Ko bi mi kdo rekel pred petindvajsetimi leti (in nekaj več), ko se je začela oblikovati revija Locutio, da bom prišel do 100. številke, bi se najbrž nasmejal. A se je zgodilo. Revija se je rodila sredi generacije, ki je obljubljala, da bo postala v Mariboru vodilna. A to se ni zgodilo, morda tudi zato, ker je v njej prevladal individualizem pričakovanje, da se bo iz tega rodila revija z bogato občinsko/državno podporo, ki bo omogočila prihodke skupini avtorjev – tako kot se to dela pri drugih revijah. To videt, po Prešernu, sem se odločil za alternativno pot. Vzel sem stvari v roke in napravil nekaj, kar je bilo v tudi takratnih svetovnih razsežnostih nekaj novega – napravil sem on-line, kot se je reklo, internetno revijo. Sprva je bilo tudi njeno ime nekaj novega.

Za sabo imamo sto številk, s katerimi je povezanih okrog tisoč petsto avtorjev in v katerih je objavljenih okrog tri tisoč dvesto prispevkov. To seveda ni nobena pretresljiva številka za velike revije, za nas pa je. A potrebno je vedeti, kaj je objavljeno. Začeli smo kot skupinska revija, ki je precej zvesto dokumentirala literaturo v začetku devetdesetih let. Dokumentirala je tudi avtorje, ki bi sicer izginili v pozabo. Del dokumentacije se nanaša na literarno dogajanje, ki ga nihče drug ni zapisal, a je bil pomemben del mariborskega literarnega življenja.

Kot urednik sem revijo poskušal držati v vodah, ki niso elitistične in ne skupinske – vsaka skupina zase je elita in to mi je bilo nadvse mrzko. A nekaj ljudi med slovenskimi avtorji je še takšnih, ki jim ni do uvrščanja v elite, nekaj ljudi je tudi takih, ki hočejo sodelovati, nekaj celo takšnih, ki se ne menijo za plačilo. Nekaj ljudi spoštuje delo. To so bili osnova za nastanek in rast revije.

Na kaj sem ponosen? Našel sem dobro ime za revijo, ki se je potem ujelo in postalo znamenje dobre popotnice v svet. Na to, da smo bili prvi, da sem bil prvi, in to ne le pri oblikovanju internetne revije. Marsikaj smo napravili prvič. Prvič objavili vrsto avtorjev, mlajših in starejših. Prvič smo objavili prevode številnih avtorjev in na nek način udomačili. Raziskovali smo. Napotili smo se k slovenski diaspori in jo začeli objavljati kot sestavni del slovenske literature. Obdelali smo gesla avtorjev in jim ponudili širšo dostopnost. Nismo postali »portal«.

Danes ni težko najeti prostor na serverju in odpreti svojo revijo. Uredništvo kaj kmalu ugotovi, koliko volje je potrebno, da se obdrži, koliko dela je potrebno v to vložiti. In to je izziv. Na to ni pripravljen niti knjižnični sistem, ki ni sposoben »požreti« niti revij, kaj šele internetne revije. Na to ni pripravljen niti Cobiss, ki ga tepe zastarela koncepcija – namesto da bi služil predvsem za informiranje o virih.

Kako bo šlo naprej? Ne vem. Ne da sem nezadovoljen s sedanjo obliko, a najbrž bo treba revijo preoblikovati in jo napraviti še bolj funkcionalno, še bolj pregledno, kar je seveda odvisno od našega največjega podpornika, MV d.o.o. iz Postojne in gospoda Eda Milavca. A tudi vsebinsko se revijo še da razširiti. No, videli bomo.

Długo bałem się i ufałem,
strach i nadzieję z serca wygnałem;
teraz w nim pustka, szczęścia brak,
znów chciałbym ufać i się bać.

PAMIĘCI ANDRZEJA SMOLE

Czarne nad tobą ziemi przykrycie
w grobie cichym, braciszku, Andrzeju!
Winko do nas mruga z kielichów,
za twoją pamięć dzisiaj pijemy.

Zebrani koledzy toasty wznosimy
i wspominamy wszystkie twe dni;
i tak przy sobie po cichu myślimy,
że nie jest nieszczęściem w grobie być.

Piękna postura była ci dana,
bystry umysł razem z bogactwem;
lepszego serca nie miała Lublana,
jak szczęściu ludzkości byłeś oddany!

Krótko sny miłe cię kołysały,
krótko świeciły gwiazdy życzliwe;
losu wrogiego gniewu doznałeś,
wcześnie poczułeś życia trucizny.

Twoje nad wszystko kochane dziewczę
innemu oddało się mężczyźnie;
piorun nieszczęścia w bogactwo strzelił,
z rozpaczą w sercu dom opuściłeś.

Widziałeś Niemcy, Francję, Brytanię,
widziałeś Italii kwietne kobierce,
widziałeś wysokie góry Szwajcarii;
nie znalazło szczęścia zranione serce.

Wszędzie widziałeś mamony szukanie,
bicie cielcowi złotemu pokłonów;
gdzie braterstwa ołtarze widziałeś?
Z rozpaczą w sercu wróciłeś do domu.

Prastara Sybilla umrzeć nie mogła,
aż jej ziemi ojczystej przywieźli; -
jedno życzenie tobie spełniono:
we własnym kraju pochowan leżysz.

W kraju własnym, naszym, słoweńskim,
który zawsze serdecznie kochałeś;
w którym nasi ojcowie słynęli,
który teraz ma grób ledwie dla nas.

Nie jest ciężkie ziemi przykrycie,
jej moce biorą człowieka do siebie;
jeszcze nam winko mruga z kielichów,
żyj w naszych sercach długo, Andrzeju!

GLOSSA

»Ślepcem ten, kto wiersze smaży,
Kranjec wie, że jest to wariat;
los poecie zawsze kłamie,
całe życie w biedzie marzy.«

Więc zacznijmy wyliczankę:
był żebrakiem stary Homer,
a Owidiusz w Poncie kona;
czytaj dalej o pisarzach:
Alighieri jest nam świadkiem,
jak poety marna dola,
również smutne były losy
słynnych w świecie dwóch autorów
Luzyjady, Don Kichota –
ślepcem ten, kto wiersze smaży.

Po co nam Petrarca, Tasso,
po co w ogóle poezja –
w czasach dawnych i obecnych
słyszę głupich to pytanie.
Gdyby chciał się ktoś zajmować
księgą naszych podań starych,
które mądrych władców sławią,
albo lubiłby Vodnika
lub roczniki »Pszczółki« czytał –
Kranjec wie, że jest to wariat.

Swych klientów oszukiwał
jeszcze w zeszłym roku kupiec,
mierzył płótno, nosił pudła –
zamek sobie kupił dzisiaj.
Gdyby był poeta w Chinach,
dalszą drogę w oczach miałby,
atramentem brudząc palce
może o miłości marzyć,
którą wzbudzi w pięknej pani –
los poecie zawsze kłamie.

Jednak nie przestaje pisać;
grabcie sobie srebro, złoto
i kupujcie zamki, dwory,
żyjcie sobie w nich szczęśliwie!
Tam, gdzie niebo się rozpina,
tam jest dla poety zamek,
srebro w nim to rosa trawy,
złotem czysta ranna zorza,
z tą własnością bez kłopotu
całe życie w biedzie marzy.

DO POETY

Kto potrafi
noc ciemną, miażdżącą ducha, rozjaśnić!

Kto wie,
jak sępa przepędzić dzikiego
szarpiącego serce przez noc i dzień!

Kto nauczy,
jak przeszłe dni z pamięci wyrzucić,
jak rozpacz przyszłych zebrać sprzed oczu,
jak uciec przed pustką gnębiącą je dziś!

O,
jak chcesz być poetą i jest ci zbyt ciężko
nosić w swych piersiach niebo lub piekło!

O długu
swoim pamiętaj, w cierpieniu znoś swój ból!

MECENAS

»Mecenasie, mecenasie!
Po co ciągle łazisz za mną?
Ja nie jestem z nikim w sporze,
byś mi w sądzie spór prowadził,
ani ciotka mi nie zmarła,
byś mi, panie mecenasie!
dziedziczenie wnet załatwiał;
znów za młoda jeszcze jestem,
byś akt ślubny mi zatwierdzał.
Mecenasie, mecenasie!
Po co ciągle łazisz za mną?«

»Nie miej za złe, nie miej za złe,
kwiat piękności, dziewczę drogie!
Niech spokojnie dni ci biegną,
Bóg pobłogosławi ciotkę.
Jest w szesnastym twoim roku
jeszcze nie czas zamążpójścia;
jednak, że już czas cię kochać,
twoje mi spojrzenia mówią.
Moje pióro nie chce służyć
w aktach prawnych ci, lecz serce
chce ci służyć, zakochane;
bez spokoju to za tobą
wodzi moje myśli, oczy,
nogi siłą wprzód nieznaną
wszędzie, gdzie się tylko zjawiasz,
piękna różo, dziewczę drogie!«

ŻYDOWSKA DZIEWCZYNA

Miasteczko leży na Morawach,
niejedna tam dziewczyna kwitnie,
wśród nich żydowskie dziewczę jest.

Chrześcijanki chodzą do kościoła
i, wokół rynku spacerując,
szukają wzrokiem chłopców swych.

Zaś córa rodu Abrahama
dzień w dzień zostaje w domu sama,
do ludzi rzadko ciągnie ją.

Lecz nadszedł znowu dzień sobotni,
którego nie czci już katolik,
dla Żydów jednak świętym jest.

Ale daleko ich świątynia,
rano znów w domu jest dziewczyna,
a po południu mówi tak:

»Chciałabym przejść się do ogrodu,
z tego siedzenia, ojcze drogi,
coraz bardziej jest mi źle!

A w ogrodzie słychać ptaszki,
nawet sarenki w nim się pasą,
no i kwiatuszków jest tam moc.«

Gdy w ogrodach się znalazła,
chrześcijanina tam spotkała,
przejęte dziewczę bardzo jest.

Młodzieniec wziął jej ręce białe,
do serca uniósł i z zapałem
rzekł: »Słuchaj, co ci wyznać chcę:

Wiara ma tak mi nakazuje,
że mam pokochać wszystkich ludzi,
czy ty mnie kochasz, dziewczę, też?«

Powoli ręce odciągnęła
i z łzami w oczach tak ujęła,
to co poczuło serce jej:

»Choć, luby, możesz kochać mnie,
ja dobrze wiem, ty dobrze wiesz –
nie wolno ci poślubić mnie.«

I poszła smutna znów do domu,
żaląc się swojemu Bogu,
że innej wiary luby jest.

Lecz jeszcze nieraz tam wróciła:
jej wiara silną tamą była,
jednak nie powstrzymała jej.

WODNIK

Od dawna urodą Lublanki słynęły,
lecz żadna od Urški nie była piękniejsza,
bardziej urocza i powabniejsza,
gdy była w rozkwicie i oczy płonęły.
Jak świeci najjaśniej nam gwiazda poranna,
tak Urška jaśniała wśród dziewcząt Lublany.

Niejedna dziewica, niejedna mężatka
w skrytości z rozpaczy łzy wylewała,
że Urška lubego jej serce zabrała,
lecz lubych jej było ciągle za mało.
Każdego, ktoś z jakichś zalet był znany,
zaraz w jej sieci miał być złapany.

Umiała obiecać, umiała się droczyć,
być bardzo uległa lub wzniosła nad wyraz,
rozniecać młodzieńców, dla starszych przymilna,
obszerna jej sztuczek przeróżnych to lista.
Mężczyznom długo wciąż grała na nosie,
aż znalazł się kamień twardszy od kosy.

Na starym rynku, pod lipą zieloną,
rozbrzmiewał dźwięk skrzypiec, trąbek, cymbałów,
tańczyły piękności z Lublany tam całej
popołudniem w niedziele z kawalerami;
A pośród nich Urška, w randze królowej,
długo tańczyć nie miała ochoty.

Niejeden ją prosi, każdemu odmawia,
że jeszcze nie, mówi; i mnie odmówiła,
ciągle wymówki nowe wymyśla;
już słońce zachodzi i już zmrok się zbliża,
gdy siódma wybiła na miejskim zegarze,
Urška wreszcie zatańczyć chciała.

A gdy się ogląda, tancerza wybiera,
ujrzała za stołem młodzieńca jednego;
pod słońcem nie znajdziesz mu chyba równego,
każda by chciała do tańca takiego –
Urška urocza omotać go chce,
już do podboju gotowi się.

Młodzieniec to widzi i wnet przystępuje:
»Czy chciałabyś ze mną zatańczyć?« powiada;
»gdzie Dunaj potężny zlewa się z Sawą,
o twojej urodzie słyszałem dziś rano,
i, Urško przepiękna, już jestem przed tobą,
już, Urško przepiękna, do tańca gotowy!«

To mówiąc młodzieniec kłania się nisko,
słodko się Urška doń uśmiechnęła:
»Dziś kroku jednego zatańczyć nie chciałam,
mówię poważnie, na ciebie czekałam;
więc szybko mi podaj rękę, kochanie,
patrz, słońce zachodzi, już kończą się tańce!”

I podał jej rękę młodzieniec przepiękny
i szybko przez podest pod lipą przemknęli
jak bezcieleśni, tak przelecieli,
tak się kręcili, tak uskrzydleni,
że nikt już nie widział nóg uderzenia,
tańczyli jakby wichrem niesieni.

Widząc to wszyscy stanęli jak wryci,
grajkom przez cud ten ręce zamarły;
ponieważ już trąbki głosu nie dały,
nogi młodzieńca w mig zatupały:
»Nie chcę,« krzyknął, »ni gęśli, ni basu,
innego, gdy tańczę, chcę tutaj hałasu!«

Natychmiast zwaliły się tam czarne chmury,
już straszne grzmoty słychać na niebie,
złowieszczych wiatrów zawodzenie,
szum wartkich potoków i strumieni,
wszystkim obecnym uniósł się włos –
och, biada ci, Urško, marny twój los!

»Nie bój się, Urško, kroku przyśpieszaj,
nie bój się,« mówi, „nie bój się grzmotów,
nie bój się szumu moich potoków,
nie bój się wichrów przyjaznych mi wokół;
szybko, szybko nogami przebieraj,
szybko, szybko, bo późno już teraz!«

»Ach, stańmy na chwilę, najdroższy tancerzu,
bym mogła odetchnąć, by nogi spoczęły.«
»Daleko, Urško, do Turcji daleko,
gdzie do Dunaju Sawa się wlewa;
fale szumiące pragną cie, Urško,
fale szumiące czekają, duszko!«

Rzekł i szybciej się zakręcili,
dalej i dalej się zapuścili,
przez brzeg Lublanicy po trzech piruetach
tańcząc do fal wprost się rzucili.
Dostrzegli ludzie, jak wir się potoczył,
lecz Urški nikt więcej nie widział na oczy.

WIERNOŚĆ KOBIECA

Muzykant był młody, piękny, wesoły,
słodko śpiewał, przepięknie grał.

Nie było imienin, ślubu, jarmarku,
żeby nie zapraszano go tam.

Wszyscy ludzie go chętnie słuchają,
dziewczyny czule patrzą nań;

szczególnie Minka zaś, wójtówna,
często jest zapatrzona weń.

Muzykant zapłonął ogniem czystym,
Mince oddaje serce swe.
Na próżno inni łażą za nią,
ona się śmieje tylko doń.

I to, co mówią te jej uśmiechy,
wnet potwierdza treść jej słów.

Jej ojciec wprawdzie jest temu przeciwny;
lecz wierzą, że pokonają los.

Minka obieca być muzykanta,
lub za nikogo nie wydać się.

Przyjechał na zamek młody urzędnik,
osiemset złotych na miesiąc ma.

Śmiało mógłby z tym, z dodatkami
żywić żonę i dzieci mieć.

Często do miasta chodzi z wizytą;
zaprasza go ojciec lub dziewcząt brat.

Matki ukłony lub panny spojrzenia
świadczą, że mógłby się przydać swat.

Ale wkrótce zdarza się tak,
że całe miesiące nie ma go w mieście.

Że do wójta często zagląda,
teraz wszędzie niesie się wieść.

Wójt jest wprawdzie starym baranem,
więc co młody miał robić by tam?

Chodzi o wójta piękną córkę,
która o słowie pamięta zaś.

Tak się zdarzyło, że znów imieniny
miała Minka, dziewcząt kwiat.

By pokazać swe przywiązanie
teraz był serenady czas.

I tak pod oknem wśród trzech muzykantów
najpiękniej właśnie nasz muzyk gra.

Grają i grają już trzy godziny,
lecz Minka wcale nie zechce wyjść.

Jej muzyk twardo naciska na struny,
z Minką teraz żegna się ktoś.

Na skrzypcach nagle pękła struna,
naprawdę niedobry znak był to.

Że nigdy struny tej znów nie napnie,
muzykant sobie słowo dał.

Niedługo zatem Minkę w kościele
już poprowadził do ślubu brat.

--------------------

»Och, muzykancie, jak długo jeszcze
będzie ci w żalu przed ludźmi wstyd?

Pomyśl, że każda wiejska dziewczyna
chciałaby w mieście panią być.

I do bogatej się zalecałeś -
taka ma przecież ofert w bród.«

Tak przyjaciele go pocieszają,
aż mu się znowu rozjaśnia twarz.

Żałuje tylko pękniętej struny,
że teraz nie może napięć jej już.

Kto zręczne ma ręce i olej w głowie,
z każdego nieszczęścia potrafi wyjść.

Znowu muzykant na swoich skrzypcach
na trzech tylko strunach zaczął grać

i jeszcze dwa lata nie minęły
gdy już potrafił na tych trzech

lepiej niż przed tym na wszystkich czterech
i więcej pieniędzy niż przed tym miał.

Nie było imienin, ślubu, jarmarku,
żeby go nie zapraszano tam.

Rankiem poniedziałkowym z głośnych imienin
muzykant wesoło do domu szedł.

Na progu piękna dziewczyna stoi,
a z oczu jej wylewają się łzy.

»Oj, dziewczę przepiękne, co cię tak boli,
dlaczego jesteś smutna tak?«

»Och, ojciec mój leży chory w domu
i nic, ja biedna, nie mogę mu dać.«

Muzyk nasz miał miękkie serce
i pełną sakiewkę od razu jej dał.

Za dar ten zaś niepokój otrzymał,
strasznie zakochał się muzyk nasz.

I wcale długo nie wzdychał tylko,
w objęciach ją całował wnet.

Wierność mu ona obiecała,
a on obiecał jej rychły ślub.

Wtenczas był pokój zakończył wojnę,
do domu żołnierz wrócić mógł.

Dwa lata temu go złapano,
zmuszono, by żołnierzem był.

Strasznie płakały oczy jej,
która muzyka teraz jest.

W niedzielę pod lipą taniec był znów.
»Co widzisz, muzyku, czy prawda to,

że miłość stara nie rdzewieje,
że się odnawia i razy pięć?

Co dziko tak patrzysz wokół siebie,
co mocno naciskasz na struny tak?«

I struna na skrzypcach nowa pękła,
gdy przed nim tańczyło tych dwoje tam.

Że nigdy struny tej znów nie napnie,
muzykant sobie słowo dał.

--------------------

»Dziewczyna ta wcale nie była dla ciebie,
głupota i bieda to siostry dwie.

Ciesz się, że w sidła małżeństwa nie wpadłeś
i znów na skrzypcach spróbuj grać.«

Tak przyjaciele go pocieszają,
aż mu się znowu rozjaśnia twarz.

Żałuje tylko pękniętej struny,
że teraz nie może napięć jej już.

Długo tak jednak zaś nie żałował,
wnet znów potrafił na strunach grać dwóch.

Nie było imienin, ślubu, jarmarku,
żeby go nie zapraszano tam.

I znowu pani na zamku ma święto,
muzyka słynnego słuchać tam chcą.

I w zamku tym również jest piękna służąca,
jeszcze młodziutka, lecz chytra jak lis.

Jeszcze dwudziestu lat nie liczyła,
już dobrze wiedząc, jaki jest świat.

No, bo z ust pięknych pannic słyszała,
jak chłopa na męża przerobić trza.

W oczach muzyka po dwóch nieudanych
miłościach widziała wierności głód.

I już usługuje mu, i już mu kadzi;
»Oj, strzeż się, muzyku, po tobie już!«

I nim ukazały na niebie się gwiazdy,
muzyk był stracił głowę znów.

Tylko za nią błądzą mu oczy,
tylko dla niej ma pieśni swe.

Ona tak samo mu obiecała
wierność, jak on jej w zapusty ślub.

Było znów w zamku wielkie święto,
bo młodszej córki był właśnie ślub.

Przyszło na zamek dużo ludzi,
z miasta przyjechał jej starszy brat.

Pili szampana, byli weseli,
słuchali, jak zegar północ bił.

Muzyk już poloneza zaczął,
wszyscy pytają, gdzie baron nasz?

Wszyscy pytają, dlaczego go nie ma,
wszyscy czekają, by zaczął tan.

I idzie go szukać młody służący,
i drugi za nim, ponaglać go.

I potem mówili sobie na ucho,
gdzie go znaleźli, jak było to.

A muzyk na twarzy zmienił kolory,
gdy tylko usłyszał plotek tych treść.

Po skrzypcach mu smyczek nagle tak pędził,
że struna trzecia urwała się.

Że nigdy struny tej znów nie napnie,
muzykant sobie słowo dał.

--------------------

Trzy lata minęły, czas jest lekarzem,
znów rozjaśniła muzyka się twarz,

jak Paganini się przyzwyczaił
i na jedynej strunie grał.

Na jednej strunie teraz grywał
i śpiewał o swoich kochankach wciąż,

śpiewał i uczył: »Ludzie, nie wierzcie im,
to dotyczy dziewcząt i żon.«

Już nigdy w żadnej się nie zakochał,
jedną dla kobiet pochwałę zaś miał:

»Że one nam ćwiczą ręce i głowy,
że przez nie rozjaśnia się umysł nasz.«

FINAŁ

POETA TWÓJ SŁOWEŃCOM WIENIEC WIJE -
RAN MOICH PAMIĘĆ, ROZGŁOS TWOJEJ CHWAŁY,
WYROSŁY Z SERCA, W NICH NATCHNIENIA MIAŁY
KWITNĄCE ŁZAMI KWIATKI – POEZYJE.

NIE SĄ Z SŁONECZNEJ, PEŁNEJ MUZ KRAINY,
IM WIOSNY TCHNIENIA CIĄGLE BRAKOWAŁO,
PIĘTRZYŁY WOKÓŁ NICH SIĘ OSTRE SKAŁY,
DOMOSTWA WICHRÓW ROZGNIEWANYCH ZIMNE.

PRZEZ ŁZY, WESTCHNIENIA WYKARMIONE BYŁY,
DO ŻYCIA DAJĄC IM CHOĆ TROCHĘ SIŁY
I BURZE GODZIN CIEMNYCH JE NISZCZYŁY.

WIĘC BLADO WIERSZE TE UBOGIE KWITNĄ,
TY PRZYŚLIJ Z OCZU IM PROMIENIE MIŁE
I NOWE KWIATY PIEŚNI BĘDĄ ŻYŁY.

Był pewien szlachcic, niezbyt rozgarnięty,
gdy modlił się, niczego nie pamiętał,
tylko początek pieśni o Maryji
i tylko jej oddawał cześć w modlitwie.

Gdy zmarło mu się, grób porosła trawa,
lecz, jak legenda głosi, poprzez ziemię
rozrosło z serca jego się nasienie
z napisem złotym tym: »Maryja Ave!«

Od świtu aż po wieczór wiersze moje
i jeszcze w nocy owa pieśń ognista
kobiecie żadnej innej poświęcona

nie jest niż tobie, a więc oczywisty
stał się ten wieniec i w nim imię twoje
w pełnej swej sławie złotej jest wplecione.

MACIEJOWI ČOPOWI

Wam wręczam, przyjaciela drogie many,
nad jego grobem, moją pieśń żałobną;
lekarstwem mi na smutną z nim rozłąkę,
ochłodą dla miłości starej rany.

Oznajmia krótkotrwałość słodkich związków,
niestałą radość, tak jak Bogumiły,
na świecie tym, że tylko ten szczęśliwy,
kto ma nadzieję w życiu poza grobem.

W przestworach szybujące pogrzebałem
marzenia niespełnione, jak Czartomir,
nadzieje szczęścia tu na ziemi całej;

dzień jasny, dzień pochmurny w nocy gaśnie,
serce wesołe lub cierpiące, chore,
spokoju zazna w czarnej grobu jamie.

Wybór i przekład ze słoweńskiego: Katarina Šalamun Biedrzycka
Konsultacja językowa: Patryk Czarkowski

Objavljamo kazalo poljskega prevoda Prešernovih Poezij, ki jih je prevedla Katarina Šalamun Biedrzycka in čakajo na založnika:

PIEŚNI
Pożegnanie młodości
Dokąd?
Nieślubna matka
Pamięci Andrzeja Smole
Toast
Glossa
Do poety

BALLADY I ROMANSE
Mecenas
Turjacka Rozamunda
Żydowska dziewczyna
Wodnik
Wierność kobieca
Organista

GAZELE
1 Pieśń moja
2 Nieraz już pytałem
3 Kto nie słyszał jeszcze
4 Wiem, kochana, jak u ciebie
5 W zeszłym roku jeszcze
6 Ten, kto sieje
7 Każdy z czytelników

SONETY
Sonet miłości

WIENIEC SONETÓW
I. Poeta twój
II. Ran moich pamięć
III. Wyrosły z serca
IV. Kwitnące łzami
V. Nie są z słonecznej
VI. Im wiosny tchnienia
VII. Piętrzyły wokół
VIII. Domostwa wichrów
IX. Łzy i westchnienia
X. Do życia dając
XI. Burze godzin ciemnych
XII. Więc blado wiersze
XIII. Ty przyszli z oczu
XIV. I nowe kwiaty pieśni
Finał

*** Był pewien szlachcic

SONETY NIESZCZĘŚCIA
Vrbo! Szczęśliwa
Dąb zimowym wichrem
Przeciwny losie!
Memento mori

CHRZEST NAD SAWICĄ
Wstęp
Chrzest
Maciejowi Čopowi

WIERSZE SATYRYCZNE
*** Kiedy Apelles
Nowe piśmiennictwo (fragmenty)

EPIGRAMY (9)

Na oknu slonim in gledam:
jablan pod oknom cveti — življenje;
ob vrtu cesta hiti — življenje;
ob cesti drog za drogom, žica jih veže — življenje;
za cesto njivo рlug reže — življenje;
tam v dalji brda v češnjevem snegu — življenje;
za brdi modro nebo — večno življenje.
Človek, ki greš po cesti, kaj misliš?

Poglavje ob njivi.

Noč, zamišljena v svojo votlo temo,
mi je premrazila hrbtenico,
ko sem se ustavil ob njivi, ki je redila z zlato pšenico
mojo mladost.

In čul sem besede — v besedah bridkost:

Jezéro znoja sem vsrkala in žuljev tisočkrat tisočero
sem hotela, vpila po njih in jih dobila,
da kri očetov tvojih se je v tebi pomladila.
Vsi — dolga vrsta — so bili mi zvesti,
takó zvest je le ženin mladi nevesti —
in nisem jih varala:
leta so tekla in nisem se starala:
plod mladil je mojo črno grod! —

Prišel si ti: dalja te je zaklicala in te je vzela —
mene — tuja roka zdaj dela! …

Pomladna misel na domovino.

Nič več ni svinčenosivih oblakov,
nič več dolgočasnih perut pod njimi
in hreščečih glasov. Odpeli so zimi.
Lastovke so razprostrle lahke perutnice
kdovekje in že iz sinjine letijo žgoleče
pod krov ponižnih domov:

Sem vstala in šla
prej ko zarja svetla
čez morjé in goré
in zdaj sem tu trrrrrr.

Jej, jej, poglej:
ko sem šla, ko sem šla
sem pustila kopíco pri kopici,
kopico pri kopici. —
Sem prišla, sem prišla,
sem dobila breme suhih trrrrrt! —

V solncu pomladnem se sveti zagorska vasica,
v hiši vesela, na poti vesela, na polju vesela so lica,
ozračje je živo in žgoli, žgoli:
vse se zemlje, svoje zemlje, rodne zemlje veseli.
Misel moja, razpni perutnice še ti!

