Nadaljevanje iz št. 100
Sonce je bilo že vrh lestve, ko so me prignali v vas Gročana. Pospremila sta me v gostilno in mi naročila naj počakam, dokler ne pridejo odgovorni po mene in me odpeljejo v Trst.
Osvobojen strahu in vse človeške nepopolne izpopolnitve sem se spet počutil osvobojen vsega. Bil sem in imel sem vse, kar je bilo in utripalo v meni pred neznanim vozliščem velikih cest.
Dremalo se mi je, na stolici sede sem razčlenjeval Jezusove besede: »Pusti naj mrtvi pokopljejo mrtve!« Spoznal sem resničnost besedi, ki mi jih je oče vedno zabičeval:
»Kaj šola, te bo že življenje izučilo!«
S polzaprtimi očmi sem strmel v požgani dom, kjer ni bilo več blagoslova. V Bogkovem kotu ni bilo več Križanega. Pod streho neba domačija ni imela več družine. Zaspal bi bil, da me ni gostilničarka velikodušnega srca potrepljala po rami: »Nekaj juhe mi je ostalo od sinoči vam jo lahko pogrejem? Tudi v ponvo vam lahko na hitro nekaj vržem; vidim da ste lačen in potreben.«
»Ljuba gospa, sam Bog vam povrni!« Zanimalo jo je od kje prihajam, kako in kaj je tam. Začel sem o pobegu in ko sem ji razlagal svojo soldaško usodo sem videl, da so se ji oči napolnile s solzami, a jok je vseeno zadrževala. Zaradi njenega joka sem hitro obrnil smer tja, kjer sem začel. Odkrila mi je, da je bil tudi njen sin vojak, da je padel v Eritreji in da niti ne ve kje je pokopan.
Življenje tepe in prizanaša, a proti sili terorja je človek majhen in se mu nikakor ne more upreti. Zato pred njim bežim in z begom iščem novih možnosti.
Tako nekako sem modroval, ko je prišel pome avto. Odpeljali so me v zbiralni center na Opčine. Šofer je zapeljal pred prvo barako in mi ukazal naj grem za njim. V tesnem uradu sem pred visokim gospodom s sivo kravato iz žepa izvlekel osebne papirje in mu jih vrgel na mizo. Obračal je list za listom in se čudil, ko je videl, da sem bil šele pred štirinajstimi dnevi odpuščen iz italijanske vojske. Mršil je obrvi in hotel vedeti po kaj sem šel v Jugoslavijo, ko pa od tam vsi bežijo.
Bila je ura okrog dveh popoldan, ko je vlak zatrobil in se premaknil. Potoval sem nazaj v Videm na Rdeči križ, kot mi je bilo od vsega začetka svetovano. Na Opčinah so mi povedali, da kot bivši italijanski vojak imam v Italiji pravico do dela in do drugih ugodnosti.
Ker me ni nihče poznal, sem na vlaku sedel kot pozabljen na polici časa. V šumu družbe sem iskal novih možnosti, in cincljal v tihem nadihu razčlovečene realnosti utrujenega potnika.
Že drugič stopam skozi ta vrata Rdečega križa, ki sta mi loputnila na dušo in na telo kot težko breme. Mlada uradnica se mi je nasmehnila: »Kaj se vam je zgodilo? A niste odšel v Jugoslavijo?«
»Sem, sem. Toda ker nisem hotel spet stradati kot na Sardiniji, sem hitro pobegnil in sedaj sem tukaj, da me zaposlite in mi priskrbite začasno stanovanje. Tako so mi povedali v Trstu in mi zagotovili, da mi to dolgujete kot bivšemu vojaku.«
Ker nisva imela nič skupnega, bi težko še kaj spravila iz mene. Raje sem pustil, da je govorila ona in vrtela številke telefona.
»Trenutno,« je rekla »v Vidmu ni zaposlitve, ker je veliko ljudi brez dela. Moral boste počakati mesec ali morda dva, da pridete na vrsto.«
»Kako naj čakam? Kar vidite na meni, to je vse kar imam. Če mi ne morete pomagati me pošljite v zapor ali kam drugam, da me vsaj prenočijo.«
Zavrtela je še eno številko, in se pogovarjala kar precej časa predno se je obrnila k meni: »Govorila sem z upravnikom mestnega krematorija in on vas lahko zaposli kot navadnega čistilca. Plača sicer ni velika vendar je vračunano tudi stanovanje, ki ga vi potrebujete. Kako naj vam še drugače takoj pomagam, res ne vem.«
»Hm,« sem zavzdihnil. »Ali se res ne najde kaj boljšega?«
»Rekla sem, da boste moral počakati.«
»No, pa naj bo,« sem odgovoril. »Samo da se rešim duševne tlake in telesne bede.«
Skozi vrata sem izstopil v ponovno ujetost. Misli so me nosile za sabo kakor jezen hudournik. Bil sem hlapec v pričakovanju usmiljenosti gospodarja, rešitelja in dobrotnika človeka v stiski.
Počakal sem avtobus številka 21 in ko sem prišel pred krematorij sem izstopil neprijetno vznemirjen in s še večjo težo srca; moj duh pa se je utapljal v življenjski igri, ki se konča s smrtjo.
Sprejel sem službo in nastopil dolžnost, saj sem dobro vedel, da ‘brez dela ni jela’. Zavedal sem se, da je s požigom rodne hiše in z usmrtitvijo očeta ter sestre izginil domači blagoslov. Izginil je križ iz bogkovega kota, izginil je Odrešenik in nihče mi ni znal povedati zakaj.
Dobro leto dni sem že vlekel metlo za sabo, čistil hodnike, pisarno in druge prostore, Pomival sem stekla, skrbel za cvetlične grede pred krematorijem, pometal listje, ki ga je veter nanesel v vogale ter odnašal cvetje, ki ga mrliči niso več potrebovali. Ne bi mogel reči, da je bilo delo prenaporno, bilo pa je brez Iona in hvale. Najhuje mi je bilo, ko sem moral mimo mrličev, takrat mi je srce vedno drgetaje nabijalo.
Po enem letu sem bil kar na lepem poklican v pisarno. Ker se je najstarejši delavec, gospod Umberto, upokojil, mi je gospodar ponudil delo pri peči. Obljubil mi je za eno tretjino več denarja in manj ur dela.
Izgovarjal sem se da je delo neprijetno. Ko sem včasih pogledal v peč in videl truplo, ki je od vročine poskakovalo in v izgorevanju kremžilo lica, sem vedno zaprl oči, da me v notranjosti ne bi preveč stisnilo.
