Če hočeš uspeti, moraš tiščati ustnice močno naprej. Izredno se trudim, vendar vedno, kadar sem v pomembni družbi, na to pozabim. Zavedati se je treba,. da je vsaka družba enako pomembna. Vročina je neznosna in pije iz možganskih celic. Umiri se le, kadar telo počiva. Modrost ima oz. dobiva na veljavi. Nekdo, ki ti hoče dobro in ti svetuje, mu napraviš neskončno veselje, da mu ustrežeš. Zagnano je treba, samo tako, zagnano. Težko je, če si v svetu omame. Naučiti se moraš ceniti vrednote, ki jih prej nisi opazil - morda takrat, ko si bil še otrok. Trenutno imam tako zakrnele možgane, da višje vrednote, kot je ljubezen/ ne poznam, sem pa prepričan, da obstaja. Svoboda. Jemati moraš toliko, kolikor potrebuješ. Lep in boleč je svet/ v katerem se nahajam. Večina so narkomani, alkoholiki in ostali mučeniki, ki si vsak na svoj način blažijo dolgočasnost ali bolečino. Samotna hišica iz lesa, na robu gozda, po možnosti na višini tisoč metrov, bi vsakomur prav prišla. Za večino bolnikov, ki se nahajajo v Mariboru, je to nedosegljivo. Vsi ljudje, katere poznam, živijo le zato, da napravijo sebi dobro. Morda je kje kdo, ki ne razmišlja le na užitek in ki se zaveda, da je užitek luksuz. Do njega se pride S trdim delom in odrekanjem, ker smo na svetu da delamo in naredimo čim prej ugodje, da bodo vsi ljudje lahko enako uživali. Zdajšnja generacija se ne zaveda, da je na svetu zato, da dela, ne pa uživa. Uživa se po smrti. Danes se ceni delo in počitek. Delo in spanje. vojna, ki se nahaja dvesto kilometrov od mojega rodnega mesta, je trpljenje, ki je zakoreninjeno globoko v nas. Trpimo popolnoma enako, vsi ljudje trpimo enako in trpljenje in počutje je enako porazdeljeno no svetu. Večje le trpljenje v kriznih žariščih, hujše se izraža na ljudeh, ki se sprašujemo, od kod vso trpljenje in slabo počutje, ki ga čutimo. Tragedije ki jih počenja človek, so nedopustne. Narava kaznuje početje posameznikov s katastrofami, kar je precej laično povedano. Ko sem bil mlad fant dvajsetih let, sem mislil, da so vojne preteklost in da kaj takšnega ni mogoče. To je bila velika zmota. Na žalost pa se v vsakem stoletju rodi nekaj takšnih, ki želijo na hitro spremeniti svet po svojem vzoru. Čeprav dvomijo o svojem uspehu, se spuščajo v konflikte, ki povzročajo morijo. Če bodo ljudje prisluhnili, je še možna rešitev; drugače bo obveljala Nostradamusova. Sicer pa me močno boli kurac. Lahko rečeš, pišeš, ali se kakorkoli drugače boriš, nič ne pomaga. Problem je v tem, da nihče ne dela, kadar mu je lepo. Opažam, da nimam več nič povedati. Vsekakor pa je nekaj v glavi, če si še živ, tako da mislim, da bi se še dalo nekaj povedat. Vse, kar je lepo, tega ne smeš. Zafukana politika. Preveč nas je - zato obstaja aids. Kakšno blesavo ime.