Jug v okviru.

V vzdušen poldan se vije čez plan
iz mesta
prašna cesta
in ž njo topoli gredó.

V topolih krilati skržati pojó:
Žarke žgi! — se prvi oglasi,
žgoče žgi! — drugi zaželí,
žejnim žgi! — tretji naroči,
žgi, žgi, žgi! — prvi ponovi,
žarke žgoče žejnim žgi,
žgi, žgi, žgi! — vsi in konca ni.

Solnce žge in se smeji
in nič se v noč mu ne mudi.

V velikomestnem jutru.

Praznota zehajočih ulic čakala je dan.
Po trotoarju votlo pesem pel je moj korak,
ko zastrmele so oči v jutranjo stran:
v vijoličastem mraku nad gor
visel je črn oblak.

In — ni še vzbrstel misli pelin:

Dva snopa žarkov sta oblak prodrla
in zrastla plameneča čez nebó
in njima je sledilo čelo,
ki božje je bližine vse žarelo:
povrnilo se je raz Sinaj solnce - Mozes,
pogledalo na svet in razočarano je vrglo iz rok
čez morje hiš ponosnih luči dekalog —

Srce mi je vzdrhtelo: Bog, moj Bog!

Slutnja.

Vračal sem se domov.

Drev, ki so ptiči v njem gnezdili,
so oklestili.

Obstal sem, in kakor da je od doma prišla,
na drevo se je slutnja naslonila.

Obol.

Bila si solnce in nisem te videl,
da bi rekel v temi: svetloba.
Zdaj te vidim. Iz groba
poganjajo misli in se vežejo
v žareč, žgoč obroč krog srca
in vanj režejo
besedo, eno samo besedo:
Mati.

Drevo.

Moj sad je bil že zibelka stoterih
in stoterih je bil že zadnji dom,
a zdaj še tebi šumim
in še tebe preživim,
in ko me še kdo bo poslušal ob lepih večerih,
mu pesem od kraja ponovim.

Življenje.

Knjiga s sedmimi pečati,
zaprta si bila — rad bi te bil odprl,
zdaj — pečat za pečatom se je strl —
rad bi te zaprl — a moram brati.

Prvi dan — trpljenje,
drugi dan — trpljenje,
tretji dan — trpljenje:
iz dneva v dan se plete,
od ure do ure cvete.

Zadnji dan — vzdih, hrepenenje:
Ostani, življenje! —
Bog je dober in ga sklene.

Sfinga.

Večkrat me zdolgočasi naš čas
in grem in odpiram piramide in mumije budim
in ž njimi govorim o Sfingi, ki je blizu
in ji je ime Človek.

Oči ima — daljo merijo iz biti v Biti:
dolga pot.
Oči ima — daljo merijo na znotraj:
dolga, dolga pot. .

In vprašam: kedaj okameni zver štirih nog: mesó,
kedaj bo v eno samo pot zamišljeno oko?
Skozi Saharo življenja divjá vihar:
nikdar, nikdar! —

V dveh.

Roko na srce in mi odgovori:
Ali čutiš trdópleteni bič,
ki žvižga nad vsakim korakom:
nič, nič!

— Ne! –

Del sem roko na svoje srce in ga nisem bil vesel,
videl sem svoje misli in sem jih proklel:
Bodi človek! —
In ko sem človek postal,
sveta sem se in sebe sramoval.

Anagnorisis.

Po stari navadi sem šel v lepe kraje in srečal človeka.
Gledal je s hrepenečimi očmi in čakal odmeva.
Pogledal sem ga in sem bil odmev.
Razprl je oči in ni hotel verjeti:
Jaz? —
Jaz!

O kako pozno, pozno se spoznamo na sveti!
Dobre komedije pišeš za oder življenja, čas!

Oki in Oku.

(Otrokoma Dr. Iv. K.)

Ne poznam vaju. Slišal sem samo besede,
ki so vrele iz očetovega srca,
takó lepe in tople, da so mi vse misli ogrele
in sta mi blizu kot otroci mojega duha,
spočeti v maju.

Oki,
kakor pravljica si iz devete dežele —
da mi je dano jo doživeti,
v molitev sklenil bi roki:
Bog, vredno je živeti!

Oku,
vidim te, utelešeno moč, ki mlada
prorokuje prihodnjost, ker jo hoče
kakor zor dan, ko zasveti na vztoku
in noč preganjajoč zavlada.

Ne poznam vaju. Slišal sem samo besede,
ki so vrele iz očetovega srcá,
tako leрe in tople, da so mi vse misli ogrele
in so iz dalje v daljo vama pesmico zapele
ko drobne ptičke v maju.

Shakespearjev norec piše v album.

Si na poti: ozri se in pojdi naprej!
Je kdo pred teboj: ga doteci
in mu reci: Prijatelj, stoj!
še enkrat ozri se in pojdi naprej,
in ko boš videl, da greš sam pred seboj, se nasmej
in se postavi na glavo
vesoljnemu svetu v spodbudo in sebi v zabavo!

Pesem v molu.

Mrtvo drevo pod svinčeno nebó
strmi,
pod svinčenim nebom vran leti.
Rekel bi, da se na drevo spusti.

Moja misel je žalostila ko zapuščen čas,
moja misel je mrzla ko zimski mraz.

Sence.

Zlato solnce črno riše
zelena drevesa, bele hiše
in nas —

Zakril sem si obraz.

Pomladni motiv.

Ko gredó deklice na izprehod —
prožna nožica,
tih pogled in bela lica
in sem in tje
sili v besedo src,
ko da lastovke žgolé.
Solnce, samo solnce se jim smeje
in veje
šume jim v vseh barvah dehteče naprot.

Jesenska romanca.

Hrast pri hrastu — okostnjaki,
ki molčé
in molčé veliko besedo smrti
govoré.

Pod njimi v dalji na stezici
žive barve, ko da sta se dve rajski ptici
prikazali in zažvrgoleli
veseli.

Menih
gleda, posluša. Tih vzdih.
Vse zeleni, rdí in cveti —
jeseni ni.

Gledanje.

Strop, bel strop, nič drugega.
Gledam in gledam in godi se čudo:

Vijoličaste sence …
                  — Ah, odkod neviden kist,

ali je duša, ki je sanjala skozi oči nemirne,
zdaj že davno ugasle? —
                  Bele breze v tihem miru
ob zeleni komaj slišni vodi, bela steza
in ob njej vse same rdeče tolpe
in zaljubljena mladost, ki hodi v dveh,
in skozi breze na stezó rumen pramén ko zlat nasmeh — —

Barva kakor žvižg.
Iz ozadja se vijejo črne, sive kače in sičejo,
oči jim žaré ko brušeni demanti.
Močna roka je zgrabila med nje in je osinela:
obnemogla se ne brani — — celo telo so objele
in ga k drevesu prižele …. Ob njem se vzpenjajo
in deblo se širi: mlada Baucis iz njega razprostre roké.
Mož povesi glavo in misli. Misli na ženo
in sklene: šele dva sta eno — —

Iz zemlje, črne zemlje raste titan,
njegove oči ko dve solnci
in z rokami prebira zlate češnje zvezda.
Med nebom in zemljó jastrebi krožijo. —

Črna, črna voda, ob kraju prazen čoln
in brodar, ko da Homerjeve heksametre diha —
Charon.
Ob njem titan: pod čelom le dve temni globini,
izteza roko — skozi njo vidim – v njej obol,
in slišim besede: Prepelji me!
Charon zavrača brodnino —

                  Nepričakovan glas žene.
Ne odgovorim in gledam, gledam, gledam — —
Kedor bo zа menoj strmel v ta strop, ki ga pleskar
le z apnom je pobelil, bo videl novih barev žar
in slišal trojno življenje ene besede.

Pesmi.

I.

Nebó je modro božje okó
in solnce je zlata zenica:
odtisi večnosti gredó skozi njo
in smo mi in je vse,
ki živi še onstranstvo in zase ne ve.

II.

Enkrat bi moral slišati
zvezdo ob zvezdo zlato zazveneti
in videti žive ognje
svetov plameneti —

pa bi rekel: vredno je na zemlji živeti!

III.

Naša zemlja je črna, črna
in bela in zelena
in rjavosiva in modro ograjena —
obupal bi za vesoljni rod,
če v njej bi ne klila ognjena semena,
ki zrastejo v večnost.

IV.

Večnost, pesem pesmi.
Drhteli bomo, misel, in jo borno peli
in živeli v eni besedi
Gospod.

Velika, velika je naša pot.

Resignacija.

Žolna na drevó —
težek čas na moje srcé:
To, to:
kaj je s tebó?

Ah, kaj je z menó!
Nič več nisem zdrav —
suh hrast
sredi zelenih, moč šumečih dobrav.

Drevo v marcu.

Iz debla se širijo rogovile ko рroseče roké
in vejice kakor prsti
in na vseh po vrsti
deževne kaplje v solncu
Skozi jutro ptič prileti,
na vrhu obsedi
in рoje.

Gledam, poslušam — veselo srce je moje.

Pogled na mesto.

Nad mano milijon zvezd blesti.
pod mano milijon luči gorí.

Milijoni zvezd
pojó melodijo končanih cest,
milijoni luči žarijo
nekončanih poti melodijo.

Milijoni zvezd, vašo pesem poslušam:
molčím in jo sanjam;
milijoni luči, vašo pesem okušam:
trpim in se ji klanjam.

Med milijoni luči in milijoni zvezdá
je tema —
daleč, daleč je do nebá.

Anthistenes in njegovi pojo.

Država? — Brezdomovincem je dom svet,
ki nima mej.
Krepost je misel naše misli in od nje prevzet
gre jaz, ki je, naprej: gospod mu tuj in suženj je neznan,
prost od večnosti in v večnost je zaznamovan.

Oči razpirate in jih obračate nad nami
Beraški naš ponos je bos in je razgaljen,
v življenja žgočem solncu je razgaljen —
zavedamo se ga: naš, naš je in nas v srečo mami!

Prostost, prostost!

Življenje je bogato – kaj nam mari!
Življenje pisano je in lepó --- pa mu zagospodari!
Mi bomo pri svojem ostali in kovali:
eno je dobro in je krepost! —

Meditacija.

Šel sem eno premišljevanje daleč,
začetka ni imelo in iskal sem konca.

Oči so gledale v temò, ki se je vidoma gostila
in so motili jo samo koraki.
Ob kamen sem zadel in se je zakotalil
do drugega in se ropotajoče ž njim pošalil
Drevje ob cesti je pritajeno šepetalo —
poslušal sem ga — nauk mi je dalo:

Pojdi devetkrat devet premišljevanj daleč
z enim začetkom — pred stoterimi konci obstaneš
in vsak ti bo klical: Slep si
in tvoje uho je gluho! —

Vrnil sem se z enega premišljevanja,
vzdihnil in zaželel po Gospodu:
pljunil bi v prah in mojim
in nas vseh očem bi dal videti in ušesom slišati.

Confessio.

Večer se je dotaknil zvona
in mu zbudil besedo,
v njej oljka je zazelenela
in duša, trudna Babilona,
v confiteor in credo
sрokorno je zakrvavela:

Priznam, v nemočni uri sem predal se že temám:
na trhli vrbi dvoma strune misli so visele
in Tebi so sovražno pesem pele.
A Ti — približal si se mi in temo si razsvetil,
sam večnoživ živ ogenj v večnost si zanetil.

Razvnel se je v plamen: verujem Vate
in vem in čutim: v vsem si Ti in vsepovsod.
Jutranji zarji naj bi vzel peruti zlate
in se рonesel, blisk, pod noč rodeči svod:
pri meni si, Gospod,
nad mano bi blestela Tvoja dlan:
Iz vekov v veke v mojo misel si vkovan!

JESEN 2003. NA NOVO

Rodil sem se iz hrapavega poka zasteklenjenega
zraka: sam zase sem bil le šepet
zelene vlage. Rodila si se v deževni dobi, ko
je nad Varšavo divjala Skandinavija, in so hodnike
Univerze rasvetljevale prve neonske luči.

Svet se je širil z novimi predmeti: z rjavino Tvojih
las, z rdečino kavarne Le Melange. Rodila sva
sama sebe sred vijoličastih megel in hodnikov, ki
jih je pometal veter. Dihajoč z neonkami, sva prste spletala
v vrbove košarice. Nekje visoko, v golih vejah

so plaho vzcvetala poletja, pomladi in zime.

BOVA

Sva, Maga. Navkljub. Zanalašč.
Med mrakom in svetlobo. Preproga naju nosi,
stkana iz vrtov in vonja vina. Prinaša nama
spomin in prostor. Šiniti navzgor. Spregovoriti.
In razumeti, da se ni nikdar preblizu.

Med svetlobo in svetlobo. Zrcaliva se
v sebi. Kot dve idealni površini v galeriji ogledal.
Dva sadeža. Dve besedi. Dva odmeva. In celo
dve istoimeni obdobji. Glej: zgodovina
se ironično ovija okrog kazalca.

Dva odmeva. Med svetlobo in mrakom. Dve
živali. Dva gobčka in preplašena očesca. Udomačujeva,
kar se lahko udomači iz sveta. Vsak dan. Na napakah
se učiva umirat. Nerodno stresava lase
z glavnikov. Luno zaokrožava v nočeh brez spanca.

FRAKTALI

Dovolj je eno samo ime. Psiček ali žolca. Poglej
pod površino. Dan versus Noč. Veter trga okna
in tuli med prsti tvojih nog. Večer je ples
steklenice vina okoli vonja ognja. Kaplja se podaljšuje
v Tvoje mehke lase. Oranžne sence namesto
plamena sveče. Pesek se razsipuje v veje Oriona.

SPOMIN

Spomin na sneg je sneg. Tišina, v kateri
vztrajno blodita škrbljanje in modrina. Tokrat
se popeljeva s sanmi. Spredaj bo veselo
prhal in pozvanjal konj. Pocukam ga za rep.
Ti tudi. Obljubiš? Glej, pisani kraguljčki,
plapolajo! Še neimenovani

spomin na sneg je sneg.

ŠŠŠ

Lubiatowo. Pesek izpareva. Leživa obrnjena
proč od sveta. Z gobčki navzgor. Grejeva si
trebuščka in tace. Dve školjki, ki ju pene Baltika
nežno rezbarijo. Ogenj ima okus soli in morje
je začetek in konec vsakršnih obzorij.

Pesek: trilijoni drobcev, v vsaki stotinki sekunde
nova konfiguracija. Pripoveduješ mi o Levinasu
in Bubru. Izkaže se, da imata dosti skupnega
s poznim Derridajem. Na licu čutim nežni
vetrič, ki mu v mislih dam ime sirota.

DOM

Starši so svet stvari vedno znali zaustaviti
pred propadom. Mama je zavzeto brisala prah
z omar, tato pa je popravljal pohištvo, menjaval
lesene opaže. Jaz tega najbrže ne znam. Mojo pisalno mizo
je porasel mah in postelja je že popolnoma sprhnela.

Spomnim se, da sem nekdaj verjel v obširnost
tega tunela, ki združuje kamen in svetlobo. Danes
že vem, da se ničesar ne sme prenagljeno
poimenovati. Leseni opaži. Mah. Kamen. Baje beseda
diskurs izvira iz latinskega discurrere,
kar pomeni: teči v različne smeri.

Jezik bo ostal moj dom. Torej se vračam
k smehljaju svojih staršev kot na vrt.

NOVEMBER – LISTOPARD

Sonce zvija kazalce ur. Izginjava
v kupih knjig in medmrežju. Iz varne oddaljenosti
si ogledujeva ljudi. Čeprav sva sama že zdavnaj
prešla na živalsko govorico. Včasih
hukava, mrmrava in vzdihujeva. In med nama
diši po zimi, zato, ko se mrači,

hodiva nabirat sočne kostanje.

DALJNOGLEDI

Petek. Eden prvih večerov zamujajoče pomladi.
Ob kozarcu rdečega čilskega vina se z Mago posvetujeva
ob provizoričnem seznamu gostov. Datum poroke: september. Čas
magičnosti, listja in molitev. Idealno obdobje za obnovitev davnega
začetka.Ognjemeti bodo, muzika in stroboskopi. Dragi
gostje, plešite in pijte na naše zdravje. Na ta večer se Bog
rodi na novo. Ob zori bomo pobrali z miz ostanke

in jih razdali brezdomnim živalim. Naj se veselijo in praznujejo
pes, činčila in mravljinčar. Naj zlati grozdi odsevajo
v črnih očeh. Sama pa se naseliva v najvišjem duplu
v fantazijskem gozdu. Lubje bova pobarvala na vinsko rdeče,
oranžni krogi bodo otoplili pisani nebeški svod. Ob
vhodu bova namestila daljnogled z razgledom na noč.
Negovala bova vijoličasto daljnih galaktik in oblake nad najinim drevesom.

SERPENTINE

Zimo so napolnili podnebni tramvaji. Umirjena rdečina
odločitev in zadetkov. Drsela sva predse kot polža po številčnici
tiktajoče ure. Tik tak. Ostajale so noči. Zvezdne.
Polne avgustov in aprilov. Goste od mraza in potu, ki
se je vpijal v zmečkane rjuhe. Ob šestih zjutraj
naju je budilo brnenje rdečih neonk. Vztrajno
sva vadila zaspana pomrmravanja. Potem pa sva hodila

nakrmit zebro in nosorožca. Tišina, ki sva jo udomačevala,
je dobivala podobo vitraža na bleščečem ogledalu. Dišala
je po delcih srebra, daljnem vesolju. Postaje, tuneli
in ulični kioski so se počasi sestavili v jasen izračun
naših dolgoročnih strategij. Nadaljnje ulice
so tudi prispevale k celoti. Odkrivale so red v svetu
neobstojnih stvari. Risale so zemljevid neenakomernega ritma.

IZJEMČICA

Izjemčica stanuje na dnu omare. Zvija se vklobčič
v varni luknjici. Izven besed. Izven te ali one strani. Samo
gleda s svojimi velikimi očmi. Gleda. Trmasto gleda.

Zgodi se, da si migava. Zgodi se, da ni
treba drugače. Dovolj je iztegniti roko. Ne računati.
Ne ocenjevati. In tudi brez luči je vse jasno.

Pridi, pozdravil te bom z zlato sončnico
in bonbončki z okusom po toffi. Zasul te bom
z migetajočimi konfeti smeha. In kot majhen puhast kužek
bom skakal in skakal. Zato, ker si.

MUMU HUMU

Na obzorju, Maga, sem prižgal zvezdo.
Pred nami je toplo, dišeče polje resja,
polno dobrih želj in tišine. Že zdavnaj ne
zaupava več slovnici. In danes že brez strahu
izprožava dlani k divjim živalim.

Odpravila sva se, Maga, na slepo predse.
Glej, kako majhna in krhka je Zemlja.
Kako prazno vesolje. Prižgiva kadilo.
In prepustiva obraza vetru in morju.
Toliko sanj se razbija ob brezčutnem pesku.

Ne dovoliva, Maga, da bi zmagale algebre,
ne pripustiva praznine k milnim mehurčkom.
Igrajva se in plešiva. Do zadnjega robčka.
Močno se drživa na vsakem ovinku.
Najina ladja naj pluje k mavričnim čerem.

Marcin Orliński, poljski pesnik, prozaist in literarni kritik, rojen leta 1980. Sourednik pesniških revij. Njegov prvenec Mumu humu iz leta 2006 (iz katerega so prevedene pesmi) je vzbudil veliko pozornost zaradi svoje svežine, iskrivih jezikovnih domislic in povezav, ki se jih ne da natančno razložiti, pa vendar delujejo na nas. Tak je že naslov zbirke, pa recimo beseda listopard namesto listopada, tj. novembra, ki pa se veže z leopardom, tu je še izjemčica (mogoče nekakšna živalica?), pa mavrične čeri, ko skupaj z Mago (nek kritik jo je primerjal z Madeleine Apollinaira) krmita zebre in nosorožce in še in še. Prepustimo se čaru teh nenavadnih povezav in ne bo nam žal! Pozneje pa je pesnik izdal še 4 pesniške zbirke, eno knjigo kratkih proz in eno literarnih kritik.

Prevedla in uvodno opombo napisala Katarina Šalamun Biedrzycka

II.

Turlock je bil na začetku komaj več ko naselbina za poljedelce, ustanovljen v istem letu 1871, ko kancler Bismarck združi nemške državice in pruskega kralja naredi za cesarja Nemčije, Francija pa se je morala odreči Alzaciji in Loraini. Najprej pa naselbina v pokrajini Stanislaus z neskončnimi žitnimi polji, kamor so farmarji hodili po svojih nakupovalnih, uradnih, a kdaj tudi omembe nedostojnih opravkih. Mestne pravice dobi šele v letu 1908. Imenujejo ga »Heart of the Valley« – srce doline, saj je imel v vsej pokrajini največ cerkva na število prebivalcev v vseh Združenih državah Amerike. To številnost je mogoče razložiti s številnostjo narodnih skupnosti v mestecu, ki ima danes kakih 70.000 prebivalcev ali morda že kaj več. Tako so tu zidali svoje hrame sirski kristjani vseh vrst, katoličani, indijski Sikhi, mormoni, največ pa seveda protestanti raznih denominacij. Da si tam lahko živel in preživel, ti ni bilo treba biti ekumensko razpoložen, kakor to danes postaja moderno celo med svobodnimi evangelijskimi cerkvami, čeprav Pismo to odklanja¹, vsekakor pa si moral biti vzgojen v prijazni strpnosti do vseh, ki verujejo drugače, kar je sicer učil tudi Gospod sam.² Prvi meščani so bili kajpada trgovci, zdravnik, apotekar, lastniki lokalov in establismentov, majhna policijska postaja, šola, obrtniki s svojimi delavnicami, duhovniki v raznih sutanah in, kakor nekateri protestantski pastorji, tudi čisto vsakdanje, čeprav spodobno oblečeni. Velika baptistična cerkev, pastorjeva hiša z osebjem.

Med drugo svetovno vojno so v okolici mesta v posebnih taboriščih internirali skoraj 4000 oseb japonskega rodu, povečini državljanov ZDA, saj so po Pearl Harbourju v vsakem Japoncu videli agenta japonske vojaške obveščevalne službe ali »spečega« terorista ali atentatorja, dejansko pa so tako gledali na japonske sodržavljane, kaj šele nove priseljence, že leta prej. V ne tako redkih primerih so to tudi v resnici bili. Ni vedno lahko razlikovati med histerijo in utemeljeno previdnostjo.

Profesorji so stanovali daleč zunaj. Direktorji bank, lastniki podjetij, znane osebnosti, prav tako. Človeštvo je potrebovalo šest tisoč let, da se je s podeželja pretežno preselilo v mesta. Zelo malo časa, kakor stvari kažejo, pa bo potrebnega, da izpraznijo mesta, posebej še mestna jedra, in znova poselijo deželo. Ali ni bilo tako tudi v Rimu, preden je propadel: ljudje pomembnega imena so imeli svoje vile na deželi, proletariat pa je živel v večnadstropnih satovnicah v Rimu in drugih večjih mestih cesarstva.

Dr. Dave Harrison, ugledni pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne, je tu kupil parcelo in si postavil hišo, ki na zunaj ni izzivala ne radovednosti ne nevoščljivosti, kar je imel za pomembno odločitev, saj naj bi njegovo in njegovih življenje od vsega začetka potekalo v skritem, znotraj skritega pa intenzivno, organizirano in disciplinirano. Živel je po vzoru angleških puritancev, čeprav za to ni imel nobene utemeljitve in predvsem ne vere, ki bi puritansko držo delala smiselno in vzdržno. Zato je za vse druge bil ta sistem tiranija, čeprav ljubeznivo vodena in izražena. Nihče nikoli ni povzdignil glasu, doktor Harrison ne, ko bi poveljeval in naročal, gospa Harrison, sicer prav tako odvetnica, a še dosti bolj publicistka raznih kalifornijskih časopisov, prav tako ne, ko je ukaze in naročila sprejemala, štirje sinovi in hči, najstarejši otrok Harrisovih, še toliko manj.

Harrisonovi v naselbini Turlock niso imeli prijateljev, saj bi po mnenju očeta Davea to nasprotovalo načelom njegove pisarne in škodovalo poslom in zanesljivemu imenu. Harrisonovi so imeli kliente, ki pa niso vstopali pri vratih, ki so vodila v bivalni del hiše, ampak pri vhodu, ki je bil sicer spredaj in večji od stanovanjskih vrat, a je med domačimi veljal za pomožna vrata za tujce. Stranke so imele občutek, da je hiša namenjena in odprta predvsem njim, gospod Harrison pa je vedel, da je kliente treba kako prenašati zaradi posla in dobrega imena, a da vhod, ki je namenjen njim, ni vhod, ki bi ga hiša imela za vrednega svoje strehe.

Od svojih otrok je doktor Harrison zahteval predvsem dobre uspehe v športnih disciplinah. Za to je svoji soprogi Jill včasih ponovil dva razloga. Prvi je bil njegova izkušnja ob zavezniškem izkrcanju leta 1944 na Francoski obali v Normandiji, kjer je preživel, kakor je menil, predvsem zaradi svoje športne kondicije in treniranosti, in nikjer ne piše, da se tudi sinovom ne bo treba kje izkrcati.

»Neumnost in izprijenost sveta, od čisto spodaj do vrha in čisto od vrha do prav spodaj, je konstanta kakor zakon gravitacije,« je včasih rekel, to tudi vpričo otrok, da bi jih podžgal v lastnem prepričanju, kako tisti, ki se znajdejo v mrzlih valovih Atlantika ali Pacifika, ne vprašujejo veliko po pravilnih oblikah nepravilnih francoskih ali latinskih glagolov, prav jim pa pride, če imajo na svojih kosteh obešene nekaj kondicijske rezerve in v živcih nekaj vtreniranih koristnih refleksov. Njegov drugi razlog za to, da je dajal rezultatom na tekmah v campu, pri katerih so bili njegovi otroci udeleženi, prednost pred številkami v šolskih spričevalih, pa je bil ta, da je dobro poznal zakonitosti ameriške selekcije za vodilna mesta v državi, po kateri sta intelekt in znanje nekaj, s čimer je zaradi drugih okoliščin treba nekako shajati, sicer pa šteje to, kar naredi fant z najdenim kosom žice in kaj dekle z najdenim ostankom niti.

Harrisonovi so kajpada prišli vsako nedeljo v cerkev Sv. Duha, se prisrčno rokovali s pastorjem Denisom Brennerjem, potomcem bavarskih izseljencev iz časa recesije v Nemčiji v tridesetih letih, preden je Nemčiji zavladal Avstrijec, ki to ni hotel biti in pri vseh drugih ni prenašal tega, da so to, kar so bili, tudi iz srca hoteli biti. Doktor Harrison je zahajal v skupnost zaradi ustaljenega reda in dobrih navad, ki so jih tam poučevali, z vsem, kar naj bi bilo pri stvari nevidnega, pa je bil pripravljen potrpeti in mu niti na misel ni prišlo, da bi kar koli od tega, še posebej pa obstoj Boga, postavil v dvom ali se iz tega celo norčeval. Cerkev je bila zanj prepotrebna duhovadnica, saj samo iz telovadnice vendar ne moreš dobiti izgotovljenega moža ali žene. Otroci so morali iti z njim, in gospo Harrison, v cerkev z obema potrebnima rekvizitoma, majhno izdajo Biblije in cerkveno pesmarico, saj človeka ne moreš imeti, kakor je rad poudaril, za civiliziranega, če ne pozna vsebine te knjige in vsaj nekaj modrih izrekov, kakor: »Kdor je brez razuma, daje roko, sprejema poroštvo za svojega bližnjega.«³ Sam se petju ni pridružil, a je pozorno poslušal, ali vsi štirje njunih otrok pojejo in kako pojejo. Gospa Jill Harrison, za deset let mlajša od svojega moža, dejansko tajnica v njegovi odvetniški pisarni, je v to, zaradi česar hodi človek v cerkev, verovala, čeprav malo po svoje, ne čisto tako, kakor je brala v svoji Bibliji, ki je vendar ni puščala nebrane, a čisto vsega in čisto tako ni verjela, kar in kakor je v njej zapisano.

