Ne bom prišla k tebi, mi je rekla rodnica.
Ne bom skuhala juhe iz ostankov,
v katere so padli nedolžni rokavi.
Ne bom govorila o vrhu kristalov,
ne bom te iskala v lobanji,
ki hrani z jezikom tvojih besed.
Ne bom hodila za sivimi vlaki.
Ne bom krpala plastične knjige,
v kateri sem žgala tvoja zavetja.
Ko boš stala sredi tujega pekla,
prestrašena gola neznanka,
in boš z jajci režečega prašiča
obmetavala vsevedna nebesa,
ne bom spletala pajkastih niti
za tvoja doječa mednožja,
ne bom izkričala Pepelkine buče
za netopirje in ženine ptic.
Ne bom objemala tvojih sinov.
Tam bom.
POSEBNO ŽENSKA
Danes,
posebno v tem času,
moram biti posebno ženska,
da privijem nazaj na pravo mesto
vsa srca,
ki so se zaradi ledenih rezil sveta
izgubila in zatavala
iz človeških teles,
preluknjanih
z milijoni strupenih misli,
s prepišnimi žilami,
skozi katere odteka moč,
ki gnoji tuje zemlje,
gospodari prepadom
in sadi jablane,
ovite v ost hudičeve pasti.
Da vrnem toplino
prezeblim in lačnim,
prestrašenim in mokrim,
da okrepljeni
dvignejo mehke roke
iz žepov brez dna,
zravnajo glave,
obujejo čevlje srčne krvi
in krepko stopijo
k človeku
v sebi.
TEČEM
Na strehah psi glodajo pisane žoge.
Temen smeh.
Nekdo se je razpočil.
Drevesa me slačijo s pohotnimi vejami.
Na drugi strani moški z bolečo roko
udarja po tujem vratu.
Goloba nepremično stojita drug ob drugem.
Tečem.
Skupina ljudi brca majhen čevelj.
Veter trga zašite ustnice,
prebada drobovje.
Na tleh blizu kamna
strmijo očala z zlatim okvirjem.
Tečem.
Kolesa prepevajo sivi mački.
Za polico z zelenjavo je skrita glava.
Krožnikom, nožem in petam
rastejo krila.
Ogrnem se in tečem.
Povsod me gledajo vrata prekletih otrok.
ZAPREDEK
Toliko stvari je odvisnih od rumene pomaranče.
Moja soba se najraje preoblači v svetle barve.
V belih nogavicah se prestopa in išče izhod.
Metulji, vedno metulji.
S piko na začetku in pred koncem.
Lahna krila prhutajo okoli sonc.
Bližja so kot prastari Rim
med tvojimi koleni.
Živopisna brezimena buba
se zaspano smehlja
dnevu v brk.
Piše jutrišnji članek.
Nedeljski časopis zamaskiran
v podeželski dvorec
ali dvojec brez kritja
deli avtograme najbližjim kipom.
Jezik kliče spremembe,
pritisk na gumb črno-belega prizora
s kolesarjem
in izgubljeno psičko,
ki je pozabila cviliti v barvah.
Midva se jemljeva po grižljajih,
da bi odvila svoj zapredek.
SREDI OBRAZA, SREDI SRCA
Razgalim izbire, molk vlada prostorom.
Kdo bo prebral trenutek, končnost obzorja,
kdo bo raziskoval mrk očetov, ujetost zore,
kdo bo drhtel, jokal, bedel namesto mene,
kdo bo pil mojo izbo, kdo polizal mojo sol?
Uspavam toplino, noč obarva jutra,
razpre se prozornost občutkov, zastane dlan.
Kdo bo izbruhnil, kdo zatrepetal, klonil?
Globina škrbaste majhnosti srka pogled,
Goljata ni v meni, ki tiho polzim.
V KAMNU
Ne sme ostati veliko.
Vse te moje roke,
nežnost, s katero brcam
in plešem obredne plese.
Zamudila sem zadnjo ujetost.
Kako naj pravilno pokličem psa?
Ali smem risati gobec?
Žito, ki sem ga ogradila
in mu prinašam sveže mleko.
Moje krave niso svete.
Prst.
Samo prst mu dam in že raste,
preko mene in čez.
Vprašanja, ki se odbijajo od stekel,
od steklih ljudi.
Kot svetloba, ki noče biti svetla.
Dobra.
Najboljša.
Kot napad na podplate.
Ali manj boli,
če hodiš po njej?
Ali gledaš v obraz,
ko ga ni več?
V kamnu ne smem ostati.
PRED NJIM
Prepevam
zaradi suhega drevesa.
Sliši se kot udarci.
Z debelimi prsti
ne morem stran,
dokler ne pobožam vseh ščurkov.
Na polici sameva rdeč list.
