Toliko je za povedat, a sploh ne vem, kje bi začel, Nimam ideje, kako in kaj? Hudič je, da ne moreš uporabljati pravih imen, ker se lahko zgodi, da imaš probleme, ki znajo biti izredno hude narave, ker so posamezniki, o katerih bi rad pisal, agresivne narave.
Ime si lahko tudi izmisliš, a potem se mi stvar ne zdi več zanimive. Prav zanima me, kaj bo nastalo iz mene, če bom tako nadaljeval, kot to počnem zdaj. Namreč, izogibam se hudega in več ne počnem stvari, ki sem jih počel prej. Prej sem počel hudo in sem dobil počutje, ki ni vredno človeka, in zdi se, da bi zdaj moral dobiti tudi nekaj lepega. Ker sem finančno doživljensko preskrbljen, me ne obremenjuje to, de bi moral pisati nekaj, kar se je nekomu v glavo sprdnilo in to zato, da bi ena oseba možgansko masturbirala. Človek se mora sprijazniti z življenjem takšnim, kakršno je, ker fantazija zame trenutno nima nekega smisla in že to, da bo morda nekdo to bral, je izziv, ki ga ni vredno zanemariti zaradi splošne blaginje, ki morda lahko prinese nekaj boljšega in manj agresivnega, če že ne hudobnega. Napeljujejo me na kulturno sektaštvo, katerega vodja je oseba, ki nekaj razlaga in ne zna povedati nič do konca in se mu zdi neskončno zanimivo, da govori tja v en dan brez nekega zaključka ali repa. Če želi, naj kar sam uporablja svojo fantazijo, ker moja fantazija nekaj stane in tudi dolžnost države je, de pisanje sli pa umetnost financira, morda ne takrat, če je pisanje usmerjeno proti njej in morda tudi takrat. Potem ne umreš in se država okorišča z imenom za promocijo domovine, da bi pa nekaj delala, pa nikakor ne, ker morda nisi po merilih, ki družbi odgovarjajo. Nič nimam proti predsedniku ali papežu, ker tako mora biti, da ne bo nekdo mislil, da sem revolucionarno usmerjen, kar bi metalo slabo luč ne mojo osebnost, če je je še sploh kaj ostalo? Res je, da me marsikaj moti in bi rad vplival na dobrobit vseh in zato me tudi določene stvari obremenjujejo, ker nisem zadovoljen s tem, kar se dogaja v naši družbi. Ti, ki imajo denar, mislijo, da bodo za kaj prikrajšani, če bodo spremenili svoje obnašanje in počeli to, kar je za človeka dobro in priznali, da je to res, ne pa, da se trdovratno držijo svoje hudobije. Kaj bomo asfalt žrli, ko bodo prišli hudi časi?
Ne moti pa me toliko to, kot pa to, da ni nobenega spoštovanja v medsebojnih odnosih in priznanja, da ima vsak človek pravico biti priznan. In kaj mene zanima, če se literarni junak pogovarja z lobanjo? Ogromno je drugih stvari, ki jih je potrebno spraviti na plano in prav bi bilo, če bi nekdo, ki družbeno visoko kotira, prebral vsaj Sveto pismo, kar bi mora1 biti pogoj za napredovanje po družbeni lestvici. Tudi to, da nekdo nima šole, ne bi smelo biti pogoj za neupoštevanje njegovih pravic, ker tudi ta, ki nič nima je vreden prav toliko kot pa ta, ki ima. Mislim, da je bilo tega že ogromno napisanega in mi je zelo težko, ker ne morem iz svoje kože. Ker nimam družbenih vrlin, se izražam na te način, ker tudi, če se postavim na vodilni položaj, bi počel morda ravno to, kar počne zdajšnji predsednik, ker ljudje niso niti malo hvaležni za to, kar jim daš in te povrh še žalijo. Narobe pri človeku je to, da želi uveljaviti svojo voljo in sebe in vsak misli, da ogromno ve, pa čeprav nima za to osnove. Res je, de je dolžnost države, da poskrbi za blagor, a kljub temu moramo biti hvaležni za to, kar od nje dobimo. Zdaj pa daj narodu denar, če pa vse zapijejo. Morda bi poiskali druge cilje, če bi imeli denarja, veš?