Pitt se še danes spominja, z nekakšno otožnostjo, da se je mati vedno postavila pred njim, kakor da bi ga bilo treba varovati, oče pa se je vedno postavil za njim, kakor da bi se bilo treba z njim pobahati. Med obojim ni bilo nikakršnega številčnega razmerja, saj je mater pred seboj videl in čutil neprestano, medtem ko so bili trenutki z očetom za seboj zelo redki, pravzaprav izjemni, kakor je pač vedno izjemna priložnost, da se oče postavi s sinom, če ne gre ravno za Mozarta, a kdo bi že bil v pokrajini Stanislaus, v državi Kaliforniji, tako kmalu Mozart…

Tako pravih pogovorov med očetom in njim, kar velja tudi za brate in sestro, v njegovem spominu ni. Najprej se je moralo kaj zgoditi, navadno kaj neugodnega ali za očetov pogled na stvari neuglednega, da je prišlo do »intervjuja«, kakor so pozneje, ko so odrasli, radi ironično imenovali klicanje pred očeta. Pri teh zaslišanjih nikoli ni padla trda beseda in glasnost je bila na ravni primerno nastavljenega koncertnega radijskega sprejemnika, ki je, vgrajen v razkošno komodo kraljeval v očetovi delovni sobi, ki je bila obenem soba njegovega oddihovanja. A zmerno povedane besede so včasih sedale huje, kakor če bi bile nezmerno ali preglasno povedane, kakor se odsedajo zmerno zadani, a v enakomernem ritmu padajoči udarci z žensko nogavico, napolnjeno z mivko, s kakršno so policisti včasih skušali spraviti koga k pameti, če je klatil okoli sebe, brcal in pljuval v varuhe javnega reda in jih žalil z najgršimi izrazi, čeprav je bil prijet sredi nedvomno kaznivega dejanja. Dva policista sta ga držala napetega na mizi, eden pa ga je počasi in mirno udarjal z nogavico po predelu jeter in ledvic. To ni pustilo na njem nobene zdravniško ugotovljive poškodbe, bolečine, ki so neukrotljivega agnostika, saj se je še pred sodnikom skušal zmazati z zelo močnim argumentom, da ni vedel, da se to, zaradi česar je bil prijet, ne sme, spremljale še mesece po performansu v kleti policijske hiše, in so ga dovolj sugestivno spominjale na zanimivo pravoznansko tezo, da v državo morda ni pametno brcati, pljuvati in jo gristi, jo obkladati z najbolj žaljivimi besedami in se pri tem imeti za po krivem pridržanega.

Doktor Dave Harrison se nikoli nobenega svojih sinov ni dotaknil s pestjo, palico ali pasom, saj je bil njegov nazor zmerni humanizem, a njegovi razočarani ali očitajoči pogledi, s katerimi je traktiral svoje sinove, so včasih delovali kakor z mivko napolnjena ženska nogavica iz turloške policijske postaje. Spomin na tako očetovo prizanesljivost je sinove pozneje najbrž obvaroval skušnjave pred humanistično korektnostjo in jih pripravljal na udarce življenja, ki so dejansko marsikdaj trdi udarci, in jih krščanski človek ne pripisuje muhavosti narave ali naključja, ampak modrim sklepom Najvišjega, ki svojih očetovskih svaril in kazni ne povija v mehko žensko nogavico humanistične korektnosti. Kjer gre človeški oče, kaj šele človeška mati »naokoli«, stopi nebeški Oče naravnost v sredo stvari, sreda vsake stvari, ki je kakor koli že povezana s človekom, pa je sreda njegovega srca.

Nekoč se Pittu ni prav močno ljubilo iz postelje, gre za nedeljo seveda, da bi skupaj z družino prehodil tiste pol ameriške milije poti do cerkve. Samuel, John in Ralph, njegovi mlajši bratje, so bili že nared, sestra Emily tako ali tako, njemu pa nekako ni bilo do tega, da bi zaustil toplo gnezdo svoje postelje. Oče, gospod Harrison, je na vse skupaj rekel samo svoj pomenljivi OK, ki je bil izgovorjen na tisoč možnih načinov, in vsak je imel čisto svoj pomen, kakor da bi šlo za tisoč povsem različnih besed. Vsi Harrisonovi otroci, kaj otroci, tudi vrla gospa Jill Harrison, so to posebno angleško narečje, sestavljeno iz kakih tisoč različno intoniranih OK obvladali do zadnje nianse. Zanje bi Websterjev angleško-angleški slovar mirno lahko imel samo eno besedo, očetov OK, namesto članka o pomenu pa bi moral biti najprej notni zapis, kakor da gre za glasbeno partituro, potem šele komentar, kaj ta ali ona intonacija pomeni. In Pitt je natanko vedel, da se njegova vstaja, ko se je uprl, da bi vstal iz postelje, ne bo dobro iztekla. Bilo je OK, kakor je bilo slišati iz strogih očetovih ust, a to je bil OK z zaporedno številko 834, kjer bi pisalo, če bi taka redakcija Websterja obstajala: Sankcija zadržana, še potrebuje premisleka, vsekakor bo za kaznovanega boleča; ponovitve dejanja, ki bi izzvalo še en odgovor v smislu OK-834, nikakor ni mogoče priporočati… Družina se je odpravila brez Pitta, nihče ni ničesar dodal, OK 834 je bil zadosti. Pitt ni mogel več zaspati, skoraj do kosila se je premetaval v postelji, a vrnitev družine od bogoslužja ga prav tako ni mogla osvoboditi neugodnega čakanja na to, kar naj bi po vsem tem sledilo. Mati ga je čez kakšno uro po vrnitvi poklicala h kosilu, nihče mu ni rekel nič, oče je zmolil formulo, ki ji sicer ni bilo mogoče nič očitati, vendar to ni prihajalo iz srca, ampak iz spomina v možganih. Oče ga ni niti ošvrknil s kakim posebnim pogledom, tudi bratje in sestra so ostali brez vsakega komentarja, mati Miss Jill je samo pripomnila:

»Pastor Brenner si je danes odmeril skoraj dvakrat več časa za pridigo, kakor smo ga vajeni.«

Sestra Emily, ki je včasih morala doma nastopiti tudi z avtoriteto začasne mame, je odvrnila:

»Roman ni toliko boljši, kolikor je daljši…«

Na to nihče ni več rekel nič. Pitt je moral vse štiri hode ravno še znosno bogatega nedeljskega kosila pretrpeti brez kakršne koli vzgojne ali celo kazenske opazke. Zadnji očetov OK, tisti z zaporedno številko 834, pa je počasi rasel v njem v najdaljšo in najtežje izgovorljivo angleško besedo. Pitt je še dolgo čakal na izvršitev kazni zaradi preležane udeležbe pri bogoslužju. Medtem je slišal še veliko različic sicer enako zapisane umetno narejene besede OK, glede katere si etimologi še vedno niso edini, iz česa naj bi bila kratica, ki je postala najbolj značilna besedica ameriške in vse bolj tudi svetovne angleščine, narejena, a nobena v Pittu ni pustila tako močnih sledi, kakor prav OK tiste nesrečne nedelje, ko je bil vstajnik zoper vstajanje in mu je družina pustila, da je uveljavil svojo voljo, s katero potem pravzaprav ni bil prav srečen.

Samo enkrat je Pitt še slišal iz očetovih ust isto verzijo amerikanizma OK. Tedaj mu je že bilo šestnajst let. Vstal je iz postelje. Šel je z družino v cerkev. Poslušal je dolgo pridigo pastorja Brennerja, bolj pozorno kakor vsi iz njegove hiše. Ampak ko so sedli h kosilu, se je potem, ko si je napolnil krožnik z grahovo juho, na očetov diskretno začuden pogled, zakaj k njegovi kratki in kakor vedno zgolj formalni molitvi ni pristavil svojega »Amen«, kakor so to vedno storili vsi, čeprav to nikoli ni bila čisto prava molitev in so vsi to tudi vedeli, obrnil k očetu in naravnost rekel:

»Mislim, da Boga ni. Gospod Brenner je čisto v redu človek, ampak tako menim.«

Tedaj je oče gospod Harrison drugič rekel isti OK kakor nekaj let prej, ko je šlo za vstajanje iz postelje. Pitta je ob tem OK, ki se je k onemu prejšnjemu, nikoli pozabljenemu in še vedno grozečemu, prilegal kakor natančno izdelan ključ v svojo ključavnico, oblila zona slutnje, da se bo to zgodilo še enkrat, a nihče ne more vedeti kdaj in ob kakšni priložnosti.

Če bi gospod dr. Harrison svojega sina mirno in spravljivo vprašal, kaj ga je pripravilo k temu, da taji Boga, mu Pitt zagotovo ne bi rekel, kar bi bilo sicer res, da ima namreč to po očetu, le da se ta pred seboj in pred ljudmi dela, kakor da vendarle veruje, ko pa v resnici te vere ni ali je vsaj ni mogoče opaziti. Je disciplina, je morala, je korektno življenje, vse to je, a o kaki resnični veri seveda ni nobenega sledu. Najbrž bi Pitt prav to očetu tudi zabrusil v obraz, le da v tistem času tega tudi sam še ni vedel, saj je tudi to vedeti mogoče šele, če sam vero imaš, a Pitt je tedaj prav gotovo ni imel, kakor je ni imel njegov oče, ugledni lastnik dobro stoječe pravne pisarne v Turlocku. A kakor se gospodu Harrisonu ni bilo treba domisliti, zakaj vere nima, saj je vendar menil, da jo ima in je tudi navzven kazal, kakor da bi jo imel, pa se je Pitt, ki je vedel, da vere nima in je tudi kazal, da je nima, prav zato moral domisliti česa, kar bi ga v tem utemeljevalo in potrjevalo. Tako se tisti brez vere, ki vedo, da so brez vere, po sili svoje vesti in pameti začno mučiti z vprašanjem božjega bivanja in smisla sveta in življenja, da bi tako prišli do argumentov za rezultat, ki jim je že znan, ker so se brez vsakih argumentov zanj že od vsega začetka preprosto odločili, medtem ko taka vprašanja tistim brez vere, ki pa ne vedo, da je nimajo, takih zadreg in stisk ne povzročajo.

Pitt ni natanko vedel, v katerem trenutku se je odločil, da Boga nikakor ne more biti, prav tako pa še dolgo potem ni vedel, zakaj se je tako odločil in ali se je res odločil premišljeno in s tehtanjem vseh mogočih ZA in PROTI. A nekaj je v njem počasi postalo nemirno in nadležno in je vse bolj zahtevalo, da bi bilo stvari vendar treba nekako pretehtati in si izdelati vsaj zasilno teorijo o tem, zakaj Boga v resnici ne le ni, ampak je tudi prav, da ga ni in ga nikakor ne bi smelo biti. Samo tako je bilo namreč mogoče s stvarjo, torej s prvo odločitvijo, ki še ni vprašala po utemeljitvi, v miru živeti.

Pittu ni bilo dano, da bi sam videl in še bolj izkusil, kako je ta svet v nekem smislu in na nekem področju, namreč človeškem, prav tak, kakor da Boga dejansko ne bi bilo. Ker pa je veliko bral in se pogovarjal, tudi na televiziji spremljal oddaje, kjer so se učeni profesorji o takih rečeh prepirali, je naposled iz vsega prebranega, slišanega, gledanega in izdiskutiranega, povlekel sklep, da je bila njegova odločitev edina logična in nujna, saj bi Bog, če bi res obstajal, takega sveta ne mogel prav dolgo gledati in bi že davno moral na njem narediti red, še raje pa, bi ne ustvaril reči, ki so pokvarljive, ampak bi ustvaril tak svet, ki se ne more pokvariti, kakor se ne more pokvariti nemški avto ali se usmrdeti norveški slanik. Evo dokaza! Če Bog nepokvarljivega sveta ne more ustvariti, potem ni vsemogočen in torej ni Bog, ampak kvečjemu kak kozmični velikan brez mesa in kosti. Če pa takega sveta, namreč nepokvarljivega, ni hotel ustvariti, potem ni neskončno dober, milostljiv in ljubeč, ampak ima sam, če že ko kakšna galaktična himera kje obstaja, kup moralnih in modrostnih pomanjkljivosti, ne samo take, kakor jih imamo ljudje, ampak še veliko večje, kakor je to, kar je ustvarjeno, veliko večji problem, kakor pa to, kar je s človeškimi rokami in pametjo narejeno. In menil je, da se je takih reči domislil prvi in da je neverjetno, do kakih globokih uvidov pride človek, če začne le malo vrtati okoli sebe. Seveda ni mogel vedeti, da je tudi veliki izzivalec cerkve in Boga, Voltaire, take ugovore sam kradel iz rudnika, v katerem bi take rude nihče ne pričakoval, kovino, ki jo je iz te rude stalil, pa potem imel za svojo last. Ni še prebral, kar pravi prerok, ki je neprestano občeval z Bogom samim:

»Njihova hudobija presega vse meje;
ne zavzemajo se za pravico,
pravico sirote - in vendar uspevajo!
Ne prisojajo pravice ubogim.«⁴

Prav tako ni vedel za podobno tožbo drugega preroka, ko pravi:

»Zdaj blagrujemo predrzneže, tudi uspevajo tisti, ki delajo krivično: preizkušajo Boga - in ostajajo nekaznovani!«⁵

Nič ni vedel o tem, kako je svoje trpljenje doživljal in komentiral eden najbolj trpečih v biblijskih pripovedih:

»Uspevajo pa šotori roparjev
in varna bivališča teh, ki izzivajo Boga,
kakor je pač Bog pripravil s svojo roko.«⁶

Kako naj mlad človek v letih, ko se njegova pamet ima za pametno, ve, da so najmočnejši ugovori zoper Boga izrečeni prav v njegovi knjigi? Fascinacija brezbožnih je v nevednosti in nepoučenosti, včasih še pomnoženi z nerazboritostjo, mladega rodu, ki vedno znova izumlja svoje kolo, ko se sicer sam prav tedaj pelje na starem, že po očetih in dedih in njih očetih in dedih preizkušenem kolesu.

Morda bi Pitt že veliko prej opazil, da taka nevera ne stane prav veliko in da tudi ne pomaga prav veliko, ne temu, ki tako veruje, da namreč česa ali koga ni, ne tem, s katerimi hoče biti tako, namreč mrzlo veren, solidaren zoper Boga, ki jih je postavil ali celo kar vrgel v tak svet, ki Boga ni dostojen, ki pa ga sicer tako ali tako ni, če bi ga oče gospod doktor Harrison tu in tam, navadno pred jedjo, ko je moral kdo iz družine zdrdrati, kar se vendarle spodobi, molitev zahvale za darove na mizi. Ti perfidni očetovi opomini so Pitta še posebej močno pribijali na desko njegove mladostne odločitve, da Boga v njegovem življenju ne bo. Mati nanj sicer nikoli ni pritiskala, a ker je sama brez glasu ječala pod očetovo tako nesporno avtoriteto, ga je njena pobožnost, namreč resnična in iskrena, še toliko bolj jezila in ga potrjevala v njegovem odklanjanju vsega, kar bi utegnilo biti z Bogom povezano, da je bila noga njegovega brezboštva na materni strani krepkejša in daljša, kakor pa noga na očetovi strani, kar je povzročilo, da je s svojim odločnim stališčem stal nekoliko postrani, kakor če bi bila tudi ena od njegovih telesnih nog daljša in krepkejša od druge, še bolj čudno pa je, v duhu in razpoloženju seveda, s to razliko hodil, kar pa je mogel čutiti in se tega zavedati le sam, saj od zunaj v to ni bilo mogoče vreči pogleda.

Kar nekaj časa se mu je zdelo, da tako, brez skritega vsevidnega očesa in še bolj skrite vsevedne inteligence nekje daleč nad seboj šele diha, kakor diha potapljač, ko sname masko. Ko je veliko pozneje na televiziji videl prizor iz kitajske prestolnice, kako ljudje hite v službo z maskami na obrazu, se je spomnil, kako neumno se je pod onesnaženo zračno kupolo veseliti, da lahko dihaš svobodno, brez maske, ki mu je bila v tistih letih prispodoba za Boga in njegove omejitve. Tedaj, v skoraj eksploziji svojega telesa in njegovih zahtev, še bolj pa svojega jaza in njegovih zahtev, si ne bi mogel predstavljati, da inženirji maske za potapljače niso skonstruirali, da bi potapljača mučili in omejevali, ampak,da ne bi utonil, da bi lahko kljub temu raziskoval globine voda; in drugi mask, ki jih morajo ljudje nositi v preonesnaženem zraku, tudi teh mask niso naredili zaradi omejevanja, ampak za svobodo pred zastrupitvijo. Še najmanj bi mogel pomisliti na to, da bi Bog dal človeku svojo postavo zaradi podobnega, da bi ga namreč zavaroval pred utopitvijo v grehu in pred zastrupitvijo z zapeljevanjem, ki je za dušo to, kar sta ogljikov monoksid in ogljikov dioksid za telo.

Nekoč ga je v njegovem prepričanju močno podprl in potrdil njegov profesor biologije, prepričan evolucionist, ki celo svoje prve ure nauka o človeku ni mogel dokončati brez uprizoritve človekovega postopnega izravnavanja, kakor vanj verujejo učenci Darwinovega popularizatorja in poenostavitelja Haeckla, nemškega profesorja kajpada, da se je ves razred smejal, profesor Berthram Keelce pa niti sam ni opazil, kako mu je bilo vsako leto po taki demonstraciji potrebno več časa, da se je potem tudi sam zravnal, da ne bi svojih dijakov spravil v smeh še na lasten račun. Nekoč ga je profesor, ki ga je imel rad zaradi njegovega zanimanja za velike pupke, ki so naseljevali majhno močvirje nedaleč od šole, naravnost vprašal, kako je z njegovo vero. Ne da bi Pitt hotel posebej ugoditi svojemu profesorju, ki mu je prav tako bil drag, saj je imel prijeten in nazoren način podajanja snovi, obenem pa je bil do vseh v razredu enako pravičen in nad njimi nikoli ni moraliziral, kakor je to sicer rad delal pri veroučnih urah gospod Denis Brenner, s katerim se je sicer moral rokovati vsako nedeljo pri izhodu iz baptistične cerkve, je svojemu profesorju za biologijo naravnost povedal, da je s tem opravil in ga to vprašanje ne muči več. Tedaj mu je profesor Keelce, kakor da bere besede iz njegovega srca, rekel:

»Kajne, Pitt, kako svobodno diha človek, ko enkrat te stvari odloži, kamor sodijo, namreč v pozabo za zmeraj…«

V tistem trenutku je Pitt v resnici zadihal, kakor da mu nikoli več v življenju ne bo potrebna nobena maska, ne pod vodo in ne na zraku na suhem. Zazdelo se mu je, da je dotlej sprejemal mlado in še neizkušeno in še ne v resnici doživeto svobodo pred utesnjujočimi predstavami o nekakšnem bogu, ki vse vidi in vse ve in se tako greh delati ne sme, z nekakšno nehvaležnostjo, kakor da je tako svobodno dihanje s polnimi pljuči življenja kaj samoumevnega in človeku kar tako vrženega, kakor ti Italijan na tržnici v Turlocku iz prijaznosti, ker te pozna, že od daleč vrže v naročje pomarančo ali kak drug sadež, ko vendar ve, da potem ne boš mogel mimo njega in boš kupil še kaj takega, česar sam nujno ne ješ. Zdaj je iz usposobljenih ust dobil potrdilo, da je bila njegova odločitev za svobodo pravilna in mu ne bo treba živeti s kovčkom, ki ima dvojno dno, kakor njegov oče, ki se v srcu prav tako ne boji več prastarega moža nad oblaki, pred javnostjo pa se mora kazati tradicionalno vernega in pobožnega, sicer bi trpel njegov ugled, predvsem pa njegova pisarna. In še bolj mu je postalo žal svoje uboge matere, ki nima manj izobrazbe, a ima več domišljije in svežih zamisli, kakor njegov oče, a se mora pred njegovo oblastjo zatajevati in se odrekati vsemu, razen da služi njegovemu egu, ki se ne ukrivlja in manjša, kakor njegovo telo, ampak raste še naprej in ne kaže nobenih znakov staranja. In menil je, da je prav njena vernost tisti nevidni bič, ki jo k temu priganja in ji ne da nobene možnosti in pravice, da bi se vsaj v kaki stvari uprla in poskrbela malo tudi zase. V svoji ljubezni do nje bi jo zaradi njene vdanosti skoraj tudi že zasovražil, kar je pri stvari čudno, pravzaprav bolj kakor očeta, pri katerem druge možnosti kakor vladati tako ali tako ni bilo.

Prav njegova mati pa je bila edina v hiši, ki je zaznala, kako je s Pittovo vero, četudi mu glede tega ni rekla niti besedice. Prav to ga je jezilo in bolelo. To je bil način, kako je povedala svojo nikoli končano pridigo. Vsi v hiši, predvsem seveda oče, so do tistega kosila, ko je vsem razodel, kako je z njim, mislili, da vse teče lepo po starih kolesnicah – razen matere. Pred njo ni mogel skriti nič, to pa ga je spominjalo na prav tisto lastnost, ki jo je gospod Brenner pri verouku vedno omenjal, ko je bila beseda o Bogu.

Sošolec, ki mu je bil v razredu najbližji in najdražji, je bil Thom Cruse. Bil je magnet za dekleta, pa ne, ker bi se za njihovo naklonjenost potegoval ali celo tekal za njimi, ampak, ker so se v njegovi družbi počutile varno. Govoril in ravnal je umirjeno, kar je bilo toliko bolj presenetljivo, ker je bil športni tip. Bil je dve leti starejši od Pitta, saj je po high school najprej obiskoval commercial school, šele nato se je odločil za grammar school, kjer mu je vse šlo veliko lažje, saj je imel za seboj izkušnjo tako z glavo, kakor z rokami in je bil v šoli bolj zavzet in resnoben kakor večina drugih. Njegov šport je bil nekaj drugega kakor pri večini teh, ki si hočejo pridobiti čim več točk na collegeu in potem na univerzi. Bil je izvrsten smučar, zato so ga starši vsako leto med počitnicami poslali v Francijo, kjer si ni pridobil le smučarskih veščin in uglednih priznanj, ampak tudi dovolj francoščine, da je vse kazalo na študij romanskih jezikov.

Pitt in Thom sta bila nerazdružljiva prijatelja, morda tudi iz Pittove hvaležnosti, da ga je Thom od vsega začetka jemal za sebi enakega, kar sicer med dijaki ni bilo v navadi, saj je že leto razlike pomenilo razliko med mojstrom in vajencem. Skupaj sta zahajala v mestno in univerzitetno knjižnico, saj sta oba bila glede branja zahtevnejša kakor večina drugih in jima šolska knjižnica ni zadoščala. Rada sta se s kolesi podala v naravo, tam razprostrla šotorsko platno, ki sta ga imela iz svojega skavtskega odreda, legla na hrbet in se pomenkovala proti nebu. Pomenki se niso vrteli okoli običajnih dijaških tem, kakor zadeve in zdrahe v šoli, posebnosti tega ali onega učitelja, večji nakupi doma, načrtovani izleti kam dlje kakor v okolico Turlocka. Pogovarjala sta se o temi, glede katere je med njima vladalo soglasje pomembnosti, nikakor pa ne tudi soglasje v tem, kar sta o tem vsak zase menila. Thom je recimo menil:

»Hej, Pitt, si kdaj ponoči posvetil z baterijo v vesolje, kamor zdaj gledava?«

»Kako prideš na kaj takega?« se je začudil Pitt.

»Kar tako, lahko bi si predstavljal, da sediš na svetlobnem žarku in potuješ kakor Armstrong in Aldrin z raketo, le da ne po krožnici okoli zemlje, da bi zadel luno, ampak naravnost v osrčje vesolja. In ko bi na takem žarku svetlobe potoval že vrsto let, bi še vedno bil na domačem dvorišču, v merilih intergalaktičnosti se sploh še ne bi nikamor zares premaknil. Kako velik mora biti šele ta, ki je take razdalje in svetove ustvaril…«

Pitt je pregriznil travo, ki jo je imel v ustih:

»Če bi bil res tako velik, nas ne bi ustvaril tako majhne in malenkostne!«

»Nihče ne trdi, da bi nas take ustvaril. In med velikim številom majhnih in malenkostnih je vendar tudi nekaj res velikih, po značaju in po zmožnostih, in velikodušnih, čeprav priznam, teh vendarle manj od velikih, a tudi takšni so. Mali karo, ki ti gre na živce, je človekova lastna izbira. Ustvarjeni smo bili za velik format, greh nas je pomanjšal v območje insektov, še več pa v območje bakterij…«

»Mislim, da so vse to projekcije naših nebogljenih predstav in težav v sebi in s seboj. Stvari so, kar so in kakršne so, ne potrebujejo komentarja in ga ne vzdržijo.«

Thom se je zasmejal:

»Imaš mogoče prav, a le, dokler ti kdo ne stopi na palec in hoče potem tam ostati, na svoji nogi pa nima mehkih copat, ampak okovane škornje, kakor naši marinci v času izkrcanja…«

Tako sta se prijateljsko spopadala, a oba sta gledala v nebo.

Pitt je imel Thoma rad, tega preprostega, a bistrega, športnega in vedno za pomoč pripravljenega fanta, ni pa se mogel otresti vtisa, da v svoji preprostosti vendar malo pretirava.

»Gotovo meniš, Thom,« je ob neki priložnosti rekel Pitt, »da je tvoj Bog pravzaprav kapetan velikega moštva, ki naivno vztraja pri pošteni igri, ki ne dovoljuje trikov in nedovoljenih prijemov; če moštvo igro dobi, ne dovoljuje navdušenega vzklikanja in norenja, in če igro izgubi, ne dovoljuje tarnanja in obupovanja, kaj šele jeze nad igralci nasprotne ekipe ali obtoževanja sodnika. Sam pa veš, da je življenje popolno nasprotje od tega. Faul je pravilo, vsakdo si daje duška, ali v zmagi in pirovanju ali pa v izgubljeni igri in jeznem razgrajanju. Menim, da ne živiš čisto na planetu in da ti vera v tem daje potuho…«

Thom se je prostodušno nasmehnil, kakor se očka nasmehne dečku, ki vpraša, zakaj pri babici še vedno redijo kokoši, ko pa dobiš jajca v vsaki blagovnici:

»Kako na svetu je in kaj vse ljudje na njem počno, o tem sem tudi sam, verjemi mi, nekoliko informiran. Moja skrb pa ni, kako je, ampak, kako bi moralo biti. Za to, kar je in kakor je, ni treba nikomur skrbeti, to je dano že samo po sebi.«

»Aha, Thom, in ti ravnokar odpiraš delavnico za splošno popravilo sveta, da bi bil tak, kakršen bi moral biti in ne tak, kakršen ravno je…«

Thom ga je nekaj časa gledal, kakor da bi šlo za zadnji pogovor med njima, in potem rekel:

»Pitt, ni pametno, če si nalogo delaš lažjo s tem, da imaš tistega, ki veruje, za tepčka. Kdo pa hoče svet neprestano popravljati? Ali niso to bodisi ljudje brez Boga, ki pojejo svoj omamni Imagine in obljubljajo nekaj, česar ne morejo dati, da bi bil svet brez Boga brez vojn in nasilja, ali pa njim podobni, ki sicer menijo, da v Boga verujejo, v resnici pa častijo bogove in polbogove, ki jih sicer ni in pojejo svoj prav tako omamni Ave boginji, za katero verjamejo, da jih bo rešila, svet pa bi radi popravili po njenih domnevnih naročilih. Kdor veruje po Pismu, ta verjame Kristusu, da novega vina nima smisla natakati v stare luknjaste mehove in da stare suknje ni smiselno krpati z novimi zaplatami. Tak star meh, taka stara suknja je naš svet, in Kristus ima z njim drugačen načrt, kakor nenehno krpanje njegovih lukenj. To delajo revolucionarji vseh vrst, in z vsakim strelom, ki ga oddajo, je v tem mehu ena luknja več…«

»Torej boste verniki čakali, da pride Kristus kot kralj in zavlada zemlji in sam uredi vse reči. Se potem čudite, da vam ovce bežijo v hlev revolucionarjev in drugih popravljalcev sveta, ki vsaj ne držijo križem rok?«

»Čakati moramo vsi, Pitt,« se je nasmehnil Thom, »le da nekateri v upanju in drugi v siljenju, kakor je v naravi popravljanja sveta, pa naj ga popravlja rimski škof ali pa generalni sekretar kake partije na oblasti. Tudi sadovi revolucij in reform in uporov potrebujejo čas rasti in zorenja, preden padejo z drevesa smrti kot na pogled lep sadež, a v resnici pretkano obarvana in poslikana bomba, da bo eksplodirala v rokah tega, ki ga utrže, ali pa se ponudi kot zavdano, a tako lepo jabolko v Grimmovi Sneguljčici in sedem palčkov.«

Pitt se je samo nasmehnil,Thom pa je nadaljeval:

»Ne vem, če si slišal za enega najbolj znanih ameriških psihologov našega časa, Walterja Mischela, predava na Columbia University v New Yorku. Pravzaprav to sploh ni Američan,vsaj po izvoru ne, ampak dunajski Jud, ki je kot osemletni deček moral s svojimi starši bežati pred ljudmi, za katere sezdi, da tega, kar naj bi psihologija proučevala, namreč človeške duše, sploh nimajo. In ko je v šestdesetih letih predaval in raziskoval na Stanfort University, mu je uspel presenetljiv eksperiment, ki danes velja za enega najpomembnejših v zgodovini psihologije nasploh, znan kot Marshmallow-Test, prav ta pa daje odgovor na tvoje dileme in pojasnjuje razliko med kristjanom, ki počaka, čeprav ne čaka križem rok, in nepremišljenim aktivistom, bodisi v smislu psevdokrščanskega ali pa levičarskega aktivizma, ki takoj hoče rešitev, pa ne ve, da njeno možnost prav s svojo uporniško ali revolucionarno intervencijo spet za en zgodovinski cikel odrine.«

»Ne poznam…« je rekel Pitt.

