In tisti, ki ga glasba imenujemo,
ker nimamo boljšega poimenovanja,
bo rešil nas?
* * *
In v svetu ni manj ljudi brez solza,
nadutejših in preprostejših kot pri nas.
* * *
Ko bi vi vedeli, iz kakšnih smeti
rastejo verzi, in ne vedo za sram …
Kakor regrat ob plotu,
kot lapuh ob labodu.
* * *
Ljubezen od vsega prej postane smrtni prah,
umiri ponos se in obmolkne laskanje.
Obup, ki ga strah pripravi,
je skoraj nemogoče prenesti.
* * *
Ljubezen podjarmlja sleparsko
z napevom preprostim, neizkušenim.
* * *
Bi mogla Beatrice, kakor Dante, ustvarjati,
ali Laura žar ljubezni slaviti?
Naučila sem se ženskam govoriti …
Ali Bog, kako jih k molku zaustaviti!
* * *
Naša posvečena obrt
obstaja tisoče let …
Z njo tudi brez luči je svetu svetlo.
A še noben ni rekel poet,
da modrosti ni, in starosti ni,
in morda – tudi smrti ni.
* * *
… ne skušaj za sebe hraniti,
kar so ti darovala nebesa:
Obsojeni smo – tudi vemo sami –
razsipati, ne kopičiti.
* * *
O, so neponovljive besede,
Kdor jih je rekel – porabil je tega preveč.
* * *
Rjavi zlato in trohni jeklo,
kruši se marmor. Ob smrti je vse končano.
Od vsega je najtrajnejša na Zemlji – žalost,
in dolgoživa – mogočna beseda.
* * *
Smrti ni – to je čisto gotovo,
to ponavljati je postalo zoprno,
a kaj je – naj mi to povedo.
* * *
Srečen je, kdor je šel skoz mučenja,
sredi težav in strasti življenja šumnega,
podoben vrtnici, ki cveti brezmiselno,
in laže od po vodah bežeči senci.
In tisti, ki ga glasba imenujemo,
ker nimamo boljšega poimenovanja,
bo rešil nas?
* * *
In v svetu ni manj ljudi brez solza,
nadutejših in preprostejših kot pri nas.
* * *
Ko bi vi vedeli, iz kakšnih smeti
rastejo verzi, in ne vedo za sram …
Kakor regrat ob plotu,
kot lapuh ob labodu.
* * *
Ljubezen od vsega prej postane smrtni prah,
umiri ponos se in obmolkne laskanje.
Obup, ki ga strah pripravi,
je skoraj nemogoče prenesti.
* * *
Ljubezen podjarmlja sleparsko
z napevom preprostim, neizkušenim.
* * *
Bi mogla Beatrice, kakor Dante, ustvarjati,
ali Laura žar ljubezni slaviti?
Naučila sem se ženskam govoriti …
Ali Bog, kako jih k molku zaustaviti!
* * *
Naša posvečena obrt
obstaja tisoče let …
Z njo tudi brez luči je svetu svetlo.
A še noben ni rekel poet,
da modrosti ni, in starosti ni,
in morda – tudi smrti ni.
* * *
… ne skušaj za sebe hraniti,
kar so ti darovala nebesa:
Obsojeni smo – tudi vemo sami –
razsipati, ne kopičiti.
* * *
O, so neponovljive besede,
Kdor jih je rekel – porabil je tega preveč.
* * *
Rjavi zlato in trohni jeklo,
kruši se marmor. Ob smrti je vse končano.
Od vsega je najtrajnejša na Zemlji – žalost,
in dolgoživa – mogočna beseda.
* * *
Smrti ni – to je čisto gotovo,
to ponavljati je postalo zoprno,
a kaj je – naj mi to povedo.
* * *
Srečen je, kdor je šel skoz mučenja,
sredi težav in strasti življenja šumnega,
podoben vrtnici, ki cveti brezmiselno,
in laže od po vodah bežeči senci.