»No, no,« mi je zagotovil.« »Od začetka vsak tako reče! Počasi pa se privadiš, saj ko mrtvec zgori, je ravno tako, kot bi ga nikoli ne bilo.«
Kaj sem hotel? Upognil sem hrbet in delo sprejel. Od začetka, ko sem rinil truplo v peč, so se mi roke tresle. Korak za korakom sem se tudi temu opravilu privadil - a nikoli popolnoma, saj se mi je vedno zdelo, da izžigam svetost samega življenja.
Nadaljnji dve leti sem z muko nalagal trupla v peč. Ta čas sem si pošteno priskrbel oblek in čevljev in to je bila v glavnem moja bogatija, ki sem si jo pošteno prislužil. Kako si izboljšati prihodnost? Zbal sem se let, ki so se drugo za drugim nalagala na ramena. Prekoračil sem devetindvajseto leto. Čutil sem se zrelega, bil človek, brez razposajenosti ter brez vsake zlobnosti v sebi. V duši bil sem žalosten, a si nisem znal pomagati; niti za en dan mi ni uspelo ustaviti časa. Iz Julijskih Alp je v neusmiljeno poletje zapihal mrzel veter. Vrstile so se mrzle in vroče spremembe, ki so rade prinašale kašelj in kihanje. Otožno odsevajoče sonce je vse bolj bledelo.
Zaželel sem si k svojemu dekletu, ki je nekje v Bosni služilo petletko, a revež nisem imel ne naslova in ne znanja, da bi napisal pismo. Delo me je vse bolj davilo in mi jemalo voljo do bivanja. Čutil sem mučno notranjo praznoto. Duh po upepeljenem mesu meje spremljal vse ure dneva. V peči so s trupli goreli tudi moji upi, načrti in hrepenenja.
Od same togote in dolgega časa sem začel zahajati v gostilno. Lepega dne mi je nekaj nepričakovano vzburkalo kri. Ko nisem več vedel niti kdo sem, kaj šele, da bi vedel kaj hočem, sta prišla v gostilno dva veseljaka. Vrtela sta se okrog mlade točajke in jo nekaj zafrkavala. Naročila sta pol litra belega vina in ko sta prisedla k sosednji mizi sem po dolgem času zaslišal blago materino besedo. Planil sem kvišku, se jima slovesno predstavil in na njuno vljudno povabilo prisedel.
»Od kje sta se vzela? Od kod prihajata? Kje stanujeta? Po govorici sodim, da sta Primorca.«
»Pozdravljen rojak! Pa naj še kdo reče, da nas je malo, saj bomo kmalu preplavili ves svet. Čez štirinajst dni bova odplula v Ameriko. Bogve koliko Slovencev je že šlo tja pred nama. Tam imajo zdaj svoja podjetja in ustanove, svoje cerkve in drugo. Da se vam predstaviva, g. Žiga: jaz sem Novak Grega iz Ajševice on pa je Kos Pelegrin iz Šmihela pri Novi Gorici. Pelegrin ima tukaj poročeno sestro Ireno, pri njej sva na obisku, da se posloviva. Iz raja pa sva pobegla, ker nisva hotela služiti Titove vojske. Od kod si pa ti prišel, prijatelj?«
Ko sem jima iztočil vso svojo žalost in izpraznil kozarec vina, mi je Pelegrin zabrusil: »Kaj se to vznemirjaš, Žiga, če ne moreš več opravljati dela, ki te, kot praviš, ugonablja. Pridi z nama v Ameriko! Midva odplujeva s prvo ladjo, ki pride.«
»O, kako rade volje bi šel z vama, pa ne vem kam naj se obrnem, ker sem nepismen.«
»Ne skrbi, človek, in se ne čudi! Midva ti bova poskrbela in ti pomagala premostiti tudi ta prepad, ki je v tvoji glavi nepremostljiv. Oblastem se boš moral ponovno izpovedati - in verjemi, da bodo veseli, da se te znebijo. Od vsepovsod trumoma prihajajo in prosijo za azil.«
Drugo jutro sem najprvo telefoniral, da ne pridem v službo, ker sem zbolel. Ob pol devetih sta me Grega in Pelegrin nasmejana čakala na avtobusni postaji: »Dajmo, dajmo, Žiga! Malo si zakasnil; avtobus ne čaka nikogar. Še par minut in ti bi ostal tukaj ter še naprej tarnal o svojih težavah, kaj?«
»Naj vse gre k vragu! Upam, da sem zdaj na ta pravi poti.«
Bilo je že čez poldne, ko je šofer avtobusa ustavil pred vhodom kampa iskalcev zavetišča, Bagnoli, nedaleč od Neaplja. Spremljevalca sta me odvlekla v izseljenski urad in mi napisala prošnjo za izselitev. Ko sem bil vprašan kam bi rad šel, sem odgovoril da tja kamor bom najprvo sprejet. Rekli so, da bom tudi za tja moral počakati, ker jih je veliko pred mano.
Za uslugo sem mladeniča odpeljal na kozarec sladkega vinca In na kosilo izven kampa. Popivali smo skoro do večera, predno sta me v zadnje slovo izročila avtobusu, ki meje varno pripeljal nazaj v Videm.
Gospodov Novaka in Kosa nisem nikoli več srečal in nikoli več slišal zanju. Ladje so prihajale in odhajale brez mene. Zdelo se mi je že, da so mi dali obljubo, ki ne bo nikoli izpolnjena. Upanje o izselitvi je onemelo v nič. Trupla so z nemanjšo vnemo izgorevala, njih toplota se je zlivala vame in me vodila umiranju naproti.
Ne spomnim se več natančno, vem le, da je minilo približno osem mesecev, ko so me poklicali v izseljenski urad in mi povedali, da lahko takoj naslednji teden odplujem proti Avstraliji. Takoj se moram odločiti in povedati, ali sprejmem ponudbo ali ne, sicer bo moje mesto dobil kdo drug.
Misli so mi kar zagorele v glavi. Kam hočejo z mano, ko niti ne vem kje je ta Avstralija? Spraševal sem se, ali naj se premaknem in grem, ali naj tu še naprej ginevam z mrliči.
Vedno je bil nekdo drug, ki je odločal o tem, kam bom šel in kaj bom delal ter me presenečal z neprijetnimi dogodki. Zakaj naj bi bilo sedaj drugače?
‘Grem!’ sem si rekel. ‘Čeprav v sam pekel.’ K vragu s smrtjo in z mrtveci. Moj tukajšnji svet je vseskozi žalujoč in bolj temen kot najdaljša noč.
