Moja sodelavka si za malico kupi ananas, vpričo mene ga začne jesti, reče mi, da je zelo okusen, pa še po znižani ceni da je, in ponudi mi kos. Vzamem ga, začnem lupiti skorjo, sadež je rumen in ves sočen pred mojimi očmi … in tedaj me od daleč zagleda prodajalka v trgovini, kjer je moja sodelavka kupila ananas, zagleda me skladiščnik, ki je ananas zložil na police, obema se ob pogledu name zariše zadovoljstvo na licu, svoje oči hip zatem uperi vame še voznik kamiona, ki je ananas pripeljal iz pristanišča do skladišča trgovine, tudi on se mi nasmehne, in zdajci me zagledajo vsi delavci v pristaniščih na obeh koncih oceana, ki so pretovarjali ananas, postojijo in se dobrodušno zamislijo nad mano, tudi vozniku kamiona, ki je na drugi celini pripeljal ananas s plantaže do pristanišča, se ob pogledu name zasvetijo oči, in delavcem na plantaži ananasa takisto, naslonijo se na svoje orodje in zrejo vame z nasmeškom, in kot da to ne bi bilo dovolj, usmeri oči svojih listov proti meni še ananasovec, pa zemlja, v katero se razraščajo njegove korenine, pa deževni oblaki nad džunglo, ki se valijo čeznjo in jo močijo, vsi ti družno motrijo, kako se moji zobje zasajajo v ananas, kako stečejo njegove sočne kaplje po mojih prstih in kako začutim sladkobo z okusom sonca in monsuna, vsa ta daljna pisana druščina, ki mi je slast pripeljala na brbončice, se na dosegu moje roke nevidno smehlja, smehlja meni in sebi, kajti izpolnil sem njihove namene, skupno naprezanje se je uresničilo, doseglo cilj, tudi jaz sem ga dosegel, čeprav še pet minut nazaj nisem vedel, da lahko svet stopi predme tako hitro in tako znenada že tudi vame, v moje telo in občutja in misli, tako sladek in ves blag, meni in sebi na voljo, povezan v nekakšno … hvaležnost.
BASEN O SOLIDARNOSTI
Sredi širne savane je živelo dvanajst antilop in leopard. Vsak mesec je leopard ujel eno antilopo in jo snedel. Včasih ga je pregnala hijena in mu ukradla plen. Na koncu leta ni bilo v tem delu savane nobene antilope več.
Naslednjo pomlad se je semkaj priselil nov trop antilop. Ko jih je leopard prvič napadel, se niso preplašeno razbežale, temveč so stopile v krog, obrnile rogove proti vsiljivcu in ga družno pregnale.
To se je ponovilo še enkrat in vnovič in spet... vse dokler ni lačni leopard togotno povesil svojega repa in se odpravil drugam, iskat manj premišljene antilope. Hijena je zvesto odkrevsala za njim.
PRIPOVEDKA O VLADARJU
Tisočletje nazaj so ljudje svojega Vladarja poznali iz prve roke. O njem so mrkih lic šepetali, da se ne briga za svoje ljudstvo, da je razuzdanec in podel uživač pravice prve noči, neizprosen sodnik in velik strahopetec na bojišču. Končal je temu primerno: na begu z bojnega polja ga je zadela sovražnikova puščica. Tako je bil zapisan v spominu svojih sodobnikov.
Dve stoletji kasneje so se govorice o njem spremenile. Morda zato, ker so bili novi gospodarji dežele dosti bolj neusmiljeni od njega. Dedki so svojim vnukom pripovedovali, da je bil Vladar veseljak, da je imel dosti otrok in da je imel dobro in zvesto vojsko.
Štiri stoletja po neslavnem Vladarjevem koncu so ljudje v deželi živeli zelo slabo. Širila se je lakota, bolezni so ugonabljale staro in mlado. Starci so pod lipo momljali vaškim sirotam o davnem Vladarjevem času, ko je bilo mnogo bolje. In da je bil Vladar skrben gospodar bogatih vinogradov in rodnih žitnic, da je bil pravičen sodnik in prvi med svojimi pogumnimi vojščaki.