»Stvar je tako otroško preprosta – in navadno ta test opravljajo res na otrocih, čeprav pri odraslih deluje enako, le namesto cenene slaščice marshmallow mora biti kaka igrača ali poslastica za odrasle. Vzameš skupino otrok in jim pokažeš poln pladenj slaščic, za katere res ni treba, da se jim reče marshmallow, lahko je kar koli, po čemer otrok rad seže, in to takoj, preden kdo tega ne odnese. In ta, ki test opravlja, ponudi otrokom dve možnosti. Vsakdo lahko vzame slaščico takoj in jo poje, ali pa počaka, dokler se psiholog ne vrne v prostor, a potem dobi zato dve slaščici. Prav test pa se začne šele po tej nedolžni igrici. Psiholog potem leta dolgo spremlja življenjsko pot teh otrok. In ko so to odrasli ljudje s kariero za seboj, lahko psiholog primerja povezavo med njihovimi življenjskimi odločitvami, uspehi ali neuspehi, in njihovo odločitvijo, ko so bili še otroci, ali bodo raje takoj vzeli slaščico, vendar samo eno, ali pa bodo pripravljeni kake četrt ure počakati, da bi potem dobili dve. Seveda večina otrok takoj vzame eno slaščico, ker ne morejo počakati niti petnajst minut. In ti v svojem življenju navadno nimajo pokazati česa občudovanja vrednega, saj tako ravnajo vse svoje življenje. Ko imajo v času šolanja na izbiro, ali bodo najprej naredili domače naloge in se potem šli igrat z vrstniki, ali pa so za igro tako neučakani, da se tolažijo z obljubo, da bodo to z nalogami že še opravili, si ta večina prav tako izbere kot prioriteto užitek, na dolžnost pa pozabi. Ta eksperiment pa velja tudi za velike in največje reči. Ta, ki ne more počakati, četudi bi potem dobil dve slaščici namesto ene, tudi kot politik ne bo mogel počakati, da bi kaka razumna reforma počasi in brez nasilja dozorela v prid državljanom in brez prelivanja krvi in vsakršnih krivic, in se v svoji neučakanosti navduši in odloči za hiter uporniški ali celo revolucionarni poseg, ki pa prinese grenke in neužitne sadove tem, ki naj bi jim izboljšal življenje, pa tudi njemu samemu, ki si je roke in vest umazal s krvjo bližnjih. Predvsem pa, tako politiki, kakor tudi ljudje iz ljudstva, ne morejo počakati, da se izpolni, kar je Bog dal napovedati po prerokih in po svojem Sinu in njegovih apostolih, da bo ta po svojem drugem porihodu, ko bo premagal Antikrista in njegove zavezniške vojske iz vseh narodov, vzpostavil kraljestvo pravičnosti, ki bo trajalo tisoč let, ko bo Bog postavil človeštvo pred zadnjo preizkušnjo na tej zemlji, preden jo uniči in naredi novo nebo in novo zemljo, in raje kljub vsem dosedanjim neuspehom in prelivanjem krvi, še naprej sanjajo, kako bodo sami, če bodo le dovolj složni, spremenili ta svet. Pozabijo, da je sloga med ljudmi, če je brez Boga in v nasprotju z njegovimi zapovedmi, le drugi izraz za tak ali drugačen, levi ali desni fašizem, katerega simbol je od rimskih časov do danes butara mrtvih šib. Sicer pa na tak eksperiment ni bilo treba čakati na znamenitega psihologa Mischela z Dunaja, saj ga je opravil že Bog sam, kakor to beremo v 25. Poglavju Geneze, ko je neučakani Ezav prodal svoje prvenstvo po rojstvu svojemu bratu Jakobu za skledo leče in tako postal nekakšen boter pri rojstvu izraelskega naroda, ki je imenovan po imenu Izrael⁴, s katerim je Bog nanovo poimenoval Jakoba, ki je še kako znal počakati, kakor vidimo iz nadaljnjega razpleta njegovega življenja. Tako bi se Marshmallow-Experiment po vsej pravici moral imenovati eksperiment s skodelo kuhane leče …«

To je bil zadnji pogovor med njima. Ko je Pitt spet obiskal gospoda Crusa in gospo Crus, da bi iz oči v oči vprašal po Thomu, saj to ni za telefon, mu je upadli gospod suho rekel:

»Ni ga več. Hitra levkemija.«

Pittu so se podrli nekateri stebri sveta. Pravzaprav skoraj vsi. Saj se s Thomom skoraj v nobeni reči ni mogel strinjati, a vedno ga je zanimalo le, kaj bi Thom rekel o tem, kar ga je vznemirjalo, tudi če mu je potem ugovarjal in mu v svoji, kakor je pozneje to sam presodil, pootročeni trmi razlagal, kako se z njim nikakor ne strinja, kakor da bi to, kar kdo pove, tako nujno potrebovalo njegovo smešno napihnjeno strinjanje. Ko se je tega spomnil, je v hipu zasovražil to besedo, s katero otrok, vsaj mentalno še otrok, skuša dokazati, da je že odrasel, ko v resnici z njo odrasli, a le po telesu, dokazuje, da je še otrok.

Thomov odhod, kakor da bi ne šlo toliko za dejstvo smrti, ampak za neoprostljivo nevljudnost, takole oditi. Po zadnjem pogovoru, ko Pitt še ni mogel prav premisliti, kaj je bilo rečeno in kaj bi utegnilo biti odgovorjeno, preprosto odhod. Exit.

Pitt je vedel, da tega ne bo mogel sprejeti, namreč da bi se udeležil pogreba na churchyardu v bližini baptistične cerkve.

Tiste noči, pred dnevom, ko naj bi bil Thomov pogreb, ni mogel zaspati in si je predstavljal, kako ga ni na pogrebu in Thoma, tokrat brez njegovega poslednjega strinjanja, ki ga je tako sovražil, po vrveh prav počasi spuščajo v jamo. To bi naj torej bila zadnja velika in nepreklicna resnica o človeku. O človeku, to ne bi bilo taka reč, ampak o Thomu, prav o Thomu Crusu, njegovem najboljšem prijatelju, ne da bi on sam, Pitt, mogel k temu pristaviti svoje preklicano strinjanje ali nestrinjanje …

* Odlomek iz romana o Primožu Trubarju Američan v Rašici

Opombe: ¹ Glej: 2 Kor 6,14-15.
² Glej: Mr 9,38-39
³ Prg 17,18.
⁴ Jer 5,28.
⁵ Mal 3,15.
⁶ Job 12,6.
⁷ Beseda Izrael pomeni: naj se Bog pokaže močnega. Pomeni tudi: borilec z Bogom.

Krótka była

Krótka była
noc,
dzień ją
trochę przedłużył.

Kobieta odsuwa

Kobieta odsuwa
ciężkie krzesło od stołu,
wstaje
wysoko,
cicha, straszna jak wschodnie cesarstwo,

i jest
wieczór.

Jest rzeczka

Jest rzeczka,
pływa drewniana kaczka.
Lato usycha.
Z wnuczki, jak

powstaje babcia?
Tylko trochę zaczekać.

Usta, 1985

Na trawie srebrna rosa księżycowa
rozrzutną bożą ręką rozrzucona:
samotna chmura – wielki sokół ciemny
skrywa przez chwilę ospowaty księżyc

i już ją wiatr pospiesznie gdzieś wygania,
a noc, jak przedtem, znów jest nieruchoma
i cicha – chyba, że gdzieś w dali pawie
z gałęzi nawołują bukszpanowych

i woda się spieniona rozpryskuje
w ogrodach, w wodotryskach z alabastru,
kiedy zakonnik młody, zagrzebany

w żywotach świętych, z cicha postękuje;
rosa na trawie srebrem wzór maluje;
ja śpię, i obym nigdy się nie zbudził.

Dręczy mnie jeszcze jeden mętny obraz:
zboczyłem z drogi, idę przez polanę,
(niosę nie bardzo ważną wieść dla kogoś
sprężystym krokiem dobrego posłańca) –

gdy tam docieram, zastaję cierpienie,
chyba śmierć dziecka, i nie mam pojęcia,
jak się uśmiechać, cały z drewna, niemy,
błahą wiadomość trzyma jeszcze język,

dzień wisi suchy, całkiem nieruchomy,
i światło wzmaga się w wysoki pisk;
potrafiłby pocieszyć ich kto inny,

i inny znaleźć sens swojej wizyty –
ja stoję tam zaklęty, odurzony,
w świat patrzę, obły i nierzeczywisty.

Jeszcze przez niebo nie przepłynął obłok;
i nie wyrzekły usta ani słowa,
krew stała w żyłach, zmarzła, nieruchoma;
i nie stanąłem nagi sam przed sobą;

i cały świat szeroki, w tym obrazie
jałowy, czczy, daleki, nieciekawy,
w koło gliniana gruda spustoszona
przetacza się przez wszechświat opróżniony –

uparty obraz! nie ma nad nim władzy
ni wyobraźnia, ani sny czy pamięć,
lecz w każdej chwili ukazać się może,

tuż przed oczami, w piersi i gdziekolwiek,
w deszczu, w południe, w mandarynek woni –
bo jest on, Panie, w twojej obecności.

Wspomnienie śnię, a czy pamiętam sny?
Słychać słowiki nad powolną rzeką,
a w głowie w ciemnym forte się nasila
głos oddalony, ciężki od pragnienia,

by mnie obrazem zmamić świętojańskim –
sunie dziewczyna, z dawien ukochana,
z drugiego brzegu, lekka, do mnie:
boso przez wodę, biała od wieczoru,

w spódnicy długiej, lecz niezamoczonej
(co z nią wyrabiał wiatru syn swawolny!),
podchodzi właśnie tutaj, tak łagodna,

z kwiatami w ręku i płonącym wzrokiem,
z uśmiechem, który jasno widzę teraz –
te sny pamiętam, to wspomnienie śnię.

Sonety, 1989 i 1993

To był krogulec; sylwetka nieruchoma,
sunąca przez połowę głębokości nieba
i czas był, który jest i którego zaraz nie ma;
teraz ptak nie lata już, nie krąży,

a ja człowiekiem trochę starym jestem.
Potrafię wdzięczny być za wieczór i za ciszę;
naleję wina sobie i nakruszę chleba,
bym w jednym napojony był i syty,

i jest mi dobrze; jeśli serce zacznie śnić,
żywi go zasób znaków dawnych dni –
białe kamyki, rzeka, góra podrzucona wzwyż
na sztorc, łopuch: czy to kania

czy krogulec krąży sprzed dziesięcioleci
nad chłopcem – lipiec, słońce praży -,
o, jest mi dobrze, dobrze mi tak żyć.
         Z mokrych kamieni piją tu motyle.

Jest miejsce, gdzie kamień jeszcze nie wypowiedziany
nad wodą cicho, niebezpiecznie zwisa;
w powietrzu spokój jest, wzdychania ciche
i w dniu jest noc i jest szeptanie;

i prawie czarne rosną cyklameny
wśród artretycznie suchych wręcz korzeni;
ślepy ślimak, który się zatrzymał, już chciał umrzeć,
ale śmierć szła dalej, wolała wziąć leciutko

z gniazda rudzika pisklę, świergot zaś, dotychczas
niesłyszalny, nagle ucichł,
i milczenie, jakby krzykiem
w mrok i przez gałęzie się rzuciło

wzwyż; gdzie jest rozpięty blady
kawałek nieba: pustka obiecana,
dale niepojęte, bogów dom,
         i trwanie, które trwa i trwa.

Jamby, 2000

Gdzie śnieg ziarnisty w sobie się zapada
i śladu stopy długo nie zobaczysz
(a śladów nie ma, bo nie ma tropicieli:
nawet wilki zasnęły u niedźwiedzi),

nieśmiałość w swej osobie przez las kroczy.
Samotna na polanie przystanęła,
łapie powietrze w nozdrza, głębiej w siebie –
swobodna odnalazła drogę do swobody,

stoi i nie rusza się, jak namalowana:
ktoś, lepszy ode mnie obserwator,
zauważyłby na pyszczku nagłe drżenie,
z żądzy gorączkowe wręcz spojrzenie –

wtem, gdy śwista strzał,
na piersi sarny jasna łezka krwi;
na moment, zanim w puch się zwali,
w otwartą przestrzeń leci wzwyż.

Żeby tak rzec . . ., 2007

Prevedla: Katarina Šalamun Biedrzycka

Paul Claudel (1868-1955)

***¹

Kot pešcu mi ne preostane nič drugega kot pot,
od koder prihajam, kamor grem, koder sem šel, vsepovsod,
jutri, včeraj, podeželska ali gozdna, po ravnem, po strmini ali v zavoj,
potoček, ki mi sledi in je hkrati že pred menoj,
nič ne obstane v stoičnem srcu potohodca kot le gladina
tistega, kar prestopa njegov korak, širina
poti, ki jo nenehni ritem prinaša nazaj.
Zrak, ki ga človeška nežnost dela mlačnega, ga vekomaj
zaman zapleta vase (saj se skozi čisto jesen, iz dolgega neba
z jesenskim listjem pod mojimi nogami, dviga vonj telesa,
manj močan, o srce, kot so te vrtnice grenke!)
Za menoj je črna in pred mano roza kot cvetlice,
naj se moja senca zniža ali z dnevom zraste rajši,
pa moj korak ne bo nič manj trden in ne krajši.
Tišina je globoka, podeželje prazno.
Preostaja mi le trdna cesta, in prijazno
druženje z velikim hodcem, ki visoko
odhaja po črti, kjer se svit z večerom stakne sloko.

¹ Iz zbirke Poezije / Poésies)

Louis Aragon (1897-1982)

                  PESEM
       ZA UMIRANJE OD LJUBEZNI
         V ČASU KARNEVALA ¹

V nedeljo in v ponedeljek počistite Pariz
Jokajmo v nedeljo, da sem bom v torek smejal
V ponedeljek domino brez riževega pudra
Ljubezen se bo izgubila v tvojem čarobnem prahu
In na torek pustni torek so vse strehe cvrte
Torek pustni torek torek postni torek sivi torek, cvrti torek
In od kod se je priklatila ta Pepelnična sreda

Torek Sreda
Srce se mi seseda

Sreda čezme križ naredi
Ti lažnjiva sreda, tebi naj verjamem
da je ljubezen zakopana in že hladnega telesa
Ljubezen je moj Gospod in jaz sem njen plen
Noč bo dolga in postelja prav ozka
nebo pa je odprto in rdi prav na točki,
kjer odhajaš, Sreda, nekam dol

Torek Sreda
Srce se mi seseda

¹ Iz zbirke Nenehno gibanje / Le Mouvement perpetuel

Lucien Becker (1911 – 1984)

16¹

V vse smeri se moram podvizati,
kajti povsod okoli mene se
ženske, ki bodo umrle, dajejo
moškim, ki jih že jutri čaka smrt.

Nepreračunano trošim ljubezensko zlato,
okušam tvoje telo, kot bi pil iz čaše,
ki je nimam časa od konca izpiti,
ker me na grlu že tišči roka smrti.

Ni važno, ali povem svoje ime
ženskam, ki jih srečujem na poti:
moja smrt bo imela za pričo le obraz,
od katerega bom živel z vsem svojim pogledom.

¹Iz zbirke Ena sama ljubezen / Rien que l’amour

Jean-Paul de Dadelsen (1913 – 1957)

VILANELA ZA BETTY ¹

Ste prosili, naj pridejo stevardese?
Moji prtički so čisti, srce uravnano na radar,
nežna sem iz vljudnosti, kolikor znese,

tako razmišljajo premnoge hostese.
Zaspančkajmo gospod, lulat kakat v tem je čar.
Smo pa prosili, naj pridejo stevardese.

Čeprav te ob njenih očeh svečenice pretrese,
je njen pulz miren, mesečno perilo kot koledar,
nežna je iz vljudnosti, kolikor znese,

in otožna iz obzirne finese.
In že je tu Betty! Ah, ne le en sam gospodar
je prosil, naj pridejo stevardese!

Tiha Betty, brhka kot vse princese,
ker si jokala na tak deževen dan kot je Sveti Medard,
mi tvoja nežna vljudnost ne prizanese!

¹ Iz zbirke Jonas, Budapeštanski mostovi in druge pesmi / Jonas, Les Ponts de Budapest at autres poèmes

Georges Perros (1923 – 1978)

***¹

Bolj živalski od živali
se človek navadi, to je njegovo vodilo,
se počasi osami
v hladnem cementu groze
nad tem, kako živimo drugi na drugih,
kakor še psi ne bi hoteli,
in tudi ne mačke, ne kdorkoli, ki je kralj
kot tiger, ki se v kletki premika
z desne proti levi, a čisto sam
in sanja, Azija, o tvojem prostranstvu,
medtem ko ga gleda otrok
z roko v krhki babičini roki.

¹ Iz zbirke Čisto navadno življenje / Une vie ordinaire

Jehuda Amihaj (1924 – 2000)

ZDAJ, MED NEVIHTO …

Zdaj, med nevihto, pred razjasnitvijo,
ti lahko povem stvari, ki jih
nisem mogel povedati v jasnem vremenu pred nevihto,
saj bi se preveč dobro slišala in bi vse ugotovila.

Da sva bila le soseda v sapi vetra,
vržena skupaj v starobabilonskem khamsinu.
In zadnji preroki v kraljestvu moje krvi
so prerokovali v nebesni svod tvojega telesa.

Vreme je bilo za naju in za najini srci jasno
in v naju so se krepile sončeve mišice in postajale zlate,
Olimpijada čustev s tisoči gledalcev,
zato, da bi spoznala in ostala,
zato, da bi se spet pooblačilo.

Vidiš, spoznala sva se na dobro varovanem mestu, na
točki, kjer se je zgodovina začela; tih kraj,
kjer ni nikakršnega vrveža in hitenja.
In tistega večera je glas začel pripovedovati zgodbo
ob otroški postelji.

In zdaj je prezgodaj za arheologijo in
prepozno, da bi spremenil, kar je že storjeno.
Prišlo bo poletje, in zvok trdih
korakov v sandalih se bo še naprej potapljal v
mehki pesek
in večno bo vse šlo tako.

Fernando Charry Lara (1920 – 2004)

TULUÁNSKA RAVAN

Na robu poti ležita dve telesi,
drugo poleg drugega,
od daleč je videti, kot da sta sredi ljubezenskega akta.
Moški in dekle, dve nežni,
topli obliki,
se iztegnjeni v travi kar požirata.
Ko se tako tesno objemata v pasu
s temi mladimi rokami,
bi človek pomislil:
mogoče sanjata, z ustnicami, predanimi drugemu,
z njunimi zamolki, rokami, pogledi.
A poljuba ni nikjer več, le veter,
le suhi
poletni zrak, v katerem se nič ne premika.
Drug ob drugem, združena, ležita pobita,
mrtva,
na robu poti, le dve telesi.
Najbrž sta bili njuni senci tisti, ki sta, stasiti
v medlenju,
druga v drugo žarčili gorečnost ljubljenja v poznem popoldnevu.
Verjetno je bil izraz na njunih obrazih strašljiv,
ko so vanju butnile
grožnje in bliskanje.
Zdaj sta telesi, ki sta kamen, ki sta nič,
telesi laži, dve pohabljeni telesi,
ki ne vesta za svojo usodo, in tudi ne za svojo smrt,
zdaj, ko ju že opazujejo od blizu,
sta lepa prilika za požrešne črne ptice.

še pred uro jutranja megla
ni napovedovala take jasnine, tako ogromnega neba
in šviganja ribjih jat v razgreti vodi ribnika;
radosti, ko divje race, ko prhnejo navzgor,
puščajo jasno sled na nakodrani gladini
avgustovskega dne
in dolgo vlečejo za seboj - vedno mirnejši - pogled.
Sklede rjastih vrtov se napolnjujejo,
klasje osipa.
In utihneš, čudno nedolžen. Čist:

krotki griči so ožarjeni s svetlobo,
v travi, nizko, pa polega smrt

SACRA CONVERSAZIONE

v večerni tišini,
kako, da si naenkrat ob meni, prisoten v trepetu in zaupanju?
Mehki slak dotika, kot pred potjo
S svojo neizogibnostjo, odkod?
Kot vonj blizu
zapeljujoča vdolbinica dlani, ko od vseh
stvari, dobrih in slabih,
iz njihovega izbranega, kratkotrajnega izobilja
izbereš počasi eno: prgišče črnih jagod
in mi zaprejo usta
te borovnice

V SENCI

zrak diši in brni,
kostanji so se komaj razcveteli, stojijo težki,
v vlažnem zelenju; skrivaj
me zapeljuješ,
sončni žarek, dosegaš me:
kot Suzana, mlada in čista, se pred mano kopa
smrt,
nekaj si mrmraje prepeva, lase si je zvila v vozel in si jih spenja navzgor,
s koščenimi glavnički, in odkriva vrat, za moja usta?
Našminkana?
Veter prinaša izza hiše vonj po lesu,
velikih borovih debel, zvaljenih ob pot v sežnjih;
vonj po smoli,
močnejši pred večerom,
v notesu telefonska številka, ki jo je treba prečrtati
– kot pisana, izvezena blazina se dan izmika
izpod glave

GOLOTA

veje oblepljene z belino in temno rožnatostjo,
z brenčanjem čebel;
krilo dneva se na široko razprostira v soncu,
v rahlem vetru, v vonjavah sveže pokošenega
travnika in dolgih kamilic na njegovi južni strani.
P oraščeni, temneči breg ribnika.
Tvoja roka v mojih laseh in na vratu, blago,
mehko. Vsa njena krhost (in drget?).
Golota razpirajočih se listov, gosteče
zelenine, prsti, ki razgaljajo dekliško rame.

jezero v milosti grafitnega bleska, tik pred mrakom,
ob koncu razgretega dne;
raznorodna igra senc in barv,
in samo svetlobe je vedno manj; mrak se zgošča
od črte gozda na nasprotnem bregu
in napolnjuje zrak s hladnim dimom megel;
črnina sega vedno globlje
in pokrajina se zapira
kot spol – da bi se naenkrat vdala, se mehko razprla in
naju objela, zaposlena drug z drugim, na brisačah
vrženih na travo

PLAŽA

kopanje v morju je še vedno nevarno
jate meduz so priplavale od italijanske obale
majhni parnički plujejo v zaliv
obzorje je že skoraj prazno, čeprav je šele poldne
in sonce natika na glave
ovratnico ognja

sončni zahod v avgustu: kaplja
oživlja noč

s končkom jezika dotakniti se
te vlage

SKUŠNJAVA

hip komaj

to presenečeno veselje, ko se končno pripelješ
in nosiš svoje stvari iz starega
razpadajočega kombija, to veselje kot slap
vse to, kar sopovzroča, da traja
krotko pajčevino svetlobe pod kostanji
odvrženi ogrizek in to, kako vdihuješ dim, pripiraš oči
in ti pepel pade na srajco in si ga na hitro odfrcneš
hkratnost rumenih aster, oblakov prahu nad cesto
in tak praznik, ker si blizu
lastovke, ki vedno niže, na dež, vedno manj neba
in svetlobo, ki samo še iz ris in špranj
v dolgih pramenih

te drobce, to njihovo nepovrnljivost
si zapomniti, po nič

MUŠICE

čista temna modrina večernega neba, sneg,

rdeče pikice letal nad mojo glavo
so še samo spomin, obledela vezenina
z nedavne poti.
Krog se stika in spet postajajo mogoče
najpreprostejše kretnje: pozdraviti se, se dotakniti ust,
si otresti snežinke
skupaj z obleko,

v zraku, ki je kot zamegljen jantar

PROSTOR

Basi Bonietzki

Odtod lahko vidiš več, vsa ta mesta,
določena za otroške obrede, za zmaje in žoge,
izstrugane čolničke. Celo vzorec čipk
tvoje babice ali tete
in barvo čajnika v kuhinji, v malem mestecu
v Šleziji;

odtod lahko vidiš več, v tem parku na dolgočasnem
nemškem podeželju,
ko se med že bolje razumljeni dialekt
in gosti, na vse strani razbohoteni drevored
in premaknjeni čas
spet vrivajo stvari od tam: kakšno poletje med jezeri,
gobe, ki se sušijo na časopisnih straneh, nanizane na vrvico,
knjige, ki so se verjetno izgubile;

ko se že ravno sliši muzika, prav iz mesteca, od daleč,
prvi čisti zvoki, melodija kot da je znana,
se že spet porazgublja, izgine. Bukovo lubje z zahodne
strani je še toplo in v nizkem soncu
se čudiš: »Pa kaj jaz tu delam? Kje sem?«,
sredi dneva prebujena iz realnosti, izrazita in tuja
kot v sobi za goste.

Tukaj priobčeni izbor je bil pripravljen za Literarni nokturno slovenskega radia in ga ponatiskujemo, da bi ohranili njegovo zaokroženost, glede nadaljnje prisotnosti te odlične pesnice v slovenskem prostoru pa se veselimo napovedane izdaje prevodov Jane Unuk.

Prevod in zapis pod prevodom: Katarina Šalamun Biedrzycka

Julij 1987

Prišel je čas,
da preniknem vase
in obrnem svojo dušo nazven.
Pospremite me kos poti,
vaša lepota je plačilo
za mojo modrost.

Dozorel sem
in ne bom čakal, da me utrgate:
padem vam točno
na butice,
predalpski krti.
Nimate vratov,
da se vam podaljšajo
v polarni sij hrepenenja.
Potem vam dovolim umirati.

Postrgal bom nekroze
iz maternice svoje preteklosti
in krastača prečaral v princa
(pazi svinjska pastirica!):
sedim med spečimi na trnjulčnem gradu
na sončni terasi
ob bokalu vina:
razgled je krasàn itd.
Moral bi iti gor in jo poljubiti,
ker so kravja vimena polna
in kuharico boli roka od mešanja.
Vendar, če spustim slike naprej,
kaj še ostane od te pesmi?

