Po 33 letih, če prištejem še leta svoje otroške vere, po 45 letih katoliške pripadnosti zapuščam rimsko-katoliško cerkev – in po kakih 17 letih odhajam z delovnega mesta Katoliške akcije krške škofije na Koroškem. Ne odhajam niti v jezi niti v kaki zameri, ne iz razočaranja in ne iz nezadoščenosti, ne zaradi kake krivice in ne zaradi kake užaljenosti. Ko bi šlo za kar koli od tega, bi tudi ne imel nikakega opravičila in prav tako ne razloga, da se poslavljam s tako obširnim pojasnilom. To pojasnilo sestavljam zato, ker so razlogi mojega odhoda veliko globlji in zadevajo vsakega vernega in v veri iščočega človeka, tako tudi vse moje kolege in predstojnike. Pojasnilo dolgujem vsem, s katerimi sem ves ta čas poklicno sodeloval ali jim bil poklicno kakor koli odgovoren, saj moj primer zadeva mesto v Svetem pismu, kjer smo poklicani, da pričujemo, pa naj bo »prilično ali neprilično« in da razgrnemo razloge svojega upanja: »Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15) ali: »Vam pa bo to dalo priložnost za pričevanje« (Lk 21, 13-14). Res je, nihče me ni po tem, kar bom tu napisal, povprašal, a domnevam, da bodo to storili moji predpostavljeni, ko jim bom sporočil svojo odločitev. Vprašati pa me utegnejo tudi naši partnerji, s katerimi sem po službeni dolžnosti sodeloval, in sem tem prav tako dolžan poštenega odgovora. S svojo odločitvijo se namreč poslavljam tudi od njih.
Med vsemi službami, ki sem jih v življenju opravljal, ta pri Katoliški akciji krške škofije gotovo ni bila med slabšimi. Kolegi so bili do mene pretežno prijazni, kooperativni in v glavnem korektni – nobene pritožbe nimam nad svojimi predstojniki; delodajalec, torej krška škofija, je bil zame dober in razumevajoč delodajalec. Od vseh se torej poslavljam s hvaležnostjo in številnimi lepimi spomini. V tej ustanovi sem se veliko naučil, brez nje veliko stvari, predvsem takih, ki zadevajo mojo vero, nikoli ne bi spoznal, torej tudi ne tistih, ki so mi pripomogle k verskemu spoznanju, zaradi katerega verska doslednost zahteva od mene izstop in odhod.
Odhajam – in moram oditi, tudi ko bi mi vsi drugi razlogi to branili – ker cerkev, v kateri sem do sedaj delal in ji pripadal, ni tista, ki bi vodila svoje vernike v odrešenje, in to je zame glavni razlog pripadnosti ali nepripadnosti, saj to po vsem, kar mi je povedala Božja beseda, pa tudi opazovanje cerkvenega dogajanja in besed ter dejanj njenih voditeljev, ni Kristusova cerkev. Rimska katoliška cerkev je vera in ustanova rimskega cesarja in je to ostala tudi, ko cesarstva že davno ni več, in bo to ostala, ko bo cesarstvo spet tu, kakor se že napoveduje in zarisuje pred našimi očmi, čeprav so imena za stare stvari drugačna in na prvi pogled nekaterim te povezave ni mogoče odkriti. Odhajam, ker uči in oznanja ta ustanova popačen evangelij in tako zavaja milijone in stotine milijonov svojih pripadnikov, da se od Jezusa Kristusa, skozi katerega edinega gre pot odrešenja, vse bolj oddaljujejo, namesto da bi hodili za njim, kakor nam je sam naročil. V tej ustanovi pa zaznavam tudi vedno več izpolnitev starozaveznih in novozaveznih prerokb, ki kažejo na to, da bo prav ta najbolj odpadla od vseh odpadlih po imenu krščanskih cerkva pripravila religiozno ozadje za Antikristov nastop in boj proti svetim resnične Kristusove cerkve, ki bo trpela preganjanje kakor še nikoli prej. Napačna cerkev, ki jo še v zadnjem hipu, ko gre za mojo odrešenjsko usodo, zapuščam, skuša s svojimi demonskimi nauki, o katerih govori apostol Pavel v svojem pismu Timoteju (1Tim 4, 1) zriniti našega Odrešenika in edinega srednika med Bogom in človekom na drugo ali celo še na kako nižje mesto, na njegovo mesto pa postaviti malike v izmišljeni povezavi z velikimi ljudmi vere, kakor Jezusovo resnično materjo Marijo ali pa kakor z nekaterimi, ki jim je ta cerkev nadela poseben status »svetnikov in priprošnikov«, o kakršnem v Svetem pismu ni niti besede.
Eno najpogubnejših zlih dejanj te lažne cerkve pa je zanikanje Jezusove enkrat za vselej dosežene odrešilne moči v trpljenju in smrti na križu za našo odrešitev in iz tega izvirajoče milosti, po kateri bo odrešen vsak, ki bo vanj veroval in klical njegovo ime. To zanikanje se v strahotni nevednosti pri tistih, ki so zapeljani, ali pa hudobiji tistih, ki zapeljujejo, najbolj drastično izraža v razumevanju »bogoslužja«, kjer pri vsakokratni »maši«, ki jo v svoji zmotni razlagi imenujejo celo »sveta«, vsakokrat znova križajo Jezusa Kristusa, kakor da v svojem resničnem križanju njegovo delo ne bi bilo dopolnjeno, sicer res le »nekrvavo«, kakor to opredelijo, a vendar križajo in tako zanikajo prvo in resnično križanje in njegovo odrešenjsko zadostilnost. Kakor imajo sami »mašno daritev« za središče krščanskega življenja, tako je ta strašni sprevrženi obred v resnici središče prav satanskega nasprotovanja Gospodovi resnični enkratni daritvi enkrat za vselej – je v resnici črna Satanova maša v najbolj polnem pomenu tega pojma. Celo zanikanje Božjega stvarjenja sveta in človeka ne more biti hujše nasprotovanje vsemu zares Božjemu, kakor pa zanikanje enkratne (Rim 6, 10; Heb 7, 27) zadostilne smrti Božjega Sina, s katerim je odplačana človeška krivda, enkrat za vselej in za vsakega, ki to v veri sprejme in je tako rešen.
Da pa bi popačenost evangelija mogla učinkovito opravljati svoj sprevrženi misijon zavajanja množic od Kristusa proč k malikom, je potreben tudi povsem samovoljen in popačen pogled na Božjo besedo, je potreben razlagalni relativizem, je potrebna rezervacija avtoritarnih razlag za tim. »cerkveno učiteljstvo«, kar je že drugi totalni napad na Božji red, po katerem je ta služba pridržana Svetemu Duhu, ne pa posameznemu človeku ali kaki »ordinirani« človeški skupini. Podpis Svetega Duha pri vodenju te cerkve je ponarejen. Hudo bogokletstvo, neodpustljivi greh zoper Svetega Duha bi namreč imeli, če bi trdili, da so tako hude zgodovinske in verske zmote, kakor jih izpričuje tisočpetstoletna zgodovina te cerkve, bile delo in navdih tretje Božje osebe – Svetega Duha.
Rimskia cerkev, ki svojo striktno hierarhično organiziranost utemeljuje s potrebo po edinosti, je na vrsto načinov razdeljena in sprta sama v sebi (»Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati« - Mr 3,24; »On pa je poznal njihove misli in jim je rekel: ,Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši’« - Lk 11,17)
Zunanja razdelitev, ki je vidna na prvi pogled, je razdelitev na doktrinarni, pastoralni in uresničevalni del – vsi trije deli pa so med seboj globoko neskladni. Tako na primer rimska cerkev v svoji doktrini Božji besedi vsaj načelno priznava če že ne najvišjo avtoriteto v nauku, pa vsaj pridruženo tim. »tradiciji«. Na pastoralni ravni duhovniki te iste cerkve Sveto pismo poljubno relativizirajo in po svoji potrebi interpretirajo, kar je v nasprotju z doktrinarno pozicijo SP. Na uresničevalni ravni, se pravi na ravni vsakdanjega verskega življenja, pa zapovedi in prepovedi Svetega pisma preprosto ignorirajo ali ravnajo celo naravnost v nasprotju z njegovimi normami, ki so norme Boga samega, ki je resnični avtor svoje Besede. Tako je zadnja raven v nasprotju z obema prejšnjima. To pa ni le razdeljenost vse cerkve po njenih strukturnih stičiščih, temveč je to verovanjski prerez in podoba vsakega njenega posameznega pripadnika, posebej pa še verskega »učitelja« in »službenega duhovnika« od najmanjšega kaplana do rimskega škofa, ki ga blasfemično imenujejo z oznakom, ki v Svetem pismu gre samo Bogu: »Sveti Oče«!