Minilo je sto novih let in takrat so babice otrokom pred spanjem pripovedovale o Vladarju, čigar imena niso več poznale. Rekle so mu Hrabrosrčni in poudarjale, da je bil pameten knez, naklonjen svojemu ljudstvu. Na dvoru je živel s svojo blagorodno ženo in častitljivimi sinovi, obkrožali so ga učeni zvezdogledi in spretni ranocelniki in v prah je zmlel vse tuje vojske, ki so se kdajkoli drznile stopiti na tla njegove kneževine.
Danes piše v knjigah pravljic, da je bil Vladar sloveči modrec s tremi sinovi, ki so po njegovi smrti vladali trem mogočnim cesarstvom. Pisal je pravične zakone in čudežno je znal ozdraviti bolne ljudi. Vsa sosednja ljudstva so se ga tako zelo bala, da si nobeno ni upalo niti za ped prestopiti meja njegove dežele. Po smrti so ga pokopali na skrivnem kraju. Tu se bo nekega dne zemlja čudežno odprla, Vladar se bo prebudil in odrešil to deželo vse nesreče in tegob.
O SREČANJU S KRIŠNO
A3 plakat vabi na večer s Krišno. Glasba, predavanje, duhovnost. Bo Krišna osebno prisoten? Bo v ta namen pripotoval iz Indije? Ga bo slovensko občinstvo razumelo, ko mu bo govoril? In v katerem hotelu bo prespal?
Vse to so vprašanja brez odgovora. Vendar niso norčava ali škodoželjna. Smrtno resna so. Kakor so resnobni nasmeški in vznesenost Krišnovih znank in znancev. Ko srečaš katerega, te vzpodbudi najmanj k vprašanju, zakaj tudi sam ne oblečeš lahnega bombažnega oblačila in v mrazu ne obuješ sandalov brez nogavic. Morda bi potem lahko prestavil svoje cilje nekam v univerzum, proč od banalij vsakdanje bitke za zemeljske dobrine. Vendar ne veš, kaj vse bi utegnilo slediti. Morda bi si začel domišljati, da lahko greš s Krišno kadarkoli na večerjo. On bi jedel riž, ti iz uvidevnosti enako. Modrovala bi o zvoku vesolja in o cenah varstva v slovenskih vrtcih. Dotaknila bi se morja tišine in hrupa motorjev na prepolnih cestah. On bi ti svetoval, kako naj se pogovarjaš s svojim legvanom, ti bi mu povedal, katere nove filme si lahko ogleda v Koloseju. Vsekakor bi bila drug drugemu koristna. Druženje z onostranstvom, dopolnjeno z močnimi injekcijami tostranstva. S takšno terapijo bi vsaka žrtev stresa hitro okrevala v trdoživega občana. In tudi Krišni bi to zagotovo dobro delo. S polnim trebuhom riža in lokalno aktualnimi informacijami v glavi bi občestvu koristil mnogo bolje: marsikoga bi bolje doumel, hitreje bi tolažil, postal bi samokritičen in bolj zrel, spoznal bi se na otroške vrtce, svoj božji hram bi dopolnil z videoteko filmov, v mrazu bi si oblekel nogavice in se izognil gripi…. Živel bi še bolj večno kot doslej. In ti, ko bi se po večerji z njim poslovil, bi kot kroglica iz fliperja veselo poskakoval med trdoto domačih ulic in blaženimi onostranstvi.