Šestega julija tisoč devetsto devetinštiridesetega leta sem se neustrašeno vkrcal na ladjo Avrelia. Vedel sem, kaj je odprto morje, saj sem ga že preizkusil, ko so nas peljali na Sardinijo. A srce mi je vseeno postalo nemirno, ko so nam povedali, da bomo na odprtem oceanu štirideset dni.
Po štirinajstih dne vdihavanja morskega zraka in neprijetnega guncanja, sem čisto pozabil na duh krematorija. Pozabil se na zublje peči in na toploto, ki mi je dnevno puhtela v nos. Čas je imel sedaj drug pomen. Obudil sem spomin na mojo zvesto Cilko.
Rad bi jo imel ob sebi, da bi skupaj veslala novi usodi naproti. Z veliko zadrego sem ji s tujo roko napisal popotnikovo pismo in ji obljubil neomajno zvestobo. Njenega naslova nisem imel, zato sem napotil svoje besede v Košano in zaprosil teto naj ji pismo ob prvi priliki izroči.
Na ravniku, ko so vsi noreli in slavili boga Neptuna, sem za vsem dosedanjim zaprl vrata in si rekel: ‘Kar bo, pa bol’
Po štiridesetih dneh plovbe, petnajstega avgusta, devetinštiridesetega leta, smo pristali v Melbournu. Komaj sem začutil ‘terro firmo’ pod nogama, so me z drugimi vred odvlekli na avtobus, ki nas je vozil po temi in zjutraj pristal v kampu Bonegilla. Tolmačili so nam v vseh jezikih. Vsak je potem sledil svojemu vodiču, ki nam je objasnil zakon dežele, nam oddelil prostor in dal vsakemu po eno odejo. Hrane je bilo več kot dovolj in ko sem videl, da mi ne bo treba gladovati, sem se sprijaznil z neznanim ter se veselil tega kar ima priti.
Po večerji sem se podal v svojo barako in se ustavil sredi sobe, nakar sem stopil k oknu in globoko zavzdihnil. Bil sem sam s seboj zagledan v rdeče štrene sonca, ki je ugašalo v mojem nepoznanem novem svetu. Loteval se me je neke vrste preplah čudnega nesmisla, kjer te nihče ne pozna, kjer te nihče ne razume in ko sam ne veš ne kod ne kam in ne kako bi čimprej kaj dosegel. Bilo mi je kot bi bil v neki zamegljeni daljavi, ko v sebi še vedno nosiš živo upanje predno se ti razodene. Gledal sem in videl tisto prijetnost večera, ko se je spuščal gost mrak, ki je prižgal luči v kampu in na nebu ter me osvobodil vsega, tudi tistega, kar je ostalo daleč v naročju mojih Neverk. V tistem hipnem trenutku zanesenosti, iz živega hotenja po nečem boljšem sem se popolnoma vdal v usodo.
Naslednje jutro ml je upanje spet dvignilo ramena. Daleč za taboriščem nad jezerom seje megla zredčila v jasen pomladni dan. Tolika daljava! Moje misli so potovale ne da bi vedel kam. Rad bi videl, da bi se v tistem trenutku nekaj zgodilo; kar koli, samo da bi potegnilo voz v jutrišnjo možnost. Janko Poropat, s katerim sva se spoznala na ladji, mi je pred deseto potrkal na vrata: »Pridi, Žiga! Greva v urad vprašat za delo, da ne bova tukaj jedla tujega kruha. Delo je tisto, ki ohranja zdravje in mladost.«
»Seveda Janko! Delo daje tudi smisel in bistrino duha ter žulje na roke!«
Ker nisva bila izbirčna, sva v uradu hitro opravila. Vojaško postrojena pred uradnikom sva lovila besede in prav s pohlevno skromnostjo objasnila zadevo. Dodeljena sva bila skupini, ki je takoj naslednji dan odpotovala v Južno Avstralijo, v kraj Nangwarry. Brez slovesa sva se zjutraj poslovila. Na vlaku sem sedel na zadnjo klop, ne oziraje se na sopotnike. Zazrt v prostranost dežele nisem štel ur in ne meril daljave. Večino poti sem imel oči široko odprte, da bi sprejel vase vso svojo preteklost, ki sem jo doživel in tudi vso prihodnost, ki me bo objela. Ko sem naposled vseeno malo zadremal, me je Janko dregnil: »Mount Gambier, naša zadnja postaja!« Avtobus že čakal, da nas odpelje v Nangwarry. Po tri četrt urni vožnji z avtobusom smo pristali med barakami sredi gozda, kjer je sonce (vsaj zdelo se mi je tako) zahajalo na napačni strani neba.
Tistim, ki smo ravno prišli, so nam ta dan dali rano večerjo. Pokazali so nam, kje so v kampu kopalnice in stranišča ter kje sta trgovina in pošta. Dali so nam odeje in nas namestili vsakega v svojo tesno odmerjeno sobo. Drugo jutro smo se zbrali pred skladiščem, kjer nam je preddelavec objasnil razna dela, nam razdelil zaščitne škornje ter nas odpeljal v evkaliptov gozd. Pri večerji sem Janku potožil: »Nikoli se nisem ukvarjal s takšnim delom. Ne vem kako se ga bom navadil.« »Nič se ne boj, vsemu se privadiš! Čez mesec ali dva boš videl, da ni tako težko, kot ¡zgleda.«
»Kam sem se podal na ta tako tuj kraj, v ta tako izgubljeni svet? Vedno me nekaj nese proč od ljudi, a brez njih...«
»Žiga, Žiga, potrpi, saj nisva še niti pričela! Delo v gozdu je moja izkušnja že od mladih nog. Ko se privadiš, boš rekel, da je prehitro minilo.«
Širina gozda mi je vzbujala čudenje. Tebi nič, meni nič, kar čez noč sem postal žagar. Težko žago sem z vnemo vlekel in odrival od sebe vse dokler se ni Janko naveličal: »Ne tako, Žiga! Dokler boš žago odrival od sebe ne prideva nikamor. Ti žago samo vleči k sebi in potem pusti meni, da jo jaz potegnem!«
Aprila je vreme postalo mokro. Dežne plohe so nas namakale podnevi in ponoči. Blato seje oprijemalo škornjev, da so
bili težki kot svinec. Ker sva pri žaganju klečala so bili hlačniki mokri po deset ur na dan. Če ni deževalo, je bila rosa in če ni bila rosa, je bila slana. To se je vleklo vso zimo in dober del pomladi.
