ujemi jo
sleci do golega
zareži v njeno kožo
in jo potegni z nje
povaljaj jo v medu in perju
končaj jo
raztegni jo na vse strani
pihni
da poleti do konja
ki ga bom naščuval nanjo
do peska
v katerem bom tehtal obliko
do rudnika
s katerim bom hranil meglico
do gladkega pulta
na katerega jo bom položil
in ponudil
potovalcem
tako naredi z vsemi
razen z eno
eno pusti
dobra bo za razplod
POVABLJENA
ti z belimi očmi
vstopi daj vstopi že
lahko tudi z vlečko na ramenih
in z deklico ki sadi riž
v potokih ki lijejo iz nagačenih dreves
pusti oblačila naj ti visijo s kolen
pisana so in sladko rdeča
kot zelena paprika na moji postelji
brez sadov draga
brez sadov
v črnih škornjih
poberi misli saj jih vidiš
ležijo okoli
prevzetnice
naberi jih v desno obuvalo
samo v desno ker levega hraniš za požirek z menoj
in za pregovor ki ga poveš vedno
ko ti dam glavo vznak in me loviš tako neustrašno
s smejočim ušesom
ne ne smej se res ga imaš le ne vidiš tega
kar vidim jaz ko je ob glavi samo glava
ostalo pustiš pred stopnicami
zakaj bi se vzpenjalo telo
brez čajne mizice in keramične posode
v kateri sva prala začetnike
z marelico na dlani
ki plašno čepi ko ugotavljam
katera je bolj boječa
zaspana in žametna
čigav glas bolj mehkobno našteva pridevnike
ki jih mečeva v nabiralnike s sveto vodo
namoči jo namoči draga
ne dihaš
ker si predihala vse neveste in cilje
in zlatorogov skok
in naju med poležavanji
prsi mirno pokrivajo doline
in le bradavice strmijo k nogam okoli vratu
in k tebi ki prideš
PESNIKI NE VOZIJO
pesniki vlečejo svojo pesem
na kamnu do votline božjega očesa
kjer se potuhne in zataji
poslednji človek
opleta z njo kot zmaj
z ugaslim ognjem
v bajti suhoparnih krikov
slavec zakoliči
kletko z odprtimi vrati
z zašitimi usti
jo pod škripajočo mizo
pohodijo škornji
levo od nebes
pesniki pozabijo kompas
in zaprejo dežnike
med nalivom verzov
sredi zalivskih tokov
ki jo premetavajo
in spreminjajo
ker ni nikoli dovolj dobra
za zadnjo pesem
OSAMELCI
imela sem sestanek
z davno pozabljenimi bogovi
ki so mi zvečer prinesli
poln krožnik copat
da sem jih vsako
od hudiča pozabljeno jutro
delila ljudem brez prstov
in smetarji so mi razložili
vse o nastanku svetov
pod svojimi nohti
beli so in včasih prozorni
ko oranžno sonce
zamenja barvo
in ostane le garjava kost
s katero si čisti jezik
pred ponovnim rojstvom
in stol ne šteje več do štiri
ker je osamelcev preveč
preveč je skupin
z enako črko na ramenih
in mizo pred seboj
s prostorom za enega in pol
in sivi lasje so naravno bogastvo
ker spremenijo hojo
povsem nedolžnega
sveže usločenega samca
ki nima dovolj objemov
za vse moje smehljaje
in ne zna preživeti
v risbi
Z NJO
živim v celici z žensko
ki pozna 23 besed
uporablja jih kot kruh in sol
skopo in preudarno
odpira posušene ustnice
z jezikom dela luknje
v katere posadi glasove
ki ne zrastejo
kot ne zrasteva midve
ujeti v istem prostoru
sprehajava svoja hotenja
do okna in nazaj
njena so glasnejša
ker si jih upa sezuti
bosa se bohotijo
v cvetličnih lončkih
ki jih riševa na zidove
med najinimi svetovi
razprostre jih po koreninah
in žejnem popku
in reži kot psica
ko hočem na milijon in en način
opisati
najino zeleno nebo
MALE POSTAVE
Ime mi je Nora.
Kaj bi še rad vedel?
V meni se množice stapljajo z zidovi,
papir menja človeka.
Med tekom skozi prostore
postajam obrušena.
Sonet z viskijem
bi moral biti okrogel
kot jaz
v praznem mestu v Franciji,
kjer govorijo francosko.
Kuham čaj
in zlivam juho
v čajne skodelice
punčkam iz porcelana.
Edine ostanejo
z očmi kot polje pozimi.
Natakar govori mizam in stropu.
Ne pozabite,
v tem šovu so norci.
Zraven rib jedo belo meso.
Z vetrom v hrbet
požirajo vse,
kar je nekoč rastlo.
Tudi mene
v avionih, ki slačijo vojaške hlače.
Mečejo kaviar na hiše,
ki so jih včeraj poteptali.
Na pragu jutra
male postave nemo hujšajo v zemljo.