O VERSKI BLAZNOSTI
Bilo je poleti, na verskem sejmu. Izgledalo je kot v nekakšnem skavtskem taboru: šotori, kolibe, stojnice, razpete vrvi in na njih pisane preproge, plapolajoče kot zastave. Bilo je sončno, vroče, oblečeni smo bili v majice in kratke hlače. Tu sem bil menda kot turist, čeprav bi lahko bil tudi antropolog ali gost iz tujine. Z mano je bil moj desetletni sin. Zvedavo sva si ogledovala dogajanje. Posebej živahno je bilo na širokem peščenem dvorišču sredi kolib in šotorov, od tu se je razlegal trušč bobnov in piščali. Pravzaprav je vse skupaj spominjalo na kak kraj v Afriki. Čeprav smo bili najverjetneje kar v Sloveniji, morda med kulisami, pripravljenimi za snemanje filma. Sredi dvorišča so pripravljali obred. Mlado dekle je vpilo, da hoče biti obrezano. Da hoče s tem ustreči Bogu in da jo bo samo to docela vzradostilo. Kričala je, da mu hoče darovati najboljše od sebe, da jo bo to za večno združilo z njim. Jokala je in se hkrati smejala, podrhtavala in poskakovala, se opotekala, bila vsa vzdražena, na pol odsotna, zamaknjena, skoraj blazna. Ob njej so stali odrasli ljudje in ji pomagali stati: nekaj svečenikov, starejša ženska, morda mama, in nekdo, ki bi lahko bil ranocelnik. Ta je v rokah držal rezilo, podobno dolgi frizerski britvi. Glasba je bila zelo glasna, mešala se je s topotanjem, petjem in vreščanjem. Moj sin ni vedel, za kaj gre, radovedno je obračal glavo proti dekletu. Hotel sem mu zakriti pogled na dogajanje, ga obvarovati pred grozoto, postavljal sem se med njega in njo in mu govoril, naj raje gleda kaj drugega. Tedaj je dekle zakričalo posebej močno, ozrl sem se in videl, kako svečenik drži v visoko iztegnjeni desnici košček krvavega mesa in ga kaže vsem naokoli, verjetno so bile sramne ustne in še kaj, dekle je opotekaje hodilo nekam naprej, gledal sem na pesek pod njeno krilo, ali morda nanj kaplja kri, gledal sem njene noge, ali po njih polzi kaj rdečega, nič takšnega nisem videl, dekle pa je kričalo, da je zdaj dokončno povezana z Bogom, da je najsrečnejša oseba na vsem svetu. Še zmeraj sem se nastavljal pred sina, da ta ne bi gledal mučnega prizora, in ko sem se ponovno ozrl, sem videl, da je svečenik dal košček odrezanih usten drobnemu ptičku, menda mlademu vrabčku, ta je veselo držal svoj plen v kljunu in hip zatem živahno poletel mimo moje glave, najprej naravnost in nato gor, da odnese telesne občutke tja pod nebesni tron in da za njim na tej zemlji ostanejo le suha, ostra, izkrivljena spoznanja.
O OKUSU ANANASA
Moja sodelavka si za malico kupi ananas, vpričo mene ga začne jesti, reče mi, da je zelo okusen, pa še po znižani ceni da je, in ponudi mi kos. Vzamem ga, začnem lupiti skorjo, sadež je rumen in ves sočen pred mojimi očmi … in tedaj me od daleč zagleda prodajalka v trgovini, kjer je moja sodelavka kupila ananas, zagleda me skladiščnik, ki je ananas zložil na police, obema se ob pogledu name zariše zadovoljstvo na licu, svoje oči hip zatem uperi vame še voznik kamiona, ki je ananas pripeljal iz pristanišča do skladišča trgovine, tudi on se mi nasmehne, in zdajci me zagledajo vsi delavci v pristaniščih na obeh koncih oceana, ki so pretovarjali ananas, postojijo in se dobrodušno zamislijo nad mano, tudi vozniku kamiona, ki je na drugi celini pripeljal ananas s plantaže do pristanišča, se ob pogledu name zasvetijo oči, in delavcem na plantaži ananasa takisto, naslonijo se na svoje orodje in zrejo vame z nasmeškom, in kot da to ne bi bilo dovolj, usmeri oči svojih listov proti meni še ananasovec, pa zemlja, v katero se razraščajo njegove korenine, pa deževni oblaki nad džunglo, ki se valijo čeznjo in jo močijo, vsi ti družno motrijo, kako se moji zobje zasajajo v ananas, kako stečejo njegove sočne kaplje po mojih prstih in kako začutim sladkobo z okusom sonca in monsuna, vsa ta daljna pisana druščina, ki mi je slast pripeljala na brbončice, se na dosegu moje roke nevidno smehlja, smehlja meni in sebi, kajti izpolnil sem njihove namene, skupno naprezanje se je uresničilo, doseglo cilj, tudi jaz sem ga dosegel, čeprav še pet minut nazaj nisem vedel, da lahko svet stopi predme tako hitro in tako znenada že tudi vame, v moje telo in občutja in misli, tako sladek in ves blag, meni in sebi na voljo, povezan v nekakšno … hvaležnost.