Počasi sem se res sprijaznil s svojim delom in se privadil svojevrstnemu duhu lesa. Skorja tasmanskega plavega evkalipta, ki se lušči in na novo obnavlja, meje spomnila na plutove hraste, ki rastejo v okolici Sassarija, le da skorja evkalipta ni uporabna tako kot plutovina, katero so revni kmetje nabirali in prodajali tovarni za izdelavo zamaškov.
Delala sva po dogovoru: toliko in toliko od kubičnega metra nažaganega lesa. Zaslužek je postajal iz tedna v teden boljši, saj sva naredila vse več in več. Že nekaj časa sem nameraval vprašati Janka naj mi napiše pismo za Cilko, da ji povem, kje se nahajam in da jo čakam. A sem vselej, ko sem hotel pričeti, zgubil pogum. Računal sem, da so ji gotovo povedali, da sem v Avstraliji in da me bo našla, če pride za mano, ali pa ji bo oblast povedala kje se nahajam.
Ko meje po štirih letih gozdarjenja začelo pošteno skeleti po sklepih, sem postajal gotov, da se bo moj križev pot vlekel brez konca. Mrzel južni veter je pihal skoraj vsak dan. Noči so mi postale muka. Od bolečin sem se cele noči premetaval in zvijal. Dokler sem mogel sem vseeno stiskal zobe in hodil na delo. Nekega dne, ko sem že mislil, da bom znorel, je nadzornik, visoki Irec Donald, gledal za mano in opazil, da se nekam čudno nabadam.
»Žiga,« me je čez čas poklical, »kaj je narobe s tabo?«
Ker ni bilo več kaj skrivati sem mu pokazal otekle gležnje in kolena. Povedal sem mu, da ponoči od bolečin ne spim in da v resnici sam ne vem, kaj mi je.
»Jezus Kristus! Neumnež, zakaj nisi povedal! Pridi greva v pisarno, da ti napišem pismo; takoj jutri moraš v Mt. Gambier k zdravniku. Sestra bo poskrbela, da te odpeljejo z rešilnim avtom.«
Rano zjutraj meje brhka bolniška sestra odpeljala k specialistu za revmatična obolenja. Ker mu je bilo naprej javljeno da pridem, ni bilo potrebno čakati. Zdravnik me je sprejel z navadnim halo, mi stisnil roko in mi ukazal sesti. V moje presenečenje mi je z lučjo najprvo gledal v oči, da sem si že mislil; kaj za vraga tam išče, ko pa sem povedal, da so sklepi, ki me bolijo. Naposled mi je le otipal vse glide in majal z glavo. Vprašal je kje delam in koliko časa. Končno je izjavil, da imam akutni artritis in da verjetno ne bom nikoli več zdrav. Ker ni bil gotov da sem razumel, je ukazal sestri naj mi v kampu kdo raztolmači za kaj se gre. Delodajalcu je napisal pismo, da je edina rešitev zame, da spremenim klimo. Predlagal je naj me pošljejo v kraj Ceduna, kjer je suh puščavski zrak in morje, da si lahko privoščim tople kopeli v obmorskem pesku. V neke vrste tolažbo mi je predpisal tudi dvojne tablete in mazilo, nakar me je z nasmehom na ustih porinil skozi vrata.
Na poti nazaj v kamp sem razmišljal in si mislil: če ne ozdravim nikoli več bo to zagotovo dolga doba. Tako bolan in sam v tej tuji zemlji, kjer te nihče ne objokuje in ne tolaži... Pri svojih štiriintridesetih letih bi moral imeti družino, streho nad glavo in nekaj veselja. Tako pa, razen prihrankov, ki jih v hosti ni bilo kje zapraviti, ter razen bolečin in prevodnega toka potrpežljivosti, nimam kaj pokazati.
V kampu so prav kmalu vsi vedeli, da se poslavljam. Nadzornik Donald me je poklical in me očetovsko nagovoril: »Žiga, nisem jaz zdravnik. Vedi pa, če greš v Ceduno, boš v puščavi. Ceduna je skoro na meji z Zapadno Avstralijo. Če bi bil jaz na tvojem mestu, jaz bi šel samo do Adelaide, ki ima ravno tako suho klimo ter morja in toplega peska kolikor si ga poželiš. Jaz sem bil rojen tam in dolga leta sem tam živel. V predmestju Grange imam prijatelja, Bolgara, ki ti bo sigurno pomagal najti stanovanje in zdravnika. Za vsak slučaj ti bom dal njegov naslov - a odloči se sam.«
Po končanem delu v gozdu sem imel čas za razmislek. Za barako so ptice prepevale v vejah in hladen veter je pihal in glušil medvejne glasove. Sprva meje bolezen hudo prestrašila. Bilo je pozno avgusta, ko so se nekoliko pomirili vetrovi in je sonce za silo sijalo. Kot bolnik, sprijaznjen s kruto usodo, sem razmišljal: ‘Ko sem prišel v to deželo, kako meje razveselila! Sedaj pa! O moja Cilka, kje se bova našla?’
Poslovil sem se z živim hotenjem po nečem boljšem, bolj človeško toplem, in ne s trpljenjem obloženem.
Janko mi je potisnil kovček na vlak, vlak je zatrobil in zagnal kolesje ter me po šestih urah drdranja raztovoril na adelaidski postaji Keswick. Bilo je pozno popoldne, zato sem sklenil noč prespati v hotelu. Takoj drugo jutro sem se z druge mestne postaje premikal proti naslovu, ki ml ga je dal nadzornik Donald. Tura je bila kratka in v mladosti bi jo lahko brez truda prepešačil. Vražji kovček, v katerem je bilo le nekaj starih cunj, mi je vseeno dal opravka. Ko sem prišel pred vrata hiše na samem, sem za trenutek občudoval vrtnice vseh barv, ki so v polno razcvetene krasile grede pred hišo.
Od bolečin sem bil že pošteno utrujen. Za hišo je zalajal pes in me opogumil, da sem močno potrkal in dvignil gospodarja. Medtem, ko je tujec odpiral, sem nekje v bližini srca začutil prijetno bolečino, kot da bi prav vedel, da sem odrešen.
Pred mano seje pojavil fizično močan človek svojih šestdesetih let. Na glavi je imel pošvedran črn klobuk, ki mu je visel nekoliko na stran.