SAMO SLONI
ne puščaj me tukaj
drevesa so visoko in moje roke kratke
ne vidijo sadov
če se razširijo trepljajo nebo
skrčene ga brcajo
ker ni naše
rjavo nebo ni naše
blato je namočilo čopiče
do komolcev
in prebarvalo sonce
železo se je izrodilo
ker je predolgo rjavelo
na molčečem jeziku
ne maram prepečenega pogleda
povrgel se je star in utrujen
oblečen v podplate umirajočih
sam do usihanja
iščem ljudi
a ljudje so še vedno samo sloni
ki so izgubili besedo
RAZPLOD
ujemi jo
sleci do golega
zareži v njeno kožo
in jo potegni z nje
povaljaj jo v medu in perju
končaj jo
raztegni jo na vse strani
pihni
da poleti do konja
ki ga bom naščuval nanjo
do peska
v katerem bom tehtal obliko
do rudnika
s katerim bom hranil meglico
do gladkega pulta
na katerega jo bom položil
in ponudil
potovalcem
tako naredi z vsemi
razen z eno
eno pusti
dobra bo za razplod
POVABLJENA
ti z belimi očmi
vstopi daj vstopi že
lahko tudi z vlečko na ramenih
in z deklico ki sadi riž
v potokih ki lijejo iz nagačenih dreves
pusti oblačila naj ti visijo s kolen
pisana so in sladko rdeča
kot zelena paprika na moji postelji
brez sadov draga
brez sadov
v črnih škornjih
poberi misli saj jih vidiš
ležijo okoli
prevzetnice
naberi jih v desno obuvalo
samo v desno ker levega hraniš za požirek z menoj
in za pregovor ki ga poveš vedno
ko ti dam glavo vznak in me loviš tako neustrašno
s smejočim ušesom
ne ne smej se res ga imaš le ne vidiš tega
kar vidim jaz ko je ob glavi samo glava
ostalo pustiš pred stopnicami
zakaj bi se vzpenjalo telo
brez čajne mizice in keramične posode
v kateri sva prala začetnike
z marelico na dlani
ki plašno čepi ko ugotavljam
katera je bolj boječa
zaspana in žametna
čigav glas bolj mehkobno našteva pridevnike
ki jih mečeva v nabiralnike s sveto vodo
namoči jo namoči draga
ne dihaš
ker si predihala vse neveste in cilje
in zlatorogov skok
in naju med poležavanji
prsi mirno pokrivajo doline
in le bradavice strmijo k nogam okoli vratu
in k tebi ki prideš
PESNIKI NE VOZIJO
pesniki vlečejo svojo pesem
na kamnu do votline božjega očesa
kjer se potuhne in zataji
poslednji človek
opleta z njo kot zmaj
z ugaslim ognjem
v bajti suhoparnih krikov
slavec zakoliči
kletko z odprtimi vrati
z zašitimi usti
jo pod škripajočo mizo
pohodijo škornji
levo od nebes
pesniki pozabijo kompas
in zaprejo dežnike
med nalivom verzov
sredi zalivskih tokov
ki jo premetavajo
in spreminjajo
ker ni nikoli dovolj dobra
za zadnjo pesem
OSAMELCI
imela sem sestanek
z davno pozabljenimi bogovi
ki so mi zvečer prinesli
poln krožnik copat
da sem jih vsako
od hudiča pozabljeno jutro
delila ljudem brez prstov
in smetarji so mi razložili
vse o nastanku svetov
pod svojimi nohti
beli so in včasih prozorni
ko oranžno sonce
zamenja barvo
in ostane le garjava kost
s katero si čisti jezik
pred ponovnim rojstvom
in stol ne šteje več do štiri
ker je osamelcev preveč
preveč je skupin
z enako črko na ramenih
in mizo pred seboj
s prostorom za enega in pol
in sivi lasje so naravno bogastvo
ker spremenijo hojo
povsem nedolžnega
sveže usločenega samca
ki nima dovolj objemov
za vse moje smehljaje
in ne zna preživeti
v risbi
Z NJO
živim v celici z žensko
ki pozna 23 besed
uporablja jih kot kruh in sol
skopo in preudarno
odpira posušene ustnice
z jezikom dela luknje
v katere posadi glasove
ki ne zrastejo
kot ne zrasteva midve
ujeti v istem prostoru
sprehajava svoja hotenja
do okna in nazaj
njena so glasnejša
ker si jih upa sezuti
bosa se bohotijo
v cvetličnih lončkih
ki jih riševa na zidove
med najinimi svetovi
razprostre jih po koreninah
in žejnem popku
in reži kot psica
ko hočem na milijon in en način
opisati
najino zeleno nebo
MALE POSTAVE
Ime mi je Nora.
Kaj bi še rad vedel?
V meni se množice stapljajo z zidovi,
papir menja človeka.
Med tekom skozi prostore
postajam obrušena.
Sonet z viskijem
bi moral biti okrogel
kot jaz
v praznem mestu v Franciji,
kjer govorijo francosko.
Kuham čaj
in zlivam juho
v čajne skodelice
punčkam iz porcelana.
Edine ostanejo
z očmi kot polje pozimi.
Natakar govori mizam in stropu.
Ne pozabite,
v tem šovu so norci.
Zraven rib jedo belo meso.
Z vetrom v hrbet
požirajo vse,
kar je nekoč rastlo.
Tudi mene
v avionih, ki slačijo vojaške hlače.
Mečejo kaviar na hiše,
ki so jih včeraj poteptali.
Na pragu jutra
male postave nemo hujšajo v zemljo.
SAMO SLONI
ne puščaj me tukaj
drevesa so visoko in moje roke kratke
ne vidijo sadov
če se razširijo trepljajo nebo
skrčene ga brcajo
ker ni naše
rjavo nebo ni naše
blato je namočilo čopiče
do komolcev
in prebarvalo sonce
železo se je izrodilo
ker je predolgo rjavelo
na molčečem jeziku
ne maram prepečenega pogleda
povrgel se je star in utrujen
oblečen v podplate umirajočih
sam do usihanja
iščem ljudi
a ljudje so še vedno samo sloni
ki so izgubili besedo