Tonček je skakal po hribu in nabiral vršičke indijske konoplje. Imel je že skoraj polno vrečo, ko je prišel Bine in ustrelil iz zračne puške, ki jo je nosil s seboj. Zadel ga je v oko in veselo stopil do Tončka, ki se je valjal po tleh. Mimogrede je Tončka še obrcal, popil seme iz njegovega telesa, vzel vrečko in veselo odšel proti mestu. Poiskal je primeren prostor, kjer je lahko vršičke posušil in poceni prodal v Romunijo. Potem je srečno živel do konca življenja. Na smrtni postelji ga je aretirala policija in v zaporu je srečen umrl. Imel je samogovore, tako je je imel družbo. Pogovarjati se s samim seboj je res užitek. Rad bi povedal, kaj bo, vendar na žalost tega ne vem. Verjetno to ve nekdo drag. Počasi se bomo pobili med sabo. Škoda. Pa tako lep je bil človek. Udaril gospo, ker je grdo mislila. Izolacija. Na nagrobnem kamnu piše:
»Ljubil je tako močno, da je začel ubijati.«
Po tem, kar bi rad naredil, pa ne smeš, vidiš, kolikokrat boš še moral živeti. Zakoni daljšajo življenje. Neverjetno. Kako lepo diši po filani papriki. Vonj se je razširil po celem stanovanju. Vsi se slinimo v rajnglo s fižolovo solato. V rajngli je le ena žlica, solate pa je vedno manj. Prava tragedija je sredi poletja vohati dim. Sogovornika človek sploh ne Potrebuje. Ko razmišljaš in se nekdo v tvoji prisotnosti pogovarja, dobivaš odgovore na svoje misli. Morda zato nekateri ljudje molčijo. Na dvorišču, pravzaprav v garaži ne dvorišču, žrejo in se kadi, ko jaz pišem. Povabljena je cela hiša – razen mene. Ljudje nekaj čutijo in spoštujem njihove občutke, ker sem lahko nevaren. Zato raje ostajam sam. Tako hudo spet ni, da bi venomer moral ždeti sam. Maka pa naj človek nekaj zanimivega napiše, če ni sam ? Dobro je, če človek dela, kadar je agresiven. Na sebi imam kopalni plašč in bi bil brez njega kakor od Device Marije spočet. Medtem ko razmišljam, se igram s spolovilom. Vedno večji postaja. To pot ne bom egoist in masturbiral sam. Raje še malo počakam, da zadovoljstvo delim z nekom. No, na žalost pa ob večerih, bolj natančno v soboto zvečer, izlijem seme pred TV, ker takrat spolni udi uspešno zavajajo. Joj, joj, joj. Kakšen bo konec, vsi vemo. Treba je pozabiti na smrt in se prepustiti užitkom, ki nam jih svet ponuja. Sem v drugem nadstropju hiše in se bojim nagniti skozi okno, ker se bojim višine. Tako na slepo pljuvam skozi okno in se bojim, da bo kdo dobil izpljunek na glavo.
MAXI VAGINA
Če bi podeljevali nagrado za lenobo, ležanje ali brezdelje, bi bil verjetno svetovni prvak. Čudno je, da je le delo cenjeno tako visoko in le z delom dosežeš komfort in priznanje. Kaj pa tisti, ki morejo delati? Popolnoma sem skregan s teorijo in morda potrebujem več prakse. Tukaj pri nas je tako, da zaradi enega posameznika, trpi cela družba. Ta imbecil je oz. postavlja svoje zakone. Kaj lahko narediš s človekom, ki misli, da mora biti vse njegovo in si lasti premoženje z grožnjami, ki jih včasih tudi uresničuje? Demokracija v naši generaciji ne obstaja. Razmišljam, kaj bi bilo zanj najbolj primerno? Diktatura, ki jo posameznik izvaja, je vidna že v povojih. strahovlado počasi in zanesljivo podjarmlja množice in ljudje, ki so zakon, le nemo opazujejo. Kakšna demokracija je to, če ne smeš govoriti to, kar si misliš? Denar in vedno samo denar! Čeprav je komunizem potrkal na napačna vrata, ga še vedno zagovarjam, ker se le ne tak način zatre agresija, ki je največje zlo. Ne vsakomur enako, ampak vsakemu, kolikor potrebuje. Avtomobili so za invalide – oni potrebujejo kolesa, da se premikajo. Idealna dežela je tista, v kateri se potuje peš, spotoma pomagače je treba kaj postoriti, svet brez mej in denarja. Prepričan sem, da bo takšna ureditev nekoč normalna.
Danes, če nimaš denarja, ne prideš daleč in končaš v Prosenjakovcih. Zgleda, da sem malo atletsko nadarjen, ker je svetovno prvenstvo v atletiki. Na jugu nas nekdo rahlo podjebava, vendar mislim, da ne bo dolgo. Največji frajer, ki ga poznam, je vsekakor Maxa. Ker se zvezde tako lepo svetijo, jih vsak večer, če le ni oblačno, klati z neba. Sem lokalni matador, si prepeva, ko tolče po zvezdah. Nekoč, ko .je zvezde klatil, je s palico samega peklenščka po prstu udaril. Od takrat ima satansko moč in jo dobrim ljudem gole. že pri porodu je delal probleme. Iz maternice je skočil s takšno silo, da je pristal v naročju očeta, ki je sral v hlevu. To niti ni tako važno. Važno je, da smo ga kljub vsemu zelo lepo sprejeli.