Moti me predvsem to, kako se policija obnaša neodgovorno do terorja nad posamezniki in če imaš s kom probleme, je vse, kar ti rečejo:
»Brani se!«
Če nekdo nekomu grozi, je treba takoj ustrezno ukrepati, ker, če teroristu ne stopiš takoj na prste, postane še hujši in objestnejši in se počasi povzpne med oblastnike in takšna dejanja odobrava. Ljudje pa živijo v strahu in se skrivajo pred hudobneži, ki hočejo denar, če pa ne, ti grozijo s smrtjo. Resda z takšnimi ljudmi nimam problemov, vem pa, kako je, ker sem že doživel teror, ki ga vršijo posamezniki in ker jim niso takoj stopili na prste, so se finančno izredno okrepili. Vemo pa, da tisti, ki ima denar, ima tudi moč in več je denarja, večja je jeza. Sicer pa: Bog ima dolgo šibo in ogromno ljudi iz robe zakona je danes pod rušo, ker niso hoteli delati tako, kakor je dobro za splošni blagor in vsi tisti, ki še delajo tako, bi se lahko spreobrnili in tako ostal; pri življenju. Mislim, da iz te moke ne bo kruha. Vrtim se v krogu. Satan je razprl svoje kremplje in najtežje je biti človek in prenašati sočloveka, kar pa pomeni trpeti. Trpljenje pa prinaša bolezen in bolezen smrt. Kako dolgo bi lahko živeli, če ne bi žrli drug drugega? Maščevanje je božja stvar. Ni človeka, ki bi mu lahko zaupal. Zaradi takšnih stvari je tukaj droga in alkoholna tolažba, ki momentalno blaži bolečine, a jih no daljšem uživanju še poglablja. Kje je potem problem?
Ni strahu pred Bogom in zato bo nastal vsesplošni kaos, kar se čuti v zraku in blizu je čas ostre sablje, ki bo kosila vsevprek kot kuga, lakota ali meč in samo vprašanje časa je, kdaj? Kako se boriti proti satanu, ki ne zasluži, de ga pišem z veliko začetnico. Morda pa ima tisti prav, ki pravi, da naj pišem o nekem junaku, ne pa o sebi. Čutim še vedno odpor do tega, da mi nekdo suflira, kaj naj pišem? Bo že nekoč nastala zgodba in tudi junak se bo pojavil, če bo le Bog dal in če ne bo kaj prišlo vmes, kar je tudi mogoče, ker jaz naj ne bi imel kaj izgubiti, kar je tudi res in to mi je nekdo svetoval, kar pa ni najbolj primeren izraz za to. Najbolj pa. me obremenjuje to, da se verjetno ne bi zavzel za prijatelja, če bi bila zraven pištola ali nož. Strah me je al’ kaj?
Ne vem. Lepo bi že bilo. Potem pa te ranijo, morda celo ubijejo ali pa pretepejo. Pa takšen luš’n fant ko sem. In to po obrazu in že čutim udarce, kako me brcajo. Joj, prejoj! Upam, da ne bom imel priložnosti, da se dokažem, ker ne vem, če mi ne bo srce odpovedalo. Bog ne daj tega, čeprav bo to moja dolžnost, da ....
Lahko se tudi zaprem v sobo in počakam, da gre vse življenje mimo mene, kar bi bilo še najbolj varno in, o postelja, kako sladka si, postelja. Kako me je zadnjič en obritoglavec gledal iz limuzine in čakal, da ga pozdravim. Boš ti že še videl, si je mislil. Jaz pač ne bom nikogar brani1, ker to ni v dosegu mojega notranjega jaza, ki se podela, kjerkoli naleti ne podobne težave. Tako da se name ni dobro zanašat. Zato ne izgovarjajte imen svojih sovražnikov. Priden moram bit in lepo si izmislim junaka, ker jaz to vsekakor nisem.