Vprašanje ni kam,
marveč stran, vedno stran, od nečesa:
razlike med večnostmi
iz enega časa v drugega.

Donosil sem tvoj poljub,
o, nasmeh,
ostal je let samotnega letala
nad razdrapanimi tovarnami
severnega New Yerseya.

Oblekel bom zeleno srajco
in odšel po spominjanju.
Vame bo legla
popustljivost do vsega človeškega.

Takrat bom vedel,
zakaj mi je Bog dal vajeti v roke
in bič:
da izženem iz templja jalove starce.

Lucijan Marija,
kje je zdaj tvoja tričetrtinska pavza,
v kateri sem zamudil večnost?

Med menoj in nemenoj
je tisoče milj,
majhen sem.

Padam v viskoznost svojega mikrokozma
in, če ni prepozno,
me lahko odreši le prišepetana kretnja.

Poljubil vas bom med oči
in vam zaigral iz
Bachovega korala.

Vrnem vam življenje,
ki mi ga odrekate.

Strahotna je ta moja nežnost
kot reka, ki teče navzgor
v kapilare razvodja.

V Montréalu
na Boulévard d’un Avocat
stoji breza, ki pred Bogom priča
o moji iskrenosti.

Ne vem, kako
je stari Lalaounis vedel,
ko si v trenerkah stala
v njegovi prodajalni
na sedeminpetdeseti
in ti je bilo nerodno,
da se ljubiva,
vsekakor pa je razumel, stari Grk,
preljuba,
več kakor ti,
ki sem ti hotel natakniti
lisice večnosti.

On mi še vedno piše.

Seveda je bilo zelo mraz,
ko sem te razpoznal
in tvojo odrekanje je bilo darilo.

Danes se je mehkoba v tebi omedila
tvoja ponudba jemlje darilo
nazaj in terja obresti.

Iz česa, ljuba,
naj ti dam
več kot eno pesem?

Razsuti tovor nežnosti,
en sam val na življenje:

tisto b-l-a-z-n-o sonce,
tvoja bosa noga na pedalu,
zamujenjo drhtenje
o, Amerika,
Bog blagoslovi tvojo neuslišanost.

What part of me
You presume to approve?

If we knew the swallow
who tried to stop me
from touching
would I be saying all of this?

Which god have you encountered
without being told
to dispossess yourself
of me?

I owe you nothing
because I owe nobody nothing.

I am a debt.

Kako je mogoče da se smisel lovi
med besede tam
kjer ga nisem iskal:

med gredami salade des mots
nenadoma neposajena razposajena
zraste vrtnica
in z njo brajda dotika.

Kdo bo jokal za vami
ko vaš rod izumre?
Kulture so odšle in civilizacije
pa ne bi takle rasni obronek?
Narod brez erekcije,
narod klitoričnih starcev.
Kaj vas je reševalo doslej?
To, da ste se gabili zgodovini!

Med gladkimi stegni imanentne danosti
spolzi motno seme transcendence:
otrok ekstaze,
nostalgija prihodnosti,
razpoka v orbiti,
smrt kot odveza,
nežnost kot slòves.
Samoizničenje.
Up na drugačno preteklost.

Takrat ni bilo razvodja med
najinima armadama.
Ob strumnem drgetu kože
so se divizije prestrojile
ena skozi drugo
in izstopile na drugi strani.
Ko je praporščak
zatrobil razmik
sem potrepljal po vratu
svojega belca.

PISMO

Mon cher Albert
tako dobro si razumel,
da te berem med vrsticami:
zapostavili smo svojo moškost,
borba za svobodo je boj za lepoto.
Dve želji sta:
ljubiti in občudovati.
In tu še, da gre za borbo med
stvarjenjem in inkvizicijo.
Ko so jokali Patroklovi konji,
ko je ubijal Ahiles,
sem slavil bogove na Délosu.
Torej vem.
Saj ne bodo verjeli,
a Helenino izgnanstvo je moj otrok,
moja m-i-s-e-l.
Dokaz, da si imel prav? Gotovo
Dokaz, imam jaz prav? Gotovo
Vendar zdaj vem,
da tudi mene ljubijo zaradi moje
modrosti,
tako pozabim, samo midva veva,
pri katerem vodnjaku pijeva.

Kdo bi bili vi narod pesnikov
(morda pesnic!),
ko pa sploh ne veste
(razen morda Tomaža)
kje ni poante.
Mar res mislite, da je
Michelangela ali Byrona
Shelleya ali Baudelairja
zanimala lepota kot taka?
Zakaj se je zapil France,
če ne zaradi strahu,
zaradi česar mu to,
kar vem jaz,
sploh ni prišlo na misel.
Pojdite v Firenze
in si še enkrat oglejte tiste preklete
kipe ter jih pošlatajte med stegni,
vzemite Fritza s seboj
ali pa ga vsaj potipajte skozi
hlačni žep.

»Bodi od tega sveta!«
me je povabil jasminov cvet
raznéžen v raztočju
in položen točno,
na mikron točno,
v razpoko duše.

Potem smo jedli
materino kosilo
v turški hiši
daleč od Soluna
in je kapljala kri
od passeporta za tvojo prihodnost.

Prihodnost se je postarala,
jasminov cvet pa ostaja
dišeč v razpoki moje človečnosti.

V Aleksandriji je živel
starec
ki je sprejemal goste le
ponoči ob borni svečavi:
starec, ki je ljubil barbare,
in jih vabil v zgodovino.
Grk iz diáspore.

Njegova pesem je
puščavski pih
v imenu Levanta:
maščevanje nad barbari.

Tvoje bódre prsi
v heidelberški majici
so bile navržene usodi
ki je bosa po marmornih tleh
razkazala vulkanski zaliv
s kretnjo in trenutno: nič
nisi razumela in si zato
hotela vse imeti.
Še vidim tvoje žalostne oči
od katerih sem odvrnil svoj obraz.

Ti,
ki si kurir lastne lepote,
suženj znanilec svobode,
časni lom večnosti,
beau geste bogov,
veš malo o vsebini pisma,
ki ga prinašaš.
Oltar tvoji lepoti
je stegno svobode:
ne mozaiki in ne oglata
arhitektura s pečati v bokih
(kje si zdaj Bard in kje Svit?)
kvečjemu za Dantejevo hišo,
kjer sem te poljubil.
Kaj piše v pismu?
Prebrali ste.

Staccato mojih solza
je gaža večnosti,
nežni drnec gladkih stegen
odločilni baročni rez
lokov po strunah:
sinkopa srca, ki se je naljubilo
posamičnosti.
Plaz tvojih arpeggiov
na meliščih mladosti,
pod previsi spoznanj.

In še Sanctus kot zadnji crescendo:
z ognjenimi stebri je razsvetljen vhod
v večnost.
Ljubezen je privajanje na
slepečo svetlobo nebes.

Civilizacija je biološki presežek vrste.
Kultura je oddih od narojevanja:
mulier taceat.
Med brezni jalovosti
sem zapečatil odblesk Cinquecenta:
na nekem dvorišču v Firenzah
stoji kip.
Sladak spomin na strastnost bivanja,
kateri je lepota navržena.
Starec, ki je plačal kiparja
vedoč, da je
stvarjenje presih prostaštva.
Čas, ki je ljubil sam sebe.

Zajaši belca z menoj
po vulkanskih obronkih pojdeva
afriška meglica na mojem morju
naju pozdravi:
dotik belih mišic.
Tako te pozdravlja Alkis
na ágori,
vrača se od bojnih iger:
človekova edina možnost.

Na tvojih tleh,
o Sokrates,
na tvojih tleh,
ob belih hladnih jonskih stebrih
pod arhitravi s polzlato
na gladkih stopnicah
in v senci kolonad
sem grešil zoper tebe:
Tistega kar vem (da ne vem)
mi ne puste učiti.

Na Thiri eukaliptos
ni avtohton:
stoji ob cesti dišeč
vabi v strast
starec, ki ne pozna nevoščljivosti.
Moji poljubi so kot kósi plovca
v kraterju mórja:
ko te spoznam vzdihne
vulkanska veriga do Vezuva.
Smej se nevidni Apollo,
moja bo solza sol tvojemu morju:
zasukal si moja obzorja.

Ne presahnejo moja razvodja
dokler pada senca na ágoro,
cipresni spomin ob bolečo modrino
morja
in otok kot Dédalos s Krete
natanko čez moj spomin:
ob tvojem oltarju dvignem himno
v opoldansko svetlobo sveta
kjer ni več smrti
da bi skrunila utrip vesolja.

Ne zvabite me več v svoje mračne sobane
ob lončene peči
na prezijske preproge:
sonce je tekač mojih obzorij.
S sposojeno svetlobo ste morili
in nežni val,
ki uplahne mojo grozo,
spregledali.
V slamoreznicah svojih razumov
ste spočeli svoje monstruozne otroke
da bi dedovali za vami.
(Nekaj sem jih odrešil s kretnjo.)

Morda potrka na vrata
in se predstavi v svoji goloti
spomin nate
zadnja postaja na visokoafriški planoti:
po lovu dvojni martini,
z olivo, prosim, v klubu.
Evelyn bo za razgovor,
pošta od njega;
naslutil sem pasje palisade
tretje dejanje šele pride
Ta Chuang in odmor med dejanji.
Zaradi vode ki se je nabrala
v vrelcu in zaradi palcev na nogi.
Tričetrtinska pavza.

V čem je bistvo (s)lepote?
V tem, da ne vidite.

Doma sem na Saturnovem obroču,
popotnik,
ki se mu vrti ob bednih krožnic:
težka voda me je vzela vase
zato je zdaj drugačen moj lomni količnik.
Vsemirske orgle buče
na obročih
ravno še tostran dobrega in zla.
Zapišite v svoje gorljive knjige
umski najemniki
kako široka je uzda mojih konj:
oko zre
preko vseh orbit v dno vesolja.

Vera (kakor toplice in politika)
je stvar za moške
in tvoj kyrie bradati starec
me je odrešil gynekokratije:
luminoznost Santorinija in tvoj
bariton, ti,
ambasador boga.

Zaradi mene si zbrisala belo masko,
tujka v sprevodu?
In če je bil to tvoj pravi obraz
razpostavljen okrog oltarja
vnet za konfirmacijo:
ni čara v tvoji pojavi.
Treznost do tebe
je opoj Pozejdonovega templja
se mi nasmehne Kariatida.
In res.
Pri Pitiji
sem pil iz vrelca modrosti,
sedaj me podi nazaj v Atene.

Mene ne moti lastovkin let
azaleja na ozadju marelične stene:
telefon ob postelji
in tvoja galsko bela polt.
Papirničar na Kolonakiju pravi:
»Kalimerasis! Ti kanete?«
»Kala, kala, evharisto. . .«
odgovorim in kupim spet papir zate.

In kaj bomo s tem
me presenetiš:
v tvoji krvi je zapisana
pripravljenost na spoznanje:
zato poljubim tvoje prsi.
Ne, ne,
pač pa umetnost kot smisel za lépo
tvoj neizrekljivo skromen dar
na oltar
vsega časa in prostora.
Moj poljub v meglenem jutru
je zgolj opomba.

Tvoj drnec ob meni
je zajel vase en zaliv večnosti:
potem je bilo že za vse prepozno,
o konj,
da bi zmagal v dirki pri Kirki.
Šelest vajeti te je preplašil.
Če lahko prideš kasneje?
Če ne boš takrat,
o drnec,
le še slika.

Storil sem ti krivico
slika
ki si me obdajala z preroško nežnostjo.
Na tem platnu sem odslikaval
svoj samotni val
se razlival na notranjost gladkih stegen
kot ugasel vulkan.
Čaroben je tvoj posmeh
platno
pred katerim sem nemočen.
Kdaj bova to uvidela
skrita za kulise drugih dram.
Revolucija je ogenj v jezeru
zato pazi na koledar:
verjeli nama bodo na najin dan.

Ali je ples
ali korak borcev,
ljubezen ali smrt kot nasmeh --
je vseeno:
tvoj obraz med njimi,
ki ga zazna žila dovodnica,
je najemnina za prihodnost.

Zato,
ko se zbudim iz sna življenja,
najprej poiščem
tihi spev flavte,
tremolo, ki si ti.
Odpoljubim te z oceana časnosti
duša-val
in te v tihi noči večnosti
preganem vase.

Vsi pravijo da me ljubiš
in tvoja roka počiva na mojem ramenu
šepetaš mi izza kulis
daješ mi duha
milostljiv si ker hočeš biti milostljiv:
imam vse in nič
najemnik v visoki pesmi.
Dvigni me
v zasluženost strasti
iz globokega izvira lepote
v otoško svetlobo navdiha
o večno lepi bog.

Na kateri jasi
je dahnilo mimo mene,
s katerega obzorja je
zanihal javorjev list?
Vame.
Neslišne so
kastanjete mojega preroštva.

Gaskonjec v meni
stopi z desno nogo naprej
krilo ki švistne mimo
in nazaj vržene glave
deklet-kastanjet.
Če sem poslan, ali sem poslanstvo?
Sunkovitost bolera
kretnja vesolja ki hoče otrok
rakete kot brizg semena
činele ki razprše bivanje na protone:
povsem zadaj pa zamolkla slutnja
da je najvišja ekstaza
zgolj žrtev na oltar
začasnosti.

Ko padejo vsi maliki in
ko vznikne večerna zarja
nad pogoriščem bitk
(zasuk dima iz ruševin),
se dvignem na pot
geometer blasfemij.
Za drage denarje bodo prodajali
usodnost. Tedaj.

Pološčeno jabolko, Himmelstein,
in vaši vzkliki,
o judovski mladeniči
v Alice Tully Hall
zupzupzupzupzup:
logos Levanta
ki smo ga skupaj ljubili
v miselnih posvečenjih nedeljskih juter.
Nadvse hudobni starci,
o judovski starci,
so ustavili mojo kretnjo,
Himmelstein.
Bil sem tvoj bog
ker ste me krstili s svojim hrepenenjem.

Café Dante
Earl Grey Tea
živ plamen ki naju je
zanesel okoli vsemirja:
v Greenwich Villageu
sva se preganila
iz niča v bit:
se spominjaš Spring Streeta
ko sem te ujel nad breznom,
Davidov sin?
Ali je sedaj bolj psalmično
tvoje poželenje?

Napeta meča jadrnih mlinov
afriški dih morjá,
mesec na pečinah kraterja
spoštovanje iz ljubezni Castro:
ki ga zaslužim.
Bog te mi je dal
da bi razumel in sprejel
svojo zaslužnost:
metafizična samozavest,
vera ki dela odrešenike.

Kalinihtasis kyrie Seferis
čarobni mrtvec na goli ladji (sic!)
skalni odtenek bežnosti
pozdrav deželam
tam daleč na severu:
strah ki me ne gane.

Ni več maščevalen
nasmeh Ithake
komaj slišno bevskanje groze
algoritem smrti pozdravljam v oblaku:
randomizacija zavesti
lovi na zanko moje ganglije.
Skomig
kretnja kraljev.

Želim umreti kot Sokrates
po tuji volji a od svoje roke
sam med onimi ki razumejo in
razbremenjen upa na prihodnost.
Ni me strah ne-bitij
ne niča:
na oni strani ne salutirajo
in plahutanje je táko
ali takó
neslišno.

Moja vidnost ni vedna:
na platformah prihodov
prodajam vozovnice
za preko jazni let:
glej azalejo v septakordu
jekla!

Razpoložil bi te med
strasti svojih ganglijev
božal z nasmehi bogov
poustvaril tvoje ude ex nihilo
ker je misel pregroba
in čustvo prenasilno:
hripavi glas piščalke
ki prizna lastno okornost
kot skromna molitev grčavega starca.
Taka boš tu
ali onstran.

V toplih gredah moje zavesti
morfologija
napetih paradižnikov:
javor mi miga
vabilo na novo pot.
Razpošiljam ta poslovilna pisma.

V gubah časa
lovim molje
tat iz četrte dimenzije,
Pretresi pred uporabo.
Sebe.

Jočite torej
dolgo ste me čakali
spravljivega obotavljivca.
Pripeljite godbo na pihala
razvijte praporje
in bom govoril
v imenu svojega boga:
prašne so moje sandale.

Kjer presahne spomin,
se začne groza:
strganine zavesti in
izvini istovetnosti
črna očala lobanjskega zloma
ko izpade dno.
Potem pogorja skrhanih vretenc.

Videl boš, Ahiles,
ko pozabiš zmagoslavje
v odblesku solz
iz oči Patroklovih konj:
do konca zategni
disonance
da te zaboli med ušesi
od zamujene žalosti.

Razpršite se po dobravah časa
in obronkih prostora
pozabite na trdo vodo (ki vas je pojila)
generacije poražencev.
Biča
ki vas bo izgnal iz zatohlega
templja
potrebujete,
ko boste človek
prej.

Visoko čez Ande
beži bel oblak, bežna strast
po zatemnjenem nebu.
Pošiljaj solze
zamolkla piščal
tvoja prošnja je
poljub daljav,
tvoja žalost
slajša slovo.

Sodil sem mesečini
ker je sijala na mojo samotnost;
grajal sem sonce
njegova leščava me ni pustila samega:
zaplul pa je oblak
skozi mojo dušo
in me napravil rodovitnega.

Dahni septakord
po nabrežjih spomina:
usodnosti ni.
Sotočja časnosti
ne prete delti
ki je prostor brez odmeva.
Ostane pa roka
sklenjena v molitev:
apassionato
neiskane želje.

V imenu zalivov
ki padajo na dno prostora.
V imenu prerij
ki so spoznanja.
V imenu dežne kaplje
na njenih prsih,
ki je zrcalna slika moje duše,
v imenu vsega tega.
Je oddahnjeno vesolje.
Mir.

Gnusi se mi patos vaše hladnosti,
neljudje,
prodornost v nič
šantave duše, princi snobizma:
po vaših dušnih truplih
prihaja v deželo zlo
s katerim asfaltirajo poti v praku.
Ressentiment vaših odritij
je lunina svečava resnične toplote.

Srage na zarošenosti moje duše
ko v kamnolomu časa
vzklikam lastnemu odhodu:
davek na krotkost?
V raztopini razpada
ni kúpe svojih del.
Plačal sem arabon,
predujem na nežno neskončnost.

Zakaj hrepenim po orbitah,
poljubljam obzorja:
da bi se zleknil ob večnost?
Tu je moj daleč
zdaj je moj nekoč:
v trepetu (lista)
v tremolu (oboe)
v vibratu (violončela).
Samo spomini
na pot ki je nekoč sama prišla k meni?
Odondod očitna otožnost sveta?

V previsne stene
zabijam okruške svoje časnosti:
le genou del Claire
pa Leon moj Jud in Edward
Baskin Robbins (with jimmies, please)
Ungerjeve ekstaze (Ducksoup):
vanitas and more vanitas
razen tiste črne mačke na kupu knjig
v pesničini knjigarni brez Heideggerja.
Ah, dixi. Vanitas.

Moja molitev je
nostalgija izgnanca
iz dežele nabrekle od smiselnosti
povrnjena v sivino pepela:
ploskost tretje dimenzije.

Sem krvnička
v kapilari nekega boga
ki zleknjen ob mlečni cesti
hrepeni po neskončnosti?
Koliko njih kljuje po časnosti
v meni?
Drgetam med obema neskončnostima,
linea alba,
kot kolcanje nekega naključja?

Kakor je končna
mera bolečine
tako reže Jahve naš prostor:
nasilna naključja teratologija malih src
besni infantilizem Amerike
od lakote nabrekli trebuhi
čustveni kriminal Strindbergovih mater
povožen rakun.
Kolikšna je neskončnost
ob kateri so te krivice Nič?

I saw your dead eyes epitaph
your self-conscious mediocrity
the cross-legged sheepishness:
stupidity in action.
And one day
your fecundity will be the grave
of the people.

Jaz bi te bil rešil
pa te je zdriznilo ob spremne besede starcev
da visiš na vrvi izpraznjenja:
ne velike besede,
ne vlažna mednožja,
ki utrinjajo mlade zvezde.
V moji zlitini pod tvojim jezikom
so tovori makerelov z Atlantika
višine vodnih toboganov
salt water tuffy psi ki pijejo vodo iz
straniščnih školjk
in samotna letala.

V meni je črni Alabamec
na počitnicah iz onega sveta
šofer taksija
starec na dvaintrideseti cesti:
brez alpske krušljivosti
apnenec je ogabno bel.

V meni je starka
na vlaku v Patras:
iz črnega žepnega krila
sem vzela kovanec za dvajset drahem
v spomin na Patrokla morda:
(bežeča bit)
in ga dala dekadentoma.

Razpoke zemlje
in mednje vstavljena barvna stekla
ali luskine kače posledica pika
na moji desni zapornica:
perfidni vrač:
rattlesnake is awake.

V gloriji samotnosti
cepim misli
pred mano ni angela
zgolj ocean
površinska napetost sveta.
Dolgi val zalivskega toka
teče skozme.
Če že dih
potem samo
nasmeh.

Kdo te vabil
preko temnih voda
če ne brnenje Pozejdonove piščali
ki v cvetu dežja
prosi za prepoznanje.

In kaj zato
če od vsega nič ne ostane:
posamičen obstoj
je sprevržena neskončnost
bolezen večnosti.
Zabloda ki utruja.

Usodnost neke fuge
alias življenje
papir mašé sveta:
barbarstvo kot gorivo sveta
vednost kot izstopnica za raj.

Dokler še govorim
ne verjemite ničesar.
Ko pričnem molčati
spreglejte mojo védnost.
Ko bom zadnji med vami
pade rosa na mojo skušnjo.
Tam kamor padajo utrnjene zvezde,
kjer je spomin vse bodočnosti,
kjer je želja po nebivanju,
poljub gladkih prsi
in ponos odprte kretnje
tam kjer bomo kar smo.
Oddahnem si spet od napora posamičnosti
se prelijem v splošnost.
Ha, vesoljna kopel.

Te pesmi so bile napisane daljnega leta 1986. V desetih letih, ki so odtlej pretekla, med njimi in mano ni nastala tista razdalja (distanca), ki bo jo človek že spričo golega poteka časa pričakoval. To bi lahko pomenilo več stvari, morda tudi to, da smo starejši, pa nič modrejši: older but no wiser.

Vendar ni tu nič izmišljenega: vsaka pesem je enkapsulirano doživetje. Če je dobra, se bo tudi po preteku časa v avtorju (in, upajmo, v bralcu) po-doživela. Običajno svojih preteklih čustev ne pomnimo: kakor da se čustvovalna funkcija ne poda spominu. Pesem pa lahko ima ta dagerotipični učinek. Poleg tega, in zato pišem to uvodno opombo, je cela serija zgrajena na usodni dialektiki posamičnega s splošnim: izhaja iz sokratičnega spoznanja, iz metafizičnega načela o nepopolni indukciji. Iz infatuacije s mnogimi posamičnimi doživetji se mora učenec prebiti v infatuacijo s Splošnim – torej z Bitjo.

K temu moram vendarle (neskromno) dodati, da so Afriške meglice okret nazaj – podobno kot pri tangu. Torej, da vsaka enkapsulirana posamičnost v teh pesmih ponovno gradi most med trenutnim in že doživetim Večnim. To pišem samo zato, ker bi želel, da bi kvaliteto teh malih stvaritev merili predvsem po jakosti njihove metafizične kinetike. Ali dajo bralcu sunek v Večnost?

Ker je večnost Splošna in ker je doživetje Večnosti temeljno eksistencialno olajšanje, pomeni namreč preseganje uničujoče antinomije med partikularnim in univerzalnim – tu gre za famozni Camusov unité – ima pri Afriških meglicah vsaka od enkapsuliranih libidinalnih kateks predvsem bitno-hrepenenjsko intencionalnost. Povedano bolj enostavno: vsaka pesem, če to v resnici je, bi morala bralca preko posamičnega premoščati v Bit.

Tu seveda ni nobene sentimentalnosti in tudi ne puhlega racionalizma. Vse je obenem popolnoma neosebno in skrajno osebno. Poetični ekshibicionizem je tu mišljen predvsem kot izpovedni katalizator. Moram pa tu izraziti tudi svojo bojazen, da ta poizkus ne bo, razen morda pri tistih, ki so Tam že bili, ravno uspešen. Moja strategija namreč odstopa od običajne umetniške zvijače: kako pritirati partikularno tako daleč, da se obrne v svoje nasprotje, v Univerzalno.

Morda vendarle še to. Zemljepisna širina tega dogajanja je vulkanski otok Thira, danes Santorini. Na tem otoku, kar ni naključje, so štiritisoč let stari sledovi preplavljene Mikenske civilizacije. Otok je ostanek eksplodiranega vulkana v sredozemski vulkanski verigi, ki se vleče do Etne in Vezuva. Tektonska razpoka torej kot metafizični locus nastanka zahodne civilizacije. Da mi je na poetični spoznavni ravni popolnoma jasno, zakaj je to tako, bo razumel vsak, ki se je zmožen vživeti v nesmrtne sokratične dialoge v Simpoziju in Fajdonu.

Ostalo je skrito v meglicah, ki za(b)risujejo mejo med morjem in nebom. Za njimi je na Thiri že slutiti – Afriko.

Strmec, avgusta 1996

DANES

Danes, danes,
enkrat noč, enkrat dan.
In jutri?
Spet danes, drugega nič.
Roža cvete
tudi brez tebe.

POLETNI VETER

Tvoja nežnost -
pozno poletni zrak
v igrivosti listja.
Rahli veter
igra tvojih rok.
Lahna kot zrak toplota
tvoje kože na moji.
Najdražji,
ni večje blaženosti
od poletne igre
najinih poželenj,
kadar veščice poletavajo
opojno v svetle višave.
Udobno
zvijajoč se kot kače
nenadoma vzplameniva
vznemirjena, prebujena, razžarjena,
skupaj, drug v drugem,
v brezmejni čas.

ANGEL V

Naj
angel hrepenenja
ti zavestno pokloni
želje in hotenje,
da bi
sanjam
ne uhajala moč.

ANGEL IX

Naj
angel radosti
vzkipi
od neukročenega veselja
varovati mir.

ANGEL XIX

Naj
angel harmonije
zbere nesoglasja,
da bi
razočarani
našli izvor
v razponu
soglasja.

ANGEL XXI

Naj
angel razumnosti
daruje
kapljo svoje krvi
vsem vodam,
da bi
nečimrnost
odtekla
v globine
Zemlje.

ANGEL XXIX

Naj
angel vdanosti
dno
srca pripravi za
pravilne odločitve,
da bi mi
dozoreli
v zavetju
ljubezni.

ANGEL XXXVII

Naj
angel stiske
namazili roke
in upognjene hrbte
ubogih,
da bi
z dvignjenim pogledom
opazili zvezde
in
se tudi z nežnimi rokami
lahko dotaknili
živali in rož
kot nekoč
v svojih redkih sanjah.

ANGEL XXX

Naj
angel veselja
sproščeno,
vihravo vrže
svoj pisani trak
prek zemlje in morja,
da bi
imeli praznovanja
v veseli množini,
da bi preprečili
avtomatizem
potrošništva.

VČASIH

Včasih;
beseda živega življenja.
Vrnitev minljivosti.
Vsak jaz
je uprizoritev
iz podob.
Podivjanost in ukročenost-
variacije v pospešenih podobah.
Narava in dresura
vedno znova nepredvidljivi.
Očitno
velika sreča
v pričakovani neskončni zanki.
Zamujena srečanja
kot manifest
umrljivosti.
Kdor gleda
in kar vidi sta eno.
Čas človeškega življenja
bolečina.
Dan
se začne ponoči.
Noč
se začne v temi.
Začetek je
kar ni moč preprečiti.
Atom v atomih
večno srečavanje.
Vsi trenutki
vedno brez vrnitve,
brez meja eksekutirani.
Včasih;
beseda živega življenja.
Vedno znova
slabovoljna naklonjenost.
Nežnost v zavisti
in
otožnost v srcu.
Vsi ravnodušni,
blaženo opiti,
dokler
spet ne razumemo vsakdanjega dne.

IZPOLNLJIVO

Ovenčana hočem biti
s tvojimi pogledi.
Vendar obvarovana s tvojo roko.
In vsaka beseda naj me očara,
tako globoko, kot si sanjal, ko sem te našla.

