Že zgoreva dan na oglju noči,
z roso večer trave iz pepela splakuje,
in strah, kakor sveder, tvoje srce gloda,
in mesec sence izgubljene plaši.
Osameli prijatelj, kot ponoči pas,
ti si v skrivnost sveta ovit.
Na ta večer pomladni hodi za mano
v krčmi na mesecu žganje pit.
ŽIVLJENJE, PO GRŠKO BIOS
Oves, metulji in prisege zaljubljenih.
Pomlad vrti opilo majska vretena.
Lisjaki, kune in dekleta zjutraj
si gredo umivat si oči v bujno protje močvirij.
Ura sonca cvetom bije ure
in vstopajo majski zvečer nemirno.
Tako pod nebom nedosegljivim in brezmejnim
rastejo in se rojevajo živali, ljudje in rastline.
AVTOBIOGRAFIJA
V gorah, kjer je bliže soncu, sem prvikrat ugledal nebo,
takrat se je nekaj čudnega in neznanega prebudilo v meni,
in dvignila se je glava in in besede so prišle v usta zelene.
Kjerkoli sem zdaj in kadarkoli,
sem samo – pijani otrok s soncem v žepu.
In ko sem stopil z gora hrupnih mest,
v bedi in neuspehih nikoli nisem preklinjal usode in nisem grajal,
gledal sem mirno na valove nasprotnih viharjev.
Moje pesmi so nad reko časa mavrični most,
a jaz zaljubljen v življenje poganov.
PESEM ZA NEIZNIČLJIVOST MATERIJE
Pozabljen v gošči, zapleten v veter
pokrit z nebom in ovit s pesmimi
ležim kot moder lisjak pod praprotnim cvetom,
zorim, hladim se in trdim v beli kamen.
Rastja rek se razliva zelena povodenj
ur, kometov in listja nepretrgano šumljanje.
Zaliva me potop, stiska z belim soncem
in telo bo postalo oglje, iz pesmi bo pepel.
Obrnili se bodo, kot lava, tisoči stoletij,
tam, kjer smo živeli, bodo zrasle palme.
in premog iz naših teles bo zacvetel s črnimi cvetovi,
zazvonili bodo v mojem srcu rudarji s kopanjem
VIŠNJE
Antonyč je bil hrošč in je živel nekoč na višnjah,
na tistih višnjah, ki jih je opeval Ševčenko.
Moja dežela je zvezdna, biblična in čudovita,
cvetoča domovina višenj in slavcev.
Kjer so večeri iz Evangelija, kjer svitanja,
kjer je nebo s soncem zalilo bele vasi,
cvetijo tam zanosne višnje kodrasto in opojno,
kakor za Ševčenka spet pojejo pesmi vznesene.
JESEN
Dozorevajo dolgi dnevi, kot zorijo jabolka,
pada listje z lip,
izginja voza škrip,
v kolu lesa se okrog lije krik ščinkavca.
Žge se ob zahodu sonca neba paluba,
od otarja v otavi
sivi prš osiveli,
v jaslih jarine jasni jastreb javlja jastrebu
Pijani piano na pianinu trav
je veter zaigral.
Spijo dnevi vse manjši, neenaki
pojejo po polnoči petelini
in
osti, topoli
roj ôs
in ós
že jesen
in
o
jesen
inje
nj.
POMLAD
Raste Antonyč in raste trava
in zelenijo kodraste jelše.
Oj, skloni se, skloni se za hip
in slišal boš najbolj skrivne besede.
Pomlad, ne vznemirjaj se z aprilskim dežjem!
Kdo je razbil kot vrč steklen blankitno nebo,
kdo vsipa listje kot koščke stekla nate?
Z rešetom loviti hočeš dež?
Od vseh jezikov je najčudnejša govorica gozda:
v puško noči vklada nekdo zvezde-krogle
na jelši mesec kljuvajo kukavice,
raste Antonyč, in raste trava.