Nič lepega nas ne čaka. Povsod sami problemi. Ni denarja, sex je preglavica, prave ljubezni ni in nič ne pomaga, če se zaradi tega sekiramo. Zdi se, kakor da bomo plavali v veselju, brez oblike in telesa, ne glede na to, koliko koristnega smo napravili v zdajšnji obliki. Na tihem upam, da le ne bo tako hudo, kot si predstavljam. Vroče je in ni več za vzdržat. Če se bo tako nadaljevalo, je lahko smrt na potenco.
Utrujen od počivanja sedim za mizo›in si lomim prste na pisalnem stroju. V ozadju prede hladilnik in ura mi razbija nad desnim ušesom. Oči so utrujene, kar pa ne bi mogel reči za ostale dele telesa. Je to sploh telo, kjer se nahajam? Bojim se, da bodo misli izginile. Kam bo pa potem? Znojim se pod nosom in čutim možgane, kako bi radi še dalje delali.
Če se ti zdi kdo idiot, potem imaš vso pravico, da se izraziš, pa čeprav je to sam Bog. To je demokracija. žal nekateri teza ne dopuščajo in ta si zasluži eno krepko po gobcu. Kdo so ti oz. kdo je ta idiot, pa tako vsi dobro vemo. Ponovno mi je zmanjkalo idej za pisanje in počasi bom vrgel pisalni stroj skozi okno. Sam v vesolju izgubljenih duš, kjer nikogar ne srečaš. Planeti so malo predaleč, da bi lahko potoval, kadar je noč. Slišal bom le svoje dihanje in pogled bo bister, naokrog planeti in dan bo poguba. Kakor da bi milijone ljudi kadilo cigarete v polni temi. Malo blesava primerjava, čeprav bo še kar držalo.
Domovina očetov.
Kako je ravno meni, med neskončnim številom spermijev uspelo oploditi mater? Spominjam se, kako sem se dogovarjal, preden sem oplodil mednožje svoje matere. Bil sem spermij med spermiji in šele zdaj mi je žal, da sem se tako boril za oploditev. Kam so odšli ostali? Brati in sestre so končali v vložku ali pa v tamponu. Ko sperma dozori, Si pripravljen, da oplodiš čut, ki kliče in vabi v zavetje. če žensko ljubiš, je otrok super. Če ne, je mučenik. Če moški ljubi bolj, je otrok fant, če pa ženska bolj ljubi, je deklica. Življenje pronica počasi skozi vrtinec, ki se zapira in odpira (kakor mu je volja). Bolj se odpira, več je nevidne energije, ki potuje skozenj. Kadar je zaprt, bi potreboval dobro ošiljen svinčnik, ki bi ga potisnil v nerazrajcano pičko. Ta vagina je v moji glavi in ne vem, kako bi jo razrajcal, da bi postala godna za kakršnokoli informacijo, ki je potrebna, če hočeš še nekaj časa živeti. Od tod prihajajo sanje, ki so skrite na gladini in prihajajo v trenutku največje sproščenosti v misel. To je plankton. Barka, ki pa plava nad njimi, je ladja smrti in večnega počitka. Na ladji so tla iz lesa, ki spominja na parket. Naokoli je ograja in če bi stopil na ladjo, bi bilo, kakor da bi mi kdo stopil z nogo na vrh glave.
Barko lomi nekdo, ki uživa, da mi hodi po glavi i in to je Renata, ki jo pozabljam. Zakaj ne emigrira. Ne želim si tega. Vi, ki ljubite, imate krvaveča srca. Jaz imam luknjo v lobanji; zadelano luknjo, iz katere hoče nekdo v onostranstvo. Če bi imel na sredini prečko in bi dobra duša zažgala s sekiro po sredini, je problem rešen. Zdaj ostaja pritisk in nekaj, kar bi rad, da bi bilo položeno v lepo besedo in dobroto, ki se lahko razvije le na tak način. Ker pa so dejanja in misli umazani, sproščenost ne zavlada v telesu.