HVALEŽNOST

Pesmi moje bridkosti
izzvenele – objete
od sreče, da si.

KANT PREPOZNAN

Izgubljeno zaradi dvomov,
preudarkov,
pričakovanja,
zahtev,
prezira.
Osamljeno, samo pod soncem,
prepeva zdaj stvarstvo svoj spev,
sladke sanje, ki bolijo.

Prevod: Breda Pugelj

At ebb tide,
From Peterhead to Thanet,
Down at Dover, Southampton,
All along the south coast as far as Lands End,
Huge men with even huger axes
Are slicing through the ropes that hold
Albion to the Continent.
A terrible wrenching is heard.
The ground trembles.
Caught by the tide,
With no one at the tiller,
The island begins to drift
Into oblivion.
Meanwhile, on the lower decks,
The crew are busy
Cutting each other’s throats.

November 26 2017

BANAL FIXATION

Our lives are composed of a chain of banalities – W. Herzog

In his banal bed
Werner wakes
From a banal dream
With a banal erection
Listens for a moment to the banal sounds of spring
Outside
Swings his banal legs onto the banal floor
Slides his banal feet into his banal slippers
Shuffles to the banal bathroom
In his banal shot silk kimono
For a banal piss
Thence to the banal kitchen
Where he selects his banal breakfast
As he grinds his banal Kenyan coffee beans
In his banal Bosch coffee grinder
Banal cheese?
Banal salami?
Banal prosciutto?
No!
Banal muesli!
Into which he slices an utterly banal banana
Then, banally munching
He looks from his banal terrace
At the banal dawn
Transparent strands of banal magenta
Streak the azure-banal sky
He registers the subtly banal scents of early morning
And the banal promise of another banal day
Then a banal thought occurs to him:
His life is composed of a chain of banalities
Alas! Poor Werner!

November 26 2017

CRUEL BRITANNIA

»Magna Carta itself being a beggarly thing, containing many marks of intolerable bondage« – att. John Lilburne Remonstrances

Britannia, O Britannia
Spectred isle
When will you exorcise the ghosts
In which you glory?
The ghosts that haunt your descent?

Britannia, O Britannia
Your empire has shrunk to a postage stamp
Concentration camp
Guarded by special relations

Britannia, O Britannia
You had everything
But you blew it on Cortinas
And the Costa del Sol

Britannia, O Britannia
So kind to dogs and horses
Why are your children
Among the saddest in Europe?

Britannia, O Britannia
Where everything comes out clean
Do you flush the filth
From your laundry into the Irish Sea?

Britannia, O Britannia
Land of patios portable gazebos and personalised porches
Land of big balls on little wheels
Land of Channel hoppers
And informed shoppers
Land of the stiff upper lip
And itchy trigger finger
If someone gives you head
Do you lose yours?

Britannia, O Britannia
When will you pull your socks up?
When will you put your thinking cap on?
Can you find your thinking cap?
When will you play up and play the game
Instead of rigging it and frigging in the rigging?
When will you stop pissing about
Above your pay grade?

Britannia, O Britannia
I want to put you over my knee
And give you a good spanking
But I’m against corporal punishment
Even for the likes of you
Even if you want me to

Britannia, O Britannia
Your teeth are rotten
And your beaches are crumbling

Britannia, O Britannia
When will you unpack my head?
It’s still full of your preening mirrors

Britannia, O Britannia
How can I rid myself of you?
You were never there

Britannia, O Britannia
History is justice
History is law
And you will not be
Making it anymore

May 1 2013

© pjb

v medprostoru vdiha in izdiha
podaljšujem sekundo
brskam po slikah spomina
tu sem
otrok z lasmi spletenimi v tesno kito
odrežem jo
položim ti jo pred noge

stara
ogrnjena v čas
se spominjam
plesa prednikov
zvoka cokel

prepevam
tresljaji izpod kože
odmevajo preko oceana
gladina valuje
pra-žena diha
osvobojena

ljubezen
vsak dan
z enako gotovostjo
premika ustnice
žejne
ljubezni

otroka
ki sva bila
sta še vedno tu nekje
najin vlak nikoli ne zamuja

visoka gora
naju pokliče
tebe in mene
a najprej puščava
in osamljenost

že od nekdaj
sem tvoja pesem
s simboli vrezana
v leseno popotniško palico
pojdiva

tvoja koža sem
koža ozvezdje
zemlja tvojih kril

nebo ni prazno
modro nebo ni prazno
zaupaj prividu

zapri oči
prisluhni trkanju cokel
kiti las pred tvojimi nogami

tvoja pesem sem

Tinqueux, december 2017

JE LIS LA POÉSIE

Je lis la poésie.

Elle me respire.

Je lis la poésie.

Elle me recoud la peau.

Je lis la poésie

n’importe où

n’importe quand.

Je lis la poésie.

Le chant astral des sapins

L’haleine tiède des chasseurs

Le ballet des biches, des lapins, des cerfs et des loups.

Je lis la poésie.

Le sang.

Je lis la poésie.

L’eau à ma terre.

Le soleil sous ma peau.

L’amour de ma verticalité.

Je lis la poésie.

Agée des ancêtres.

Enveloppée dans le linge imprégné de l’apaisante odeur du nouveau-né.

J’avance sous la pluie, sous la neige, sous le soleil, dans la nuit.

Avec les yeux largement ouverts.

Avec les yeux fermés.

UČNA URA

Čudno je, zaradi njenih
živahnih barv in
prekomernih gibov,
da se v sebi pomika
čez prvo in drugo tišino
sploščena v sendvič
breztežinskih duš,
s kroglo mrtvaško
mrtvoživo namazana na
tuje mehko spolzke dlani.

Včasih se zažene k višku na
imaginarni gugalnici
včasih razmehčana - nirvanizira
plapolajo njeni barvasti lasje
modri, rdeči, črni
egipčansko zafrclani
do trdosrčnega pleteža

A na stežaj je odprta
veter gre skozi njo
in se ne ustavi
iz prostora v prostor
iz puščave v gozd
iz gozda v neizgovorjeno

Kot ladja je na
lažljivem morju
izpodriva zemljo
vrtinči planete v
dvomljivi smeri
in se reži
preklemansko sama
le na vse svoje
zdravilne igrače
na zaledeneli plošči
naskrivaj ponorele tipkovnice

VITLINGO

Kako se je pojavil belež na tvoji suhi koži
utrujeni od nedotikanja.
Preizkusila si vse mogoče
maže, tonike in zdravila.
Nič se ni zgodilo v suhem panju
otrplemu od negibanja
njegovih požaganih vej.

Zdaj si na jasi življenja
lebdeča ptica
osamela v izpraznjenem gnezdu.

Vse živo je zunaj
na dosegu roke
vendar medvrstične daljave so celinske
in neprehojene

Edina tolažba so besede k katerim
legaš vsako noč k počitku
in te zjutraj varno zbudijo
k novi hormonski odjugi

K stari nezaceljeni koži
se vračaš pomirjeno nemirna
leta so naredila
nov silovit prostor
preizkušanemu lebdenju
v izsesani zaporski celici.

RAZLIČNE PESMI

Predanost

Vedno bolj tih je večer,
vse bolj je teman
in vedno bolj je hladan.
Blizu je mirna polnoč
in sen počasi prihaja.
Poglej! Postlala sva
ležišče najino
in mirno bova tu
zaspala.

Neizpolnjeno

Kako jo pričakujem,
o, kako,
to opojno dišečo
pomlad.
Zavit v meglo.
Potujem iz mraza v mraz
in v nemiru sanjam njen obraz,
cvetoč sred cvetnih trat,
v igri sonca.
In kako bi rad čez polje spet bežal,
od konca vse do konca,
tja v gaj čarobni, tja med petje ptic
in med slapove šumne
v molku vetrov.

Jutro

Svinčeno težko jutro.
V njem se bo odprla pot
na drugi breg.
Glej tam nihče me ne pozna
in jaz nikogar ne.
Tam v miru se izpelo
moje bo srce.

Pridi

Nemir,
izvora mu ne vem,
je v meni našel domovanje.
Bol,
ki izvora ji ne vem,
mi rane seka.
Otožnost,
spet oglaša se.
    Če temu si izvor,
    o, pridi, pridi in
    izžgi samoto,
    ubij nemir.

Kako obžalujem

Kako obžalujem, da nisem bil muzik!
Bi vedno molčal, govoril le z očmi
in moja beseda, ta zvok trepetajoči,
bi redko razumljena bila med ljudmi.

Kako obžalujem, da nisem bil muzik.
Vse, kar bi besnelo tu notri v meni,
bi pikčasto stresel med notno črtovje
in mirno polegal bi v travi zeleni.

Kako obžalujem, da nisem bil muzik:
v zvoke bi risal obraze, osebe in njih značaj,
nesnago in hipokrizijo, grdoto, laži
ter mirno in varno s prijatelji srkal bi čaj.

V ulici

V slepo ulico zašel
med tuje sem ljudi,
utrujen od poti,
samoto prehitel.

Pod latnikom diši
duh kave. Posedim.
Tegobo prepodim
z opojem, ki miri.

Prijazna me gospa
gosti in godba tam igra,
igra lepo, igra sladko.
Oh, vem, ko ta konča,
iz sanj se prebudim.

Kakšen bo dan?

Večerno nebo žari.
Tam čez polje vleče piš.
Noč, zibelka sanj,
v senčino odpira oči.
Le kakšno bo jutro
ko noč oglušelo zaspi?
In kakšen bo dan
ko se iz sna prebudi
in stopi na zdrsno
premraženo pot,
pot jesensko?

Skrivnost

Ko ugasne sonce,
na zemljo padajo skrivnosti.
Ko pride mrak,
temine govorijo.
Ko zvezde sevajo z neba,
nam želje zažarijo.
O, kako vse vznemirljivo,
bolj, kot sleherna skrivnost.

Najprej

Najprej
je v rahli sapi
veter vel
skoz žarke tihe
in blažil
nemirni vzduh,
dokler ni
zemljo in nebo
zamajal
razigrani maestral
in poigraval
z nami se, s seboj
tja do noči
nad burnimi valovi.

Prikrito

V lepoti žarel je njen miren obraz
in njune oči so se v trkih iskrile,
v sijaju luči blestela nežna je polt
njenih rok in vratu in zalega lica.
Pomladno cvetela je njena mladost,
ko dvignila čašo naznanjajoč
vsem srečo, njemu pa s kratkim
pogledom vso nežno predanost,
kar sem zaznal in drug nihče,
in tudi ne njen soprog.

Praznine

Komedija. Žalostna in prazna,
suha, groba, brez radosti in smeha,
pljuskala čez rampo odra
med klopi, med noge in oči.
Tam sedela si, ob tebi suh soprog
ves siv od dolgočasja golega.
Osamljena, kot jaz za tabo bil
osamljen in oropan prav vsega,
kar veljavnega je kdaj bilo.
In tam čez rampo kar naprej
besede, vse brez sončnih žarkov,
prazne kot midva sva, Berinada.

»Kdo zna?«

V temnem kotu,
ob kapljici (seve!),
srce mi bridko bije:
(ah …) kdo zna
noč temno
razjasnit?...(nihče! Nihče?),
(pa sploh) … kdo ve kako
odgnal bi kragulja,
ki kljuje srce mi (ve kdo?!),
pa kdo, kdo uči kako
praznoti ubežati?
Kaj res nihče? (Nihče!).
Potem le poduk še velja:
če zares težko ti živeti
je, vzemi vse to
kar nudi življenje
in ne vzdihuj
»kaj pekel, nebo«
in ne sprašuj ne zakaj, ne čemu!
Pa vztrajaj in pij
tja do resničnega miru!

Zaprtost

Za rešetkami
nevidnimi,
v prostoru brez oken,
v vročinskem soncu,
v ledenem mrazu,
v nočeh brez zvezd,
brez stalne zvezde
severnice,
tu ležim.
V daljavi slišim glas
drobne ptice grlice,
tanke ptice z vratom nežnim,
s tihimi očmi.
In v duši spet mi valovi
obris, podoba znana.
Prividi? Upanja?
Znanilo novega?
Morda,
morda …

Odhod

Odmikajo se
kot igraje,
mestne luči.
Odhajam.
Za hrbtom
bežijo poti in
zgubljajo se,
tam, v temini,
ne vemo kje …
Čez temno nebo,
zgoraj,
visoko,
sled bela.
Zamudno za njo
zvok oster hiti …
spomini za njim
in moje utrujene misli,
raztrgane,
med nje se love.
Vedno bolj daleč je,
daleč je vse.
Za mano ni mesta več
in ne luči.
Tam
med brezami,
belimi,
plašne gazele
v temne globeli
beže.

Trenutek

Le kratek čas
so rože mi cvetele
dišeče in omamno blago
in kmalu že za vedno so ovenele.
    O, glej, če bo za tem ostala
    kakšna vredna sled,
    morda samo odtis,
    obris,
    sluten le naris,
    zapis besed,
    ki vredne so spomina,
potem pa prav,
seve, potem ostane naj!
Sicer naj veter z vseh strani neba
razpiha sivi
nekoristni ta pepel.

Ptice

Preplašeno ste se razbežale,
ptice, ob korakih mojih trdih
skozi vaša polja. Razbežale ste se
in na vaših krilih ni bilo več sonca,
pesmi ne iz vaših nežnih ust.
    O, kako zgrešeno sodimo,
    da naše so poti pomembnejše
    od svobode vaše, ptice moje

V tem hladu časa

V tem hladu časa
mora goreti ljubezni ogenj,
da ne otrpnemo.
Kje bi sicer ogrevali dlani,
da bi se drugih dotaknile.
V tej mračni izgubljenosti
mora svetiti ljubezni luč,
da ne zaidemo,
da se ne izgubimo.
V nemoči tej temotni
mora bivati ljubezni moč,
da ne omagamo
v nesmisel tavanja,
da ne izničimo vsega,
kar dobrega spočeto
je kdaj bilo.

OBNOVLJENI UPI

Dovolj je že

Dovolj je že,
če lep je dan
ves v soncu obsijan.
Dovolj je že, da grem
k ljudem bogatih z mirom.
Dovolj so že
bližine do intime,
dovolj, da je nasmeh,
da so besede tople
To je dovolj …

Pesem slepega

Slišim sapo vetra, čutim sonca žar
In plaho plahutanje ptic
Poslušam mir in čutim lune soj
Barve vidim rož in polj
Vrhov višin belino snežno
Vidim zarjo jutra in večera
Vidim dan in vidim noč
In tebe vidim, pa čeprav si daleč proč.
Slepota več me ne ovira.

Zdravica

Rešimo se teh spon steklenih,
te ječe tesne iluzije.
Odstranimo
lažne in varljive upe.
Izstrelimo
čepe,
z ostrim pokom
izstrelimo
in v kozarce
natočimo, pa na srečo,
nas in vseh,
izpijmo vino rujno
in opojno,
do dna izpijmo
in
zapojmo!

O, da mi je srečati

Da mi je srečati
vihar mogočnega
neba, ki seka,
lomi v besu,
ruši gore,
dviga vale
silnega morja.
To silnost srečati želim.
Za tem naj pride
blagodejni mir,
ki naj za vedno
vse besnenje
preseli v spokoj,
v spokoj do konca dni.

NAROČILA

Ostanite v molku

Besede ostanite v molku.
Ne odpirajte se
in ne predajajte se zvokom,
rušiteljev skrivnosti.
Besede ostanite v molku,
da se ne bi
zgrudil grad stkan
iz gradiva sanj,
prediva krhkega,
s skrivnostmi prepletenega.
Besede
ostanite v molku.

Ne!

Ne daj se zapeljati
iluzijam praznim!
Bodi trden!
Ne spuščaj se
v zakleti vrt cvetoči,
s parfumom lažnim
odišavljenim.
Ne hodi.
Tam čaka nate
zvita kača
potuhnjenka
z nasmehom lažnim,
tvoje sreče
smrt.

Jaz pa pojdem

Jaz pa pojdem prek poljan!
četudi tam je črni vran,
ki vsako noč, vsak dan krakajoč
ždi s temno votlimi očmi
in čaka name.
    »Če je tako, pa bodi!
    Zasadi ostri vbod
    in naj ti moja kri bo v slast
    in to telo si vzemi v last.«

Ne točite solza

Ko bom odšel,
ne točite solza.
K soncu zapojte
in k oblakom sanjavim
vrh bližnjih gora,
tam, kjer je zapisano vse
kar mojega kdaj je bilo,
kot tudi moje ime
in z njim
tavajoči moj spomin.

tam kjer ni življenja
ne smrti
je prazna maternica teme
tam nespočeta beseda čaka
da jo zapišeš
v svetlobo velikega poka

nikar se ne zaljubi
ko si mrtev
čeprav se ti v sanjah
zgodi resnica poljuba

zvezdni prah je sol
tvojega telesa
duša pijača
žejnega sonca
pogled vanj
te lahko oslepi
pogled mimo
okameni

vse to ti pravim
ker vem da bom nekoč
poljubljal otroka
ki čaka na svoje rojstvo

ko se bo zgodilo
bova odšla
po poti
v nevrnitev smrti

tam gluh Beethoven
sliši svojo deveto simfonijo

O SKRIVNOSTI LJUBEZNI ZA ŽENSKO

S kakšno slutnjo ljubezen dvigujeva na prestol, medtem ko se kot živi trupli spotikava skozi labirinte sveta, ukletega in fantazijskega? Pesnika se ne vpraša, on išče šepetaje.
Duri se zapirajo, za njimi ostajajo neprebavljeni ostanki naših preteklih tavanj.
Noč je že, midva pa imava privid jutra.
Kako izgovoriti to nepojmljivost večne privlačnosti skrivnosti ženske?
V prepad se vržem z voljo puščavnika, čisto do dna, ob razpoki,
ki jo tako strastno izpolnjuje reka.
Na nekatera vprašanja ostaneva nema, kot metafora.

SFINGI

»Uganka je«, zašepeta angel …

Razvejani spiralni vrhovi
tvojih prsi
vedno budnih
za ples mojih prstov
ki se odlaga
odlaga
neznosno pričakovanje
vse do trenutka
v katerem je pomen
znova odkrit
in tvoje iskanje
končno
zadovoljeno

PREOBRAZBA

kaplja tvoje krvi
polzi po mojem oknu
skozi katero gledam
na ulico
ljudi
brez oblačil
brez čustev
kaplja se zaustavi
tik ob mojem čelu
prislonjenem na okno
in priča sem
preoblikovanju
krvi v vrtnico

MOLK IZ ZAVEZE

rad bi slikal tvojo kožo
na zidove tega hrama
medtem pa bi me sonce, ki ne zaide,
klicalo v zavetje
hočem lizati tvojo lepoto
in se namesto vina
napajati s tvojimi lasmi
pristaja nama ta zaobljubljeni
molk, ki se z žuborenjem potoka
pretaka
neizprosno

REZIME

Odcedil sem kri iz svojih zmečkanih udov in čakal,
da se krhka žlindra preoblikuje v obelisk.
Nekje v zatemnjenih kotih sem sanjal, da iz rdečine kalijo vrtnice.
Ničesar več ni bilo, da se me dotakne in me blagoslovi.
Ostalo je samo znamenje, kot opozorilo in namig.

ODHOD

Slovesno osvetljena obrežja se izlivajo med
zmrzlimi prsti mojih nedotaknjenih pesti.
Na ostri bradavici dojke kaplja sanjave ekstaze
kot brst.

Snegovi katedral nimajo več tako ostrih
obrisov kot labirinti skrbi,
v katerih se znajdevam, ovit
črkujem lepljivo srno verzov
tla brenčijo in mesto se sesuva
skozi vijugave linije razcepov.

Medtem ko je žvenket kočije spominjal na opojnost
jutranje meglice
in mrmranje sanjarij na pečini orošene skale
čakanja.

ZDRUŽITEV

Na belini papirja
tvoje telo vtiskujem
z drhtečo roko
vrezujem simbole
papir vpija tvojo kri
gledam kako se krepiš
kot horizont antike
v tem ritualnem združevanju
krvi in papirja
nečistujem

KRVAVA

Ubila si me
s svojo dlanjo, ki osvaja
vsako mojo poro
Izkrvavel sem
na tvojim prsih
iz razrezanih zenic
kapljala je ostra kri
napolnjujoč
vsako tvojo
skrito napako
Samo tako
vtkan v skromnost
tvojega utripa
postal sem
samo tvoj

SPOKOJNOST

Mistična reka vijugavo hiti
po tvojem obrazu
v katerega se je ugnezdil
spokoj
napolnjuje ga s svojo velikodušno modrino
in zvonko vrezuje
znamenja pozabljenih skrivnosti

PLES V OZADJU POSKUSA

Zanosi, hitenja, nevprašljiva hlastanja
Po živem pesku prepovedane zone
Vulkansko rošenje – kaplja za kapljo
Nektar, rosa brezkrvne zemlje
Nekoč so tu bili ljudje, pomislim
Poskus z glavo v prepad
Pod vulkanom se pojejo skrivnostne ode
Vzela je roko ponujeno za ples
In zakorakala v somrak
Zavihal je ovratnik srajce
In se potopil v magmo mesta
Trepet, mrmranje, klokot
Vse izhaja iz sredice
Nano-mesto uničenih palač
Požiram latice prebujenega vesolja
Med prsti se cedijo
zadnje kaplje slapa
Izpljunem ostriža v okno
Razlijem se na vetru
V zrnje osvobojen

Prevod Zdravko Kokanović Koki

KO MINE ZMRZAL

Haiku je misel,
ki jo zaupam sebi,
ker ni drugega.

Brskam po grobu,
kamor sem zakopala
svoje napake.

Rodiš otroka,
pa ga ne vprašaš,
ali sploh hoče na svet.

Prvič se dolgočasim.
Nova izkušnja!
Nisem še stara.

Ko mine zmrzal,
se na cesti veseliš
vsake lužice.

Desetkrat na dan
se pred svojim smetnjakom
vdano priklonim.

Ko se postaraš,
štejeta le prebava
in te-ve spored.

MOLITEV

Oče naš,
vzemi si čas
kdaj tudi za nas,
ki nismo skovani po tvojih željah.

Ki nas boli krivica,
ki ne znamo nastaviti drugega lica,
če še na prvem klofuta skeli.
Ko si ustvarjamo svoje kraljestvo,
kjer vsakdo je angel
in vsakdo vrag.
Dolžniki smo vsi,
a za to nam ni mar,
tu naša je volja, ki šteje.
Hočem in nočem je naš besednjak.
Za kruh ne stegujemo roke.
Uživaj! je zakon,
dokler nas čas –
ta nepopustljivi rabelj –
spet ne vrne v prah.

Oče naš,
vzemi si čas
za nas –
ker nas je včasih
strah.

MORJE IN STAREC

tistega poletja nisem razmišljal
o svetlobnih letih oddaljenosti med svetovi
in poletel med ozvezdja
na krilih ki so zrasla po nekaj kozarcih vina
na vrtu gostilnskega lokala ob morju

za svoj svet sem stkal nebo
ki se ga dotikam s svojo drznostjo
sonce ima zame veliko časa
celo luni posoja svojo svetlobo
in morje se blešči v svoji hrupnosti

mesečni sij hladi moje čelo
rdeče vrtnice me omejujejo s svojimi trni
moral bi jih zapreti v kletko za divje zveri
da ne bi bile nevarne s svojo lepoto
hočem biti kot drevesa ki ozelenijo vsako pomlad

besede so kot jata črnih vran
krakajo krakajo po gostiji s češnjami
nezadovoljne s tem kar so uničile
koraki odzvanjajo kot moja praznina
v slutnji granitnih lilij ki barvajo moj obraz

nočni obraz na nebu je zaskrbljen
ko ob svitu zaklenkajo zvonovi
in morje je nasičeno s sedanjostjo
ne bo me ko bo sonce obarvalo tvoje oči
razkošje vedno rani in izvabi solze

KAM JE ODŠLA

Povsod srečujem srečo,
na fotografijah,
dotika se me z melodijo,
trepeta v krošnjah
in šepeta v poletnih večerih.

Strmi vame
z začudenimi očmi
na obronkih hotenj,
ko se pogrezam
v živi pesek vsakdana.

Kaplja tišine
izzveni čez dan v večer,
ko lovim ravnotežje
na robu noči
in jo pretvorim v misel.

Nič ni za vedno,
žar zbledi,
kava se ohladi,
cigareta ugasne
in čas mine.

Pozimi mi je nosila pomlad
po kapljah in snežinkah.
Ustvaril sem jo zase,
postalo ji je tesno v oblačilu,
pomahala mi je z odhajajočega vlaka.

JUTRANJI RAZMISLEK

Jutranja zarja oblije zelenje,
ko sonce prežene zvezde z neba,
obarvane meglice se vlečejo čez poti,
misli frfotajo kot ptice.
Segajo globoko v modrino
in se spremenijo v temne pike.
Veje dreves so usločene,
okamenijo od začudenja.
V zarji je vsa plahost,
ki je izražena v milini,
v sprostitvi strasti,
vse se zgodi in vse se konča
v le nekaj minutah,
v nesramno lepih pohotnih barvah.

Ptice posedajo v krošnjah
s spačenimi človeškimi obrazi,
njihovi glasovi planejo v crescendo.
Vem, da se lahko zgodi kaj groznega,
lahko ti kdo stre srce,
umre kdo, ki ti največ pomeni.
Vedno zaboli, ko trčim ob svoje meje,
um narekuje opustitev altruističnih idealov:
ko ni več strasti, ni več napak,
z ramen visi plašč preteklosti
in ne pomaga, da si odpustiš,
odpuščajo lahko samo drugi.

OKRUŠKI OPTIMIZMA

Tu sem naposled
v puščavi resničnosti
kot Zemlja, ki škriplje okoli sonca.
Nazadnje izgubljam vse
tudi svojo nepopolnost.

Preveč sem se zamudil
na ovinkih vsakdana,
na bankinah časa,
s kopičenjem gmot,
ki razdvajajo.

Zakrivajo točko vidljivosti
in kalijo plemenito veselje.
Veča se razdalja,
ki povzroča krvavitev
z odsevom bolečine na obrazu.

Slepa neizkušenost
pomešana s trmasto mladostjo.
Pisala sva pesmi:
jaz obetavne začetke,
ona žalostne konce.

Neponovljivost je v zavedanju,
da nisem več jaz
in nikoli več ne bom isti.
Zapuščam zaprašeno travo
z okruški optimizma v žepih.

OTROK V DUŠI

dežne kaplje
operejo prašne ulice
ohladijo kožo
v poletni vročici

otroško naiven
igrivo spontan
z občutjem svobode
dežju nastavljam obraz

brodim po lužah
z bosimi nogami
lovim dežne kaplje
okušam jih z jezikom

v luži otroška podoba
valovi in se ziblje
kaplje na vodni gladini
nemirni odsev duše

SPREMENLJIVOST

Vedno me zanima isti kos neba
čudno je
da fotografiram jesenske motive
leto za letom
ozke ulice primorskih mest
labode na jezerih
odseve dreves na gladini
nenadoma je vse enostavno
listi v jesenskih barvah
ženske in živali tudi vrtnice

znova in znova isti motivi
toda v drugačni svetlobi
nebo ni enako
kot bi hotel prestaviti čas
in trajanje
oči neke druge osebe
čeprav iste
glas drugače zveni podnevi
drugače ponoči
ko je nežen in božajoč
kot bi se slačil
drugačna si kot včeraj

UGAŠANJE

bila sva tam tesno objeta razburkana
jaz in morje tam kjer se končajo besede
ker niso več potrebne in bi bile odveč
nisem se znašel sam in pretresen
na odprtem morju in ko sem odhajal
sem za sabo pustil preteklost in del sebe

potegnil sem nekaj črt po nebu in se delal
da nisem opazil osuplosti pod rdečilom
spraševal sem se če znam vzeti kar želim
ne da bi se menil pod čigavo posteljo
so bili tvoji lakasti čevlji z visoko peto

stopal sem po čarobnem pesku svojih sanj
in poslušal kako zveni pojoči pesek
lepota me preseneča in vedno zmaga
pesmi pa so le mehurčki moje duše
ki jih šepeta in zaupa krošnjam dreves

pustim zmečkane rjuhe na oltarju ljubezni
slišim zgodbo o umiranju in ugašanju zvezd
koralde so se strgale in kroglic ne najdem več
kar vem o tebi bi lahko spravil v škatlico

ŠEPET MED OBDOBJI

Ogrlica sreče je zanka
v kletki mojih misli
buden zastrtih oči spim
med nedozorelimi češnjami

poslušam šepetajoče glasove
kapelj ki odskakujejo od
frfotajočih ptic mojih misli
z vetrom pod krili

pustim da sneži v vrvežu
mojih obdobij ki so tiha burna
tesnobna objokana in vesela
posuta z lesketajočim srežem

previdno šepnem na papir
pokažem del sonca
mladosti ki je zapečatena
na listih drobne knjižice

vem da je vse začasno
z nihajočim ravnotežjem
med preteklostjo in sedanjostjo
s sanjami o jabolkih na topolu

ULICE

pozno je
ulične svetilke
lebdijo v megli
ki ovija vogale hiš

koraki odmevajo
kovček je peresno lahek
v njem prve jesenske sape
in nekaj kapelj s tvojega čela

odsevi luči so oddaljeni
bleščijo se v reki
pomenljivo mežikajo
ne preženejo mračnosti

neznane ulice
ne vem kam vodijo
vseeno je
samo proč proč

ŽIVETI

Spet zaznavam vonj divjih rož,
saj je čas lahnih poletnih kril
in strast je še vedno rdeče barve,
lucidni duh pa zanemari število let.