Ali se kdo ozira za njim?
Soba je vedno bolj prazna,
bolj bela
in vlažna.
Lažje se selim kot potujem.
S seboj vzamem vse.
Vsako žensko,
v katero je zagrizel
Adam.
Okno, po katerem drsijo
pesmi.
Rože, ki se odpirajo decembra.
Samo ogledalo pustim,
premajhno je za njegove slike.
Okvir zataji nasmeške
nedoraslih oblik.
Nos pokaže jezik
in mu obrne hrbet.
Še kavo spijem
in stečem
po ulici,
ki je vedno hodila navzdol.
RDEČE
Ko sem polagala ovce na tvoj grob,
so rasli paradižniki iz tvojega srca
in barvali svet.
Rdeče so ustnice dekleta s kolesi
nad telesom.
Rdeč je pozdrav s torbo,
ki ni videla sonca.
Rdeč je korak fanta z violino
okoli vratu.
Rdeč je voziček brez zavore,
pokošen na brezbarvnem travniku
slepega mesta.
Skozi hiše rdeča telesa
z vrači med zobmi
kričijo rdeče besede.
Nezrele jagode se obmetavajo
s košarami,
polnimi rdečega soka,
in ženske sadijo gnezda
za svoja rdeča jajca.
Rdeča so moja kolena,
ko vstajam z groba
z odvezanimi rdečimi vezalkami.
VOJNA JE
Nimate pojma.
Bog je moj otrok.
Spočela sem ga v jarku,
ko je razneslo Johna
in so se njegovi možgani
zarili v moja usta.
John je bil dober vojak.
Ni razmišljal,
ni se smejal.
Smela sem hoditi
po njegovih škornjih.
Z menoj je delil naboje,
gozdne jagode
in nočne straže.
Ko sem se preoblačila,
me je gledal.
Drugi me niso gledali.
S hlačami pod koleni
so se vtikali vame.
Slišala sem jih.
Jaz deroča reka,
oni čolnarji.
Komaj so našli pot iz mene.
Na koncu sem vstala,
pomanjšana,
otresla prod s telesa
in poiskala Johna.
Ko bo zvečer vse tiho
in bodo samo psi iskali lastnike,
si bom očistila uniformo.
Polna je blata in krvi.
Zdi se mi,
da je na desnem rokavu
še nekaj Johnovih las.
ZELENO KER TE SLIŠIM RUMENO
zeleno kot razdevičeno jutro
zeleno te vzamem ugriznem v
zeleno pretvarjam škatle v miši v
zeleno ozvezdje vdiram divjam v
zeleno v mrku nadeva sadim
ker noč se izgublja v čaju
zeleno kot slutnja nemih besed
zeleno stiskam megleno da ne bi
zeleno zajahala pesmi ko
zeleno krstim oblake in žide v
zeleno nebo na koncu oprsja
ki vdano gnoji pripovedke
zeleno kot satovje slavčkov
zeleno se odpiram sireni ko
zeleno poganja neveste v
zeleno zmešnjavo lisic v
zeleno naročje povodnih mož
ki sadno ovijajo koklje
zeleno kot nasprotje
zeleno pražim limone v
zeleno nadstropje glasov ker
zeleno drhti v ponvi v molu v
zeleno simfonijo kozolcev ki
zakrknejo sredi golih škrbin
zeleno kot mlečnozobo petje
zeleno skrivam kazalce z nohti v
zeleno kot moški zadnji na poti v
zeleno brado nespretnih frizerjev v
zeleno tesnobo lačnih odej ki
rastejo v pore nosečih fantomov
zeleno kot tiho kovanje
zeleno dvigujem gladino slapov na
zeleno nemoč ponočnjakov na
zeleno mleko rojenih samic na
zeleno kri ki podira slone
na zemlji plešočih princes
zeleno kot smeh zelenih korenov
zeleno žalujem v trnu skrivnosti v
zeleno prelivam tatove temnic v
zeleno kadim skozi mokre pasti v
zeleno pokopljem njegove pesti
ki gluho strmijo domov
zeleno kot duh tisočletja
zeleno dvigujem preroke solin v
zeleno solim večerna zavetja v
zeleno ubijam mračne ograje v
zeleno topim mlačne orgije vil
ki stopajo v čevlje vojakov
zeleno kot sled piskrovezov
zeleno smrči v jati galebov v
zeleno koraka množica lun v
zeleno se riše zvestoba zabojev v
zeleno zapira klovn policaja
ki barva zidake prehlajenih hiš
zeleno kot smrt samotarjev
zeleno smrdi kup strahopetcev v
zeleno se sklanja moreča oblast v
zeleno ždi novo postojnsko obzorje v
zeleno se brusi nagon potepuhov
ki strumno morijo zeleno pojoč
NE BOM
Ne bom prišla k tebi, mi je rekla rodnica.