BASEN O SOLIDARNOSTI
Sredi širne savane je živelo dvanajst antilop in leopard. Vsak mesec je leopard ujel eno antilopo in jo snedel. Včasih ga je pregnala hijena in mu ukradla plen. Na koncu leta ni bilo v tem delu savane nobene antilope več.
Naslednjo pomlad se je semkaj priselil nov trop antilop. Ko jih je leopard prvič napadel, se niso preplašeno razbežale, temveč so stopile v krog, obrnile rogove proti vsiljivcu in ga družno pregnale.
To se je ponovilo še enkrat in vnovič in spet... vse dokler ni lačni leopard togotno povesil svojega repa in se odpravil drugam, iskat manj premišljene antilope. Hijena je zvesto odkrevsala za njim.
PRIPOVEDKA O VLADARJU
Tisočletje nazaj so ljudje svojega Vladarja poznali iz prve roke. O njem so mrkih lic šepetali, da se ne briga za svoje ljudstvo, da je razuzdanec in podel uživač pravice prve noči, neizprosen sodnik in velik strahopetec na bojišču. Končal je temu primerno: na begu z bojnega polja ga je zadela sovražnikova puščica. Tako je bil zapisan v spominu svojih sodobnikov.
Dve stoletji kasneje so se govorice o njem spremenile. Morda zato, ker so bili novi gospodarji dežele dosti bolj neusmiljeni od njega. Dedki so svojim vnukom pripovedovali, da je bil Vladar veseljak, da je imel dosti otrok in da je imel dobro in zvesto vojsko.
Štiri stoletja po neslavnem Vladarjevem koncu so ljudje v deželi živeli zelo slabo. Širila se je lakota, bolezni so ugonabljale staro in mlado. Starci so pod lipo momljali vaškim sirotam o davnem Vladarjevem času, ko je bilo mnogo bolje. In da je bil Vladar skrben gospodar bogatih vinogradov in rodnih žitnic, da je bil pravičen sodnik in prvi med svojimi pogumnimi vojščaki.
Minilo je sto novih let in takrat so babice otrokom pred spanjem pripovedovale o Vladarju, čigar imena niso več poznale. Rekle so mu Hrabrosrčni in poudarjale, da je bil pameten knez, naklonjen svojemu ljudstvu. Na dvoru je živel s svojo blagorodno ženo in častitljivimi sinovi, obkrožali so ga učeni zvezdogledi in spretni ranocelniki in v prah je zmlel vse tuje vojske, ki so se kdajkoli drznile stopiti na tla njegove kneževine.
Danes piše v knjigah pravljic, da je bil Vladar sloveči modrec s tremi sinovi, ki so po njegovi smrti vladali trem mogočnim cesarstvom. Pisal je pravične zakone in čudežno je znal ozdraviti bolne ljudi. Vsa sosednja ljudstva so se ga tako zelo bala, da si nobeno ni upalo niti za ped prestopiti meja njegove dežele. Po smrti so ga pokopali na skrivnem kraju. Tu se bo nekega dne zemlja čudežno odprla, Vladar se bo prebudil in odrešil to deželo vse nesreče in tegob.
O SREČANJU S KRIŠNO
A3 plakat vabi na večer s Krišno. Glasba, predavanje, duhovnost. Bo Krišna osebno prisoten? Bo v ta namen pripotoval iz Indije? Ga bo slovensko občinstvo razumelo, ko mu bo govoril? In v katerem hotelu bo prespal?