Čisto razumljivo je vprašanje: »In za to spoznanje si potreboval kar 17 let te službe tako blizu katoliškega oltarja, vodstva in učiteljstva, ko si že prej prav toliko let bil katoličan po lastni izbiri in brez vsake prisile?«
Upam, da sem s svojo odločitvijo, da po svojem odhodu v svoji starosti 59 let postavljam na kocko svoj vsakdanji kruh, ne le svojega, temveč tudi kruh svoje družine, vendarle dovolj verodostojen, da te odločitve nisem sprejel iz kake lahkomiselnosti ali iz kakega trivialnega razloga. Zelo dobro sem vso stvar v sebi premislil in kar preveč dolgo sem tudi okleval in iskal možne kompromisne rešitve. Tako je bila moja prva odločitev pred skoraj dvema letoma ta, da do upokojitve vztrajam v cerkvi, ki jo sicer imam za napačno, a v njej delujem tako, da bo to v skladu z mojo vero. Bog tega ni sprejel in mi je poslal vznemirjenost vesti, ki me ni pustila pri miru in me je potiskala k čisti in pošteni odločitvi. Danes ne morem drugače, edini odlog, ki sem si ga dovolil, je ta, da sem sklenil delovno leto in ne puščam za seboj nedokončanih in sredi dela prekinjenih programov in projektov, s čimer bi škodoval svojemu delodajalcu, to pa ne bi bilo v skladu z mojo spreobrnitvijo.
Vse skupaj pa se ni začelo šele pred dobrim letom, temveč davno prej. Tudi to bi rad tu pojasnil, saj to pismo ni samo slovo, temveč je tudi vabilo – vabilo v takem smislu, da bi slovesa naj sploh ne bilo, saj bi se v najboljšem primeru vsi skupaj napotili za Gospodom, kakor nas vabi in mu le redki v resnici sledijo. Ne samo svoje neposredne kolege in predstojnike, tudi vse voditelje in učitelje katoliške cerkve krške škofije na Koroškem vabim, da globoko premislijo svojo vero, se spreobrnejo in verujejo evangeliju (Mk 1, 15); tisti med starešinami pa, ki so svoji cerkvi obljubili neoženjenost, a živijo, skrivaj ali celo očito, z žensko, naj nehajo živeti v grehu in naj se oženijo, naj bodo, kakor pravi apostol za škofe in starešine, »mož ene žene« (1Tim 3, 2).
Danes ljudje radi razumejo spremembe v veri in mišljenju, še toliko bolj v pripadnostih razne vrste, najprej v cerkveni, nato tudi politični, kot znamenje slabega značaja. Ne prihaja mi na misel, da bi branil ali celo moral braniti svoj značaj. Nič ne polagam v svoj značaj in njegovo morebitno trdnost, saj svoje rešitve ne upam najti v tem tako šibkem elementu človekove duše, pač pa v Gospodu, ki je tudi zame na križu odkupil več, kakor more biti in dati še tako lep in trden značaj. Tako predvsem velike državne cerkve, med kakršne sodi predvsem še rimsko-katoliška, živijo v veliki meri prav od strahu milijonov, da bi razodeli slab značaj, če bi se ravnali po svoji vesti, in ne več po tradiciji, v katero so bili rojeni in v kateri so bili vzgojeni. Odkrito priznavam, da sem raje neznačajen pred ljudmi kakor pa izgubljen pred Bogom. Če pridem do kakega novega spoznanja, in stoji za njim tako neizpodbitna (zame) avtoriteta, kakor je Božja beseda sama, potem bom tudi naprej brez dolgega pomišljanja vrgel svoj »značaj« čez krov in se raje oziral po Severnici Božjega vodenja kakor pa po bežnih izgubljenih utrinkih zgolj človeških ognjemetov. Nekoč, pred skoraj 30 leti me je moj še danes katoliški prijatelj pred veliko javnostjo močno pohvalil, da ko ugledam resnico, pustim vse in grem za njo, pa naj me stane kar hoče. Danes, ko delam nekaj podobnega, le da grem zdaj za vso resnico in ne le delno, kakor tedaj, ko sem pustil za seboj sanje marksistične utopije (čeprav nikoli član kake komunistične stranke) in se oprijel krščanstva v njegovi katoliški popačenosti (česar tedaj nisem vedel in videl), me seveda ne hvali (kar mi samo po sebi zelo prija, ker me potrjuje), saj meni, da resnico zapuščam, ne da bi mi mogel za to navesti en sam verski argument, se pravi navedek iz Svetega pisma; ko torej puščam za seboj rimsko zmoto in ravnam svoje krmilo po Božji besedi in ničemer drugem. Tedaj pred 30 leti me je osrečil za trenutek, danes me s svojim ugovorom potrjuje za večnost. Stvar je namreč taka: ko spoznavaš delno in samo delno zapustiš napačna izročila, jih veliko ploska, veliko pa ti kaže pesti. Ko pa spoznaš v polnosti – čeprav še vedno v Pavlovem motnem ogledalu! – ti ves svet razen redkih bratov v veri kaže pesti in ni nobenega, ki bi ti še ploskal: večine, ker te v tej zadnji izbiri zavračajo, tistih nekaj, ki s teboj enako verujejo, ker vedo, kakor nevarno je laskanje človeku na zemlji, četudi bi bil njihov motiv sam na sebi pravilen...
Moje dojemanje vsega katoliškega, ki sem si ga po desetih letih mladeniškega ateizma in marksističnega socializma in humanizma izvolil, je v nekem smislu ponovilo mojo prejšnjo držo. Ker sem zadevi pripisoval načelno neovrgljivo vrednost in veljavnost, sem po vrsti spregledoval vse, kar je bilo že na prvi pogled videti vprašljivo in navzkriž z duhom evangelija. Tedaj še nisem poznal danes tako razvpitih spolnih škandalov katoliških duhovnikov vseh mogočih rangov in pozicij, kakor to poznamo danes, a vendar me je marsikaj tudi tedaj bodlo v oči. Tako me je motila izumetničenost in teatralnost liturgije – čeprav nisem razumel, da je liturgija, tudi ko bi bila manj teatralna in afektirana, že sama po sebi nekaj Jezusu in njegovemu Duhu povsem tujega in za naše odrešenje nepotrebnega, da mu je celo v veliko oviro. Motilo me je vidno in očividno preziranje v katekizmu sploh spregledane celote druge Mojzesove zapovedi o prepovedi upodabljanja vsega svetega v nebesih in na zemlji. A mislil sem – kakšna zmota vendar! – da je to le nekaka stilistična napaka na cerkvi, ne pa bistveni del njene popačenosti v primerjavi z duhom Božje besede. Tudi disciplina celibata se mi je od vsega začetka zdela tuja evangeljskemu in apostolskemu izročilu, a sem v svoji prvi katoliški navdušenosti menil, da je to sicer nekaj nepotrebnega, a nebistvenega za to, kar cerkev v svoji zakladnici vendarle prenaša iz stoletje v stoletje.
V svojo nečast in sramoto pa moram priznati, da me je ves čas, skoraj do zadnjega, prevzemala ne toliko zunanja, arhitekturna, slikarsko-umetniška, pač pa predvsem intelektualna in poetična veličina rimske cerkve. Tu sem našel največja filozofska imena, tu sem si lahko izbiral tudi največja imena svetovne poezije, proze in dramatike, tu so bili doma veliki misleci, ki sem jih občudoval in se jim skušal, tudi v posnemanju, približati. To je bila moja resnična past. Hiša, sem si dopovedoval, v kateri prebivajo tako mogočna imena svetovne kulture, modrosti in umetnosti, je lahko samo prava hiša, pa naj bo v njej še toliko odbijajočih prostorov in stvari. Pripravljen sem bil odpustiti in pozabiti kršitve in preziranje celotnega Dekaloga, ko pa sem v njej lahko občudoval tako velika dela človekovega duha. In do zadnjega nisem spoznal, da stojim danes tako osramočen pred svojim Bogom in pred ljudmi, kako bo Bog na koncu tega na videz tako velikega »človeškega duha« osramotil in osmešil, kakor dela to v neki meri in v opozorilo živečim že zdaj sproti, v potekanju časa, ki še manjka do svoje izpolnitve. Skoraj vse do zadnjega sem nasedal tudi znameniti Boccacciovi paraboli o spreobrnjenem Judu v njegovi zbirki novel Decamerone, kjer dobi versko iščoči Jud, ko poroma na oglede v Rim, prav v nečednostih »večnega mesta« zadnje potrdilo za temeljno pravilnost rimskega nauka in cerkve, saj ustanova, ki kljub takim umazanostim tako dolgo kljubuje času, zares ne more biti napačna. Kakor Boccaccio, tudi sam nisem znal izračunati niti tega, da so po tem pravilu čudovito potrjena skoraj vsa človeška verstva, še bolj pa vraževerstva od začetka časov do danes, razen nekaterih najnovejših, ki pa so spet samo nove variante že zdavnaj obstoječih. Navsezadnje krščanstvo ni eno najstarejših verstev na svetu, ki še danes obstajajo, temveč prav nasprotno, eno najmlajših, tako rekoč zunaj konkurence tistih, ki bi jih Boccacciova sprevržena logika, pa čeprav še tako duhovito in paradoksalno zastavljena, še mogla potrditi. V tem je navsezadnje tudi skoraj ves skandalon judovske pravovernosti vse do današnjega časa. Jezusova zgodba je zanje enostavno preblizu, še skoraj brez prave zgodovine, da bi jo mogli jemati zares; mit prihaja namreč vedno iz nekega nepreštetega časa – Jezusova zgodba pa je datirana z imeni dveh cesarjev in z imeni njunih prokuratorjev v Siriji in Palestini – in za večino farizejsko in saducejsko verujočih Judov Mojzesovo poročilo že davno ni bilo več popisana resničnost, temveč samo še predzgodovinski mit...