Vsak dan se srečam s svojim obrazom,
vrtim razpoloženjski prstan,
s katerim ne morem odpirati konzerv,
saj spreminja le barve v mavrični spekter.

Idealiziranje ima poseben čar,
dokler se ne zavem pomanjkljivosti.
Družim se z nebom, nanj rišem ogenj
in v zanosu globoko diham čist zrak.

Vse tisto na obali je bilo kratko
in razmišljam, če se je sploh zgodilo.
Pohodil sem svoj ponos, da ne bi izgubil
česar mogoče sploh nimam in ne bom imel.

Brez bujno cvetočih rož na oknih,
brez svetlega sončnega žarka v duši
in tega, da želim, močno čutim,
bi luna zbledela kot žerjavica v kaminu.

Redko drevo cvete le enkrat,
njegovi plodovi zadnjikrat dozorijo,
listje se odene v škrlat, se posuši
in veje so brez upanja na pomlad.

OGLEDALO

Volnene rokavice so tipale za toploto,
dotiki še prepojeni s trenutkom misli,
obliž na grehu je še veliko večji greh,
z rdečo šminko si skrila sled poljuba.

Gibanje med plastnicami je zahtevno,
spet spopad s preveliko ekvidistanco,
moj zimzelen pa zeleni v mrzlih dnevih
in njena lepota mi je narekovala pesem.

Kdo se trudi umazati nekaj tako čistega?
Kot da ni meje s sanjami in resničnostjo
v pesmih rišem svet s kričečimi barvami
in se res trudim, da ne bi ugasnil sonca.

Oblekel bom črno obleko, barvno srajco,
si zavezal rumeno kravato z biserno iglo,
obul rumene čevlje z rdečimi vezalkami,
zrl v oči, da se bom videl v tvojih zenicah.

Nosiš masko, da ne bi opazil ranljivosti,
spet se skrivaš za zaveso ravnodušnosti,
oblečena si v rdečo oprijeto letno obleko
in bojim se, da razum ne bi preglasil srca.

I

iskal sem
prijazen znak
na njenem obrazu
in odkril sem
barvo njenih oči
to je bilo sveto dejanje
duh njenih las
je bil
kadilo
moji občutki
so bili
za trenutek
oltar nežnosti
z rahlim gibom
mi je dala vedeti
da razume
in da se je
v njej
rodil občutek
napetost med najimi mislimi
sem lahko imenoval
ljubko
najin molk
jo je ohranil
nisva nagnila glav
pogledala sva si
v oči
ki so sijale
od sreče
zveličanje teles
veliko navdušenje
je bilo
povzdigovanje
počasi
so se začele
ustnice potresati
obraza
sta bila
keliha
z ustnicami
sva nazdravila
na ljudi
in na življenje
oznanjevala sva mir
najina pridiga
je veljala svetu
tisti
ki so naju
hoteli slišati
so naju slišali
s srcem
spoznali so
vzdignila sva glavi
in se ozrla
proti nebu
najini lasje
ki so se zapletli
in naj je bil
puh nad ustnicami
so bili oblačila
velike maše

II

stiskanje rok
ga je vabilo
rahlost
mu je spremenila
dih
to je bil
most
na katerem
sta si lahko prišla
še bližje
srečanje
je rodilo
misel
njune želje
so bile
molitev
prijela sta se
za roke
obljubila sta si
mir
njuni telesi
sta se dotikali
z velikim zaupanjem
hotenje
je bilo
v soglasju
počasno
in previdno
sta se spuščala
na tlu
sta se pozdravila
s prstnimi jagodicami
v ovinkih
sta vodila
svoje roke
po telesu drugega
noben zlog
tu je nastal
sporazum
brez kakršnega koli jezika
v njunih očeh
je zasijala
sreča
ki se je imenovala
drugod v njih
presrečnost
zdaj
sta zahtevala
popolnost
njuni telesi
sta bili
darilo
sprejela sta
ta veličina
se je imenovala
enovitost
njuni občutki
so veljali
vsem
ki so bili
za lepoto
govorila sta
s stiskanjem rok
bila sta
odrešenje

III

zdaj sta bila
blažena
za vselej

STAR SPOMIN

Več stoletij star spomin
nakoti žive mladiče,
še neudomačene zverinice,
ki prebijejo vse branike
in začnejo pleniti
po moji sedanjosti.

V živo me grizejo,
da bi prišli stvarem do dna,
protislovnim stremljenjem,
večznačnim izjavam,
teži, s katero pritiskam sama nase
na preži za trenutki,
ko me boš te teže osvobodil,
tako da boš name položil
še večjo težo, svojo težo.

Več stoletij star spomin ve,
v katerih pesmih lažem,
zato vestno in dosledno
popravljam vse doslej zapisano,
da bi nasitilo lačne,
neudomačene zveri.

Popravim,
kar bi se moralo zgoditi, pa se ni,
kar se ni zgodilo in se ne bo,
kar sem videla,
kar sem vedela,
ker sem želela stvarem priti do dna,
kar sem mislila, da vidim,
kar sem mislila, da vem,
kar sem si namislila,
kar sem si izpravljičila,
kar sem verjela, da verjamem.

Popravim,
kako sem se naredila,
kako sem izumila nove različice same sebe,
ko me je kaj dotolklo,
ko ni šlo drugače,
kako sem še vedno ista kot tistikrat
ko naju je zajelo nekaj nezadržnega,
kar še vedno traja v prihodnosti,
ki ni prišla ob pravem času.

Več stoletij star predator, spomin,
se s svojimi mladiči gosti
in žre od moje sedanjosti,
izpodjeda resničnost
s tem
kar naj bi bilo.

ČAKANJE

Ali čakaš tudi ti, ali si tudi ti eno samo čakanje,
tenzija v pregibu časa, v kletki tega trenutka zdaj,
ki kot da stoji, brezbrižen do naprejev in karbinajbilojev.

Ali čakaš, tako napeto in potrpežljivo kot jaz,
medtem ko se pretvarjaš, da je vse to zares:
ta beli dan, ta modrikast mrak, ta gosta smolnata noč.

Ali je tudi zate kdaj česa preveč? Preveč,
pa četudi se je zgodilo samo enkrat, preveč,
pa čeprav je še vedno na poti, preveč za eno samo srce.

Tu sem. Bila sem tu. Že od nekdaj je tako.
Čakanje je nekaj prastarega, globokomorskega.
Bila sem tu. Tu sem. Preveč me je. Čakam. Že od nekdaj je tako.

I

Biti
pajek
ki
po
niti
popka
se
spusti
.
.
.
razblini
se
kot
ti
in
jaz
na
pajčevini
…
…
postelja
zapre
dlani

II

Sleči
se
in
leči
v
ustnice
.
.
.
kapljati
…
dati
srkati
telo

III

Na
bradavici
tok
spletenih
rok
…
polziva
čez
in
čez
in
prek
…
sprijeta
od
noči
do
jutra
…
telo
napenjava
kot
jadra
ki
ljubezen
piha
vanje.

IV

Popek
poje
…
pije
…
vase
zvije
slino
…
skoznjo
se
prebije
…
te
segreje
…
pade
do
poljuba
skozi
…
sem.

V

Kot
nit
sem
zvit
…
prišit
…
srce–srce
…
utrip
za
hip
zastane
…
…
…
razpre
se
sonce
na
ravnicah
dveh
teles.

VI

V
razpoko
sveta
z
roko
sežeš
za
za ...
in
še
bolj
za
...
tja
za
tabo
...
puščava
skuštra
pesek
las

VII

Iz
niti
peska
se
preplete
par
dveh
ptic
...
v
dvojino
kril
odpreš
si
usta
vročih
žil.

VIII

Zgostiti
se
in
biti
krogla
polovic
...
s
polic
na
koži
peska
vzeti
dlan
–
pobožaš
dan
še
z
nočnimi
rokami

IX

Telo
vzame
telo
in
sonce
nabrekne
v
sipino
da
skozi
lino
posrka
najino
tesno
bližino
iz
niti:
ti–––jaz
ti––jaz
ti–jaz
tijaz.

BESEDIČKANJA

– Midva sva poseben primer.
– A ne, da sva?
– Ves čas tičiva skupaj.
– Vesele trenutke preživiva skupaj.
– Pa žalostne tudi.
– Še vmesni čas.
– Ki je?
– Dihanje.
– Ko diham zase, diham zate.
– A se ne privlačiva.
– Zato se te lahko dotaknem.
– Se me lahko. Brez bojazni, da te bom hotela.
– No, pa se te bom.
– Oklepaj se me!
– Zaduši me!

– Ko me tako gledaš v oči…
– Kako?
– Da je v zenicah preveč igrivosti…
– Ja?
– Da ti ne morem zaupati…
– A ne?
– Ker je igrivost v očeh kot razkrinkano norčevanje…
– Pa daj no!
– Ja, kot slabo prikrito norčevanje, ki je bilo odkrito…
– Dobro…dobro…in?
– Ko me tako gledaš v oči, mi je, da bi te cmoknila.
– Torej te bom vedno tako gledal.
– Torej bo, hvala bogu, na tisoče cmokcev.
– Na tisoče cmokcev, jupiiii!

– Malo me je res strah.
– Mene tudi, veš.
– In kaj bi bilo, če…?
– Če bi se zgodila štručka?
– No?
– Bi …bi jo poštručkal.
– Jokala bom, jokala, jokala…
– Zakaj bi solzevala?
– Zaradi štručke, ki bi jo poštručkal.
– Prav razumem?
– Jaaa! Štručka se je zgodila.
– O, naj te poštručkam.

– V Quetti sem se razjokal.
– Moški in solze?
– Roji muh so sedali na mojo kožo.
– In ti si jokal?
– Koze so polnile ulice, jaz pa sem jokal, da.
– Zakaj si jokal, moški moj?
– Tako zelo sem pogrešal, ženska moja, tvoje nerganje.

– Ne bom te čakala.
– Saj bom kmalu.
– Kako dolgo?
– Dva meseca.
– Si nor?! Ne bom te čakala.
– Kaj pa boš?
– S tabo bom šla.

– Gledal sem tvoje lebdeče telo na gladini.
– Si me gledal?
– In si te predstavljal mrtvo.
– Se ti je kaj milo storilo?
– Ne. Ugotovil sem, da bi mi bilo lažje.
– Ne morem verjeti!
– Ker naj te ima bog, če te jaz ne morem.

– Prišel si.
– Prišel sem.
– A ni lepo?
– Je.
– Nove marjetice so zrasle.
– Koliko!
– Precej.
– Precej dogo nisi prišel.
– Do marjetic te ni bilo.
– Tako cvetno dolgo?

– Bil sem na Leninovem trgu.
– Poznam ga.
– Zagledal sem te.
– Prosim?!
– Prepoznal sem tvoj hrbet.
– Kako, prosim?!
– Prepoznal sem vrtinec tvojih las.
– Dragi, je s tabo vse v redu?
– Ja, videl sem te na Leninovem trgu.
– To je noro govorjenje.
– Zapodil sem se za teboj.
– Noro me delaš.
– Obrnila si se.
– Norega se delaš.
– Zgrožene oči so me preplašile.
– Noro, noro, noro…
– In oči niso bile tvoje.

– Kje zdaj živiš?
– Med drevesi in njivami in ob majceni reki.
– Kaj počneš?
– Čakam dan, ko prideš za mano.
– Kaj pa, če res pridem?
– Pridi, pridi…Nikoli ne bi bilo dovolj kmalu.

– Zaradi Marqueza sem tako žalostno mirna.
– Sem ti rekel, da ga ne beri.
– Ampak polkovnik v Polkovniku mi topi srce.
– Pozabi na polkovnika. Proč z Marquezom. Nočem, da razmišljaš o drugih moških.
– To so knjižni moški.
– Te bolj okupirajo kot živi.
– Nič ne razumeš!
– Polkovniško ukazujem: Zapri knjigo!

– Pa pride ena muha in je vsega konec.
– (Debelo gledanje.)
– Točno na obraz.
– (Vprašujoče gledanje.)
– Točneje- na nos. Na konico nosu.
– (Še vprašujoče gledanje.)
– Da je ja vsega konec.
– ( Še bolj vprašujoče gledanje.)
– Jo napol speč odženem, ona pa na laket.
– (Nič razumljeno gledanje.)
– Pa gre na drugo laket. Ko z ono prejšnjo zmigam.
– (Res nič razumljeno gledanje.)
– Jaz bi te še rad sanjal, muha pa gre na prste.
– (Grozno nerazumljeno gledanje.)
– Na prste na nogi. Ki je buckala izpod rjuhe.
– (Neučakano gledanje.)
– Zmigam s prsti. Muha gre. Ti pa tudi.
– (Vse bolj neučakano gledanje.)
– Je prišla muha. In je bilo vsega konec.
– (Debelo, nestrpno, neučakano gledanje.)
– S tabo sem se ljubil. Sanjajoč. Pa me je zajebala ena frdamana muha!
– (Dolgi dolgi dooooolgiiii prasketajoči smeh.)

– Greva na ajdovo njivo.
– Zakaj ?
– Da boš dober kot ajdovi žganci.
– So ajdovi žganci dobri?
– Naj te malo jem, da ti bom lahko povedala.

– Ptica bom.
– Jaz pa polje.
– Nad tabo bom jadral.
– Čakala bom, da občutiš moje brazde.
– Spustil se bom…
– Spusti se…
– Zaperutničkajva.

IZBEREŠ SI OTOK S SREBRNIM GOZDOM

izbereš si otok s srebrnim gozdom
nekje sredi kovinskega morja
med drevesi si napraviš
začasno zatočišče
iz odpadlega listja in odmrlih celic kože
vanj skriješ svoje ime
oblečeno v snežno belo srajco in z bosimi stopali
počasi vdihuješ slan zarjavel zrak
tuji glasovi nad tabo se zbirajo v jate
krožijo tik nad vrhovi dreves
veje nemirno merijo razdalje
lubje se krči samo vase
mah je vlažen od strahu
valovi se lomijo na skalah
ko plimovanje ponavlja tvoje ime
preostane ti zgolj
zapustiti zatočišče
spremeniti svoje ime
poiskati novo morje nov otok nov gozd

TA ČAS

ta čas
je najprej bel
in šele nato barven
prostori so nedokončani
dvigalo pelje skoraj do vrha
most seže skoraj do brega
vedno ostaja nevidna razpoka
dogodki si premislijo zadnji hip
preden bi se skoraj zgodili
spet neizgovorjeni pogledi
vse je začasno

MAJHNA ZEMELJSKA KROGLA

majhna zemeljska krogla
visi na svileni niti
sredi ruševin vesolja
preganjani starec
igra na zaprašeno kitaro
otrok prihodnosti
zemeljsko skorjo namoči v mleko
in jo zamišljeno grizlja
vsa svetlobna hitrost
se na pregibu noči upočasni
otrok instinktivno mežika
v svetleče podobe
in se očarano nevedno smehlja
krogla nad njegovo glavo se ziblje
v hrapavi melodiji uspavanke
otroške roke so prekratke
oči prepolne spanca
strune se trgajo
nit se krajša
škoda da se je svet končal
že zdavnaj

JANUARJA SE JE REKA PRENEHALA PREMIKATI

januarja se je reka prenehala premikati
izpraznjena se je naslonila na plošče ledu
in se prepustila nepopustljivim kristalnim rokam
da jo zajezijo zamejijo jo ustavijo v toku
razpet kovinski most je obnemel
in ljudje so s črnimi koraki molčali
ko so skušali povezati eno stran z drugo
če bi pogledali navzdol bi videli obraze
zamrznjene cianotične obraze
ne nujno človeških
pa vendar
januarja so opravili več obdukcij
kot v istem obdobju lani
zaledeneli rez razkrije krhka bela peresa
prečno zamrežena v plasteh ledu
govorili so da je bilo ponoči slišati
labodji spev drseti po bregovih
junija reka še zmeraj miruje
občasno nekaj belih peres
priplava v nasprotni smeri toka

BALON SVETLOBE POPUSTI

balon svetlobe popusti
redka zlata tekočina
se razlije po prostoru
kjer kot notranjost razparane živali
utripajo ostanki dneva
dan ki se ni nameraval zgoditi
je odobril vse ostale dogodke
naj se zgodijo sami od sebe
prav tako naključno kot
zmerom takrat
ko se zdi da smo vse premislili
da je vse načrtovano
toplina živalskega kožuha
se vriva med plasti zraka
ki prinaša raztrgane pogovore
oseb z vnaprej prežvečenimi frazami
pravzaprav sploh niso želeli govoriti
ne o sebi ne o drugih
ves dan so klepetali ob kavi
stiski rok in mahanje z repom
sledovi nohtov in krempljev
končuje se
končno

PODVOJITI NEBO

podvojiti nebo
z eno samo počasno a odločno potezo
površinsko potipati neme glasove
ki jih ljudje odlagajo na vrhnje police sveta
dokler sčasoma ne preoblikujejo oblakov
v besede
vse tisto česar nisi mogel izreči
takrat
ko si samo strmel v tla ki so odsevala nebo
molčeče globoko nebo
konice prstov pomakam v belo črnilo
drsim po zaprtih razpokah
sebe narišem le napol
podvojeno nebo me dopolni
v celoto ki se na robovih odpira v prazno
na ploskvah neba čakajo odtisi dlani
zloži jih po parih

NAPOLNI SVOJA USTA

napolni svoja usta
napol s kredo
napol s tišino
in potem govori
govori množicam ki ti kažejo hrbet
pripoveduj o neuresničenem
o neresničnem
tako ti bodo morda verjeli
govori z jezikom obteženim s kredo
v jeziku ki ga ne razumeš
z žarom v očeh ki te razžira od znotraj
ker si molčal
ker si lagal
ne drugim
sebi
zdaj goltaj tišino zmešano s kredo
dušilo te bo
sililo na kašelj
ta divja mešanica zamolčanega in zlaganega
počasi se bo poleglo
prah in glasovi
kreda in kašelj
mirno bo
jasno tiho
in izjemoma
resnično

ZEMLJA NE BO NIKOLI RAZUMELA NEBA

zemlja ne bo nikoli razumela neba
govorice zemlje ni mogoče prevesti v jezike ki jih govori nebo
in mi samooklicani ljudje poskušamo prevajamo ustvarjamo besede
med zrna peska skrivamo kristale
z oblakov drgnemo zlato obrobo
z obrazom na puščavskih tleh šepetamo ljubeče pomanjševalnice
s stopali odstiramo modrino in kričimo dokler nas ne preglasi nevihta
odnašamo vrhove sipin in analiziramo podnebne spremembe
treba bi se bilo le zazreti v horizont
ne navzdol ne navzgor temveč naravnost v višini oči
tam se zemlja in nebo stikata
molčita in opazujeta kako predmeti dobivajo pravo podobo
kako zapuščajo svoja imena se levijo do pristnega sijaja
in mi še zmeraj mislimo da horizont lahko dosežemo
če dovolj dolgo hodimo nekako naravnost
prav zato so naša življenja izgubljena v prevodu
nekje med nebom in zemljo

ČE BI BILI LJUDJE MESTA

če bi bili ljudje mesta
bi sedla na vlak in se odpeljala
do kraja s tvojim imenom
kar tako brez zemljevida brez načrta
bosa bi se sprehajala po ulicah
da bi začutila ritem tvojega obstoja
okoli poldneva bi se ustavila
in opazovala ljudi ki živijo v tebi
preučevala bi njihove obraze način hoje melodijo govora
kot natančen popis prebivalstva
bi napravila seznam tvojih obrazov
da bi te spoznala v vseh oblikah
ogledala bi si vsako izložbeno okno
le kaj mi lahko ponudiš meni
ki se izgubljam v tem nenavadnem mestu
v kavarni na trgu bi zapravljala čas
preverila kako je biti sama ko sem s tabo
poiskala bi park legla na hrbet in lase prepletla s travnimi bilkami
ponoči bi raziskovala skrite kotičke stavb v slepih ulicah
če bi bili ljudje mesta
bi se preselila vate
z zavedanjem da se nikoli ne bom počutila kot doma
če bi bili ljudje mesta
bi bil svet poln ruševin obdanih z visokimi zidovi
in ena izmed njih bi bila jaz

ŽIVETI

živeti
kot se piše
sodobna poezija
brez velikih začetnic
brez vejic brez rim
v nenadnih sunkih zavesti
globoko usodno
večinoma nesmiselno

ENA ZA STO

Jih poznaš.
Vseh sto?
Je kdo pravi med njimi?
Poznaš koga, ki bi bil boljši, kot sem jaz?
Ki bi bolj lagal in bolj govoril resnico.
Poznaš koga, ki bi bolj ljubil tvojo dušo in bolje ljubil tvoje telo?
Poznaš koga, ki bi bolj nosil vodo? Več in v večjem vedru?
Ga poznaš?
In če že veš zanj, je prišel kdaj do tvojih vrat in potrkal?
Kuc, kuc.
Si doma? Si notri? Si vstopila?
Vase.
Si kdaj vstopila vase?
Si se pogledala iz ogledala, sem
na to stran. Sem. Kjer si ti resnična ti, ne
kot si želiš videti.
Lepa si.
Tu in tam.
Na obeh straneh ogledala.
Znotraj in zunaj.
Samo ta prekleti pepel se vsiplje iz starih žar in suši grla.
Topi glasilke.
Da nimam več glasu.
Da ne zmorem s čistim in
zvonkim glasom reči
ne.
Poznaš koga, ki bi bil boljši
kot jaz? Ki bi bolj mehko lagal in bolj trdo govoril resnico. Poznaš
koga, ki bi bolj zvito lezel v tvojo dušo in bolj nežno drgnil vate,
ga poznaš? Ki bi nosil večja vedra vode in
goltal pepel
iz žare.
Ga poznaš? In če ga, zakaj misliš, da ne pride, kuc, kuc in
potrka na tvoja vrata? Si doma. Stojiš pred ogledalom? Se gledaš
iz one strani sem, kjer si ti?
Kje si ti?
Tu ali tam ali tu ali tam ali tu?
A si si všeč?
Meni si.
Si lepa?
Lepa si.
Posuta s pepelom.
Razlita po vodi.
Zunaj in znotraj. V telo in dušo. Samo ta prekleti pepel,
pogašena
trupla se vrtinčijo v zraku, sušijo grlo, kot čep, da besede ne morejo več
ven.
Povej no!
Povej!
Ga poznaš?
Je že šel mimo, ali pride? S konjem,
belim, kakopak.
Bi se ga
res tako zelo razveselila, ker ne bi lagal in ne bi govoril resnice. Ker bi bil
suhih rok, nikoli zagažen v vodo.
Bo potrkal, kuc, kuc?
Ali ga boš morala ti, ki si tukaj,
pocukati za besedo. Pogledati v grlo. V ogledalo. Spihati
pepel
osmojenih trupel,
od nekoč. Od tam. Z one strani ogledala, si čisto takšna,
kot tukaj. Le da zrcalna.
Pridi ven. Kuc, kuc.
Ni ga.
Samo trka na tvoja vrata.
Pridi ven.
Pride noter.
Zarini se vate.

V ODI VELUNJE

Si predstavljaš, koliko
jih leti
vsak dan
čez ocean,
da tam pogledajo v Ameriko!
Da pogledajo v mravljišče N.Y.C.
in pogledajo v rezervat Indijance.
Ali pa v Rusijo, koliko
jih gre, da rusko
kučmo zimo
polovimo v Moskvi.
V Berlin pogledati v medveda
v živalski vrt, v otroke
na postajo Zoo.
Veš, koliko
ji pride pogledati v Velunjo,
v brzice,
v postrvi,
v modrase, v gože, v belouške,
v naravo. Koliko jih pride sem
v naravo!
Med vodne kose, vodomce,
črne štorklje,
in sive čaplje
čop
kot z zobotrebcema tankima
nogama
stoji v vodi Velunje gleda
v zajtrk mimo priplava.
Čop.
Bezeg.

Ravno obe lepenski šoli,
kar naprej moram
moram do njiju
brez vprašanj zakaj.

Odsekana lipa (ne hrast)
poganja leže in molče
zame in zate novo rast.

Včasih morda rekvijem
za sanje, danes
verjetje vanje.

Poznaš ljudi,
da živijo za dva in za več ljudi
v enem življenju,
na polno, skromno, pogumno,
pogubno naporno, brez pritoževanja,
z glasbo v grozečem okolju,
odpuščajoče tudi do odkritih nasprotnikov,
z vizijo

od zvestobe svitanicam do počitka:

Svečan in svetovljan Inzko,
Britanec in svetovljan Chaplin.

Morda ti.

Železna Kapla 29. 5. ob 19. uri,
pred cerkvijo.
Visok topel dan.
Za polkrogom gledalcev
se lovita dva fantka.
Znata se loviti tiho,
so jima bili najbrž naročili tako.
Težak motor ob klopci pri zidu.

Karl Vouk spoštljivo odkrije spominsko ploščo:
svetlo, umirjeno, še vedno radovedno
nas od strani iz zelene praproti
gleda Angela,
v njenem poševnem pogledu
Krakovski gozd, Robanov kot,
Triglavski narodni park
pa tudi Lobnik in njen Ključ,
uspešnica kot Janežičeva slovnica.

Ravensbrück in Jezersko v pogledu
pobožata pevce, govornike,
trg pred Svetim Mihaelom.
Angela zamiži in z nami zavzdihne,
v očeh svetla solza
veselja, žalostnega spomina,
potrditve?

Oči takoj spet odpre in se v nas
zazre.

V rajnki Avstriji in stari Jugoslaviji
Blaža Reichmana,
Zgodovinski spomin na Reberco
Ožbolta Ilauniga,
Spomini
Josipa Šašla,
Valentin Inzko,
Glasnik sožitja
Grape/Graben
Birgitt Sommer …

Pa tudi NA KOROŠKO
NATOROG-a IL ŠANZOP-a,
Koroškega Čedermaca Ignaca Murija.

Sami koncerti v dvorani
Pri Cingelcu.

Pisanje čestitk, praznično delo,
kot peka potice, obiski in
vonj po kadilu.

Ena od čestitk ne bo potovala
na Koroško, na Sojnico.
Tvoj duh, kralj Luka,

pa živi med Samovimi potomci
in godrnja in se jezi,
kadar ne hodimo dovolj pokonci.

Tišina …
je bila slišna daleč naokoli.
Globel ni več vračala odmeva.
Ime se je obrnilo vase,
krčevito čakanje in garanje
je usihalo kot nagelj,
rdeče perutnice njegovega
cveta se razprejo, razširijo, povesijo.
Na svitkih listov se še držijo,
a visijo nepovezane, brez barve in soka.

