Izvršuješ tajnopis in se tega ne zavedaš. Ubiraš tone na harfi tistega, kar imenuješ svoboda, pa ne veš, da se giblješ znotraj odrejene tonske lestvice. Slikaš si sanjske podobe in ne vidiš tistega, kar jih je zate vnaprej odbralo. Slep si za lastno polslepoto, gluh za svojo ukrojeno naglušnost. Tvoje hrepenenje je obarvano v pičle tri barve, ti pa ga ponevedoma vidiš v pisani miriadi. Vprašanja v tvojih očeh so vnaprej zrežirana, a ne veš za režiserje. Vendar si začel ugibati, ker se ti poti nekako ne stečejo. In ker se na tvoji harfi toni strižejo in ne zlivajo povsem. Zato si začel dvomiti vase, pravzaprav v osebo, ki bi naj bila ti. In se spraševati, kaj je pravzaprav tisto, iz česar je nastala in kar jo vodi. Začel si dvomiti v počelo svoje verodostojnosti in morda te bo pot, na katero so te porinila ugibanja, nekega dne pripeljala v osrčje tajnopisa.
aprila/malega travna 2014
ZGODNJI ZAPISI
Morda nepopisan list papirja, imenovan ‘ti’, ni tako zelo nepopisan. Morda je na njem enako bel palimpsest, ki ga opaziš šele, ko se list znajde v ognju, preizkušnji, v izzivu. Da si takrat presenečen nad davno pripravljenostjo svojih odzivov in ravnanj. Ki morda niso izključno tvoja, posameznikova in izvirna, temveč mnogoosebna, ‘vaša’. In če je to res, kdo je potemtakem ta ‘vi’, v katerem prebiva tvoj ‘ti’? Kdo so vsi ti tvoji predhodniki, ki si jim v rodu po krvi, izkušnjah, po duhu? In ki so se vpisali v tvoj nepopisan list papirja tako pretkano, tako globoko in neizmakljivo, da njihova nevidna roka vodi pisalo, s katerim pišeš nanj svoja dejanja, besede in spoznanja?!
aprila/malega travna 2015
NAJBOLJŠI PRIJATELJI
Mnogi vedo povedati, da je pes človekov najboljši prijatelj. Hm, od tod ideja, kako bi lahko ljudje drug drugemu postali najboljši prijatelji. Stvar je preprosta. Ob sočloveku se je treba zmanjšati in znižati – če že ne pasti na kolena, pa vsaj začeti ob njem hoditi po vseh štirih. V sočloveka je treba zreti nadvse vdano, s polnim zaupanjem in vselej pričakujoč sočutja in razumevanja. Odpovedati se je treba besedni govorici in jo zamenjati s komaj razumljivimi zvoki iz ust ter mahanjem z roko (vsaj za čas, dokler si ne vgradiš repa). Pohlevno je treba ubogati vsak sočlovekov ukaz in ga ves čas utrjevati v prepričanju, da je absolutno pametnejši od tebe ali – kar je še bolje – najpametnejši med vsemi. Z ničemer mu ne smeš nakazati, da morda ni bolj zdrav, lepši, spretnejši in bogatejši od tebe. Če te morebiti zavrže, se je treba čuditi in tega nikakor ne razumeti. Ko pričakuješ plačilo za svojo neskončno zvestobo, začneš preprosto cviliti.
To je vse.
novembra/listopada 2014
O NAJBOLJŠIH
Povečini se skrivajo. Ali vsaj nočejo biti izpostavljeni. Zadržuje jih prastari razkorak med modrostjo redkih in nepremišljenostjo ostalih. Zato tudi ne izrečejo vsega. Raje zapišejo, pogosto v šifrah. Šele ko bodo drugi le-te doumeli, bodo izpričali, da so resnično naredili korak naprej. A poprej jim modri spisi niso potrebni, pravzaprav bi jih ob prebiranju zagotovo zlorabili. Od tod vsi previdnostni manevri najboljših. Počasi vodijo za roko umevanje človeštva, oprezno ga peljejo mimo prepadov, izmikajo vajetim zlohotnežev, iz ozadja usmerjajo tok, da bi človeška reka le ne zašla, da ne bi obtičala pred visoko steno ali v nepregledni puščavi, kjer bi jo zapeljivi vzvišenci, peroč krivdo s sebe, začeli hujskati, naj začne iskati krivca za zablodo med tistimi, ki jim prinašajo rešitev.