Pred kakšnimi petimi leti se mi je dokončno porušila iluzija o katoliškem duhovništvu kot Gospodovem resničnem zastopništvu na zemlji. Povabljen na predavanje o »laikih« na teološko fakulteto v Ljubljani sem pred prvo vrsto, v kateri sta sedela vsaj dva škofa in vrsta najvišjih duhovnikov in profesorjev teološke fakultete ljubljanske nadškofije zavrnil razdelitev kristjanov na »laike« in »duhovščino«, hkrati pa tudi evangelijsko upravičenost duhovništva z ironičnim stavkom, ki se je glasil nekako takole: »Papež ima v svoji zavrnitvi posvečevanja žensk v duhovnice prav: cerkev nima pravice, da bi jih posvečevala. A papež svoje misli ni povedal do konca. Cerkev prav tako nima pravice, da bi v duhovnike posvečevala moške!« Kdor misli, da sem doživel tumult protestov in nasprotovanja, se moti. V prid cerkveni doktrini o laikih in posvečenih duhovnikih se ni dvignil niti en sam glas, občinstvo pa mi je naklonilo dolg aplavz!
Žal pa se je že veliko prej v meni podrla tudi še tista moralna stavba, ki jo rimska cerkev dejansko vendarle zagovarja in uči. Ker sem bil »kristjan«, se pravi katoliški kristjan iz svojega, iz zgolj človeških spoznanj in moči, drugače seveda ni moglo biti. Ne gre za to, da bi bil hudoben in bi hotel komu zavestno škodovati, a gre za to, da sem si neženirano jemal stvari, ki si jih ne bi smel vzeti. Vsak ali skoraj vsak poročen človek ve, da je mogoče zelo hitro zbrati zoper svojega zakonskega tovariša dovolj trdnih argumentov, ki mu v tem samogoljufanju dovoljujejo kompromis s kar dvema Mojzesovima zapovedima o Božjem naročilu čistega življenja. Na to žalostno pot sem že kmalu po osnovanju lastne družine in po rojstvu prvih dveh otrok stopil tudi sam. Najprej za kar precej let samo v obliki želje in grešnega dopisovanja, v »zreli« dobi svojega življenja pa, kakor da bi vse v meni ponorelo, tudi v dejanjih, ki jih danes močno in iskreno obžalujem, posebej še, ker tega, kar sem storil svoji družini, ne morem več popraviti. Vse to pa me nikakor ni motilo pri mojem občutku, da sem še vedno čisto normalen katoliški kristjan. Sicer se ne morem in tudi nočem sprenevedati, da tedaj ne bi vedel, kaj je celo po katoliški moralki in katekizmu prav in narobe, a do vsega tega sem imel pač nekako tak odnos, kakor ga ima »cerkveno učiteljstvo« do Božje besede v celoti, da je namreč ne smemo jemati tako dobesedno in moramo nanjo gledati z zgodovinskega vidika in konkretnega človekovega življenja in njegove danosti, se pravi relativno. Prav to, kar dela katoliška cerkev v celoti s Svetim pismom, to sem sam delal z njenim moralnim in katekizemskim naukom. Sicer jasno zapisana pravila sem jemal pač nedobesedno in »zgodovinsko«, res relativno, skrbno upoštevajoč vse svoje »življenjske danosti in okoliščine«, saj me je vse to v lastnih očeh opravičevalo in ne obsojalo. Naj jasno povem nekaj: ta primerjava naj niti v območju nano-dimenzionalnosti ne pomeni, da iščem krivdo za lastne grehe pri cerkvi, tudi ko jo imam za napačno. Krivda je absolutno moja, hočem le pokazati, kako tako ravnanje cerkve človeku posredno olajša pomiritev lastne slabe vesti.
A »grehi mesa« niso najhujši človekovi grehi, čeprav je vsak izmed njih sam po sebi smrten in je razdelitev na »smrtne« in »male« grehe cerkvena iznajdba, ki nima temelja v Božji besedi. Kaj pa sta navsezadnje storila hudega naša prva starša? Jedla sta sadje, moj Bog; nista kradla in ropala, nista ubijala in tlačila kogar koli. A do vsega dolgega in vedno daljšega seznama strašnih grehov današnjega časa je privedlo dejanje, ki ga današnji v vesti otopeli čas niti več ne bi prepoznal kot grešno. Saj, bi rekel naš sodobnik, če sta zgolj mirno jedla neki sadež in se tako upirala neki nerazumljivi Božji »kaprici«, a nista nikomur drugemu storila nič žalega, to vendar ne more biti kak greh... A tudi to, kar se je dogajalo v Auschwitzu, kakor na verigi grehov visi na istem sadežu iz raja, kakor vsi drugi grehi. Tam, kjer je iz Adamovih ust tekel nedolžni sok žvečenega sadeža, teče skozi vso nadaljnjo zgodovino prelita človeška kri! In tu nikakor ne bom ponovil strašne humanistične zmote, da bi zapisal »nedolžna človeška kri«, saj je bila samo kri enega in edinega človeka, namreč Bogočloveka Jezusa Kristusa nedolžna. (1Kr 8, 46)
Nezadovoljen s tem, kar sem imel na voljo v rimski cerkvi, sem si skušal kar sam nekako sestaviti vero, ki bi jo mogel v celoti sprejeti in po kateri bi bilo mogoče dosledno živeti. In med sestavinami te »komponirane« vere, kakor bi rekel katoliški teolog Zulehner, je sodil tudi okultizem, ezoterika, magija in druga praznoverja, ki jih Sveto pismo vsa označuje kot »gnusobo v Gospodovih očeh«. Prepotoval sem vse krive poti od joge do zena, od nihala do tarota, od astrologije do vedeževanja iz kave in kart. Posvetoval sem se z napovedovalkami usode, namesto da bi se posvetoval z Gospodom, v zvezdah sem iskal to, kar je pridržano Njemu, ki je zvezde ustvaril. In k tem zavdanim napajališčem sem vodil tudi druge in jih zapeljeval, jim s svojimi nogami krčil steze, ki vodijo k prepadom in v večno pogubo. Pot od zanesljivosti in zaresnosti Božje besede k njeni relativnosti je nujno tudi pot od Gospoda k Baalovim čarovnikom. In med svojimi dobrimi in veselimi katoliškimi soverniki nisem zaznal nikakršnega odpora, ne ko sem jih na ta kriva pota vabil in spremljal, ne, ko sem jih sam hodil. Nismo namreč bili pravo Gospodovo občestvo, kjer bi tako življenje in pojmovanje v trenutku sprožilo buren odziv zavrnitve in bratskega opomina, temveč smo bili samo interesna združba na ravni pajdašenja. Samo moja odgovornost in grešnost je bila, da sem take reči delal in tako veroval – odgovornost tistih pa, ki so popačili evangelij, je v tem, da ob vsem tem s svojo cerkvijo nisem imel nikakih težav, prav nasprotno, v njej sem užival veliko zaupanje in simpatijo, kakor sem v hipu, ko sem se oklenil Gospoda in njegove Besede, naletel na odločen in takojšen odpor in izgubo vsakega zaupanja. Lahko bi klical kače in hude duhove in bi ostajal sprejet – a v trenutku, ko sem začel zares klicati Gospodovo ime, ki nam je edino dano v odrešenje in nam ni dano nobeno drugo ime (Apd 4, 12), so zagorele vse žarnice cerkvenega alarmnega sistema in zatulile vse sirene njenega preverjanja. Seveda nikoli naravnost v obraz, saj bi bilo za kaj takega potrebno nekaj značaja, temveč po velikih ovinkih, po drugi ali tretji ali stoti roki. Isti ljudje, ki celo zoper škofovo izrecno prepoved, zganjajo razne oblike ezoteričnih praktik in pri tem celo glasno govore, da se ne bodo pustili nadzirati od svojega škofa, so zdaj kakor landsknehti cerkve poslani v lov za tistimi, ki so se medtem oklenili Božje besede in se odrekli službi demonov ter vse svoje življenje izročili Jezusu.
