Zaspane oči in odprta usta. To vleče usta še bolj narzen. Potreben je pogum, da skočiš iz postelje takoj, ko se prebudiš. Seveda, kadar je soba mrzla. Pomaneš oči in usta se odprejo na avtomatiko.
Vedno me je zanimalo to: zakaj človek ne more premikati zgornje čeljusti in zakaj vedno vleče dol le spodnjo. Enostavno ne vem.
Tega ni vedel niti sosedov Tone. Kadar je bil pri volji, je poskušal rešiti problem z uporabo granitne kocke. Nastavil je glavo na rob stebra in se z njo kar se da močno tolkel po glavi. Bolj ko se je tolkel, bolj mu ni bilo jasno, kako da ne more premikati zgornje čeljusti, ko je napravil premor med udarci. Tolklel je in tolkel in tu in tam poskušal, če je prišlo do kakšne spremembe. Pa se je spet in spet premikala le spodnja čeljust.
Mimo je ravno šel sosedov Miran. Z zanimanjem ga je nekaj časa opazoval, kaj počne. Ni si ga upal vprašati, zakaj to počne, a mu je bilo všeč, ko je videl, kako vztrajen je Tone. Gledal ga je pol ure, uro in še dlje, dokler Tone ni onemogel. Legel je na tla in odpiral usta kot riba na suhem. Miran je vedel, kako ribe trpijo, kadar niso v vodi, in se je podvizal domov po vedro vode. Mislil si je, da je ta vode potreben, ker tako usta odpira. Vzel je vedro, natočil vode in karseda hitro odvalovil do prijatelja. Mislil je: Prijatelj neznosno trpi zaradi pomanjkanja vode. Jaz mu utegnem življenje rešiti, ko ga z vodo polijem. Onemogel je prišel do stebra, pri katerem je omagal tone. Bil je zadihan od hitrosti in teže vedra z vodo. Postavil ga je ob Tonetovi glavi, se sklonil in se z rokami naslonil na kolena. Pihal je kot lokomotiva. S težavo je izustil:
- To... To... Tona, kaj si še živ?
Tone je ležal nepremično, strmel v nebo in še vedno je odpiral in zapiral kljun.
- Tona, bo?
Nič.
- Tona, bo?
Ker ni bilo drugega znaka življenja kot odpiranje in zapiranje ust, je pograbil vedro in ga polil.
Tone je ves moker sede, pogledal Mirana in se razjezil:
- Ti si pa stvarno zabit.
Skočil je na noge, se postavil proti Miranu in zamanil proti njegovi glavi. Miran se je umaknil in ga le začudeno gledal. Spet je zamahnil in ga zadel v glavo. Potem je obstal in čakal v položaju za napad. Miran pa ni naredil ničesar, le z desno roko se je prijemal za čeljust. Rahlo jo je premikal na levo in desno, nekajkrat. Potem je spustil roko in začel odpirati in zapirati usta, kakor je prej počel Tone, ko je jemal premor med udarci z granitno kocko.
Tone je kar naenkrat začutil toplino pri srcu, ko je videl, da dela tako, kot je prej delal on. Nekaj trenutkov ga je gledal in se mu potem pridružil. Mislil je, da je našel soborca pri svoji ideji premikanja čeljusti.
In strmela sta drug v druega in odpirala in zapirala in odpirala in zapirala in tako tri dni in postala sta prava prijatelja, ker sta usta odpirala in zapirala in odpirala in zapirala.
Zaspane oči in odprta usta. To vleče usta še bolj narzen. Potreben je pogum, da skočiš iz postelje takoj, ko se prebudiš. Seveda, kadar je soba mrzla. Pomaneš oči in usta se odprejo na avtomatiko.
Vedno me je zanimalo to: zakaj človek ne more premikati zgornje čeljusti in zakaj vedno vleče dol le spodnjo. Enostavno ne vem.
Tega ni vedel niti sosedov Tone. Kadar je bil pri volji, je poskušal rešiti problem z uporabo granitne kocke. Nastavil je glavo na rob stebra in se z njo kar se da močno tolkel po glavi. Bolj ko se je tolkel, bolj mu ni bilo jasno, kako da ne more premikati zgornje čeljusti, ko je napravil premor med udarci. Tolklel je in tolkel in tu in tam poskušal, če je prišlo do kakšne spremembe. Pa se je spet in spet premikala le spodnja čeljust.
Mimo je ravno šel sosedov Miran. Z zanimanjem ga je nekaj časa opazoval, kaj počne. Ni si ga upal vprašati, zakaj to počne, a mu je bilo všeč, ko je videl, kako vztrajen je Tone. Gledal ga je pol ure, uro in še dlje, dokler Tone ni onemogel. Legel je na tla in odpiral usta kot riba na suhem. Miran je vedel, kako ribe trpijo, kadar niso v vodi, in se je podvizal domov po vedro vode. Mislil si je, da je ta vode potreben, ker tako usta odpira. Vzel je vedro, natočil vode in karseda hitro odvalovil do prijatelja. Mislil je: Prijatelj neznosno trpi zaradi pomanjkanja vode. Jaz mu utegnem življenje rešiti, ko ga z vodo polijem. Onemogel je prišel do stebra, pri katerem je omagal tone. Bil je zadihan od hitrosti in teže vedra z vodo. Postavil ga je ob Tonetovi glavi, se sklonil in se z rokami naslonil na kolena. Pihal je kot lokomotiva. S težavo je izustil:
- To... To... Tona, kaj si še živ?
Tone je ležal nepremično, strmel v nebo in še vedno je odpiral in zapiral kljun.
- Tona, bo?
Nič.
- Tona, bo?
Ker ni bilo drugega znaka življenja kot odpiranje in zapiranje ust, je pograbil vedro in ga polil.
Tone je ves moker sede, pogledal Mirana in se razjezil:
- Ti si pa stvarno zabit.
Skočil je na noge, se postavil proti Miranu in zamanil proti njegovi glavi. Miran se je umaknil in ga le začudeno gledal. Spet je zamahnil in ga zadel v glavo. Potem je obstal in čakal v položaju za napad. Miran pa ni naredil ničesar, le z desno roko se je prijemal za čeljust. Rahlo jo je premikal na levo in desno, nekajkrat. Potem je spustil roko in začel odpirati in zapirati usta, kakor je prej počel Tone, ko je jemal premor med udarci z granitno kocko.
Tone je kar naenkrat začutil toplino pri srcu, ko je videl, da dela tako, kot je prej delal on. Nekaj trenutkov ga je gledal in se mu potem pridružil. Mislil je, da je našel soborca pri svoji ideji premikanja čeljusti.
In strmela sta drug v druega in odpirala in zapirala in odpirala in zapirala in tako tri dni in postala sta prava prijatelja, ker sta usta odpirala in zapirala in odpirala in zapirala.