avgust/veliki srpan 2009
O PAMETNIH ŽIVALIH
Nekako nam je nerodno. Namreč za vse tiste reči v zgodovini. Tiste krvave, ostre, dokončne. Zaradi katerih drugačen tok ni bil možen. Vsa dolga stoletja, vse do danes. Nekako vemo, da imamo pri tem prste vmes tudi sami. Tudi za zadeve izpred mnogo mnogo let, v času, ko nas sploh še ni bilo na svetu. A smo vendarle bili nekako zraven. Hočeš nočeš. S pristopi, ki se niso spremenili vse od takrat. Z odnosom, ki je ostal v osnovi isti. S prijemi, ki bi jih uporabili tudi sami, če bi se s časovnim strojem zapeljali v preteklost. In zaradi vsega tega nam je nekako nerodno. Glavo obračamo vstran. Ta naš sram, to nelagodje. Zgolj v občutku, izpod površine zavesti. Ki se izraža v načinu, kako pišemo in obračamo strani zgodovinskih učbenikov. V umolčani predbesedi, iz katere izhajajo vse naše majave razlage. In v tonu glasu, ki ves čas neslišno drhti, ker iz svojega zakritega ozadja ve, da ne bo zmogel tistega, kar si sam zase v redkih trenutkih jasnine tako zelo želi.
oktobra/vinotoka 2011
OSEBNI HOLOKAVST
Nekomu si prizadejal trajno bolečino. Zdaj, ko se ti je glava razkadila, čutiš krivdo. Veš, da nisi ravnal, kakor bi bilo prav. Nisi videl celote, nisi gledal z vsemi očmi. Zaslepljen s preozko pametjo in preozkim interesom. Kot tolikokrat doslej. Zato se izogibaš ... izogibaš spominu, kraju dogodka, vpletenim, lastni vesti .... Trudiš se izbrisati to stvar. Veš, da si podrl ravnovesje in da zdaj sile stojijo druga proti drugi. Da nekaj ni poravnano. Da obstaja nek dolg. In da si dolžnik ti. Da, ti .... Lahko bi bilo drugače, a zdaj to ni več možno. Čas se ne povrne. Zato si zgradil okope, nevidne zidove, obrambne jaške ... in zanje misliš, da ti bodo omogočili znosno življenje. Vendar veš, da ti okopi predvsem zastirajo ... pogled, misel, razpoloženje, druge ljudi, preteklost .... Zato te je zdaj manj, kot bi te sicer lahko bilo. Dosti manj. To odrezanost čutiš na vsakem koraku. Ne sicer na površju, temveč v kotu vsake svoje misli, besede, občutja, ravnanja .... In hkrati veš za možnost, da bi bilo lahko vse povsem drugače. Da, če .... Pritajena tesnoba se iz tebe širi na vse strani neba in slabo prikrita negotovost ti preži iz oči. Res, vse bi lahko bilo drugače. Tako pa si zapacan do konca življenja. Trpko spoznanje, ki ti vsake toliko privre na nemi jezik. A se nekako nočeš sprijazniti. Zato svojo nevidno umazanijo prelivaš v goreče zaklinjanje lastnemu zveličavnemu prepričanju. Um ti niha naprej in nazaj kot pokvarjena ura, kot telo gorečega vernika, ki se iz izgubljenega besnila skuša rešiti s posvečenimi stihi. Čeprav na dnu temena čutiš, da je tvoj ‘bog’ zgolj zasebna psiho-ambulanta. A ne moreš drugače. Ker bi se ti sicer vse sesulo. In zato obupno vztrajaš. Čeprav iz te potlačene gnilobe rastejo vsi okopi, vse laži in vse orožje tega sveta.
septembra/kimavca 2011
O OBRAMBI PRED NOTRANJIM SOVRAŽNIKOM
Modreci pravijo, da obstajajo sveti kraji, kamor človeška noga ne sme stopiti. Da je tam prostor le za bogove in njihove prestole. Samo izbrancem je dovoljeno, da se jim na daleč približajo – in nič več kot to. Če bi modreci povedali več, bi nekateri morda doumeli, da je treba varovati rahlost prostora – namreč pred človekom, pred njegovim uničevanjem, pred vsadki slabega. Kajti takrat bi se sprožila zla spirala, prostor bi se napolnil s pelinom, žganino, z vonjem po razpadu, prepojilo bi ga nasršeno vibriranje, trajno kot radioaktivni stroncij, prepredli bi ga temni spomini in ne bi bilo vračev, ki bi zmogli odstraniti trdoživi strup, ne bi bilo vilinskih čarodejk, ki bi imele moč razkleniti urok, in ljudje bi bili v porezanem prostoru obsojeni na nevidne verige, nobeno upanje ne bi več vstalo, nobena svetla misel se ne bi več potočila iz njihovih prstov, le še mrmrali bi, vsi sključeni, uvelih lic, s kolobarji pod očmi, mrmrali in ječali, kako da so prekleti, kako da so po krivem zlomljeni, ker da ni bilo bogov ali vsaj modrih mož in žena, ki bi jim prišepnili: "Ne korakajte tja, ne počenjajte tistega, ker bo sicer po vas, ker se boste zasekali, od znotraj, globoko, da bo zmeraj bolelo, kot ostri bumerang, vračajoč se vedno znova nad srdito roko, ki ga je zalučala – nespametna, pošastna, neizbrisno krvava, z ozko željo, preozko za ta širni svet".