Vse te obrambne mehanizme rimske cerkve poznam še iz nekdanjega pogona, ki ga je name in moje demokratično misleče prijatelje uprizarjal komunistični režim v nekdanji Jugoslaviji. V sami mehaniki ni kake bistvene razlike, saj sta obe veri in cerkvi veri in cerkvi tega sveta. Razlika je bila le v tem, da je bil spopad s komunizmom, ki za seboj nima 1500 let izkušenj v rafiniranem zalezovanju, preganjanju in izobčanju, bolj neposreden, manj perverzen, manj maskiran. Nekdanji slovenski državnopravni »papež« mi je po telefonu – ko sem se pri njem, ki je tedaj sourejal »Naše razglede«, v katerih sem se zavzemal zoper smrtno kazen (česar danes ne bi delal), in so objavili oster napad režimskega komunističnega funkcionarja name in mi niso dali možnosti odgovora, čeprav mi je po zakonu o tisku pripadal, pritožil – prostodušno in naravnost povedal: »Pozabite zakon o tisku!« Tisti, ki me danes (skoraj izključno iz duhovniških vrst) pred cerkvenimi oblastmi denuncirajo kot »fundamentalista« (Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj beseda zares pomeni!) ali celo človeka, ki »uči novo vero« (vera, ki je svoji zadnji dogmi dobila šele v 19. in 20. stoletju, pripravlja pa že najnovešo o »Mariji kot soodrešenici sveta«, ta je zares nova in najnovejša!), mi v svoji zgodovinsko pridobljeni rafinirani hinavščini najbrž nikoli ne bi tako naravnost rekli, denimo: »Pozabi na Mojzesove zapovedi!«, saj zato imajo vendar katoliško eksegezo, po kateri lahko vsakemu kristjanu, kakor so to v vsej odurnosti tega postopka delali nad tistimi, ki so jih v nekdanjih stoletjih imeli pred seboj zvezane in izročene na milost in nemilost, »dokažejo«, da uči krivi nauk, če zgolj opozarja na nepotvorjeno besedilo Svetega pisma in ga jemlje zares.
Na vprašanje, ki mi ga ne izrekajo le drugi, bodisi iz poskusa, da bi me v moji odločitvi razumeli ali celo podprli, ali pa raje, da bi me moralno obtožili in diskvalificirali, pač pa si ga izrekam še pogosteje sam, zakaj sem vendar potreboval tako nerazumljivo veliko časa, da sem se dokopal do pravega spoznanja v veri in mu potem tudi sledil, najdem le delne odgovore. Kaj pa sem v zadnjih dveh letih, ko se je ta proces v meni pospešil in so uvidi drug drugega prehitevali, navsezadnje izvedel tako novega in šokantnega, da sem si nekega dne moral reči: Tako ne gre več!?
Da rimsko-katoliška cerkev ni sestavljena iz legij angelov, kakor bi rekel moj vztrajno katoliški prijatelj Rebula, mi je bilo jasno od samega začetka, ko sem se v svojem 26. letu vanjo vrnil. Zato je argument, da je moj spor s to cerkvijo neutemeljen, saj jo sestavljajo grešni ljudje, in se torej nimam pravega razloga od nje distancirati, ničen. Ne samo rimsko-katoliško, vse druge in tudi pravo Jezusovo Cerkev, sestavljajo sami grešniki, v tem pogledu med njimi ni nobene bistvene razlike, in če bi to bila ključna stvar, bi si lahko ta korak prihranil in mirno učakal svojo polno upokojitev v tej ustanovi. Vendar pa, ali bi bil moj prijatelj pripravljen tako argumentirati tudi glede fašizma, ki ga je sam doživljal, kakor ga jaz nisem, glede nacionalsocializma, ki ga je on doživljal še kot živa priča, jaz pa le v njegovih duhovnih nadaljevalcih, in glede komunizma, ki sva ga doživljala in prenašala oba, bi tudi tu mogel reči: Kaj pa pričakuješ, tudi fašizem, nacionalsocializem in komunizem sestavljajo pač samo grešni ljudje in ne angeli...? Zelo dvomim, da bi dal tem od vsega začetka protibožjim mišljenjem in praksam tak popust, kakor ga daje cerkvi, ki ima za seboj podobne zlorabe Božjega imena in je pri prvih dveh tudi sama v največji meri pritrjujoče sodelovala. Napoleon se je zgražal od gnusa, ko je po zasedbi Papeške države videl, kako so morali Judje v Rimu nositi čisto podobne oznake kakor pa v Hitlerjevem Rajhu. V čem je tu takšna razlika? In v času reconquiste (722-1492), ko so se morali po katoliškem zavzetju Iberijskega polotoka vsi muslimani in Judje, ki se niso bili pripravljeni dati krstiti, izseliti, veliko pa jih je bilo mučenih in sežganih po delovanju španske inkvizicije – v čem se to razlikuje od preganjanja kristjanov denimo v komunističnih državah? Seveda se razlikuje. V večini komunističnih držav kristjanov niso izselili ali sistematično mučili in ubijali, temveč so jih samo zatirali in jim puščali status državljanov z manj pravicami. Je mogoče grozodejstva rimsko-katoliške cerkve – ta je namreč posredno imela zadnjo in najvišjo oblast v vseh katoliških državah Evrope – razložiti s perverznim sofizmom, da pač tudi katoličani niso zbori angelov, temveč navadni grešni ljudje? Ko bi kdo v večini demokratičnih evropskih držav skušal tako razložiti pojav nacizma, bi končal na sodišču zaradi »obnavljanja nacistične dejavnosti«!
Že davno prej, ko sem sam še trdno veroval v katolištvo kot avtentično uresničenje Kristusove Cerkve, sem bil velikokrat pretresen ob tem, s kakšno lahkoto so (predvsem) duhovniki te cerkve obravnavali najbolj krvava poglavja njene zgodovine. »Že spet prihajate s temi čarovnicami« je bilo zelo pogosto geslo, s katerim so, namesto globokega obžalovanja, to temo odpravili. Naj bi ti gospodje danes z enako floskulo skušali odpraviti tudi temo holokausta, ko tudi pri nemškem preganjanju in pobijanju Judov niso bili brez svojega deleža tega v nebo vpijočega greha, da bi jim svetna sodišča morda odprla oči za to, kako govorijo o svojih nekdanjih žrtvah! S stavkom: »Že spet prihajate s temi Judi« se danes, hvala Bogu, ni mogoče šaliti, kakor se je žal še vedno mogoče cinično in nekaznovano šaliti z ljudmi, ki so morali prestajati najhujša mučenja in nazadnje smrt na goreči grmadi, ker so pač številni kleriki tistega časa svojo spolno obsedenost pomirjali s strašnim sadizmom, ko je niso smeli pomirjati z normalno ljubeznijo v postelji. Če hoče kdo izvedeti, kolikšna je mišljenjska in duhovna sorodnost ali kar istost med komunizmom in katolicizmom, je dovolj, če se pri kakšnem katoliškem duhovniku ali laičnem aktivistu pozanima za zločine katoliške inkvizicije. Dobil bo klasičen marksističen odgovor: »Treba je upoštevati razmere tedanjega časa...« Da tako misli marksist, je nekje razumljivo in po svoje celo opravičljivo, saj je eno od božanstev komunistične vere in cerkve prav ČAS, saj naj bi Čas tudi iz mrtve snovi ustvaril življenje in iz življenja nazadnje človeka. Če pa po isti razlagi seže poimenski »kristjan«, katoličan, to pomeni, da zanika veljavnost obeh zavez Božje besede, saj sta obe nastali v nekem času in torej lahko veljata samo v času in za čas, v katerem sta nastajali. Nič kolikokrat sem tudi v svojem neposrednem službenem okolju od kolegov, ki so študirali katoliško teologijo, slišal prav take razlage o pomenu Svetega pisma: Treba je upoštevati čas njegovega nastajanja... Deset Božjih zapovedi (2Mz 20-) bi se tako v katoliškem katekizmu, ki izvirne formulacije iz SP tako ali tako ponareja in skrajšuje, moralo glasiti nekako takole: 1. Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene – razen teh, ki jih časte danes ... 2. Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo – razen kadar gre za opremljanje katoliške ali pravoslavne cerkve ali lastne hiše s sohami in slikami ... 3. Ne izgovarjaj po nemarnem imena GOSPODA, svojega Boga – razen ko gre za politično propagando in cerkvena besedila – kajti GOSPOD v določenih časih ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime! 4. Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za GOSPODA, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela – razen če gre za pospeševanje narodnega gospodarstva – ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! 5. Spoštuj očeta in mater – če sta še pravočasno izročila svojim otrokom in dedičem svoj denar in premoženje, da ti zdravniki podaljšajo tvoje dneve – na zemlji, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog! 6. Ne ubijaj – če v to nisi kako prisiljen, kakor je to v raznih časih vedno drugeče ... 7. Ne prešuštvuj – v časih, ko to besedo še uporabljajo ... 8. Ne kradi – v času ko so stanovalci še v hiši ali ko je trgovina opazovana s kamerami ... 9. Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu – razen če bi ta lahko za to izvedel, ali če kak nepreviden simpatizer nacionalsocializma v cerkvenem časopisu objavi svojo popravljeno verzijo zgodovine nemških uničevalnih taborišč ... 10. Ne želi hiše svojega bližnjega – če imaš sam že boljšo! Ne želi žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu – kar pa ne zadeva njegov traktor, avtomobil ali jahto ... – Gotovo, sam bi se pri tej priči pregrešil zoper 9. zapoved o pričanju po krivem, če bi rimski cerkvi podtaknil, da dobesedno, v tej moji ironični obliki »dopolnjene« in karikirane zapovedi, dobesedno širi in poučuje. Tega seveda ne dela – a bi bilo prav to bolj pošteno – ta karikirana oblika bi bila namreč edina dosledna raba katoliško-marksističnega načela časovnega relativizma.