Ne bom skuhala juhe iz ostankov,
v katere so padli nedolžni rokavi.
Ne bom govorila o vrhu kristalov,
ne bom te iskala v lobanji,
ki hrani z jezikom tvojih besed.
Ne bom hodila za sivimi vlaki.
Ne bom krpala plastične knjige,
v kateri sem žgala tvoja zavetja.
Ko boš stala sredi tujega pekla,
prestrašena gola neznanka,
in boš z jajci režečega prašiča
obmetavala vsevedna nebesa,
ne bom spletala pajkastih niti
za tvoja doječa mednožja,
ne bom izkričala Pepelkine buče
za netopirje in ženine ptic.
Ne bom objemala tvojih sinov.
Tam bom.
POSEBNO ŽENSKA
Danes,
posebno v tem času,
moram biti posebno ženska,
da privijem nazaj na pravo mesto
vsa srca,
ki so se zaradi ledenih rezil sveta
izgubila in zatavala
iz človeških teles,
preluknjanih
z milijoni strupenih misli,
s prepišnimi žilami,
skozi katere odteka moč,
ki gnoji tuje zemlje,
gospodari prepadom
in sadi jablane,
ovite v ost hudičeve pasti.
Da vrnem toplino
prezeblim in lačnim,
prestrašenim in mokrim,
da okrepljeni
dvignejo mehke roke
iz žepov brez dna,
zravnajo glave,
obujejo čevlje srčne krvi
in krepko stopijo
k človeku
v sebi.
TEČEM
Na strehah psi glodajo pisane žoge.
Temen smeh.
Nekdo se je razpočil.
Drevesa me slačijo s pohotnimi vejami.
Na drugi strani moški z bolečo roko
udarja po tujem vratu.
Goloba nepremično stojita drug ob drugem.
Tečem.
Skupina ljudi brca majhen čevelj.
Veter trga zašite ustnice,
prebada drobovje.
Na tleh blizu kamna
strmijo očala z zlatim okvirjem.
Tečem.
Kolesa prepevajo sivi mački.
Za polico z zelenjavo je skrita glava.
Krožnikom, nožem in petam
rastejo krila.
Ogrnem se in tečem.
Povsod me gledajo vrata prekletih otrok.
ZAPREDEK
Toliko stvari je odvisnih od rumene pomaranče.
Moja soba se najraje preoblači v svetle barve.
V belih nogavicah se prestopa in išče izhod.
Metulji, vedno metulji.
S piko na začetku in pred koncem.
Lahna krila prhutajo okoli sonc.
Bližja so kot prastari Rim
med tvojimi koleni.
Živopisna brezimena buba
se zaspano smehlja
dnevu v brk.
Piše jutrišnji članek.
Nedeljski časopis zamaskiran
v podeželski dvorec
ali dvojec brez kritja
deli avtograme najbližjim kipom.
Jezik kliče spremembe,
pritisk na gumb črno-belega prizora
s kolesarjem
in izgubljeno psičko,
ki je pozabila cviliti v barvah.
Midva se jemljeva po grižljajih,
da bi odvila svoj zapredek.
SREDI OBRAZA, SREDI SRCA
Razgalim izbire, molk vlada prostorom.
Kdo bo prebral trenutek, končnost obzorja,
kdo bo raziskoval mrk očetov, ujetost zore,
kdo bo drhtel, jokal, bedel namesto mene,
kdo bo pil mojo izbo, kdo polizal mojo sol?
Uspavam toplino, noč obarva jutra,
razpre se prozornost občutkov, zastane dlan.
Kdo bo izbruhnil, kdo zatrepetal, klonil?
Globina škrbaste majhnosti srka pogled,
Goljata ni v meni, ki tiho polzim.
V KAMNU
Ne sme ostati veliko.
Vse te moje roke,
nežnost, s katero brcam
in plešem obredne plese.
Zamudila sem zadnjo ujetost.
Kako naj pravilno pokličem psa?
Ali smem risati gobec?
Žito, ki sem ga ogradila
in mu prinašam sveže mleko.
Moje krave niso svete.
Prst.
Samo prst mu dam in že raste,
preko mene in čez.
Vprašanja, ki se odbijajo od stekel,
od steklih ljudi.
Kot svetloba, ki noče biti svetla.
Dobra.
Najboljša.
Kot napad na podplate.
Ali manj boli,
če hodiš po njej?
Ali gledaš v obraz,
ko ga ni več?
V kamnu ne smem ostati.
PRED NJIM
Prepevam
zaradi suhega drevesa.
Sliši se kot udarci.
Z debelimi prsti
ne morem stran,
dokler ne pobožam vseh ščurkov.
Na polici sameva rdeč list.