2013
MODROST ZEMLJE IN BREZ
Vse breze tega sveta vedo, da so rusko narodno drevo. Še posebej tiste v Nemčiji. V času Hitlerja so bile namreč šikanirane. Nekatere so osebno doživele, kako so jih nacisti grdo gledali – kljub njihovi nedolžni belini in nežni eleganci. A seveda niso mogle pobegniti ali se upreti. Čvrsto zakoreninjene so bile še naprej prisiljene srkati sok domače nemške zemlje, ki jim je bila – in jim je še zmeraj – naklonjena enako kot vsem drugih drevesom. Kot pač vsaka ljubeča mati. Kajti ta ve, da se nekatere stvari dogajajo na površini, druge pa v globini, da so nekatere hipne, kakor iz peska zgrajene, druge obstojnejše, dihajoče v dolgih valovih. Zato se zemlja ne ubada kaj dosti z minljivim prebliskom trenutka, ne ozira se na občasno zariplost politične misli in ob hujskanju zbeganih množic zgolj skomigne z rameni. Ve namreč, da se stvari slej ko prej vrnejo v nevidne tisočletne tirnice. V tisto, kar se navsezadnje vsakomur zdi prav – vendar običajno le v samoti tišine, v osnovni bitnosti, takrat, ko ni mogoče biti neiskren in neresnicoljuben. Ko odpadejo varljive preobleke, izginejo sprenevedanja, sprhnijo površni nadomestki in vsi ljudje in vse breze tega sveta zasijejo v prvinski goloti, nežnosti in eleganci, onstran ozkosti, prisvajanj, domačnosti ali tujosti, onstran vseh smešnih zamejitev.
julija/malega srpna 2011
O ARMADAH CELIC
Celica je lačna in potrebuje kisik. Skrb zase ji je vpisana v gene. V napoto so ji tuje celice – odžirajo ji namreč hrano in utesnjujejo prostor. Zato jim kaže ostre zobe in hoče biti od njih močnejša in bolj pretkana. A do sebi enakih, sestrskih, je prijazna. Od njih je namreč odvisna, dočim bi brez tujih prav lepo shajala.
To je nekako tudi vse o biti življenja.
februarja/svečna 2011
O PEKI KRUHA
Zbrali smo se, da spečemo kruh. Dosti kruha, več sto hlebcev. Za mnogo lačnih ljudi. Časa imamo le do pete ure zjutraj.
Nekateri med nami bodo že na začetku vrgli puško v koruzo. Drugim ne bodo všeč delovne razmere in se bodo odpravili drugam. Tretji se bodo kadarkoli med delom posvetili poljubni stvari. Četrti bodo početje vseh ostalih le nemo opazovali. Peti bodo obtičali ob samo zanje pomembnih podrobnostih. Šeste bodo lastnosti sodelavcev tako motile, da se ne bodo mogli osredotočiti na svoje delo. Sedmi se bodo v nedogled prerekali o krušni recepturi. Osmim bo glavna skrb, kako neopazno izmakniti čim več hlebcev zase. Deveti bodo delali le na videz in komaj čakali na malico. In deseti, peščica preudarnih in vestnih, se bodo gnali, da iz te ladje norcev do jutra iztisnejo vsaj nekaj hlebcev kruha.
septembra/kimavca 2014
PETEK NI DOBER DAN ZA ZAČETEK REVOLUCIJE
Ljudje se ob koncu delovnega tedna odpravijo k počitku. In izvedejo revolucijo proti svojim stisnjenim zobem. Zato dodatnega prevrata ta dan ne potrebujejo. Za povrh je do osebne kontrarevolucije v nedeljo še daleč. Do takrat jim nekako uspe pomesti osebni nadpritisk pod preprogo in v družbi rož, pivskih steklenic in TV programov utišati stres. V nedeljo zvečer pa začno ponovno delovati živčki. Na vest potrkajo dolžnosti, ki jih Človeku – hm hm hm – nalaga Zgodovina. Vendar začno ljudje takrat spet stiskati zobe in ko so ti dovolj stisnjeni, pride vsak do odrešujočega spoznanja, da tudi ponedeljek ni kdove kako dober dan za začetek revolucije.
2013
RESNIČNE POTREBE HOMO SAPIENSA
V starem kinu so prikazovali žalosten film o revolucionarju. Z orožjem v roki se je boril za pravice zatiranih in bil na koncu tragično ubit. Dvorana je bila slabo ogrevana in skoraj prazna.
V novem kinu nedaleč proč so v istem času predvajali komedijo o fantku, ki je sam doma ugnal tri oborožene vlomilce. Dvorana je bila polna, staro in mlado je pokalo od smeha.