Kakšen odnos ima rimska cerkev do poštenosti in do »vračanja nasilno odvzetega premoženja«, ki je danes tako vroča osrednja tema rimske cerkve na Slovenskem, kjer je komunistični režim dejansko oropal to ustanovo velikega dela njenega premoženja in nasledniška država še danes ne doume preproste pravne logike, da je ukradeno ali uropano treba oškodovanemu lastniku brezpogojno vrniti, ne pa se iti ideološko »ugotavljanje porekla zajetega premoženja«, kakor levičarski del slovenske politične scene še vedno skuša z ideološkim krampom sramotno propadlega »socializma« izigravati zahteve pravne države in zavlačevati ter do onemoglosti komplicirati z vračanjem tega, kar je bilo nasilno odvzeto, medtem ko so levičarske stranke, ko so bile na oblasti, prav rade in brez zapletanja vračale odvzeto premoženje svojim pripadnikom, ki so večinoma potomci pred letom 1990 razlaščenih lastnikov. V tej točki ima rimska cerkev v Sloveniji pravno gledano povsem prav, saj je za državo predvsem enako vredna in veljavna pravna oseba, ki ji gredo iste pravice kakor vsem drugim fizičnim in pravnim osebam. Njena notranja problematika, ki države, predvsem pa še idejnim naslednikom nekdanjega komunizma absolutno nič ne zadeva, je vprašanje, ali je z verskega in duhovnega vidika primerno, da se tako poteguje za to, kar ji je nekdanja oblast na silo odvzela. Ta ista cerkev je namreč v času komunistične strahovlade po svojih najvišjih predstavnikih večkrat celo hvaležno pohvalila komunistično oblast, da je je »rešila skrbi za zemeljske dobrine in jo osvobodila za resnično versko delo na pastoralnem in zakramentalnem področju«, kakor si lahko vsakdo sam prebere v posameznih številkah ljubljanske Družine iz časa komunizma. Kako pa pojmuje ta ista cerkev pravičnost in dolžnost vračanja ukradenega in zaseženega, kadar je bila storilka takih dejanj prav ta cerkev sama, sem doživel pred kakimi desetimi leti v Celovcu, ko sem v pripravah na ekumensko prireditev ob vsakoletni januarski »molitveni osmini za edinost kristjanov« predlagal, da bi se ustavili pred celovško stolnico, ki so jo postavili protestanti, v času protireformacije pa jo je konfiscirala krška škofija in jo dala v upravljanje jezuitom, danes pa je to stolna cerkev krške škofije. Predlagal sem, da bi uporabili ekumensko priložnost in se opravičili protestantom za storjeno krivico, krški škof pa naj bi cerkev slovesno ponudil protestantom v vrnitev. S tem predlogom nisem prišel niti do ravni odbora za pripravo te vsakoletne prireditve. Celo moji najbližji katoliški prijatelji so se mi iz vsega krivičnega srca zakrohotali, kakor da imajo opraviti z medicinsko ugotovljenim blaznežem. To je torej »vračanje zaseženega premoženja« po katoliško! Ko bi tej cerkvi dejansko šlo za popravo zgodovinskih krivic, bi imela na tem področju kaj storiti in pokazati, a o tem ni niti govora, saj naj bi se vse to dogajalo pač »daleč v zgodovini«. To pomeni, da je treba tudi farizejem, Herodu in Pilatu nehati očitati, kar so storili z našim Gospodom, saj je od tedaj minilo še dosti več časa kakor pa od preganjanja in ropanja protestantskih kristjanov in njihove cerkve. In kakšno mnenje more o Svetem Duhu dobiti iščoči v veri, ko mu katoliški apologeti pripovedujejo, kako je njihova cerkev sicer tudi grešna, a da jo v osnovi vodi Sveti Duh, ko naenkrat stoji pred dejstvom, da je bil torej Sveti Duh tisti, ki je vodil svojo »edino pravo« cerkev v preganjanje drugovercev in drugih cerkva, v sovraštvo do Judov, žensk, resničnih Božjih iskalcev, v versko asistenco pri osvajanju prej neznanih celin in dotedaj še neraziskanih področij Afrike in Azije, a ne le osvajanju temveč tudi množičnem ubijanju domačega prebivalstva – in nazadnje tudi zločinov zoper reformirane kristjane in zaseganju njihovega premoženja, vključno s cerkvenimi zgradbami in ustanovami... Prelagati odgovornost za tako krvavo in nasilno zgodovino, s kakršno bo morala stopiti pred Boga ob koncu časov rimska cerkev, na tretjo Božjo osebo, pomeni prav to, kar je Jezus razglasil za greh, ki ne bo odpuščen ne na tem, ne na onem svetu, greh zoper Svetega Duha! (Mt 12, 31; 32) Tu pa je tudi moment, ko moram v lastno obtožbo priznati tudi svoj greh, svoj delež pri tej zadevi. Če mi je bilo od zgoraj dano spoznati zlo, ki ga je v času protireformacije storila rimska cerkev in ga še zdaj ni pripravljena v pravem obsegu in duhu priznati in popraviti storjeno krivico, potem sem imel tudi dolžnost, da v svoji zahtevi po popravi vztrajam in se ne pustim osmešiti in odgnati že kar v prvem krogu. Zelo obžalujem, da tega nisem naredil in sem le v sebi gojil hudo razočaranje nad ustanovo, v katere pravilnost sem bil tedaj še povsem prepričan.