Toliko je za povedat, a sploh ne vem, kje bi začel, Nimam ideje, kako in kaj? Hudič je, da ne moreš uporabljati pravih imen, ker se lahko zgodi, da imaš probleme, ki znajo biti izredno hude narave, ker so posamezniki, o katerih bi rad pisal, agresivne narave.
Ime si lahko tudi izmisliš, a potem se mi stvar ne zdi več zanimive. Prav zanima me, kaj bo nastalo iz mene, če bom tako nadaljeval, kot to počnem zdaj. Namreč, izogibam se hudega in več ne počnem stvari, ki sem jih počel prej. Prej sem počel hudo in sem dobil počutje, ki ni vredno človeka, in zdi se, da bi zdaj moral dobiti tudi nekaj lepega. Ker sem finančno doživljensko preskrbljen, me ne obremenjuje to, de bi moral pisati nekaj, kar se je nekomu v glavo sprdnilo in to zato, da bi ena oseba možgansko masturbirala. Človek se mora sprijazniti z življenjem takšnim, kakršno je, ker fantazija zame trenutno nima nekega smisla in že to, da bo morda nekdo to bral, je izziv, ki ga ni vredno zanemariti zaradi splošne blaginje, ki morda lahko prinese nekaj boljšega in manj agresivnega, če že ne hudobnega. Napeljujejo me na kulturno sektaštvo, katerega vodja je oseba, ki nekaj razlaga in ne zna povedati nič do konca in se mu zdi neskončno zanimivo, da govori tja v en dan brez nekega zaključka ali repa. Če želi, naj kar sam uporablja svojo fantazijo, ker moja fantazija nekaj stane in tudi dolžnost države je, de pisanje sli pa umetnost financira, morda ne takrat, če je pisanje usmerjeno proti njej in morda tudi takrat. Potem ne umreš in se država okorišča z imenom za promocijo domovine, da bi pa nekaj delala, pa nikakor ne, ker morda nisi po merilih, ki družbi odgovarjajo. Nič nimam proti predsedniku ali papežu, ker tako mora biti, da ne bo nekdo mislil, da sem revolucionarno usmerjen, kar bi metalo slabo luč ne mojo osebnost, če je je še sploh kaj ostalo? Res je, da me marsikaj moti in bi rad vplival na dobrobit vseh in zato me tudi določene stvari obremenjujejo, ker nisem zadovoljen s tem, kar se dogaja v naši družbi. Ti, ki imajo denar, mislijo, da bodo za kaj prikrajšani, če bodo spremenili svoje obnašanje in počeli to, kar je za človeka dobro in priznali, da je to res, ne pa, da se trdovratno držijo svoje hudobije. Kaj bomo asfalt žrli, ko bodo prišli hudi časi?
Ne moti pa me toliko to, kot pa to, da ni nobenega spoštovanja v medsebojnih odnosih in priznanja, da ima vsak človek pravico biti priznan. In kaj mene zanima, če se literarni junak pogovarja z lobanjo? Ogromno je drugih stvari, ki jih je potrebno spraviti na plano in prav bi bilo, če bi nekdo, ki družbeno visoko kotira, prebral vsaj Sveto pismo, kar bi mora1 biti pogoj za napredovanje po družbeni lestvici. Tudi to, da nekdo nima šole, ne bi smelo biti pogoj za neupoštevanje njegovih pravic, ker tudi ta, ki nič nima je vreden prav toliko kot pa ta, ki ima. Mislim, da je bilo tega že ogromno napisanega in mi je zelo težko, ker ne morem iz svoje kože. Ker nimam družbenih vrlin, se izražam na te način, ker tudi, če se postavim na vodilni položaj, bi počel morda ravno to, kar počne zdajšnji predsednik, ker ljudje niso niti malo hvaležni za to, kar jim daš in te povrh še žalijo. Narobe pri človeku je to, da želi uveljaviti svojo voljo in sebe in vsak misli, da ogromno ve, pa čeprav nima za to osnove. Res je, de je dolžnost države, da poskrbi za blagor, a kljub temu moramo biti hvaležni za to, kar od nje dobimo. Zdaj pa daj narodu denar, če pa vse zapijejo. Morda bi poiskali druge cilje, če bi imeli denarja, veš?