»Aha,« se je zasmejal. »Vi ste tisti, ki vas je poslal Donald, kot mi je v pismu napisal. Priti bi morali že včeraj. Kar naprej stopite, da vidim kako bova zadevo uredila.«
Čim me je posedel za mizo mi je prinesel toplega čaja in mi velel naj mu pokažem sklepe. Gledal je, gledal, in videl, da so zatekli in rdeči. »Hmm,« je naposled skomignil z glavo, »to se nabere od mokrote in od mraza. Med vojno sem videl mnogo takih primerov. Nekateri se dobro pozdravijo, drugi ne. Bolezen je trdovratna vendar ne smete obupati. Iz svojih izkušenj vam dajem dober nasvet, ki vas utegne pozdraviti, morate pa tudi sam vztrajati in verovati. Predlagam vam, da si kupite kilogram naravnega medu in da si vanj namešate pekoče paprike, ki vam jo lahko jaz sam naberem na vrtu. S to mešanico si namažite sklepe, zjutraj ali zvečer, kot vam je lažje, in jih ovijte z volneno cunjo. Sklepi morajo biti poviti vsaj osem ur dnevno. Gotovo bo peklo, peklo kot vrag, a sem prepričan, da bo tudi pomagalo. Glede stanovanja pa vam ne morem ugoditi. Žena mi je umrla pred letom, zdaj v hiši živi hčerka z njeno družino.
Zelenjave, razen nekaj malega, ne pridelujem več, ker mi je občina razdelila zemljo za parcele. Ker je povpraševanje veliko, je zemlja skoraj vsa prodana, razen tiste parcele z barako in še par drugih. Za nekaj časa lahko živite v baraki kjer sem jaz bival z družino, ko sem prišel sem. V njej ni ravno udobno, a se da živeti. Razumljivo, Žiga, čim bo parcela prodana boste moral drugam.«
»Gospod Jack, koliko pa stane ena vaša parcela?«
»Trenutno je na prodaj za petinsedemdeset funtov, čez eno leto pa bo sigurno treba odšteti malo več.«
»In tista z barako, koliko zahtevate za tisto?«
»Ravno toliko. Barako bo tako in tako treba podreti.«
Pri mizi sva gotovo sedela par ur in razpravljala, predno sva se pogodila, da mi je parcelo z barako vred prodal za enainsedemdeset funtov.
V trpljenju, ko duša si išče tolažbe in miru, je Božja ljubezen v sočloveku živo upanje za jutrišnji dan. V baraki ni bilo ne vode in ne elektrike. Kuhalnik je bil na petrolej, zraven okna je samevala težka lesena miza in dve stolici. Za zaveso v drugi polovici barake je bila zakonska postelja in stara omara, čisto ob steni v kotu pa je slonelo davno pozabljeno žensko kolo. Jack mi je dejal, da lahko vse obdržim, saj bo sicer on vse to odpeljal v smeti. Oranža ob baraki je bila v polnem čebeljem bučanju. Svet mi je pri priči postajal lepši in lepši. Pretresljaji, ki so mi še včeraj grozili, da me oropajo za razsodnost, so postajali iz ure v uro manjši. Čez par dni meje Jack odpeljal k zdravniku, ki mi je napisal zdravniško karto in me oprostil dela. Država mi je dala neke vrste začasno pokojnino in mi tako odobrila brezdelje, ki mi je dalo refleks misli in hipni trenutek čudne zanesenosti. Nikoli prej v življenju nisem jedel na tuj račun. V boju s samim seboj sem že razmišljal, kako bi ozdravil svojo senco in se čimprej zaposlil.
Obkladke z medom sem začel z največjo vnemo. Čez nekaj dni so mi sklepi še bolj otekli. Od nevzdržnih bolečin pa bi lahko vse noči prevriskal. Kaj sem hotel, uspeh sem pokazal Jacku, ki mi je zagotavljal, da to je dober znak. Sklepi so se vneli, a da po nekaj dnevih bo šlo na boljše. Svetoval mi je še, da naj si potem, ko si snamem ovoje, otekline namažem s pristnim oljčnim oljem. Joj, kako naj mu ne bi verjel!
Pomlad je neopazno prešla v poletje, pojavljali so se nadpovprečno vroči dnevi. S severa je zapihal suh puščavski veter in pošteno ogreval. Po poldnevu ko sem računal, da je pesek ob morju dovolj razgret, sem sedel na žensko kolo, ki sem mu takoj po vselitvi v barako zamenjal gume ter ga podmazal. Počasi sem se odpeljal na plažo. Ure in ure sem se potem krepelil v vroči kopeli nakopičenega peska. Vzelo mi je celo poletje in toplo jesen, da sem si nekoliko opomogel in se raziskril. Za zimo sem si nabavil tople obleke. Nogavice sem nosil vedno volnene, v bolj mrzlih dneh pa kar dvojne. S kolesom sem vsak dan obkrožil predmestje in se utrjeval. Povsod, kjer sem vandral, povsod je bila v mojih mislih, kjer je noben drug ni videl, Cilka, ki je hodila ob meni in mi vlivala poguma.
Minili sta skoraj dve leti odkar sem prišel v to mesto, ko je podjetje Minuzzi začelo kopati temelje za hišo zraven moje parcele. Gledal sem razoglave delavce, ki so, ne da bi klečali tako kot sem moral jaz v Nangwarry, dobre volje vihali kramp in lopato. Opoldne, ko so imeli kosilo in oddih sem se jim pridružil in z njimi poklepetal. Bili so sami Italijani, nevešči angleščine, tako kot jaz sam. Bili so zadovoljni, da so lahko z mano izmenjali misli, ter povprašali: od kod, kje, kako, zakaj, kam in drugo.
Izvedel sem, koliko zaslužijo, koliko imajo nadur, koliko je zaposlitve pri malem podjetju? Čim sem se prepričal o možnostih zaslužka sem takoj zaprosil za delo in si čez par dni začel z njimi v potu svojega obraza si služiti kruh. Pozoren na zdravje delal sem golorok in v kratkih.hlačah Sprememba zraka ter veliko gibanja na soncu sta mi dobro deli, da sem se že po enem letu golorokega obračanja proti nebni toploti ter z raznimi žavbami, ki sem jih še vedno uporabljal, kljub naporu skoraj popolnoma osvobodil nadležne bolezni.
Dela je bilo res veliko. Novi Avstralci so kar naprej prihajali in bilo jim je potrebno dati streho. Nekega dne mi je podjetnik dejal: »Imaš parcelo, zakaj si ne sezidaš hiše? Cene gredo vsak dan gor. Čez leto ali dve te bo hiša stala veliko več.« Mislil sem, da si hoče, kot vsi trgovci, pač napolniti žepe. A pozneje sem le uvidel, da mi je hotel dobro. Odpeljal me je na banko, mi zagotovil delo in ko so mi bankirji odobrili denarje takoj začel z gradnjo.
