
s čopičem božajo kožo razgreto
in točijo v dušo medico
da od sreče v akvarelu žari
kjer ona prebiva
sta v dlani biser solze in sonce nasmeha
dva kroga v enem ujeta
tam se ne ločijo barve s palete slikarja
ne loči se kaplja od vode
ne žarek od sonca
ne loči se poljub od ustnic
ne telo od želje
tam sem
v ateljeju slikarja
lepljiva od solz in nasmeha
porisana s čopičem njenih barv
ONA
slepa je
brez oči
le s čutili končnic
napolnjena do roba
boža
drsi
v dotiku zajema
bistrino potočka
a je topla
in je mrzla
in živa
v krčih utripa
trepeta
se zvija
in nastavlja
bregovom dosegov
ona
je brzica
a mirna v tolmunih
je slap
a lena v zavojih
če padeš v njen tok
se ne boj utopiti v njej