Zagovorniki rimske katoliške cerkve, kakor da v protiutež zgodovinsko ugotovljenim zločinstvom, ki jih je tako dolgo in v taki demonski silovitosti in perverznosti počenjala ali pa jim odobravajoče pritrjevala, ko so jih počenjali drugi – pomislimo samo na zločine hrvaškega ustaštva med drugo svetovno vojno, a prav tako na prikrivanje in zagovarjanje tega, kar so hrvaške regularne ali pa zasebne oborožene enote počele v času po osamosvojitvi Hrvaške in poskusa razkosanja in osvojitve Bosne in Hercegovine – radi naštevajo zasluge katoliške duhovščine in cerkvenega vodstva na nacionalni in na svetovni ravni za nastanek in rast samo po sebi gotovo dobrih ustanov, za razvoj znanosti, umetnosti in šolstva. Posebno še na Slovenskem večkrat beremo pravi seznam vsega mogočega, pri čemer se je slovenski katoliški duhovnik izkazal za prvega ali najpomembnejšega: prva slovenska gimnazija (čeprav je to prvenstvo v zadnjem času močno osporavano), prvi začetki slovenske univerze, izum fotografije na stekleno ploščo, prvi vseavstrijski učbenik umnega čebelarstva, pobudništvo za ustanovitev skupne države Srbov, Hrvatov in Slovencev, prvi slovenski pesnik, avtor prvega slovenskega romana, začetniki slovenskega gledališča, avtor prve (in doslej edine) slovenske monografije o socializmu, ustanovitelj zbora »Dunajskih dečkov«, kupec triglavskega vrha za slovenski narod, pobudnik in soustanovitelj prve slovenske založbe, pobudnik in soustanovitelj Slovenske akademije znanosti in umetnosti, oče »majske deklaracije« o državni samostojnosti Slovencev v avstrijski monarhiji in še in še. Vse to utegne biti zelo dobro in koristno. Toda: ali je res mogoče in primerno hvaliti katoliškega duhovnika, da je ustanavljal, organiziral, gradil, vodil, posloval, izumljal, pisal, skladal, slikal, poučeval, vladal, trgoval, se vojskoval, skratka: opravljal običajne posle tega sveta, ki pa ni svet Jezusa Kristusa, temveč njegovega nasprotnika Satana? Kaj ni edina stvar, ki jo je mogoče od krščanskega duhovnika – a v krščanstvu smo duhovniki vsi, ki sprejmemo vero v Jezusa Kristusa kot našega edinega srednika pri Bogu in odrešenika in prihodnjega kralja prenovljenega sveta – pričakovati to, da oznanja Božje kraljestvo in uči ljudi, kako doseči odrešenje in jih z Božjo besedo tolažiti in voditi skozi stiske časa? Ali more biti vzoren in pohvale vreden duhovnik, ki je morda dober pisatelj – a na račun zanemarjanja svoje osnovne dejavnosti; dober tehnični izumitelj, a tako, da pušča svoje ovce brez pastirja; znamenit socialni delavec, a tako, da prepušča »pridige« Jezusovim nasprotnikom; podjeten ustanovitelj šol, a za ceno, da njegovi župljani niso poučeni o osnovah krščanskega verovanja... Civilizacijski in kulturni uspehi katoliških duhovnikov so uspehi človeškega v njih, a porazi Božjega, ki so se mu sicer zavezali. Dobro je pognati razvoj fotografije od dagerotipije, ki je ni mogoče kopirati, do fotografiranja na premazano stekleno ploščo, ki jo je mogoče poljubno kopirati – a koliko bolj bi bilo vredno spomniti ljudi na njihovo bogopodobnost, da so bili ustvarjeni kot podoba živega Boga, in pri tem nihče med njimi ni kopija, kakor pri fotografiranju, temveč izvirnik! To, kar imajo zagovorniki Rima za dokaz moči in blagoslovljenosti njihove cerkve, je dejansko velik fiasko Jezusovega naročila v njih: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28, 19). Tudi če ne bi imeli bolnišnic in univerz – ki so tako ali tako kmalu postale trdnjave ateizma, začenši s slovito Sorbono v Parizu –, muzejev in znanstvenih institutov, socialnih rešitev in narodne literature, dobrega pridelka čebeljega medu ali zamisli poštne znamke – a bi imeli ljudi, poučene v veri, če bi torej najprej skrbeli za Božje kraljestvo, bi nam bilo marsikaj ali pa celo še veliko več od prvega navrženo (Mt 6, 33). Tega ni treba zavračati s karikiranjem mojih pričakovanj. Jasno, da ima vsakdo, tudi če se ima za »posvečenega« duhovnika, pravico do oddiha in dodatne zaposlitve, ki ga razvedri in mu vrne moči za osrednjo zaposlitev za Boga, o tem ni nikakega dvoma. Tudi duhovnik ima pravico pisati pesmi in romane, ima pravico zrežirati igro, ima pravico kaj izumiti, le da je vse to v sorazmerju s tem, za kar je poklican in poslan. Nihče pa nima pravice »ugotavljati« uspešnosti kake cerkve z naštevanjem duhovniških konjičkov, posebej še, če so časovno in po vloženi zavzetosti daleč presegali osnovno duhovniško delo, pa četudi so rezultati takih stranskih zaposlitev daleč presegali njihove duhovniške rezultate, tedaj še posebej ne! Uspešnost cerkve in posebej še resnične Kristusove Cerkve, je mogoče kolikor toliko meriti samo po enem: koliko ljudem je odprla pot do Kristusa in po Kristusu do odrešenja! Ob tem merilu je rimska cerkev predvsem humanistična, politična, gospodarska, dolga stoletja seveda tudi policijska in vojaška, znanstvena in kulturna ustanova, ne pa poslanstvo našega Odrešenika.
Katoliška cerkev rada uporablja staro primero in samo sebe imenuje »ladja odrešenja«, kar ima dvojni pomen: da gre tu za plovbo v času in da zunaj te ladje ni odrešitve: »Salus extra ecclesiam non est.« (Cyprianus, Pisma 73, 21,2). Dogma o edini zveličavnosti katoliške Cerkve je bila sprejeta na 4. lateranskem koncilu l. 1215, v letu 1441 jo je s svojo bulo Cantate Domino učvrstil papež Evgen IV; II. vatikanski zbor jo je z izjavo »Lumen Gentium« 14, 16 hkrati potrdil in vendar relativiral z ozirom na tiste, ki evangelija ne poznajo. Papež Janez Pavel II. pa je v svojem spisu Dominus Iesus (6. avg. 2000) veljavnost izreka Exter Ecclesiam nulla salus še nanovo poudaril: katoliška cerkev naj bi bila tako »edina Kristusova Cerkev«: »Obstaja torej ena sama Kristusova Cerkev, ki je zastopana v Katoliški Cerkvi«. Francoski filozof J. J. Rousseau je takemu ekskluzivnemu in v vojne vodečemu stališču ugovarjal z besedami: »Kdor si drzne reči, ,zunaj cerkve ni odrešenja’, ga je treba izgnati iz države.« (Jean-Jacques Rousseau, Du Contrat Social, knjiga 4, pogl. 8). Seveda mi ne prihaja na misel, da bi kogar koli izganjal iz države, Rousseau pa ima prav v oceni, ki je skrita v njegovem trdem povelju, da taka trditev – in v Svetem pismu zanjo ne najdemo nikake osnove – dejansko spodbuja ljudi k nasilju in vojnam. Da je rešitev še kako možna celo zunaj resnično Kristusove Cerkve, kaj šele zunaj tistih, ki se za Kristusovo samo imajo, med katere moramo šteti tudi rimsko-katoliško, nam pričuje odrešitev desnega razbojnika na križu. Odrešenje prihaja izključno iz Božje milosti po Kristusu, ki nas je pred Očetom odkupil greha in smrti in je po njem rešen vsakdo, ki kliče njegovo ime (Jn 3, 16; Rim 5, 1; Ef 2, 8...).
Resnično, rimska cerkev se ima za mogočno ladjo odrešenja. Primerjavi niti ni mogoče očitati, da bi bila brez zveze z realnostjo. Gre za nad vse mogočno ladjo: »sanjska ladja Enterprice«... Tu je mogoče najti vse, kar si srce poželi in vsakogar, ki hoče ljudem kaj pripovedovati. Od blesteče plesne dvorane – čemu bi se torej moral čuditi, če je bil dobršen del našega skupnega posveta v marcu 2006 posvečen načrtu za »Hausball« Katoliške akcije – do ezoterične prodajalne; od rimskega škofa v svojem ornatu, ki res že na prvi pogled spominja na Jezusa, kakršen je v resnici hodil po Palestini... In tu je še Dalajlama, ki se sam ima za učlovčenega boga na zemlji, ne da bi ga zato manj zanimala bodoča vloga svetnega vladarja Tibeta; tu so ne samo trije magi iz božične zgodbe, tu je tristo ali tudi tristo tisoč magov z vsega sveta, a seveda ne svetopisemskih, ki so iskali Božjega otroka, pač pa poganskih, ki iščejo predvsem sebe in svojo magično moč in veljavo. Toda: ali je tako ladjo mogoče spraviti na Genezareško jezero, kjer naj bi se srečali z Jezusom? O tem je mogoče zelo upravičeno dvomiti. Jezus nas namreč čaka v majhnem ribiškem čolnu brez vsakega komforta, kakršen je na prekoceankah, kakršna je tudi rimska, sicer običajen. Z odrešenikom Jezusom se lahko srečamo le v majhnem čolnu vere, kakršna je vsaka majhna svobodna Cerkev, ki se povsem naslanja na Božjo besedo, ne pa na zgodovino svoje svetne mogočnosti in komfortnosti (tradicijo). V rimski cerkvi moremo prepoznati TITANIC, saj je tudi v svojem duhu pojav grških bogov, otrok Kronosa in Geje, po boju z olimpijskimi bogovi ukročenih in zaprtih v Tartarju. Svet je omamljen z imenitnostmi velikanske ladje, ki se ob koncu vendarle ima potopiti, in stopa brezskrbno nanjo, posmehujoč se nebogljenemu ribiškemu čolnu, v katerem pa nas pričakuje resnični Odrešenik...