Gnezdo sem imel izplačano, a o moji Cilki ni bilo nobenega glasu. Stari dobrotnik Jack mi je priporočal, naj si vzamem za ženo neko Bolgarko; da bo dobra zame, da mi ne bo žal. Vedno sem se izgovarjal, da imam dekle in da skoro utegne priti. Samemu mi je v prazni hiši med gluhimi zidovi kmalu postalo neznosno. Imel sem jih že nad osemintrideset na grbi. Želel sem si družine in normalnega življenja. Vsekakor nisem hotel prelomiti obljube; slutil sem, da je nekje ljubezen, ki hrepeni po meni.
Navkljub puščobi sem bil najraje sam. Sredi kuhinje sem se usedel na stolico in ko mi je črno bela mačka skočila v naročje, sem jo ure in ure gladil in zraven modroval. Dobro sem se zavedal možnega preloma Cilkine obljube, a čeprav se mi je nebo temnilo že pred zoro, nisem opustil upanja. Njena postava je živa stala pred mano. Njene plavo modre oči so mi sijale bolj živo, kot najbolj svetli rubini. Njena nepozabna sladko nasmejana usta niso hotela iz spomina. Želel sem jo s slastjo strastno objeti...
Dneve in dneve sem bil tiho, ne da bi s kom spregovoril besede. Vsak dan sem bolj otopeval, izgubljal zanimanje za svet okoli sebe in čakal, da je sonce šlo mimo. Sitemu vsega nesmisla mi je tišina pričela pritiskati na živce. Neverke so mi postajale vsak dan manj pomembne. Besede mi niso hotele priti same na jezik, slutnja mi je dala spoznati, da mi upanje počasne smrti umira. Vse želje in hrepenenja, ki sem jih imel zaprte v prsih samotnih štirinajst let - od vsega tega je bila le teža žalosti v bolečem srcu. Upravičeno sem si priznal, da sem prerano vzbrstel ter da verjetno na mojih vejah nikoli več ne bo sadu.
Lepega dne je na vrata potrkal poštar in mi izročil telegram, kar je bilo zame nekaj neobičajnega. Kaj neki je? Janko, ki je po enem letu prišel za mano iz Nangwarryja v Adelaido, je živel v sosednjem predmestju Seaton. Zvečer, ko sem vedel, da je prišel iz službe, sem sedel na kolo in se odpeljal k njemu s prošnjo, da mi objasni vsebino. Janko je vzel papir v roke in ko je prečital, sva oba onemela.
»No Vidiš, Žiga, končno si dočakal!« Ovil je roko okoli mojih ramen in slavnostno ponovil: »Iščem te že celo večnost. V soboto sedemnajstega ob pol devetih zjutraj me počakaj na Franklin avtobusni postaji. Toliko vsega si imava povedati. Tvoja Cilka.«
Ker se je že mračilo, sem z lahkoto skril čustva. Zijal sem odprtih ust, ne da bi vedel, če bom zajokal ali se zasmejal. Kot mutec sem se zazrl v nevihtne oblake, ki so se zbirali nad zalivom St. Vincent, srce pa mi je gorelo od pričakovanja. Stisnile so se mi prsi in zatiščalo me je v grlu. Resnično sem se bal, da mi bo po izolirani samoti dolgih let od veselja odpovedalo srce.
Čakal sem jo zvesto kot pes gospodarja. Prišel je avtobus, in prišla je Cilka. Potrebna drug drugega sva se objela in obstala objeta, kakor bi hotela v taki drži ostati vso večnost. Čim sva prišla domov in vstopila skozi vrata, je v posesivni potrebi ovila roki okoli mojega vratu in pričela pritiskati telo bliže in bliže vame. Potegnila meje h kavču, globoko sopla in mi odpela jermen hlač, me povlekla na kolena, si odpela bluzo, ter si začela odstranjevati obleko nakar se je razkoračena sesedla na kavč.
»Zakaj nisi pisal? Iskala sem te in spraševala zate vsepovsodi, celo v Brisbane in v Coomo sem šla povpraševat, ker nisem in nisem mogla živeti brez tebe.«
Glas se ji je vidno tresel, ko mi je polglasno šepnila: »Sem poročena, v Newcastlu imam moža in otroka. Poročena sem, a z možem nimava nič skupnega. Oprosti, oba sva kriva! Tako dolgo sem te iskala, da sem nazadnje obupala.«
»Sem te iskala, sem te iskala! Kaj si šla iskat pamet v Brisbane in v Coomo? Na davčnem uradu bi vprašala, tam vedo prav za vsakega kje je, kaj dela in koliko zasluži.«
V tistem bežnem trenutku mi je bilo, kot bi mi ugasnila luč sveta. To je bil gotovo najbolj žalosten dan mojega življenja. Vse kar sem videl na njenem obrazu so bile njene razgaljene prsi in bela razkoračena bedra, ki mi niso pripadala več.
Stopila je k oknu in se prijela za zaveso. Zrak je bil suh in neznosen. Muha enodnevnica je pobrencljevala po oknu in jezno dušila tihoto med nama. Po daljšem presledku sem suha usta ovlažil s hitrimi mlaski olajšave in z muko spregovoril:
»Zakaj si mi to naredila? Če je tako, potem nimava nič več skupnega in med nama je konec. Danes je ljubezen v meni umrla in prav nobene možnosti ni, da bi se spet prebudila.«
»Tepec, ti si imel svojo odgovornost, jaz svojo. Življenje ni bilo lahko. Vsa leta sem te zvesto ljubila in čakala edino nate. Zakaj nisi dal komu vedeti kje si? Mar bi morala ostati večna devica? Zdaj nikar ne dolži mene, da ti nisem ostala zvesta!«
Grizla si je ustnice in na obrazu ji je visela vidna užaljenost.
Mojih sanj je bilo konec. Počasi sem s težavo dvignil pogled in tuhtal njen lep obraz, da bi se dokončno prepričal.
Postalo ji je slabo: S še vedno razpeto bluzo in razočarana je lovila zrak. Z znojem na čelu se je oprijela mize. Brez besed in na pol zaslepljena od solz se je usedla in si podprla brado.