Vse to so vprašanja brez odgovora. Vendar niso norčava ali škodoželjna. Smrtno resna so. Kakor so resnobni nasmeški in vznesenost Krišnovih znank in znancev. Ko srečaš katerega, te vzpodbudi najmanj k vprašanju, zakaj tudi sam ne oblečeš lahnega bombažnega oblačila in v mrazu ne obuješ sandalov brez nogavic. Morda bi potem lahko prestavil svoje cilje nekam v univerzum, proč od banalij vsakdanje bitke za zemeljske dobrine. Vendar ne veš, kaj vse bi utegnilo slediti. Morda bi si začel domišljati, da lahko greš s Krišno kadarkoli na večerjo. On bi jedel riž, ti iz uvidevnosti enako. Modrovala bi o zvoku vesolja in o cenah varstva v slovenskih vrtcih. Dotaknila bi se morja tišine in hrupa motorjev na prepolnih cestah. On bi ti svetoval, kako naj se pogovarjaš s svojim legvanom, ti bi mu povedal, katere nove filme si lahko ogleda v Koloseju. Vsekakor bi bila drug drugemu koristna. Druženje z onostranstvom, dopolnjeno z močnimi injekcijami tostranstva. S takšno terapijo bi vsaka žrtev stresa hitro okrevala v trdoživega občana. In tudi Krišni bi to zagotovo dobro delo. S polnim trebuhom riža in lokalno aktualnimi informacijami v glavi bi občestvu koristil mnogo bolje: marsikoga bi bolje doumel, hitreje bi tolažil, postal bi samokritičen in bolj zrel, spoznal bi se na otroške vrtce, svoj božji hram bi dopolnil z videoteko filmov, v mrazu bi si oblekel nogavice in se izognil gripi…. Živel bi še bolj večno kot doslej. In ti, ko bi se po večerji z njim poslovil, bi kot kroglica iz fliperja veselo poskakoval med trdoto domačih ulic in blaženimi onostranstvi.
O VERSKI BLAZNOSTI
Bilo je poleti, na verskem sejmu. Izgledalo je kot v nekakšnem skavtskem taboru: šotori, kolibe, stojnice, razpete vrvi in na njih pisane preproge, plapolajoče kot zastave. Bilo je sončno, vroče, oblečeni smo bili v majice in kratke hlače. Tu sem bil menda kot turist, čeprav bi lahko bil tudi antropolog ali gost iz tujine. Z mano je bil moj desetletni sin. Zvedavo sva si ogledovala dogajanje. Posebej živahno je bilo na širokem peščenem dvorišču sredi kolib in šotorov, od tu se je razlegal trušč bobnov in piščali. Pravzaprav je vse skupaj spominjalo na kak kraj v Afriki. Čeprav smo bili najverjetneje kar v Sloveniji, morda med kulisami, pripravljenimi za snemanje filma. Sredi dvorišča so pripravljali obred. Mlado dekle je vpilo, da hoče biti obrezano. Da hoče s tem ustreči Bogu in da jo bo samo to docela vzradostilo. Kričala je, da mu hoče darovati najboljše od sebe, da jo bo to za večno združilo z njim. Jokala je in se hkrati smejala, podrhtavala in poskakovala, se opotekala, bila vsa vzdražena, na pol odsotna, zamaknjena, skoraj blazna. Ob njej so stali odrasli ljudje in ji pomagali stati: nekaj svečenikov, starejša ženska, morda mama, in nekdo, ki bi lahko bil ranocelnik. Ta je v rokah držal rezilo, podobno dolgi frizerski britvi. Glasba je bila zelo glasna, mešala se je s topotanjem, petjem in vreščanjem. Moj sin ni vedel, za kaj gre, radovedno je obračal glavo proti dekletu. Hotel sem mu zakriti pogled na dogajanje, ga obvarovati pred grozoto, postavljal sem se med njega in njo in mu govoril, naj raje gleda kaj drugega. Tedaj je dekle zakričalo posebej močno, ozrl sem se in videl, kako svečenik drži v visoko iztegnjeni desnici košček krvavega mesa in ga kaže vsem naokoli, verjetno so bile sramne ustne in še kaj, dekle je opotekaje hodilo nekam naprej, gledal sem na pesek pod njeno krilo, ali morda nanj kaplja kri, gledal sem njene noge, ali po njih polzi kaj rdečega, nič takšnega nisem videl, dekle pa je kričalo, da je zdaj dokončno povezana z Bogom, da je najsrečnejša oseba na vsem svetu. Še zmeraj sem se nastavljal pred sina, da ta ne bi gledal mučnega prizora, in ko sem se ponovno ozrl, sem videl, da je svečenik dal košček odrezanih usten drobnemu ptičku, menda mlademu vrabčku, ta je veselo držal svoj plen v kljunu in hip zatem živahno poletel mimo moje glave, najprej naravnost in nato gor, da odnese telesne občutke tja pod nebesni tron in da za njim na tej zemlji ostanejo le suha, ostra, izkrivljena spoznanja.