IZPLJUNEK
Če hočeš uspeti, moraš tiščati ustnice močno naprej. Izredno se trudim, vendar vedno, kadar sem v pomembni družbi, na to pozabim. Zavedati se je treba,. da je vsaka družba enako pomembna. Vročina je neznosna in pije iz možganskih celic. Umiri se le, kadar telo počiva. Modrost ima oz. dobiva na veljavi. Nekdo, ki ti hoče dobro in ti svetuje, mu napraviš neskončno veselje, da mu ustrežeš. Zagnano je treba, samo tako, zagnano. Težko je, če si v svetu omame. Naučiti se moraš ceniti vrednote, ki jih prej nisi opazil - morda takrat, ko si bil še otrok. Trenutno imam tako zakrnele možgane, da višje vrednote, kot je ljubezen/ ne poznam, sem pa prepričan, da obstaja. Svoboda. Jemati moraš toliko, kolikor potrebuješ. Lep in boleč je svet/ v katerem se nahajam. Večina so narkomani, alkoholiki in ostali mučeniki, ki si vsak na svoj način blažijo dolgočasnost ali bolečino. Samotna hišica iz lesa, na robu gozda, po možnosti na višini tisoč metrov, bi vsakomur prav prišla. Za večino bolnikov, ki se nahajajo v Mariboru, je to nedosegljivo. Vsi ljudje, katere poznam, živijo le zato, da napravijo sebi dobro. Morda je kje kdo, ki ne razmišlja le na užitek in ki se zaveda, da je užitek luksuz. Do njega se pride S trdim delom in odrekanjem, ker smo na svetu da delamo in naredimo čim prej ugodje, da bodo vsi ljudje lahko enako uživali. Zdajšnja generacija se ne zaveda, da je na svetu zato, da dela, ne pa uživa. Uživa se po smrti. Danes se ceni delo in počitek. Delo in spanje. vojna, ki se nahaja dvesto kilometrov od mojega rodnega mesta, je trpljenje, ki je zakoreninjeno globoko v nas. Trpimo popolnoma enako, vsi ljudje trpimo enako in trpljenje in počutje je enako porazdeljeno no svetu. Večje le trpljenje v kriznih žariščih, hujše se izraža na ljudeh, ki se sprašujemo, od kod vso trpljenje in slabo počutje, ki ga čutimo. Tragedije ki jih počenja človek, so nedopustne. Narava kaznuje početje posameznikov s katastrofami, kar je precej laično povedano. Ko sem bil mlad fant dvajsetih let, sem mislil, da so vojne preteklost in da kaj takšnega ni mogoče. To je bila velika zmota. Na žalost pa se v vsakem stoletju rodi nekaj takšnih, ki želijo na hitro spremeniti svet po svojem vzoru. Čeprav dvomijo o svojem uspehu, se spuščajo v konflikte, ki povzročajo morijo. Če bodo ljudje prisluhnili, je še možna rešitev; drugače bo obveljala Nostradamusova. Sicer pa me močno boli kurac. Lahko rečeš, pišeš, ali se kakorkoli drugače boriš, nič ne pomaga. Problem je v tem, da nihče ne dela, kadar mu je lepo. Opažam, da nimam več nič povedati. Vsekakor pa je nekaj v glavi, če si še živ, tako da mislim, da bi se še dalo nekaj povedat. Vse, kar je lepo, tega ne smeš. Zafukana politika. Preveč nas je - zato obstaja aids. Kakšno blesavo ime.