2013
PROLETAREC ZA VSE VEČNE ČASE
Že vso zgodovino visiš za šankom, v zakajeni krčmi, za prvim vogalom zakotne ulice. Že vso zgodovino obračaš glavo vstran in se tolažiš – da bo nekoč bolje. Čeprav sam temu tam globoko, na svojem dnu ne verjameš. Morda čisto malo, le kdaj pa kdaj, tako, za dvig morale.... Vse ostalo v tebi je plavanje. So izmišljotine. In kup nadomestkov – tistih poceni, slabih, lahko pokvarljivih. Ker za kaj drugega bi bilo treba drugače pljuniti v roke. In začeti misliti z drugega zornega kota. In brati, poslušati, premlevati, načrtovati, se pogovarjati s tistimi, ki so v isti ali drugačni kaši kot ti. A to bi bilo zate pretežko. Ker si mali. Vsaj tako so te prepričali. In ker gojiš kup zamer in nezaupanja do sebi enakih. In kup nevoščljivosti do tistih, ki so jim dovolili zlesti eno stopničko višje kot tebi. Ker si ne upaš pogledati gor, predvsem pa ne v sklede in hrame onih zgoraj. In ker imaš kup odvečne krame v glavi, tistega ta pravega, bistvenega, kar sije skozi oblake v jasen dan, pa tako zelo malo. Včasih ti uspe pogledati iz svojih vozlov, a to traja le bežen trenutek ali dva. Za tek na dolge proge si prešibek. Vsaj tako si misliš. Vsaj tako živiš. Po kapljicah. Viskoznih kot smola, težkih kot svinec. Od danes na jutri. Zagrenjeni proletarec ob šanku za prvim vogalom XXI. stoletja. Z mešanimi občutki našemljene lutke na vrvici. Globoko v rovu tisočletne zgodovine. Pribit v kot. S svetlikanjem na koncu predora. Tako zelo šibkim, tako zelo oddaljenim. Zdi se preveč oddaljenim. Do kdaj?
2013
O VODITELJU PO MERI LJUDSTVA
Potrebujemo Kristusa, potrebujemo Kristusa! Za to, da nas bo odrešil. Za to, da nam ne bo treba umreti in bo za nas umrl on. Za to, da nam bo zmeraj brezplačno pomagal. In stal ob strani, nas hranil, oskrboval, zdravil. Da nas bo pestoval in blagohotno razumel – takšne, kakršni smo, z vsemi našimi neuničljivimi primanjkljaji. Za to, da bomo nanj prenesli svojo slabo vest in ostali takšni, kakršni smo. Resnično potrebujemo Kristusa! Pomagali mu bomo na križ, ker bo to tako ganljiva predstava. Ker bomo po njej lahko vsi zadovoljno spali. In sanjali o nekakšni pravici in krivici. In o tem, kako krut je ta svet. Ker bomo potem vedeli, da je tam čez rešitev za to večno godljo, ki jo vsi hote ali nehote podpiramo. Potrebujemo Kristusa, da ga bomo pojedli in vnovič nasitili svoja žrela. Da bomo zapolnili svoje nesmrtne luknje. Njegov mili obraz bo naš kažipot, varno oddaljen in za vekomaj nedosegljiv. Čudovita podoba utehe za vse naše potvorbe. Zato potrebujemo Kristusa, in to v velikih dozah, v milijardah njegovih ponovitev. Ne sme nam ga zmanjkati, zmeraj mora biti na dosegu roke, ob vsaki uri in vsepovsod. Brez njegovih rednih odmerkov bi se vsi mi, ki smo tako zelo nesrečni in nemočni, takoj sesuli v prah. Bogme, tako na zemlji kot v nebesih.
oktobra/vinotoka 2011
O ZLATIH KRIŽIH
Mariborska upokojenka skozi okno svojega stanovanja opazi, da na zvonika Frančiškanke cerkve z ogromnim dvigalom nameščajo dva nova, zlato sijoča križa. Začudena je, pravzaprav osupla, in zadevo takoj omeni soprogu. Ta pomisli in komentira: "Zanimivo, da ob tej gospodarski krizi ljudje teh prozornih reči ne spregledajo. Verjetno je zanje bog zaradi njihovih tegob, pomanjkanja, občutka nemoči, bolezni in še česa bolj pomemben kot bogatija cerkve". Žena nejevoljno zavzdihne: "O, meni je kar vroče ratalo!". In stopi do okna dnevne sobe ter ga odpre, čeprav je zunaj samo nekaj stopinj Celzija nad ničlo.
novembra/listopada 2011
O UČINKU PREKUPČEVALCA Z DROGAMI
Hodita počasi, gresta čez Trg svobode, držita se za roki, že nekaj let sta oba upokojena, mož in žena, včasih ju srečam na promenadi mestnega parka, hm, čudno, zadnje čase se sprehajata brez psa na vrvici, morda sta ostala še brez njega, po tem, ko jima je heroin pred desetletjem vzel edinko, srednješolko, da zdaj njeno bolečo odsotnost kažeta v počasnosti koraka in drami svojih lic, v vsakem trenutku in na ogled vsem, ki jim njun pogled, predirno usmerjen nekam v prazno, sproža nejasne, vprašujoče občutke.
