NE MOREM PODPISATI POGODBE

ODKAR SEM TE VIDEL

odkar sem te videl
se mi beseda zatika
srečam jo v novi zavezi
ujeto med dvema obredoma
izpulim jo
očiščeno vseh šumnikov
potem mi zbeži
čeprav sem jo ves čas imel
na koncu
prekrižanih rok
pa še noge
moje verne noge
mi bingljajo
pod čudežnim kotom
beseda me nekako spotika
da omahujem in klonim
pod vsebino
tvoje aure

jaz pa bi tako rad
stopil k tebi
in ti ponudil
adamovo jabolko

VOGAL ŠTEVILKA SEDEM

ne morem ti dati svojih ladij
preveč pristanišč
je zaplulo skozi moje naročje
ne morem te hraniti z repi morskih deklic
preblizu je poletela megla
mrkega moža
ne morem podpisati pogodbe
krvava sled se vleče
za mojimi vzdihi
ne morem spraskati
smešnih iger z volana
občutek sreče je razprodan

ne morem

na vogalu številka sedem
z vatli merim svojo dobroto
v posodi brez dna

DEČEK S KRVAVIM NOSOM

že dolgo dolgo
najina streha
ne pokriva več vseh večerov
in zidovi
rastejo kot kupi krastač
ki se vijejo do stropov
in nazaj
in naprej
nezadovoljene
in okna se vrtijo
okoli šmarnic
dišečih dišečih
ki jih nihče
ni podaril
za vse skupne zajtrke
in tla
vedno rjave barve
kričijo po obronkih
vžganih v neke pore lesa
(a še pomniš
ko naju je iskalo ležišče)
in dlani
in dlani oglušijo

DEČEK S KRVAVIM NOSOM

Nadaljevanje

ko se deček s krvavim nosom
sprašuje
ali sem jaz kriv

POIŠČI ME V PESKU

poišči me v pesku
kjer je poletje zakopalo smeh
in se je obzorje prvič dotaknilo ustnic
ko sem padla preko noge
tako blizu moje mladosti

okoli vratu si nosil črn trak
z eno samo školjko na sredini
ki se je na pamet naučila
moje ime nekega večera sredi peska

poišči me v pesku najinih iger
z mojco mileno in eldo
ki so se kotalile kot slike v albumu
tam nekje v barvah
živega poletja

nikoli nisi izrekel tistih besed
imel si jih zavite v brisačo
vsako jutro ko si mi prinesel
svoje bose noge
nasmejan umazan in skuštran

POIŠČI ME V PESKU

Nadaljevanje

poišči me v pesku
vsako zrno tistih dni
dela stojo na glavi
da bi izgrebla
misli in dogodke in molčanja
in sonce
ki je jedlo naša kosila
takrat

samo takrat

VRATA V POLETJE VI

ko mi zadišiš
skozi vrata v poletje
brcnem v vrata
ta neznosna vrata
ki mi škripaje
šepetajo
o založeni
pravljici o naju
o noči
ko dlani tulijo v luno
o smehu
ko se trava zmoti pri štetju poljubov
o morju
ko ščetinozobke spregovorijo
o škratu
ki mi nastavlja puščave
o stopnicah
ki se hranijo z obliko mojih ustnic
in o ljubezni brez vrat
vedno brez vrat