Tonček je skakal po hribu in nabiral vršičke indijske konoplje. Imel je že skoraj polno vrečo, ko je prišel Bine in ustrelil iz zračne puške, ki jo je nosil s seboj. Zadel ga je v oko in veselo stopil do Tončka, ki se je valjal po tleh. Mimogrede je Tončka še obrcal, popil seme iz njegovega telesa, vzel vrečko in veselo odšel proti mestu. Poiskal je primeren prostor, kjer je lahko vršičke posušil in poceni prodal v Romunijo. Potem je srečno živel do konca življenja. Na smrtni postelji ga je aretirala policija in v zaporu je srečen umrl. Imel je samogovore, tako je je imel družbo. Pogovarjati se s samim seboj je res užitek. Rad bi povedal, kaj bo, vendar na žalost tega ne vem. Verjetno to ve nekdo drag. Počasi se bomo pobili med sabo. Škoda. Pa tako lep je bil človek. Udaril gospo, ker je grdo mislila. Izolacija. Na nagrobnem kamnu piše:
»Ljubil je tako močno, da je začel ubijati.«
Po tem, kar bi rad naredil, pa ne smeš, vidiš, kolikokrat boš še moral živeti. Zakoni daljšajo življenje. Neverjetno. Kako lepo diši po filani papriki. Vonj se je razširil po celem stanovanju. Vsi se slinimo v rajnglo s fižolovo solato. V rajngli je le ena žlica, solate pa je vedno manj. Prava tragedija je sredi poletja vohati dim. Sogovornika človek sploh ne Potrebuje. Ko razmišljaš in se nekdo v tvoji prisotnosti pogovarja, dobivaš odgovore na svoje misli. Morda zato nekateri ljudje molčijo. Na dvorišču, pravzaprav v garaži ne dvorišču, žrejo in se kadi, ko jaz pišem. Povabljena je cela hiša – razen mene. Ljudje nekaj čutijo in spoštujem njihove občutke, ker sem lahko nevaren. Zato raje ostajam sam. Tako hudo spet ni, da bi venomer moral ždeti sam. Maka pa naj človek nekaj zanimivega napiše, če ni sam ? Dobro je, če človek dela, kadar je agresiven. Na sebi imam kopalni plašč in bi bil brez njega kakor od Device Marije spočet. Medtem ko razmišljam, se igram s spolovilom. Vedno večji postaja. To pot ne bom egoist in masturbiral sam. Raje še malo počakam, da zadovoljstvo delim z nekom. No, na žalost pa ob večerih, bolj natančno v soboto zvečer, izlijem seme pred TV, ker takrat spolni udi uspešno zavajajo. Joj, joj, joj. Kakšen bo konec, vsi vemo. Treba je pozabiti na smrt in se prepustiti užitkom, ki nam jih svet ponuja. Sem v drugem nadstropju hiše in se bojim nagniti skozi okno, ker se bojim višine. Tako na slepo pljuvam skozi okno in se bojim, da bo kdo dobil izpljunek na glavo.
MAXI VAGINA
Če bi podeljevali nagrado za lenobo, ležanje ali brezdelje, bi bil verjetno svetovni prvak. Čudno je, da je le delo cenjeno tako visoko in le z delom dosežeš komfort in priznanje. Kaj pa tisti, ki morejo delati? Popolnoma sem skregan s teorijo in morda potrebujem več prakse. Tukaj pri nas je tako, da zaradi enega posameznika, trpi cela družba. Ta imbecil je oz. postavlja svoje zakone. Kaj lahko narediš s človekom, ki misli, da mora biti vse njegovo in si lasti premoženje z grožnjami, ki jih včasih tudi uresničuje? Demokracija v naši generaciji ne obstaja. Razmišljam, kaj bi bilo zanj najbolj primerno? Diktatura, ki jo posameznik izvaja, je vidna že v povojih. strahovlado počasi in zanesljivo podjarmlja množice in ljudje, ki so zakon, le nemo opazujejo. Kakšna demokracija je to, če ne smeš govoriti to, kar si misliš? Denar in vedno samo denar! Čeprav je komunizem potrkal na napačna vrata, ga še vedno zagovarjam, ker se le ne tak način zatre agresija, ki je največje zlo. Ne vsakomur enako, ampak vsakemu, kolikor potrebuje. Avtomobili so za invalide – oni potrebujejo kolesa, da se premikajo. Idealna dežela je tista, v kateri se potuje peš, spotoma pomagače je treba kaj postoriti, svet brez mej in denarja. Prepričan sem, da bo takšna ureditev nekoč normalna.
Danes, če nimaš denarja, ne prideš daleč in končaš v Prosenjakovcih. Zgleda, da sem malo atletsko nadarjen, ker je svetovno prvenstvo v atletiki. Na jugu nas nekdo rahlo podjebava, vendar mislim, da ne bo dolgo. Največji frajer, ki ga poznam, je vsekakor Maxa. Ker se zvezde tako lepo svetijo, jih vsak večer, če le ni oblačno, klati z neba. Sem lokalni matador, si prepeva, ko tolče po zvezdah. Nekoč, ko .je zvezde klatil, je s palico samega peklenščka po prstu udaril. Od takrat ima satansko moč in jo dobrim ljudem gole. že pri porodu je delal probleme. Iz maternice je skočil s takšno silo, da je pristal v naročju očeta, ki je sral v hlevu. To niti ni tako važno. Važno je, da smo ga kljub vsemu zelo lepo sprejeli.