februarja/svečna 2011
OSEBNA IZPOVED DELCA CELOTE
Izvršuješ tajnopis in se tega ne zavedaš. Ubiraš tone na harfi tistega, kar imenuješ svoboda, pa ne veš, da se giblješ znotraj odrejene tonske lestvice. Slikaš si sanjske podobe in ne vidiš tistega, kar jih je zate vnaprej odbralo. Slep si za lastno polslepoto, gluh za svojo ukrojeno naglušnost. Tvoje hrepenenje je obarvano v pičle tri barve, ti pa ga ponevedoma vidiš v pisani miriadi. Vprašanja v tvojih očeh so vnaprej zrežirana, a ne veš za režiserje. Vendar si začel ugibati, ker se ti poti nekako ne stečejo. In ker se na tvoji harfi toni strižejo in ne zlivajo povsem. Zato si začel dvomiti vase, pravzaprav v osebo, ki bi naj bila ti. In se spraševati, kaj je pravzaprav tisto, iz česar je nastala in kar jo vodi. Začel si dvomiti v počelo svoje verodostojnosti in morda te bo pot, na katero so te porinila ugibanja, nekega dne pripeljala v osrčje tajnopisa.
aprila/malega travna 2014
ZGODNJI ZAPISI
Morda nepopisan list papirja, imenovan ‘ti’, ni tako zelo nepopisan. Morda je na njem enako bel palimpsest, ki ga opaziš šele, ko se list znajde v ognju, preizkušnji, v izzivu. Da si takrat presenečen nad davno pripravljenostjo svojih odzivov in ravnanj. Ki morda niso izključno tvoja, posameznikova in izvirna, temveč mnogoosebna, ‘vaša’. In če je to res, kdo je potemtakem ta ‘vi’, v katerem prebiva tvoj ‘ti’? Kdo so vsi ti tvoji predhodniki, ki si jim v rodu po krvi, izkušnjah, po duhu? In ki so se vpisali v tvoj nepopisan list papirja tako pretkano, tako globoko in neizmakljivo, da njihova nevidna roka vodi pisalo, s katerim pišeš nanj svoja dejanja, besede in spoznanja?!
aprila/malega travna 2015
NAJBOLJŠI PRIJATELJI
Mnogi vedo povedati, da je pes človekov najboljši prijatelj. Hm, od tod ideja, kako bi lahko ljudje drug drugemu postali najboljši prijatelji. Stvar je preprosta. Ob sočloveku se je treba zmanjšati in znižati – če že ne pasti na kolena, pa vsaj začeti ob njem hoditi po vseh štirih. V sočloveka je treba zreti nadvse vdano, s polnim zaupanjem in vselej pričakujoč sočutja in razumevanja. Odpovedati se je treba besedni govorici in jo zamenjati s komaj razumljivimi zvoki iz ust ter mahanjem z roko (vsaj za čas, dokler si ne vgradiš repa). Pohlevno je treba ubogati vsak sočlovekov ukaz in ga ves čas utrjevati v prepričanju, da je absolutno pametnejši od tebe ali – kar je še bolje – najpametnejši med vsemi. Z ničemer mu ne smeš nakazati, da morda ni bolj zdrav, lepši, spretnejši in bogatejši od tebe. Če te morebiti zavrže, se je treba čuditi in tega nikakor ne razumeti. Ko pričakuješ plačilo za svojo neskončno zvestobo, začneš preprosto cviliti.
To je vse.
novembra/listopada 2014
O NAJBOLJŠIH
Povečini se skrivajo. Ali vsaj nočejo biti izpostavljeni. Zadržuje jih prastari razkorak med modrostjo redkih in nepremišljenostjo ostalih. Zato tudi ne izrečejo vsega. Raje zapišejo, pogosto v šifrah. Šele ko bodo drugi le-te doumeli, bodo izpričali, da so resnično naredili korak naprej. A poprej jim modri spisi niso potrebni, pravzaprav bi jih ob prebiranju zagotovo zlorabili. Od tod vsi previdnostni manevri najboljših. Počasi vodijo za roko umevanje človeštva, oprezno ga peljejo mimo prepadov, izmikajo vajetim zlohotnežev, iz ozadja usmerjajo tok, da bi človeška reka le ne zašla, da ne bi obtičala pred visoko steno ali v nepregledni puščavi, kjer bi jo zapeljivi vzvišenci, peroč krivdo s sebe, začeli hujskati, naj začne iskati krivca za zablodo med tistimi, ki jim prinašajo rešitev.