Moti me predvsem to, kako se policija obnaša neodgovorno do terorja nad posamezniki in če imaš s kom probleme, je vse, kar ti rečejo:
»Brani se!«
Če nekdo nekomu grozi, je treba takoj ustrezno ukrepati, ker, če teroristu ne stopiš takoj na prste, postane še hujši in objestnejši in se počasi povzpne med oblastnike in takšna dejanja odobrava. Ljudje pa živijo v strahu in se skrivajo pred hudobneži, ki hočejo denar, če pa ne, ti grozijo s smrtjo. Resda z takšnimi ljudmi nimam problemov, vem pa, kako je, ker sem že doživel teror, ki ga vršijo posamezniki in ker jim niso takoj stopili na prste, so se finančno izredno okrepili. Vemo pa, da tisti, ki ima denar, ima tudi moč in več je denarja, večja je jeza. Sicer pa: Bog ima dolgo šibo in ogromno ljudi iz robe zakona je danes pod rušo, ker niso hoteli delati tako, kakor je dobro za splošni blagor in vsi tisti, ki še delajo tako, bi se lahko spreobrnili in tako ostal; pri življenju. Mislim, da iz te moke ne bo kruha. Vrtim se v krogu. Satan je razprl svoje kremplje in najtežje je biti človek in prenašati sočloveka, kar pa pomeni trpeti. Trpljenje pa prinaša bolezen in bolezen smrt. Kako dolgo bi lahko živeli, če ne bi žrli drug drugega? Maščevanje je božja stvar. Ni človeka, ki bi mu lahko zaupal. Zaradi takšnih stvari je tukaj droga in alkoholna tolažba, ki momentalno blaži bolečine, a jih no daljšem uživanju še poglablja. Kje je potem problem?
Ni strahu pred Bogom in zato bo nastal vsesplošni kaos, kar se čuti v zraku in blizu je čas ostre sablje, ki bo kosila vsevprek kot kuga, lakota ali meč in samo vprašanje časa je, kdaj? Kako se boriti proti satanu, ki ne zasluži, de ga pišem z veliko začetnico. Morda pa ima tisti prav, ki pravi, da naj pišem o nekem junaku, ne pa o sebi. Čutim še vedno odpor do tega, da mi nekdo suflira, kaj naj pišem? Bo že nekoč nastala zgodba in tudi junak se bo pojavil, če bo le Bog dal in če ne bo kaj prišlo vmes, kar je tudi mogoče, ker jaz naj ne bi imel kaj izgubiti, kar je tudi res in to mi je nekdo svetoval, kar pa ni najbolj primeren izraz za to. Najbolj pa. me obremenjuje to, da se verjetno ne bi zavzel za prijatelja, če bi bila zraven pištola ali nož. Strah me je al’ kaj?
Ne vem. Lepo bi že bilo. Potem pa te ranijo, morda celo ubijejo ali pa pretepejo. Pa takšen luš’n fant ko sem. In to po obrazu in že čutim udarce, kako me brcajo. Joj, prejoj! Upam, da ne bom imel priložnosti, da se dokažem, ker ne vem, če mi ne bo srce odpovedalo. Bog ne daj tega, čeprav bo to moja dolžnost, da ....
Lahko se tudi zaprem v sobo in počakam, da gre vse življenje mimo mene, kar bi bilo še najbolj varno in, o postelja, kako sladka si, postelja. Kako me je zadnjič en obritoglavec gledal iz limuzine in čakal, da ga pozdravim. Boš ti že še videl, si je mislil. Jaz pač ne bom nikogar brani1, ker to ni v dosegu mojega notranjega jaza, ki se podela, kjerkoli naleti ne podobne težave. Tako da se name ni dobro zanašat. Zato ne izgovarjajte imen svojih sovražnikov. Priden moram bit in lepo si izmislim junaka, ker jaz to vsekakor nisem.