Prevod: Marjan Pungartnik
POVABILO
Že zgoreva dan na oglju noči,
z roso večer trave iz pepela splakuje,
in strah, kakor sveder, tvoje srce gloda,
in mesec sence izgubljene plaši.
Osameli prijatelj, kot ponoči pas,
ti si v skrivnost sveta ovit.
Na ta večer pomladni hodi za mano
v krčmi na mesecu žganje pit.
ŽIVLJENJE, PO GRŠKO BIOS
Oves, metulji in prisege zaljubljenih.
Pomlad vrti opilo majska vretena.
Lisjaki, kune in dekleta zjutraj
si gredo umivat si oči v bujno protje močvirij.
Ura sonca cvetom bije ure
in vstopajo majski zvečer nemirno.
Tako pod nebom nedosegljivim in brezmejnim
rastejo in se rojevajo živali, ljudje in rastline.
AVTOBIOGRAFIJA
V gorah, kjer je bliže soncu, sem prvikrat ugledal nebo,
takrat se je nekaj čudnega in neznanega prebudilo v meni,
in dvignila se je glava in in besede so prišle v usta zelene.
Kjerkoli sem zdaj in kadarkoli,
sem samo – pijani otrok s soncem v žepu.
In ko sem stopil z gora hrupnih mest,
v bedi in neuspehih nikoli nisem preklinjal usode in nisem grajal,
gledal sem mirno na valove nasprotnih viharjev.
Moje pesmi so nad reko časa mavrični most,
a jaz zaljubljen v življenje poganov.
PESEM ZA NEIZNIČLJIVOST MATERIJE
Pozabljen v gošči, zapleten v veter
pokrit z nebom in ovit s pesmimi
ležim kot moder lisjak pod praprotnim cvetom,
zorim, hladim se in trdim v beli kamen.
Rastja rek se razliva zelena povodenj
ur, kometov in listja nepretrgano šumljanje.
Zaliva me potop, stiska z belim soncem
in telo bo postalo oglje, iz pesmi bo pepel.
Obrnili se bodo, kot lava, tisoči stoletij,
tam, kjer smo živeli, bodo zrasle palme.
in premog iz naših teles bo zacvetel s črnimi cvetovi,
zazvonili bodo v mojem srcu rudarji s kopanjem
VIŠNJE
Antonyč je bil hrošč in je živel nekoč na višnjah,
na tistih višnjah, ki jih je opeval Ševčenko.
Moja dežela je zvezdna, biblična in čudovita,
cvetoča domovina višenj in slavcev.
Kjer so večeri iz Evangelija, kjer svitanja,
kjer je nebo s soncem zalilo bele vasi,
cvetijo tam zanosne višnje kodrasto in opojno,
kakor za Ševčenka spet pojejo pesmi vznesene.
JESEN
Dozorevajo dolgi dnevi, kot zorijo jabolka,
pada listje z lip,
izginja voza škrip,
v kolu lesa se okrog lije krik ščinkavca.
Žge se ob zahodu sonca neba paluba,
od otarja v otavi
sivi prš osiveli,
v jaslih jarine jasni jastreb javlja jastrebu
Pijani piano na pianinu trav
je veter zaigral.
Spijo dnevi vse manjši, neenaki
pojejo po polnoči petelini
in
osti, topoli
roj ôs
in ós
že jesen
in
o
jesen
inje
nj.
POMLAD
Raste Antonyč in raste trava
in zelenijo kodraste jelše.
Oj, skloni se, skloni se za hip
in slišal boš najbolj skrivne besede.
Pomlad, ne vznemirjaj se z aprilskim dežjem!
Kdo je razbil kot vrč steklen blankitno nebo,
kdo vsipa listje kot koščke stekla nate?
Z rešetom loviti hočeš dež?
Od vseh jezikov je najčudnejša govorica gozda:
v puško noči vklada nekdo zvezde-krogle
na jelši mesec kljuvajo kukavice,
raste Antonyč, in raste trava.