avgust/veliki srpan 2009
O PAMETNIH ŽIVALIH
Nekako nam je nerodno. Namreč za vse tiste reči v zgodovini. Tiste krvave, ostre, dokončne. Zaradi katerih drugačen tok ni bil možen. Vsa dolga stoletja, vse do danes. Nekako vemo, da imamo pri tem prste vmes tudi sami. Tudi za zadeve izpred mnogo mnogo let, v času, ko nas sploh še ni bilo na svetu. A smo vendarle bili nekako zraven. Hočeš nočeš. S pristopi, ki se niso spremenili vse od takrat. Z odnosom, ki je ostal v osnovi isti. S prijemi, ki bi jih uporabili tudi sami, če bi se s časovnim strojem zapeljali v preteklost. In zaradi vsega tega nam je nekako nerodno. Glavo obračamo vstran. Ta naš sram, to nelagodje. Zgolj v občutku, izpod površine zavesti. Ki se izraža v načinu, kako pišemo in obračamo strani zgodovinskih učbenikov. V umolčani predbesedi, iz katere izhajajo vse naše majave razlage. In v tonu glasu, ki ves čas neslišno drhti, ker iz svojega zakritega ozadja ve, da ne bo zmogel tistega, kar si sam zase v redkih trenutkih jasnine tako zelo želi.
oktobra/vinotoka 2011
OSEBNI HOLOKAVST
Nekomu si prizadejal trajno bolečino. Zdaj, ko se ti je glava razkadila, čutiš krivdo. Veš, da nisi ravnal, kakor bi bilo prav. Nisi videl celote, nisi gledal z vsemi očmi. Zaslepljen s preozko pametjo in preozkim interesom. Kot tolikokrat doslej. Zato se izogibaš ... izogibaš spominu, kraju dogodka, vpletenim, lastni vesti .... Trudiš se izbrisati to stvar. Veš, da si podrl ravnovesje in da zdaj sile stojijo druga proti drugi. Da nekaj ni poravnano. Da obstaja nek dolg. In da si dolžnik ti. Da, ti .... Lahko bi bilo drugače, a zdaj to ni več možno. Čas se ne povrne. Zato si zgradil okope, nevidne zidove, obrambne jaške ... in zanje misliš, da ti bodo omogočili znosno življenje. Vendar veš, da ti okopi predvsem zastirajo ... pogled, misel, razpoloženje, druge ljudi, preteklost .... Zato te je zdaj manj, kot bi te sicer lahko bilo. Dosti manj. To odrezanost čutiš na vsakem koraku. Ne sicer na površju, temveč v kotu vsake svoje misli, besede, občutja, ravnanja .... In hkrati veš za možnost, da bi bilo lahko vse povsem drugače. Da, če .... Pritajena tesnoba se iz tebe širi na vse strani neba in slabo prikrita negotovost ti preži iz oči. Res, vse bi lahko bilo drugače. Tako pa si zapacan do konca življenja. Trpko spoznanje, ki ti vsake toliko privre na nemi jezik. A se nekako nočeš sprijazniti. Zato svojo nevidno umazanijo prelivaš v goreče zaklinjanje lastnemu zveličavnemu prepričanju. Um ti niha naprej in nazaj kot pokvarjena ura, kot telo gorečega vernika, ki se iz izgubljenega besnila skuša rešiti s posvečenimi stihi. Čeprav na dnu temena čutiš, da je tvoj ‘bog’ zgolj zasebna psiho-ambulanta. A ne moreš drugače. Ker bi se ti sicer vse sesulo. In zato obupno vztrajaš. Čeprav iz te potlačene gnilobe rastejo vsi okopi, vse laži in vse orožje tega sveta.
septembra/kimavca 2011
O OBRAMBI PRED NOTRANJIM SOVRAŽNIKOM
Modreci pravijo, da obstajajo sveti kraji, kamor človeška noga ne sme stopiti. Da je tam prostor le za bogove in njihove prestole. Samo izbrancem je dovoljeno, da se jim na daleč približajo – in nič več kot to. Če bi modreci povedali več, bi nekateri morda doumeli, da je treba varovati rahlost prostora – namreč pred človekom, pred njegovim uničevanjem, pred vsadki slabega. Kajti takrat bi se sprožila zla spirala, prostor bi se napolnil s pelinom, žganino, z vonjem po razpadu, prepojilo bi ga nasršeno vibriranje, trajno kot radioaktivni stroncij, prepredli bi ga temni spomini in ne bi bilo vračev, ki bi zmogli odstraniti trdoživi strup, ne bi bilo vilinskih čarodejk, ki bi imele moč razkleniti urok, in ljudje bi bili v porezanem prostoru obsojeni na nevidne verige, nobeno upanje ne bi več vstalo, nobena svetla misel se ne bi več potočila iz njihovih prstov, le še mrmrali bi, vsi sključeni, uvelih lic, s kolobarji pod očmi, mrmrali in ječali, kako da so prekleti, kako da so po krivem zlomljeni, ker da ni bilo bogov ali vsaj modrih mož in žena, ki bi jim prišepnili: "Ne korakajte tja, ne počenjajte tistega, ker bo sicer po vas, ker se boste zasekali, od znotraj, globoko, da bo zmeraj bolelo, kot ostri bumerang, vračajoč se vedno znova nad srdito roko, ki ga je zalučala – nespametna, pošastna, neizbrisno krvava, z ozko željo, preozko za ta širni svet".