Nekateri moji prijatelji, ki še naprej vztrajajo na Titanicu vere, se pravi v rimski cesarski cerkvi, mi očitajo, da odklanjam vsako organizirano obliko cerkve, da odklanjam človeške strukture, brez katerih vendar ne gre in se na območju verovanja vedem, kakor se na območju politike vede kak anarhist. To je zelo slabo premišljen in cenen očitek, saj se giblje med dvema skrajnostima, kakor da vmes ne bi bilo ničesar: med predstavo konstantinovske razkošnosti in imenitnosti, v kateri je pripadnost daleč nad vero in iskrenostjo – in med popolnim, skoraj avtističnim individualizmom, kjer naj človek za svoje odrešenje ne bi potreboval nikogar drugega in še posebej ne kake organizirane verske skupnosti, ki ji lahko rečemo tudi cerkev. Če torej nisi za izzivalno razkošno, zapleteno in pozunanjeno cesarsko cerkev Rima, menijo ti očitovalci, potem si obsojen na izoliran individualizem, ki nima več nič skupnega s krščanstvom, saj je to vera poklicanega občestva. To je tako, kakor če bi rekel: če ne ješ tako, kakor so jedli imenitniki v starem svetu, da so hodili vmes bruhat, da so naredili prostor za nova jedila, potem odklanjaš hrano in boš shiral od pomanjkanja hranilnih snovi... Žal tako ne mislijo le površni apologeti cesarske cerkve, temveč tudi preštevilne nerazumne matere našega časa, ki menijo, da bodo njihovi otroci pomrli od lakote, če jih ne bodo neprestano silile s hrano in jim pri tem dajale na izbiro daljši jedilni list kakor ga ima srednje dobra restavracija. V resnici, tako odgovarjam tem očitovalcem, je možno pametno in zmerno jesti. To ni vedno tako lahko – kdo bi to bolje vedel kakor jaz sam – a je možno! In možno je tudi imeti »zmerno in pametno vodeno« cerkev, kakršno si je zamišljal njen ustanovitelj Jezus Kristus sam. Jezus ni hotel velike reprezentančne ladje, kakršna je rimska, prav tako pa tudi ni hotel zgolj plavajočega hloda, ki bi se ga naj grešniki oprijemali v svojo rešitev. Hotel je skromen ribiški čoln kot najustreznejšo mero in prispodobo svoje resnične Cerkve!
Dolgo sem skušal na napačen, proti Kristusovemu duhu obrnjen način braniti katoliško cerkev, ki sem jo še v polnosti imel za svojo, pred napadi zaradi njenih ne samo nečloveških, temveč še bolj protibožjih dejanj, odločitev in doktrinarnih zasukov v njeni tisočpetstoletni zgodovini. Branil sem jo, kakor se še naprej brani sama: z nenehnim postavljanjem obtožnega gradiva v relativnost časa, ki je ena najhujših peklenskih domislic človeškega uma, navdahnjenega iz moči in oblasti, ki niso človeške. Tu sem bil včasih sam presenečen, kako lahko z dobro advokatsko potezo, z dobrim pledojejem prekriješ še tako krvavo in gnilo poglavje ustanove, ki jo braniš. Nekega dne, ne da bi zato že pomislil na odhod iz ustanove s takim bremenom na sebi, sem se odločil, da tega ne bom več počel. Sklenil sem prevzeti odgovornost za ustanovo, ki ji pripadam. Ko mi je kdo oponesel zločine Rima celo proti lastnim bratom v veri, denimo ob razdejanju Carigrada v letu 1202 s pretvezo »osvobajanja Jezusovega groba« ali celo zločinskega pakta med papežem, Francijo in Osmanskim cesarstvom proti Habsburškemu avstrijskemu kraljestvu v letu 1544 (Steven Runciman: Die Eroberung von Konstantinopel), sem preprosto odgovoril: »Prevzemam ves svoj delež odgovornosti za vse, kar je cerkev, ki ji pripadam, storila hudega in zločinskega. Pripravljen sem tudi sprejeti nase ustrezno kazen...« Rezultat ni bil samo umik tistih, ki so tedaj še povsem »moji« ustanovi očitali najhujše zločine, ki so se zgodili v človeški zgodovini, saj mojega priznanja in prevzema odgovornosti nihče ni mogel in hotel eksekutirati. Rezultat, ki ga sam nisem pričakoval in ne načrtoval, je bil, da sem postal vsaj nekoliko bolj pozoren na to, za kar sem tako prostodušno prevzemal odgovornost in tudi dejansko bil pripravljen svoj delež te odgovornosti pošteno plačati, kar čisto preprosto pomeni: izročiti tožiteljem svojo glavo. V zgodovini obstajajo okoliščine, ko tega ni mogoče označiti za zgolj teatralno gesto. In tako tudi danes, ko je ta postopek že lep čas za mano, trdim, da je prevzem polne odgovornosti najboljši test za ustreznost kakšne pripadnosti.
Čez čas me je prevzem odgovornosti za zločine in zmote rimske cerkve vodil do globljega premisleka: pa sem res umeščen v pravem »klubu«? Je ustanova, za katero tako prostodušno prevzemam tolikšna jamstva, take moje pripravljenosti sploh vredna in dostojna? Je take stvari, o katerih pričuje zgodovina, tudi če odštejem vsa pretiravanja, izmišljotine ali povsem napačne interpretacije, a vendar, sploh še mogoče pokriti z gumijastim argumentom mojega prijatelja, da »tudi Kristusove Cerkve pač ne sestavljajo legije angelov«, predvsem, ko sem videl, kako smešno bi taka apologija delovala, če bi na mesto »Cerkve« vnesel nacionalsocialistično, fašistično ali pa komunistično partijo? Kaj ni veliko bolj razumno vprašati Biblijo, ali mi daje kako oprijemljivo in dovolj jasno merilo, s katerim lahko kako ustanovo, ki se sklicuje na Boga zanesljivo preverim, ali pri tem govori resnico ali pa laže in je njeno poreklo dejansko iz demonskega območja. Jezus človeka tudi v tem pogledu ne pušča na cedilu. Takole pravi: »Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata?« (Mt 7,16). Po eni strani je res, da tudi Cerkev, ki je dejansko Kristusova, ni brez človeških slabosti in grešnosti, četudi pravi Pavel v svojem pismu Efežanom, ko govori o odnosu krščanskega moža do svoje žene: »Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna« (Ef 5, 25-26). In pod to odejo se skriva katoliški odpad. Tudi kvekerji so grešni ljudje, vendar pa niso zločinci. Ni znano, da bi kdaj vodili vojne, da bi krvavo preganjali drugače verujoče, da bi počenjali grozote katoliške inkvizicije in podobno. So grešniki, pred Bogom tako, ko ne bi bilo Kristusove odkupnine, prav tako obsojeni na smrt – niso pa notorični zločinci, ki bi svoje zločinstvo celo še tako spretno prikrivali. Če pa rimski cerkvi dovolimo, da jo tako elegantno in poceni odnese, potem moramo to metodo uporabiti tudi pri vseh drugih človeških združbah, vse do Hitlerjeve SS ali pa do Stalinovih likvidatorjev: niso angeli, so samo grešni ljudje... Biblija, Jezus Gospod sam, ki po njej govori človeku, daje zanesljiv kriterij, po katerem lahko jasno presodimo, ali sedimo morda v do zob oboroženi ladji morskih razbojnikov, ki imajo na svoji zastavi namesto smrtne glave, kar bi ustrezalo resnici, Gospodov križ, kar je čista blasfemija – ali pa v resničnem Kristusovem čolnu na Genezareškem jezeru! Sadovi ustanove, za katero sem tako nepremišljeno izrekal svoje jamstvo, so tako zgovorni, da tu ni potrebno kakšno minuciozno zgodovinsko brskanje po arhivih.
Dobro. Če pa so stvari tako jasne in preprosto razložljive, zakaj sem potem potreboval toliko časa, da sem vse skupaj videl v celoti in sistemu? Kako to, da sem prav jaz, ki nisem najslabše informiran o zadevah vere in cerkve, ki tudi Svetega pisma nisem odkril in začel brati šele včeraj, vendarle potreboval skoraj eno človeško življenje, da se mi je nazadnje posvetilo (moji katoliški prijatelji bodo seveda z veseljem rekli »zmračilo«; a mrak na zemlji je v nebesih žaromet in žarometi na zemlji so v nebesih črna luknja...), kako je s to cerkvijo?