Nič lepega nas ne čaka. Povsod sami problemi. Ni denarja, sex je preglavica, prave ljubezni ni in nič ne pomaga, če se zaradi tega sekiramo. Zdi se, kakor da bomo plavali v veselju, brez oblike in telesa, ne glede na to, koliko koristnega smo napravili v zdajšnji obliki. Na tihem upam, da le ne bo tako hudo, kot si predstavljam. Vroče je in ni več za vzdržat. Če se bo tako nadaljevalo, je lahko smrt na potenco.
Utrujen od počivanja sedim za mizo›in si lomim prste na pisalnem stroju. V ozadju prede hladilnik in ura mi razbija nad desnim ušesom. Oči so utrujene, kar pa ne bi mogel reči za ostale dele telesa. Je to sploh telo, kjer se nahajam? Bojim se, da bodo misli izginile. Kam bo pa potem? Znojim se pod nosom in čutim možgane, kako bi radi še dalje delali.
Če se ti zdi kdo idiot, potem imaš vso pravico, da se izraziš, pa čeprav je to sam Bog. To je demokracija. žal nekateri teza ne dopuščajo in ta si zasluži eno krepko po gobcu. Kdo so ti oz. kdo je ta idiot, pa tako vsi dobro vemo. Ponovno mi je zmanjkalo idej za pisanje in počasi bom vrgel pisalni stroj skozi okno. Sam v vesolju izgubljenih duš, kjer nikogar ne srečaš. Planeti so malo predaleč, da bi lahko potoval, kadar je noč. Slišal bom le svoje dihanje in pogled bo bister, naokrog planeti in dan bo poguba. Kakor da bi milijone ljudi kadilo cigarete v polni temi. Malo blesava primerjava, čeprav bo še kar držalo.
Domovina očetov.
Kako je ravno meni, med neskončnim številom spermijev uspelo oploditi mater? Spominjam se, kako sem se dogovarjal, preden sem oplodil mednožje svoje matere. Bil sem spermij med spermiji in šele zdaj mi je žal, da sem se tako boril za oploditev. Kam so odšli ostali? Brati in sestre so končali v vložku ali pa v tamponu. Ko sperma dozori, Si pripravljen, da oplodiš čut, ki kliče in vabi v zavetje. če žensko ljubiš, je otrok super. Če ne, je mučenik. Če moški ljubi bolj, je otrok fant, če pa ženska bolj ljubi, je deklica. Življenje pronica počasi skozi vrtinec, ki se zapira in odpira (kakor mu je volja). Bolj se odpira, več je nevidne energije, ki potuje skozenj. Kadar je zaprt, bi potreboval dobro ošiljen svinčnik, ki bi ga potisnil v nerazrajcano pičko. Ta vagina je v moji glavi in ne vem, kako bi jo razrajcal, da bi postala godna za kakršnokoli informacijo, ki je potrebna, če hočeš še nekaj časa živeti. Od tod prihajajo sanje, ki so skrite na gladini in prihajajo v trenutku največje sproščenosti v misel. To je plankton. Barka, ki pa plava nad njimi, je ladja smrti in večnega počitka. Na ladji so tla iz lesa, ki spominja na parket. Naokoli je ograja in če bi stopil na ladjo, bi bilo, kakor da bi mi kdo stopil z nogo na vrh glave.
Barko lomi nekdo, ki uživa, da mi hodi po glavi i in to je Renata, ki jo pozabljam. Zakaj ne emigrira. Ne želim si tega. Vi, ki ljubite, imate krvaveča srca. Jaz imam luknjo v lobanji; zadelano luknjo, iz katere hoče nekdo v onostranstvo. Če bi imel na sredini prečko in bi dobra duša zažgala s sekiro po sredini, je problem rešen. Zdaj ostaja pritisk in nekaj, kar bi rad, da bi bilo položeno v lepo besedo in dobroto, ki se lahko razvije le na tak način. Ker pa so dejanja in misli umazani, sproščenost ne zavlada v telesu.