2013
MODROST ZEMLJE IN BREZ
Vse breze tega sveta vedo, da so rusko narodno drevo. Še posebej tiste v Nemčiji. V času Hitlerja so bile namreč šikanirane. Nekatere so osebno doživele, kako so jih nacisti grdo gledali – kljub njihovi nedolžni belini in nežni eleganci. A seveda niso mogle pobegniti ali se upreti. Čvrsto zakoreninjene so bile še naprej prisiljene srkati sok domače nemške zemlje, ki jim je bila – in jim je še zmeraj – naklonjena enako kot vsem drugih drevesom. Kot pač vsaka ljubeča mati. Kajti ta ve, da se nekatere stvari dogajajo na površini, druge pa v globini, da so nekatere hipne, kakor iz peska zgrajene, druge obstojnejše, dihajoče v dolgih valovih. Zato se zemlja ne ubada kaj dosti z minljivim prebliskom trenutka, ne ozira se na občasno zariplost politične misli in ob hujskanju zbeganih množic zgolj skomigne z rameni. Ve namreč, da se stvari slej ko prej vrnejo v nevidne tisočletne tirnice. V tisto, kar se navsezadnje vsakomur zdi prav – vendar običajno le v samoti tišine, v osnovni bitnosti, takrat, ko ni mogoče biti neiskren in neresnicoljuben. Ko odpadejo varljive preobleke, izginejo sprenevedanja, sprhnijo površni nadomestki in vsi ljudje in vse breze tega sveta zasijejo v prvinski goloti, nežnosti in eleganci, onstran ozkosti, prisvajanj, domačnosti ali tujosti, onstran vseh smešnih zamejitev.
julija/malega srpna 2011
O ARMADAH CELIC
Celica je lačna in potrebuje kisik. Skrb zase ji je vpisana v gene. V napoto so ji tuje celice – odžirajo ji namreč hrano in utesnjujejo prostor. Zato jim kaže ostre zobe in hoče biti od njih močnejša in bolj pretkana. A do sebi enakih, sestrskih, je prijazna. Od njih je namreč odvisna, dočim bi brez tujih prav lepo shajala.
To je nekako tudi vse o biti življenja.
februarja/svečna 2011
O PEKI KRUHA
Zbrali smo se, da spečemo kruh. Dosti kruha, več sto hlebcev. Za mnogo lačnih ljudi. Časa imamo le do pete ure zjutraj.
Nekateri med nami bodo že na začetku vrgli puško v koruzo. Drugim ne bodo všeč delovne razmere in se bodo odpravili drugam. Tretji se bodo kadarkoli med delom posvetili poljubni stvari. Četrti bodo početje vseh ostalih le nemo opazovali. Peti bodo obtičali ob samo zanje pomembnih podrobnostih. Šeste bodo lastnosti sodelavcev tako motile, da se ne bodo mogli osredotočiti na svoje delo. Sedmi se bodo v nedogled prerekali o krušni recepturi. Osmim bo glavna skrb, kako neopazno izmakniti čim več hlebcev zase. Deveti bodo delali le na videz in komaj čakali na malico. In deseti, peščica preudarnih in vestnih, se bodo gnali, da iz te ladje norcev do jutra iztisnejo vsaj nekaj hlebcev kruha.
septembra/kimavca 2014
PETEK NI DOBER DAN ZA ZAČETEK REVOLUCIJE
Ljudje se ob koncu delovnega tedna odpravijo k počitku. In izvedejo revolucijo proti svojim stisnjenim zobem. Zato dodatnega prevrata ta dan ne potrebujejo. Za povrh je do osebne kontrarevolucije v nedeljo še daleč. Do takrat jim nekako uspe pomesti osebni nadpritisk pod preprogo in v družbi rož, pivskih steklenic in TV programov utišati stres. V nedeljo zvečer pa začno ponovno delovati živčki. Na vest potrkajo dolžnosti, ki jih Človeku – hm hm hm – nalaga Zgodovina. Vendar začno ljudje takrat spet stiskati zobe in ko so ti dovolj stisnjeni, pride vsak do odrešujočega spoznanja, da tudi ponedeljek ni kdove kako dober dan za začetek revolucije.
2013
RESNIČNE POTREBE HOMO SAPIENSA
V starem kinu so prikazovali žalosten film o revolucionarju. Z orožjem v roki se je boril za pravice zatiranih in bil na koncu tragično ubit. Dvorana je bila slabo ogrevana in skoraj prazna.
V novem kinu nedaleč proč so v istem času predvajali komedijo o fantku, ki je sam doma ugnal tri oborožene vlomilce. Dvorana je bila polna, staro in mlado je pokalo od smeha.