Smilila se mi je v dno duše, zato sem jo ogovoril kolikor sem mogel nežno:
»Cilka, bodi no pametna! Ne morem in ne morem, da te osrečim na račun tvoje družine. Ne morem nekomu odvzeti žene in matere otroku. Gotovo ti je duhovni pri poroki povedal, da ‘tega, kar je Bog zavezal, naj človek ne razvezuje.’ Ti imaš družino veš čemu se trudiš in čemu živiš. Jaz pa bom ostal s prazno hišo in z denarjem na banki za katerega ne vem komu ga šparam.«
Usedel sem se na nasprotno stran mize. Dvignila je glavo, si podrgnila nos in zakričala v mojo odpoved: »Vem, da življenje ni bilo lahko ne zate in ne zame; a moje srce je in bo vedno pripadalo tebi. Časi so sedaj drugačni, kot so bili takrat, ko sva se midva zaobljubila. Zakonci se zdaj ločujejo in se spet poročajo. To ni zdaj nič nenavadnega.«
Premišljeno je segla v torbo, vzela iz nje robec in si obrisala cmerave solze. Stopil sem k omari prinesel steklenico črnine, dva kozarca in nalil obema. Prej kot je segla po ponujenem, je vstala.
»Grem v kopalnico, da si osvežim obraz.« Vstal sem in ji z roko pokazal vrata. Na hodniku seje spet obesila name, zavila svojo nogo okoli moje, se mi vsesala na usta in tiščala vame, dokler nama ni sapa pošla.
»Draga,« sem poskušal zlepa, »najine takratne obljube ne veljajo več. Veš, da si poročena, zakaj si zdaj prišla motit moj mir? Morala bi vedeti bolje. Žanješ, kar si sejala. Bog ve, da med nama je konec.«
»Žiga, ti si brez vsake prizadevnosti živiš v časovni neskladnosti; četudi si analfabet, bi moral imeti širši pogled v današnji čas. Saj ne veš, če ti bo sonce še kdaj sijalo. Glej, ko boš obnemogel, ne boš imel nikogar, da ti bi pomagal. Zakaj preprečuješ najino srečo, ko sem ti odkrila vse skrivnosti moje duše? Kaj sem jaz vedela kje si!«
»Cilka, Cilka, Cilka! Ne morem ti ugoditi, ti si poročena. Sama si nalagaš breme žalosti. Nisem več tisti, ki si z njim ličkala koruzo. Vojna in svet sta me spremenili. Vsa ta negotova leta so me naredila čustveno mrtvega. Vse življenje prenašam krivice. Kaj vem, morda je to moja usoda.«
V srcu seji je zopet vžgal plamen očitka: »Ne, ne Žiga! Ne dolži vojne za vse! Življenje je tako kot si ga ustvarimo. Ni vse usoda, ne dobro in ne slabo; lahko bi bilo bolje če si ne bi izbirali slabega. Zavedaj se, moja ljubezni do tebe je neusahljiva. Naredila te bom srečnega in ti bom dobra žena.«
Prišla je iz kopalnice z osveženimi očmi, spraznila kozarec in podaljšala mučno tišino. Kar iznenada se je povlekla niže na stolici in z njenimi koleni toplo objela moje. Potem je preračunano stegnila nogo in začela z njo brkljariti v mojem mednožju, da bi mi vžgala ljubezen. Bilo mi je že od sile nerodno in sem vzkipel:
»Kaj si znorela? Z mano ne boš prešuštvovala!«
»Kaj sem pri sedemintridesetih zate prestara?«
Potil sem se, saj nisem več vedel, kako naj ji drugače objasnim.
»Ni to, Cilka. Sedaj, zrela si še lepša, kot si bila v rosni mladosti. Si bolj negovanih lic in bolj privlačno oblečena. No, naj ti še povem, da si razcvetena v prav žlahten cvet.«
»Zakaj se me potem tako braniš? Uf, kako sem nesrečna!«
»Ja nesrečna si in če ostaneš tukaj boš še bolj nesrečna; nesrečen bom jaz in nesrečna bo tvoja družina.«
»Joj, kako si trmast!«
Prinesel sem že tretjo steklenico vina in zvrhano nalil
kozarca.
»Saj sem imel tudi jaz priliko, da se oženim. Sosed Jack bi mi rad vsilil Bolgarko. Na Sardiniji so se črnolaske marsikdaj ozirale vame. Tam je svet v jesenskih večerih in v očarljivih barvah vedno dovolj romantičen za ljubimce, ki so do skrajnosti zaljubljeni. Sam zrak diši po ljubezni in intimnosti. Samo namignil bi dekletu, jo pospremil domov in bi jo že moral poročiti. Vedi, Cilka, da si nisem drznil. Pet let sem se zatekal k tvojim solzam zavitim v robcu, ki si mi ga ob zadnjem slovesu stisnila v roko. Pet let sem na Sardiniji kljuboval samo zato, ker sem ti dal obljubo.«
»Se spomniš, ko sem ti rekla, da bova imela deset otrok?«
»Kaj se ne bi spomnil!«
»Torej, če se ne moreva združiti, tu ni zame nič. Biti vsaksebi bo ravno tako boleče. Ker ne morem spremeniti tvojega mišljenja, je najino življenje zdrsnilo nazaj tja, kjer je bilo prejšnji teden. Zdaj vem, za vedno vsak zase ne bova nikoli več srečna.«
Oči, ki so ji bile še vedno plave bolj kot pomladno nebo, je imela živo uprte vame. Njeni gibi so bili kot vedno elegantno ženski. Njene čudovito oblikovane noge, ovite v temne najlonke, so mi do skrajnosti burile kri.
»Cilka ti me ne razumeš,« sem spet pričel. »Čeprav imava oba duha, si ti imela vedno več vere v sebi. Vedno sem te imel za pošteno in modro dekle. Tudi sedaj, ko vem, da sva drago plačala najino neumno in brezkončno zaljubljenost, ne bi rad mislil o tebi drugače. Bila si, in še vedno si: moje sanje. In tako naj ostane!«
Ura je bila že skoraj dvanajst in ker je Cilka prejšnjo noč na avtobusu slabo prespala, se je na moje zadnje besede odklonilno zazrla v vrata in poveznila glavo na mizo. Oba sva bila opita, kaj sem hotel! Potrepljal sem jo po rami, a ni bilo odziva. Previdno sem jo dvignil, jo kot otroka odnesel v svojo posteljo ter jo pokril s tanko odejo. Sebi sem pogrnil na kavču in težke glave zatisnil oči.
Ko se je zjutraj oprhala in uredila, je prišla v kuhinjo, kjer sem pražil slanino in jajca ter z jokavim glasom spet pričela:
»Daj, sprejmi me, Žiga! Zakoni ne trajajo več tako dolgo kot nekoč. Si pozabil kako si mi dvoril in s poljubi zagotavljal zvestobo? Zakaj me ne razumeš? Prišla sem zaradi tebe.«
Malo je pomislila in spet spregovorila. Govorila je jasno, in jasno je povedala kar je mislila.