Ali se kdo ozira za njim?
Soba je vedno bolj prazna,
bolj bela
in vlažna.
Lažje se selim kot potujem.
S seboj vzamem vse.
Vsako žensko,
v katero je zagrizel
Adam.
Okno, po katerem drsijo
pesmi.
Rože, ki se odpirajo decembra.
Samo ogledalo pustim,
premajhno je za njegove slike.
Okvir zataji nasmeške
nedoraslih oblik.
Nos pokaže jezik
in mu obrne hrbet.
Še kavo spijem
in stečem
po ulici,
ki je vedno hodila navzdol.
RDEČE
Ko sem polagala ovce na tvoj grob,
so rasli paradižniki iz tvojega srca
in barvali svet.
Rdeče so ustnice dekleta s kolesi
nad telesom.
Rdeč je pozdrav s torbo,
ki ni videla sonca.
Rdeč je korak fanta z violino
okoli vratu.
Rdeč je voziček brez zavore,
pokošen na brezbarvnem travniku
slepega mesta.
Skozi hiše rdeča telesa
z vrači med zobmi
kričijo rdeče besede.
Nezrele jagode se obmetavajo
s košarami,
polnimi rdečega soka,
in ženske sadijo gnezda
za svoja rdeča jajca.
Rdeča so moja kolena,
ko vstajam z groba
z odvezanimi rdečimi vezalkami.
VOJNA JE
Nimate pojma.
Bog je moj otrok.
Spočela sem ga v jarku,
ko je razneslo Johna
in so se njegovi možgani
zarili v moja usta.
John je bil dober vojak.
Ni razmišljal,
ni se smejal.
Smela sem hoditi
po njegovih škornjih.
Z menoj je delil naboje,
gozdne jagode
in nočne straže.
Ko sem se preoblačila,
me je gledal.
Drugi me niso gledali.
S hlačami pod koleni
so se vtikali vame.
Slišala sem jih.
Jaz deroča reka,
oni čolnarji.
Komaj so našli pot iz mene.
Na koncu sem vstala,
pomanjšana,
otresla prod s telesa
in poiskala Johna.
Ko bo zvečer vse tiho
in bodo samo psi iskali lastnike,
si bom očistila uniformo.
Polna je blata in krvi.
Zdi se mi,
da je na desnem rokavu
še nekaj Johnovih las.
ZELENO KER TE SLIŠIM RUMENO
zeleno kot razdevičeno jutro
zeleno te vzamem ugriznem v
zeleno pretvarjam škatle v miši v
zeleno ozvezdje vdiram divjam v
zeleno v mrku nadeva sadim
ker noč se izgublja v čaju
zeleno kot slutnja nemih besed
zeleno stiskam megleno da ne bi
zeleno zajahala pesmi ko
zeleno krstim oblake in žide v
zeleno nebo na koncu oprsja
ki vdano gnoji pripovedke
zeleno kot satovje slavčkov
zeleno se odpiram sireni ko
zeleno poganja neveste v
zeleno zmešnjavo lisic v
zeleno naročje povodnih mož
ki sadno ovijajo koklje
zeleno kot nasprotje
zeleno pražim limone v
zeleno nadstropje glasov ker
zeleno drhti v ponvi v molu v
zeleno simfonijo kozolcev ki
zakrknejo sredi golih škrbin
zeleno kot mlečnozobo petje
zeleno skrivam kazalce z nohti v
zeleno kot moški zadnji na poti v
zeleno brado nespretnih frizerjev v
zeleno tesnobo lačnih odej ki
rastejo v pore nosečih fantomov
zeleno kot tiho kovanje
zeleno dvigujem gladino slapov na
zeleno nemoč ponočnjakov na
zeleno mleko rojenih samic na
zeleno kri ki podira slone
na zemlji plešočih princes
zeleno kot smeh zelenih korenov
zeleno žalujem v trnu skrivnosti v
zeleno prelivam tatove temnic v
zeleno kadim skozi mokre pasti v
zeleno pokopljem njegove pesti
ki gluho strmijo domov
zeleno kot duh tisočletja
zeleno dvigujem preroke solin v
zeleno solim večerna zavetja v
zeleno ubijam mračne ograje v
zeleno topim mlačne orgije vil
ki stopajo v čevlje vojakov
zeleno kot sled piskrovezov
zeleno smrči v jati galebov v
zeleno koraka množica lun v
zeleno se riše zvestoba zabojev v
zeleno zapira klovn policaja
ki barva zidake prehlajenih hiš
zeleno kot smrt samotarjev
zeleno smrdi kup strahopetcev v
zeleno se sklanja moreča oblast v
zeleno ždi novo postojnsko obzorje v
zeleno se brusi nagon potepuhov
ki strumno morijo zeleno pojoč