2013
PROLETAREC ZA VSE VEČNE ČASE
Že vso zgodovino visiš za šankom, v zakajeni krčmi, za prvim vogalom zakotne ulice. Že vso zgodovino obračaš glavo vstran in se tolažiš – da bo nekoč bolje. Čeprav sam temu tam globoko, na svojem dnu ne verjameš. Morda čisto malo, le kdaj pa kdaj, tako, za dvig morale.... Vse ostalo v tebi je plavanje. So izmišljotine. In kup nadomestkov – tistih poceni, slabih, lahko pokvarljivih. Ker za kaj drugega bi bilo treba drugače pljuniti v roke. In začeti misliti z drugega zornega kota. In brati, poslušati, premlevati, načrtovati, se pogovarjati s tistimi, ki so v isti ali drugačni kaši kot ti. A to bi bilo zate pretežko. Ker si mali. Vsaj tako so te prepričali. In ker gojiš kup zamer in nezaupanja do sebi enakih. In kup nevoščljivosti do tistih, ki so jim dovolili zlesti eno stopničko višje kot tebi. Ker si ne upaš pogledati gor, predvsem pa ne v sklede in hrame onih zgoraj. In ker imaš kup odvečne krame v glavi, tistega ta pravega, bistvenega, kar sije skozi oblake v jasen dan, pa tako zelo malo. Včasih ti uspe pogledati iz svojih vozlov, a to traja le bežen trenutek ali dva. Za tek na dolge proge si prešibek. Vsaj tako si misliš. Vsaj tako živiš. Po kapljicah. Viskoznih kot smola, težkih kot svinec. Od danes na jutri. Zagrenjeni proletarec ob šanku za prvim vogalom XXI. stoletja. Z mešanimi občutki našemljene lutke na vrvici. Globoko v rovu tisočletne zgodovine. Pribit v kot. S svetlikanjem na koncu predora. Tako zelo šibkim, tako zelo oddaljenim. Zdi se preveč oddaljenim. Do kdaj?
2013
O VODITELJU PO MERI LJUDSTVA
Potrebujemo Kristusa, potrebujemo Kristusa! Za to, da nas bo odrešil. Za to, da nam ne bo treba umreti in bo za nas umrl on. Za to, da nam bo zmeraj brezplačno pomagal. In stal ob strani, nas hranil, oskrboval, zdravil. Da nas bo pestoval in blagohotno razumel – takšne, kakršni smo, z vsemi našimi neuničljivimi primanjkljaji. Za to, da bomo nanj prenesli svojo slabo vest in ostali takšni, kakršni smo. Resnično potrebujemo Kristusa! Pomagali mu bomo na križ, ker bo to tako ganljiva predstava. Ker bomo po njej lahko vsi zadovoljno spali. In sanjali o nekakšni pravici in krivici. In o tem, kako krut je ta svet. Ker bomo potem vedeli, da je tam čez rešitev za to večno godljo, ki jo vsi hote ali nehote podpiramo. Potrebujemo Kristusa, da ga bomo pojedli in vnovič nasitili svoja žrela. Da bomo zapolnili svoje nesmrtne luknje. Njegov mili obraz bo naš kažipot, varno oddaljen in za vekomaj nedosegljiv. Čudovita podoba utehe za vse naše potvorbe. Zato potrebujemo Kristusa, in to v velikih dozah, v milijardah njegovih ponovitev. Ne sme nam ga zmanjkati, zmeraj mora biti na dosegu roke, ob vsaki uri in vsepovsod. Brez njegovih rednih odmerkov bi se vsi mi, ki smo tako zelo nesrečni in nemočni, takoj sesuli v prah. Bogme, tako na zemlji kot v nebesih.
oktobra/vinotoka 2011
O ZLATIH KRIŽIH
Mariborska upokojenka skozi okno svojega stanovanja opazi, da na zvonika Frančiškanke cerkve z ogromnim dvigalom nameščajo dva nova, zlato sijoča križa. Začudena je, pravzaprav osupla, in zadevo takoj omeni soprogu. Ta pomisli in komentira: "Zanimivo, da ob tej gospodarski krizi ljudje teh prozornih reči ne spregledajo. Verjetno je zanje bog zaradi njihovih tegob, pomanjkanja, občutka nemoči, bolezni in še česa bolj pomemben kot bogatija cerkve". Žena nejevoljno zavzdihne: "O, meni je kar vroče ratalo!". In stopi do okna dnevne sobe ter ga odpre, čeprav je zunaj samo nekaj stopinj Celzija nad ničlo.
novembra/listopada 2011
O UČINKU PREKUPČEVALCA Z DROGAMI
Hodita počasi, gresta čez Trg svobode, držita se za roki, že nekaj let sta oba upokojena, mož in žena, včasih ju srečam na promenadi mestnega parka, hm, čudno, zadnje čase se sprehajata brez psa na vrvici, morda sta ostala še brez njega, po tem, ko jima je heroin pred desetletjem vzel edinko, srednješolko, da zdaj njeno bolečo odsotnost kažeta v počasnosti koraka in drami svojih lic, v vsakem trenutku in na ogled vsem, ki jim njun pogled, predirno usmerjen nekam v prazno, sproža nejasne, vprašujoče občutke.