»Se spomniš tistega večera, ko sva si prisegla večno zvestobo? Se spominjaš vročih poljubov? Se še spomniš zadnjega slovesa, kako je bilo za oba boleče? Usmili se me, vsaj zaradi mojega prizadevnega iskanja!«
Zastremljena v izhlapevanje vročine iz skodelice kave, mi je, kot da bi hotela obrniti usodo, z vso vnemo pihala na dušo, da nisem več vedel, kako bi se branil.
»Da, da, Cilka! A zdaj je druga pesem kot takrat v skednju. Zdaj si poročena in imaš otroka. Ko si mi to povedala, sem v srcu umrl in nikoli več me ne boš čustveno obudila.«
Po kosilu sem videl, da je bolj umirjena. !z oči ji je izginil tisti osvajajoči blesk. Končno je priznala svojo napako in razglasila: »Ker
očitno nimam tukaj več kaj iskati, grem nazaj v svoje obupno brezno.«
Obula si je čevlje z visokimi petami, nadela svilene rokavice, ki so segale do komolcev, in stopila na prag. Zunaj je pihal rahel veter in nama prijazno božal lica. Zadnjih dvesto korakov pred avtobusno postajo sva stopala z razumljivo žalostjo s počasnimi in kratkimi koraki, kot bi bila na romanju v pekel. Pri avtobusu se mi je še poslednjič z vso težo naslonila na prsi:
»O ti moj revček! Tega nisem pričakovala.«
Ostala je naslonjena name, dokler se ni zjokala. Potem ko je dvignila pogled je samo še, kot v požirkih hlipala. Po odhodu avtobusa sem se počutil osamljenega, kot še nikoli prej. Razmišljal sem o jutrišnji prihodnosti, hotel sem stopiti pred avtobus, ki seje po polžje pomikal s postaje, in ji ukazati naj sestopi. Ne vem kaj je bilo tisto, kar meje držalo na mestu. Stal sem, kot kol zapičen v zemljo. Navkljub vsemu priznal sem si, da bi jo raje imel kot vrečo zlata. Z izgubo Cilke sem bil ob vse, kar sem kdaj koli imel...
Z odhodom avtobusa se je odpeljalo tudi Žigovo upanje, kar ga je še bolj porinilo v osamljenost. Res je, da je že prej redkokdaj prišel med rojake, po tem srečanju s Cilko pa ga sploh ni bilo več blizu. Marljivo je delal in v delu utapljal svoje bridkosti vse dokler mu čez leta nekega dne ni prišlo vse do vrh glave. Vprašal se je, kam bo z vso to bogatijo. Sit vsega slabega in dobrega, seje opogumljen s strani sodelavca usedel na svoj davno podedovan star ženski bicikel in se odpeljal k zdravniku. Izmislil si je in potožil, da ne more zadrževati blata, kar ga spravlja v zadrego in sramoto, a si ne more pomagati. Izkušen zdravnik mu je velel naj mu pokaže dlani. Ko je videl žulje, mu ni mogel ugovarjati. Povedal mu je, da je to posledica dolgotrajnega napornega dela in napenjanja. Žiga se je zdravniku zasmilil in ga, čeprav je bil zdrav kot riba v vodi, pri komaj petinpetdesetih letih starosti predčasno upokojil.
Žiga ni imel nikoli avtomobila in ni imel vozniškega dovoljenja. Rekel je, da na cestah ljudje prehitro umirajo. Zadovoljil se je s svojim kolesom, s katerim je še posebej sedaj, ko je bil v pokoju, prevozil vse ulice svojega predmestja. Zbiral je starino, ki so jo ljudje dali na pločnik in je bila namenjena za odpadke. Kar mu je bilo všeč je nabasal na prtljažnik in odpeljal domov. Doma je polomljeno popravil, prebarval in prodal, tako da je, skromen kot je bil, lahko vso pokojnino odnesel na banko.
Dolgo sem bil prepričan, daje bil Žiga izredno plah in sramežljiv. A temu ni bilo tako. Če je šlo za bistvo resnice, se je vedno evforično uprl.
Nikoli ga nisem videl pri maši in ne vem, če je kdaj prestopil cerkveni prag. V gostilno je šel samo takrat, ko mu je zmanjkalo vina. Pil ga je zmerno, a vedno najcenejšega. Ker ni imel kdo umazati, je hišo očistil samó vsake kvarte. Včasih, ko se ni nadejal da pridem, sem ga presenetil. Postal sem za vogalom hiše in poslušal, kako se pogovarja z mačko, ki mu je sedela na kolenih. Ogovarjal jo je, ji mahal z roko, jo gladil in ji sam bogsigavedi kaj zatrjeval, kot da bi mu bila mati. Povem naj še, da je imel rad otroke, ki so ga spoštovali in cenili. Popravljal jim je kolesa in jim dajal čokolado ter druge sladkarije. Poleti ko je bila vročina pa je katerega poslal po dvakilogramsko škatlo sladoleda, da so se z njim vred vsi pošteno posladkali in ohladili. Če je spregovoril v družbi, je govoril običajno o vremenu, da ga je bilo včasih res mučno poslušati.
Ostarel je in se pričel izgubljati. Ko sem kakšen dan prišel, je bil kot na robu norosti. Zgražal se je, da mu sosedje špricajo na prag in pod vrata strup, da mu kradejo ter da so mu odnesli to in ono. Prosil me je, da sem ga vozil od zdravnika do zdravnika, ko pa mu nobeden ni znal pomagati, tako da se je že meni zdelo zamalo. Zadnjih deset let je bil skoraj popolnoma plešast, le nekaj lasje imel, ki jih je pustil, da so mu viseli čez ušesa. Tudi duševno je bil še bolj povlečen vase - bil je samosvoj sedeminosemdesetletni čudak.
Oh, in še ena zadnja reč!
Žigova Cilka je iz Adelaide odšla nazaj k svoji družini v Newcastle z ranjenim srcem in se od bridkosti zapila. Pila je v družbi in pila je sama na skrivaj. Mož jo je ljubil in vdano prenašal, ni ji pa znal in ne mogel pomagati. Ugasnila ji je sila življena. Njeni spomini na mlado ljubezen so ji otežili in zagrenili cvet življenja. Še ne štirideset let stara je umrla od sfrknjenih jeter.
ŽUPANOV ŽIGA (Primorčeva izpoved)
Pregled in korektura: p. David Šrumpf OFM
Oblikovanje platnic: Anna Maria Župančič
Za nesebično pomoč sem obema prisrčno in toplo hvaležen.
Avtor: I. B. Legiša