Prvič: človek je po svoji padli naravi tudi bitje komforta in oportunosti. In v to species, pa naj se delam še tako pogumnega in načelnega, po dolgem in počez sodim tudi sam. Med grehi, ki jih priznavam Gospodu in sem zanje prosil, da mi jih odpusti, sta tudi lenobno iskanje največje ugodnosti in nenačelno sledenje oportunosti. Človek si ne dela rad prevelikih težav. Tu in tam sprejmeš tudi kak spopad, posebej še, če je izid že vnaprej znan in zagotovljen, ne odpiraš pa preveč bojnih front. Čemu torej čez vsako mero riniti v zgodovino firme, v kateri in za katero delaš, ko pa imaš v njej zagotovljeno razmeroma dobro družbo, delo, ki ga imaš rad ali ga vsaj zadovoljivo opravljaš, možnosti izobraževanja in stikov, kakršne le redko kje lahko dobiš? Ravnaš tako, kakor je ravnalo toliko mojih novih sodržavljanov, ki so vedeli za vsa grozodejstva nacizma, pa ob koncu vojne pravzaprav nič niso vedeli. Ali kvečjemu, da so nacisti »malo pretiravali«. Ali kakor je ravnalo toliko mojih prejšnjih sodržavljanov, ki so vedeli za vsa grozodejstva komunizma, pa po prevratu leta 1990 prav tako nič več niso vedeli, kvečjemu, da so ga komunisti, dokler so vladali, malo »lomili«... Tako sem tudi sam bil med tistimi, ki so v resnici veliko več vedeli, kakor so bili pripravljeni priznavati sebi in drugim, kvečjemu sem bil do te ustanove kritičen, nikoli pa načelno odklonilen. Kritičnost, tudi če najostrejša, pa je vedno tudi že priznavanje osnovnih postavk tega, na kar se kritičnost nanaša. V zadnjih dveh letih, odkar se je v meni začelo v temelju potresati ogrodje stavbe, v kateri in za katero sem do zdaj delal, dejansko nisem zvedel toliko in tako presenetljivih novih stvari, da bi mi že davno prej ne bilo mogoče povleči enakega sklepa kakor danes: da sadovi čisto jasno kažejo na naravo drevesa – in da ta narava ne prihaja od zgoraj, temveč od spodaj, iz demonskega sveta. V tem pogledu se nisem vedel krščansko, v Kristusovem duhu, temveč »partijsko«, v duhu lojalne pripadnosti, kjer lojalnost ne velja Bogu, temveč falzifikaciji Božjega, utelešeni v rimski cerkvi. Pripadnost v slepi lojalnosti mi je bila več kakor pa primerjanje z Gospodovim naukom, ki bi mi utegnilo odvzeti dokajšnjo socialno stabilnost in zavarovanost.
Drugič: nobena druga človeška organizacija kakor pa rimska cesarska katoliška cerkev od nastanka – nekako v Teodozijevem času konec 4. stoletja – pa do danes, ni razvila in izdelala v sebi tolikih in tako učinkovitih manualov orgeljske strežbe vsem človeškim duševnim in duhovnim potrebam, kakor prav ta, od katere se zdaj poslavljam. Vsak človeški čutni organ, vsaka duševna in duhovna potreba, vsa človekova konstitucija prejme v tej cerkvi svoj ustrezni odgovor, zadostitev in izpolnitev. Tu je poskrbljeno za vse – no, ne prav za vse, za resnično odrešitev denimo ne, a skoraj za vse drugo – tu človek ni izpostavljen niti svoji vesti niti svoji zavesti, tu ga neprestano obdaja galerija najbolj preproste ljudske in najvišje klasične upodabljajoče in stavbarske umetnosti; ga zazibavajo v umetniški užitek in duševni zanos zvoki najimenitnejših glasbil, skladateljev in izvajalcev; ga omamljajo in dvigajo vonjave liturgičnega kadila; vse do pred nekaj desetletji, ko je to čudovito religiozno mamilo po neumnem odpravil drugi vatikanski zbor, je človeka dvigoval jezik, ki ga nismo razumeli, a je bil prav zato še toliko bolj vzvišen, ne da bi se spominjali, kako so prav v tem jeziku, ki je dolgo časa poleg hebrejščine in stare grščine, veljal za svetega in v tej »svetosti« za ekskluzivnega, rimski oficirji izrekali rezka povelja za Jezusovo bičanje in nazadnje križanje, kmalu po Gospodovem odhodu k Očetu pa za mučenje in morjenje kristjanov, ki besede »katoliški« še niso poznali, čeprav so kmalu dobili rimskega škofa, se pravi nadzornega starešino, ne pa tudi »papeža«, saj so se še predobro spominjali Jezusovega opominjanja, naj nikogar na zemlji nimajo za očeta, »kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih« (Mt 23, 9). Človek je v rimski cesarski in katoliški cerkvi kakor kristal v vati, kakor dojenček v inkubatorju. Tam mu ni treba odrasti v polnoletnost svojega verovanja in osebnega odnosa z Gospodom Jezusom Kristusom, kar je bistvo krščanskega verovanja in življenja – tam odrasti tudi skoraj ne more. Vse bistveno postori zanj njegova cerkev, ki se ima za »srednico odrešenja in milosti«, čeprav evangelij uči, da je to sredništvo pridržano enemu samemu, Jezusu Kristusu. A prav s tem, da sebi pripisuje prav isto vlogo in pomen kakor pa Mariji, Jezusovi materi, ki so jo na nicejskem zboru v letu 431 razglasili za »Božjo mater« – theotokos – in ji pripisali prav to isto vlogo, namreč po Svetem pismu samo Jezusu Kristusu pridržano sredništvo, se posredno izdaja, da ni več Kristusova, temveč Marijina cerkev. Če rečem »Marijina«, seveda ne mislim na Marijo iz Nazareta, soprogo tesarja Jožefa in mater človeka Jezusa, pač pa na efeški konstrukt »Božje matere«, kakor da bi Bog lahko imel mater in bi tako druga Božja oseba imela svoj začetek, kakor ga ima vsak samo-človek. Mati Boga, kakor koli je že to nelogično in bogoskrunsko, sama, če bi to res lahko bila, ne more ne biti tudi sama boginja, to je jasno kakor mala poštevanka. Tako je katolicizem dejansko vsaj dvoboštven sistem, s čimer se sam postavlja v bistveno večjo oddaljenost od razodetih resnic Svetega pisma kakor pa denimo islam, ki vendarle strogo vztraja pri svojem enoboštvu. To dvoboštvo Rima pa ni simetrično, saj je »boginji« Mariji posvečeno bistveno več pozornosti in časti kakor pa Bogu Očetu. S prav knjigovodsko natančnostjo se to razodeva v priljubljeni »molitvi« rožnega venca, kjer pride na deset Angelskih pozdravov Mariji en sam Oče naš. Tako je katolicizem dejansko od krščanstva odpadla poganska sekta z dvema bogovoma, moškim božanstvom »Boga Očeta« in ženskim božanstvom »Nebeške matere Marije« ter z vrsto polbogov, ki jim pravijo »svetniki«, a jim pripisujejo lastnosti in moči, ki gredo samo pravemu Bogu: da človeka uslišijo in zanj posredujejo pri Bogu – spet v ignoranci biblijske resnice, da je Jezus Kristus edini posrednik med Bogom in človekom: »Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus« (1Tim 2, 5). Rimska cerkev je tako po svojem bistvu Marijina cerkev, a ne cerkev resnične nazareške Marije, ki je rodila človeka Jezusa, pač pa ponarejene in z božjimi atributi skonstruirane Marije, dejansko efeške Artemide in še prej Babilonske Semiramis: obe predstavljeni z otročičkom v naročju, obe označeni za »kraljico nebes«. – Prav to pa daje človeku to, kar njegova ranjena duša tako zelo potrebuje: občutek, da ni izročen le strogemu in neskončno pravičnemu Bogu-Očetu, temveč ima na svoji strani, kakor je to tudi v človeških družinah, tudi mater-priprošnjico, ki s svojim nastopom pri Bogu lahko suspendira pravičnost in uveljavlja svoje blagodejno posredovanje za tiste, ki se k njej zatekajo. Nič namreč tako ne ustreza padli in zmedeni človekovi naravi, kakor pa večboštveni sistem katoliškega poimenskega krščanstva.
Nadaljevanje