Tišina brez odmeva,
pričakovanja, prisluškovanja.
Njeno bobnenje v gluhi lozi.

Vselej bolje pameten molk
ko na celem švigašvaga z jezikom
čez dva praga.

Beseda ni kobila, ki si jo izposodiš
in jo vrneš po tem, ko si z njo preoral njivo.

(Ob predihavanju Lipuša.)

Tale pesem se čudno začne
in ima šele na koncu ime.
Podobna je dvema Andrejema:
Tarkovskemu in Končalovskemu,
tudi pogumna je tako,
kakor ime Andrej pove.

Devet tisoč prostovoljnih (nad)ur.
milijone glasno zapetih not
domu podarjenih nedelj in sobot,
dolga prehojena samozavestna pot
(ne na strmi Grlovec po šopih trave,
ne le za željne preproste zabave) –
za misli, tone in marnve prave,

za koncert in za ples in za igro
za domačo besedo, za sosedo
in soseda, ki sva tukaj doma
in še naprej za to delujeva,
da se tu srečujeva, nasmejiva,
si dušo izpleševa, izpojeva
in zadihava, tebe pa zraven povabiva.

Brater, za te:
na Trati
in med drugimi brati.

Ni pravi ciklus za to pesem?
Mogoče pa vendarle je.

Pred okroglim letom je z vami govorila
na Obirskem. Dolgo, nedokončano.
Morda se sploh ne spominjate.
Mislila je bila, da kaj ve
o zgodovini in ljudeh Koroške.
Pa ve premalo: več ko ve, manj ve.
Sijočih oči ste govorili, s pravimi
besedami in pravim tonom.

Še vedno čaka nadaljevanje.

Iz Kajzaz je lep pogled na Dravo
in čez njo v Zerzerjeve Sveče
(da so tudi njegove, v vodniku nam ne reče),
dom Einspielerjevih, Inzkov, Mihe Andreaša,
– kako daleč misel nas odnaša –
Gregorja Kerčeta, Antona Feiniga,
Matije Verdnika, galerija sveške republike,
ki jo je Gorše seveda prepoznal
in logično nadaljeval.
Čebula svetega Lamberta
se sveti do Kajzaz in daleč čez,
zdaj, ko se megla dviga
in iz stisk nam miga.

Pod lipo se marsikje poje,
a kakor pod Vrtačo,
pod lipo Podnarjevo,
pod zastorom koroških vojvod,
da pesem iz vetra priveje,
– pa tudi od drugod –

tako se poje samo tod.
Naj vse nas pesem dviga
in naša srca vžiga,
ker smo zbrali se …
je vedel Valentin Polanšek.

Pesnica iz Šentlenarta pri Sedmih studencih
živi od vsakdanjih čudežev.
Biseri vsakdana se bleščijo
in kotrljajo od naših jutranjih
do večernih zarij,
čvrsti, neenakomerno
veliki, presvetljeni
iz različnih kotov,
pisani in zahtevni.

Včasih nehote prekrijejo
vizije, odgovornosti,
poklicanosti, ljubezni,
svetli, skromni, večni
pisani biseri,
bistrejši od Bistirce,
starejši Drave,
globlji od Vrbskega jezera.

V ozare mojih dni le redko
znana ptica prileti, domače sede
in kar obsedi. Ne ustraši
se moje nebogljenosti
in hvaležnosti drobižu
vsakdanjosti.
Njen je travnat konec njive,
tu čaka, da se dan prevesi,
in me v neizpolnjeni večer tolaži,
tako da maličke vsakdanjosti
učasi in spreminja v bisere.

S ptico se gledava od strani
in si jih dovoliva videti.

(M. Hrobath)

V poletni sparini se spomniš
največjih neumnosti:
Ruski gozd prebrati v 24 urah,
pri 37 ° stopinjah v senci teči maraton
ali poganjati pedala v napet klanec

ali pa morda razumeti, kako je
Svinja planina iz svinčeve
              Svinja postala.

V eni Polanškovi pesmi
družina in sosedje hrustajo sonce,
porazdelijo si ga med sabo
ga pomnožijo in delijo na vse konce.

Če si deljenje zamudil
ali pa misliš, da si ga,
pomisli, poišči, odlomi
in deli, vsaj kosca dva.

Kadar sonce iz morja vzhaja,
na tej strani morskega raja
ne vemo,
kako nad vencem gora je vzšlo.

Kaj ti lahko požlahtni že tako lep dan?

Daleč nekje v Ljubljani
sin in hči in babica
skupaj gredo prižgat svečo,
blagoslovljeno na koroškem žegnanju,
pradedku Franju in naši prababici Unci,
danes godovnici.

     Dah kapi na
      razbijenom      ogledalu
od tajne tajniji,     od zelene
zeleniji zvuci,     sjenke i
         lokvanj,    između
      slogova      gluposti   malo
        sunca,    slobode
    i cvijeća.    Plitko gaze
plitkoumni:     šljamom,
        barom i     močvarom.
        Bućnimo     u život ko ima
   dubok korjen,      stablo jako
i raskošnu krošnju.     Rijeke teku
tiho, ako su duboke,   vjerolomno
    snebivanje razum    okoštava,
   nbsp;svijet je kao korpa     prljavštine,
      zapleten u jedra      potrganih
duša, lako padneš,     a teško
izlaziš, u vijek       iz vijeka
     jeste kako     nije bilo,
      a život u      oštru ivicu
           udara,       u svetoj leguri
       dva tijela        u jedno
                                & spaja.

-------------------------

                      Okrenuće
se                  sutrašnja
                     strana
                               ljubavi,
  doći će u oplođenom
                                ljetu,
               širokim sokakom,
                                  opijena
slašću polena,
da nevidljivim
nitima   splete u
vječnost životne
                     priče,       koje
moramo         sami
                    ispričati,
             zabilježiti
     vrijeme koje
      izgorijeva       u
   vlastitom
              žaru,
koje se iscrpava,       klizeći
prema crti na kojoj        se,
kada je dodirne,
          izgubi.

-------------------------

                    Ako je dim
                   kao vjetar,
                 teško ga je
               slomiti,
kao       oblak
u          oblaku,
postoji    istinita
    vjera,     u srcu,
      koje      razumije
prostor  i      vrijeme,
i dani kad       u meni
                         sve vrišti,
da moram           skočiti,
i dozvoliti             da
            :me               sveta
          voda          dotakne,
         isčisti,       izvuče
      mrak i gluhoću,
    čežnju         lazur
 : plavog
kamena     pomiluje
  miris          božura,
    sunce     i mjesec
      unesu     toplinu
          u            mene,
a          sreća          je
              tamo
gdje je     toplo.

-------------------------

              Uljuljkane,
labilne       emocije
zapleću       valove
slutnje u       buket
ivančica,       prsti
fluidnih       oblaka
vrtlože       drhtaje,
                remete
             usklađenost
         zapažanja
      hipnotisane
   podsvijesti,
 smrt čuči
skamenjena
na  prijestolu,
             krvari,
     u plavičastoj
huki sumaglice,
      u   baštama
          rajskim,
          mjestu
određenom
za kajanje.

-------------------------

     Boja indigo negdje
       na kraju        pjesme,
 zadnji stih             nema
   nikakve                veze sa
 glavnim                   likom i
ljepotom                    divlje
     guske,                     rekao sam,
   pokušajnbsp;                  pisanja
      preliva                      ljubav
     u oblake             i mjesec,
povezane             sa očima
koje su             plakale usred
noći,             zbog bola srca,
indigo        boje neba,
ali ne         dignuti glavu i
vidjeti         nebo je grijeh
protiv           svoje duše.
Otvori               prozor,
pusti sunce         da posuši
buđ sa zidova        tvoje
zatvorenosti,              čin
samopoštovanja:
vilim te i ti voliš        ptice,
oboje volimo            ptice,
čvrsto držeći         ruke
nade, ne           zaboravimo
pogledati         nebo boje
                        indigo.

Kdo me pokriva

in sadi medene rože
na pohodu noči,
me drami, se dotika
kristalne mesečine
ob robu sna.
Kdo se skriva
v dežne kaplje,
prinaša svežino
med bele rjuhe
jutranjih meglic.
Kdo me poljublja
s srebrno roso
in s toplo roko
briše skrite sanje
iz mojega spomina

in kdo skriva obraz

ob izviru noči
razbitih trenutkov.
Zdrsne v ogledalo
postavljeno na dno
razdejane gladine.
Skriva ustnice
med belim smehom
in bosonoge želje
umivajo dolge prste.
Med globoke brazde
se zarišejo črte tišine.
Tople solze ledenijo
na bledem licu,
na prstih lepijo čas
v bele kepe sanj

in kdo joče med diamantne rože,

se steguje v dolg pogled
med praprotjo visokih senc.
Izprana mesečina
izlije svojo moč
v pesem samotne ptice.
Prodira v gluho temo,
naseli se v srce noči.
V notranjost mrtvih sten
spušča neizbežen strah.
V drugi tišini se ustavi
in golta solze hrepenenja.
Drhti in boža bele lase,
oguljene sanje bežijo.
Lebdi kot ukročen vihar
sredi divje puščave

in kdo me s pogledom odnaša

med vonj položenih rož
na oltar čaščenja.
V začaranem pesku se
ugrezam na tanki niti,
na drugi strani zvezd.
Bela ptica siplje čas
v reko večnosti.
Brezsrčna noč kriči
in tja čez rob posega.
V pepelu išče lesk pogleda.
Piščali vetra šepetajo,
izgubljene kličejo duhove.
Nemo stopajo po poti,
noč koraka z belimi pogledi
v prašne gube osivelih sten

in kdo me vabi v pajčevinaste oblake

med plameni belih sveč.
Tišina melje v noč.

Lebdim na prhlem pragu
skrivnega telesa.
Pomnožen nemir vrtinči
klobčič sivih senc.
Stopajo v globoke jame,
bežijo hrošči, temne zvezde
se zavijajo v pajčolane.
Začutim hladen poljub,
med prsti odhiti trenutek.
Staplja se z utripom srca
in pogledom žalostne noči.
Počasi leze v krošnjo duše,
ustavi se in lomi čas nemira.

ČIGAVA PESEM JE TO

Čigava pesem je to? No, naša, šopska, to vemo.
Ampak ali bi lahko to bila, recimo, šipska pesem?
O, to pa ne. Šipci nimajo nobene kulture.
Kaj pa šapska? Šepska? Ni govora.
To pesem so si izmislili Šopci, to je najlepša pesem.
Kaj pa, če bi rekla, da sem slišala Šipce, Šepce in Šapce,
kako prepevajo to isto melodijo? Ukradli so jo nam, Šopcem, seveda,
seme tatinsko. Kaj pa, če bi rekla, da profesor muzikologije
sodi, da je to škotska koračnica, ki se je med krimsko vojno
preko Turčije pritepla v vse te lepe krajine?
Ti se pa pazi, veš? Vsem Turkom bi bilo treba prerezati grla.
Tako kot Šipcem, Šepcem, Šapcem in Šopcem. A, ne, Šopci smo mi.
Itak.

PORUMBESCU* PO SLEDOVIH HERODOTA**

Šipci bodo torej zmeraj hoteli
pesmi o Šipcih. V to sem prepričan.
Šopci bodo hoteli brati o Šopcih.
Pesmi Etiopcev so, kot vemo, temnopolte in širokonose.
Tračanov – pegaste in rdečelase. Ko bi krave in konji
pisali pesmi, bi njihove pesmi imele vsaka štiri noge.

Šepci in Šapci so odkrili v sebi haploskupine.
Nekaj kot zgrbančenja na kromosomih.
Izhajajo iz starodavnih bojevitih ljudstev.
Saj vendar ne iz nekakšnih kmetavzov. Punce,
podobno kot lulčkov, verjetno nimajo haploskupin.
Po tolikih stoletjih, ko je hrumel, kdor je le hotel,

po teh ravninah in z dolin navzgor, tu res vsaka
ima lahko na kromosomih karkoli. Prikazujejo se
v vseh mogočih velikostih, oblikah in odtenkih
in mi mešajo glavo, oj, Miloš. Če premislim,
je to skoraj boljše. Zato, ker so vse podobno lepe
(so lepe!), si morajo kaj izmisliti, da bi se razlikovale.

Recimo: ah, te Šipke imajo lepe čipke.
Šopke – so zapeljivke. Šepke – prefinjene. In tako
naprej. Rade pravijo: me
smo takšne in takšne. Ti človek pa si beli glavo in piši pesmi
za Šipce.

ŠOPSKI DEMOGRAFSKI ČUDEŽ

Šopski demografski čudež,
pravi Porumbescu sarkastično.
Pred tristo leti je bilo pri nas
mogoče kakšnih šest odstotkov bojarjev.

Danes vsi izviramo iz bojarjev,
sto posto, sută la sută.
Nesrečni tlačani
so očitno vsi izumrli.

Porumbescu, kaj ti bo ta publicistika?
Zakaj se ne osredotočiš na
sledenje drobnih premikov
v subtilnem tkivu jezika?

Daj no, Miloš, ne delaj se,
da nisi bral Ryszarda Krynickega.
Kadar so bolj potrebni letaki,
pišemo letake.

Potrebni tebi in komu, Porumbescu?
Ne pišeš o večvrednosti šopske haploskupine
nad drugimi haploskupinami.
To, kar pišeš, se niti ne rima.

Za oknom vozi vlakec
med porumbom in florii soarelui.
Zanima me, kam pelje.
Zakaj naj bi opeval prah na šipi.

Ampak, odebelitve v steklu, Porumbescu.
Lahko bi opeval vsaj odebelitve.

PORUMBESCU RAZGLABLJA O SVOJEM POREKLU

Mislim, Miloš, da vseeno iz tiste manjšine,
ki je v šumeči travi slišala samo šumečo travo.
Zato manjšine, ker ti, ki so v šumenju trave
vedno slišali sabljezobega tigra in takoj odskočili
(pa tudi, ko bi bil tiger samo v enem šopu trave od desetih, razumeš)
so nazadnje pustili za sabo več potomcev.
Ko je zmanjkalo sabljezobih, so v travi zaslišali – Stvarnika.

Zašumi porumb in vzprhuta iz njega majcen porumbel.
Nepredvidljivo za večino, manjšino.

Prevedla Katarina Šalamun Biedrzycka in avtor

*Porumb je romunska beseda, s katero – in drugimi - se je srečeval na delu v Romuniji. Od tam izvira tudi persona – pesnik Porumbescu. Tu prevedeni verzi so prav iz te knjige.

** Pesem je objavila že revija Poiesis, a smo jo zaradi celovitosti cikla objavili tudi pri nas. Peter, oprosti!

Mrtvi kot
skrije.
Hiše
v senco
pod reber,
ljudi
za zidove,
otroke
v gluhe sobe.
V mrtvem kotu
nas ni,
me ni.

Črne ptice
v noči,
ki še ni dan.
Moraste sanje?
Napoved resnice,
ki nekje
skrita ždi?
Sredi poletja
do kosti mrazi.
Črne ptice
zobajo jutra,
dneve,
ugašajo luči,
Črne ptice
tiste noči.

Z jetrnikom
si obarval stene.
Z melodijo
polnil tišino.
Razpoke v zidovih
pokrpal s puhasto
odejo.
Suho drevo si
ovesil s pisanimi
krmilnicami
za ptice,
s katerimi sva pela,
pela
do tiste noči.

Najina soba
moj mrtvi kot.
Vsem
prepovedan vstop.
Dokler ne odprem.
Dokler ne slečem
tvoje srajce,
sezujem tvojih
nogavic,
preoblečem tvoj
vzglavnik.
Soba,
moj mrtvi kot.
Dokler…,
Dokler ne odprem
oken in vrat

Brez mrtvih kotov,
črnih ptic
nekoč na pot
po vonj borovcev,
trat,
razgretih skal,
odtise nog.
Po najinih sledeh
po zven besed,
zašepetanih
to stran vrat.

VOLJA DO MOČI

(nad)človek
res (ne)obstaja

(ni)sem ga našel

MORSKA BOLEZEN

odblesk sonca
na modro-zeleni površini me skali

(že povrhnjica
je lahko moj prednik)

NE-IME-TI

primi me ime primi
zavrti po klancu
in se utelesi
v brezimnost

praznina je namreč
pogosto polnejša
od imena

VERGANGENHEIT

ustreliti skozenj
izdolbsti kotanjo
jo zasuti
z lanskim cvetnim prahom

čakati

          čakati

                    čakati

in potihoma
opazovati duhove
da se ne
prebudijo

TEORIJA STRUN

moj svet
je lahko tvoj
le v primeru
uspele transformacije
(pretvorba strahu
v strahove
in Zemlje
v zemlje)

OBROBLJEN

ko se enkrat uokviriš
se listje obarva
v jesenske barve

SPREGOVORITI O TABUJIH

zdi se
da bo potrebno izpopolniti
maslowo piramido potreb
in v vrh vpisati
edini resnični
gonilnik telesa
                  slo
                  po raznolikosti

Iz pesniške zbirke Prvinska govorica, ki je pred kratkim izšla pri založbi Mariborski kulturni center.

Dehteča roža se je ustrašila svoje krvi,
prekletstvo se je obesilo nanjo kot na gugalnico.
Dehteča roža, nikoli te ne bom doumel.
Zaprt v kletki ječim in iščem le malo zraka.
Zaprt v kletki, ki sem jaz –
sam sebi sem plačilo na tem svetu.
Naj se klovni sprehodijo;
vse me spominja na karneval
in čakam, kaj bo prinesla usoda.

Počitek. Človek. Sam.
Noč kraljuje nad baloni,
išče vlak, ki pelje daleč,
v poljane, v tihožitje večera
in v mavrico na vsevednem nebu.
Med našimi umazanimi telesi
živijo mavrice lepote,
ki se jih ne zavedamo.

Edina prava sreča je biti z duhom.
Vseeno je potem, kaj govoriš in kaj pišeš,
vseeno je tudi, kako pišeš in govoriš,
samo da nekaj je, nekaj več od neme potrtosti
in tisto je tako tiho,
ne vem, od kod in kako pride;
hvaležen sem za vsako malenkost tistega.
Sveta preprostost naših nebogljenih zapletenih misli,
ki razjedajo dušo in možgane, kriči po Enosti.
Jaz sem majhen in neveden, pravijo ljudje.
A kaj je veliko in vsevedno?

Praznina veje z našega dvorišča
in živa zarja se me dotika.
Bojim se, da umiram …
Je čas, ko se dopolnijo sanje
in vanje tiho vstopi praznina,
razblinijo se v nič, a prideš do novega praga,
polnost novih sanj premaga vsakdanjost.
Nad vsakdanjostjo vedno visi nova resnica.

Čakam na pomilostitev pod zanko,
ki se giblje v vetru nad deskami vislic,
kamor sem zaznamoval križ,
čakam na pomilostitev, ne da bi vedel,
ne da bi dovolj ljubil Boga,
da bi ga pomiloščen ljubil še bolj.
Kristus ve vse, jaz pa globoko in niti ne na površini
kot drugi, pojem labodom njihovo lepoto,
ki je v meni in njihovo dostojanstvo,
ki je v meni …

Kakšen mir in vdanost drevesa!
Tiho živi in pusti, da mu veter ziblje veje,
sprejema, daje, nadaljuje.
Nikoli presežen mir je vedno tako čudovit,
združen z življenjem v nebesih!

Težko je v lepih trenutkih misliti na metulja,
ker že obstaja. In težko je častiti žensko, ker je človek.
Težko je čakati na navdih, saj biva v lepoti vsega.
In življenje je počasen vlak, ki si lahko vedno premisli,
drvi po obronkih naših obzorij,
gleda v neskončne daljave naših hrepenenj.
In mi v tem vlaku, nevidni potniki z metulji
gledamo v nebo, v daljave, v oblake,
ki se širijo in nam dajejo drugačen svet, lepši …
Metulj je zaprl krila. Živimo na obronkih naših obzorij
in čakamo lepših dni, ne da bi si izmišljevali nove lepote …

Biti tam, kjer je poletje vso zimo,
Na toplem skozi okno gledati zapadli sneg,
sončiti se v ležalniku in misliti spokojne misli,
čakati nekoga, ki si ga morda uspel ljubiti
in se tiho pogrezati v sen koral, ki jih obliva morje …
Dati življenje življenju –
pravzaprav ga ne daješ ti, on živi
in ti tiho delaš, kar ti narekuje.
Ti si on in on je ti.
Ni stopnic.

Ponoči, ko narava tiho diha s svojim zavijanjem vetra,
ko zvezde so, pa če se vidijo ali ne,
ko divje race spijo in jih morda zebe,
ko veje duh nad naravo v noči,
ki čaka na tiho svetlikanje in na veliko vstajenje sonca,
ki bo zažarelo v velikih akordih veselja in zmage življenja …

Prah sem in če je treba trpeti, bom.
Rajši zdaj kot po smrti. Sreča je, da trpim.
Moje upanje ni nič proti večjemu upanju.
Lep si, Bog, lepota sama, čistost sama,
sreča si, ki se daje.
Luč si, ki posveti v vsako temo
in prosim: Več luči!

Sonce zahaja – kaj bo prinesel nov dan?
Naj te ljubkujem zdaj, ko te ni?
Misel, spremeni se v pesem,
spremeni mi v poezijo svet in ljudi!
Kam hitijo moji pogledi – te sanje –
kaj res realnosti ni?
Žalost je v srcu –
ne, saj ni niti žalosti!

Ne bom odprl okna
v tem svetem večeru,
ko moj edini obiskovalec –
moj blebetavi jaz
moti polnost tišine …

Vse je sivo in jesensko, sam ne veš,
zakaj gledaš pod napušče, stene so olivno rdeče,
bleščijo se v megli. Misel je dovolj in ni dovolj.
Dovolj je zate, kadar si s človekom.
A kje je tvoj pravi jaz? Vse ti govori o njem, ti pa čakaš
v dežju in gledaš pod napušče.
Misel ti pravi nekaj o življenju.
Poznaš preprosto rešitev, pa bežiš pred njo, ne maraš je …
Čakaš v dežju. Na dežnik kapljajo kapljice.

U DVOJE

Otvorih jutro pogledom znatiželje
navukoh danu cipele
i krenusmo ja i moj dan
uhodanim putevima dosade.
Odjednom puknu vidici
razlije se krošnjost mirisnih lipa
u njedrima htijenja,
zamiriše svježi kruh
sjećanjem na pregaču umrljanu brašnom.
Šetamo tako, ja i moj dan,
obilazimo grad zvonika,
tražeći izgubljen osmijeh
zatvorenika vlastite zablude.
Zavirujemo u košare prepune voća
tražeći neubran plod na granama djetinjstva.
Ponekad mi se pričini
neko poznato lice
neka nabujala emocija gane usne
u jedva primjetan osmijeh.
Šuti moj dan, šutim i ja,
u dvoje je nekako i šutjeti lakše.

TIŠINA

Nikada nisam priznala
kako se tvoja tišina razlijeva
niz moja pleća
niz uvojke u kojima se ugnijezde tvoji prsti
niz grudi
otežano disanje
niz stopala
Kako se ugnijezdi u njedrima
uspava na usnama
i zagluši sve nemire
sve uzdahe
sve neizgovorene riječi
Onako tiha
topla
meka
zadrijema na ramenu
i osmjehuje se
gotovo čujno
na usnama razumijevanja
Nikada nisam priznala
da postoji ta tvoja tišina
u mojoj tišini ugniježđena

ČRV

Spet riješ po moji glavi
dolbeš kot kašen črv
Ne daš mi miru
slišim jok
Nekdo joče
ne ve da ga slišiva
dolgo
in zvoki joka se igrajo na hrbtu vetra
naenkrat so močnejši
iz skoraj
neslišnega
zazvonijo kot zvon
jekleno
Zunaj dežuje
zvoki postajajo šibkejši
In jaz zvonim
moja koža je mehka
in moje roke so nežne
brezupno polzijo po lepoti obraza
Deklice ni
Ujeli so jo
ji vsadili naloge
in jo naučili
jokati pod glasom
in da je v njeni glavi črv
ki rije
in ji sledi
in je oče njenih misli
skrbi za njene korake
Zunaj dežuje
spet riješ po moji glavi
deklice ni ujeli so jo

BOJIŠTE

Noćas su krijesnice uzaludno osvjetljivale tamu
Grubi nanosi boja
Platno prošarano rezovima
Livade pokapane krvavim tragovima ratnika
Zvona sa seoske Notre Dame
rasjekoše muk
na tisuće mukova razbacanih tamnim kolutima pogleda
Nebom putuju svjetovi
Neznani junaci jurišaju
pogled zamućen
Muk zaglavi riječi
Noćas su krijesnice uzaludno osvjetljivale tamu
pjesma pobjednika pobijeđenog zaboli
a bol se strmoglavila
u njedra
u prepone
u stopala
ne može se dalje
Nebo je razotkrilo prijevaru
život je rasut gar istine
Ratnici umorni drijemaju na stratištu ljudskosti
a krijesnice

BESEDA METULJA

Šla sem po poti
čisto sama
in
tudi z mnoštvom
Slišala sem besede
tuje besede
ene so zvonile
kot zvon na katedrali
in so bile močne
zelo močne
ene so zvonile kot pesem
in so se igrale
z oblaki
z vetrom
ene so bile komaj slišne
in sem jih čutila
kot dotik
metuljevih kril
kot trepalnice otroka
na prsih
Šla sem po poti
čisto sama
dolgo
počasno
Potem sem se zbudila
z metuljem na dlani

PRESENEČENJE

Vsak korak je presenečenje
Vsak dan je presenečenje
Vsaka beseda je presenečenje
ko jo izgovoriš nenadoma
in jo začutiš kot pisk
ali topot
ali brezšumno
kot dotik
in se razprostre po obrežju
in prevzame vonj zemlje
po kateri polzijo kaplje
srebrne kaplje
upa in radovednosti
lepote in strahu
Vsak korak je presenečenje
Vsak dan je presenečenje
Vsaka beseda je presenečenje
Lepote ni nikoli dovolj
rojeva se in rojeva
in poti se gozd
in solzijo smreke
in lesketa se listje brez
Beseda nikoli ni dovolj močna
nikoli ni dovolj nežna
ni dovolj polna
da bi objela presenečenje ….

SREBRNE NITI POVEZUJU

Srebrne niti povezuju
zemlja diše umivena rosom
meškolje se probuđene vlati
nježno klizi kap
Sunce izranja iznad krošnja
koje se blago rumene
u jesenjem jutru
Miriše na punoću zrelosti
na pokošene godine
na trajanje
miriše na snagu ispisanih misli
na ljepotu dodira
na noći nesana
miriše
Bože kako miriše
jesenje jutro
u grudima
a u meni godine
svaka ispisana bojama
raspuklim granama jorgovana
valovima nemira
sočnim bobicama
iskričavom bjelinom
srebrom protkanih vlati
Srebrne niti povezuju
korake znatiželje
korake stvaranja
i korake spoznaje

TOLMUN

Če gre za norost
je tudi norost moja izbira
zaprta v ognju
Gori le spomin na tiste ki so bili
del ognja
del cvetoče besede
o priložnosti
o upu
o skrivnosti
Če gre za norost
je tudi norost moja izbira
utopljena v tolmun
ki sedi
dolbe
orje misel
sredi nemirne vode
in čaka objem
čistote
a voda nosi brezup
poganskost
in mrzloto
Nosi spomine
solze in lepoto besed
Če gre za norost
je tudi norost moja izbira
in sem tolmun
ki čaka
in sem skrivnost
ki dolbe
v vodi
in v globini
Če gre za norost
je tudi norost v meni skrita
in sem nemirna voda
in goreči ogenj
in tolmun
ki čaka pesem

Bolečina razlomi pozornost na dvoje
Glasba ni več cela
beseda ni cela
bodičasta ograja ločuje
svetlo od temnega
In žarek je zmeraj na drugi strani
Morda sam nisem tukaj
morda so nasmeški okrog mene
lažni
Pomiri se
uči se od pajkov
potrpežljivosti
Morem izbirati
Svetloba vabi
Svetloba vedno vabi
Svetloba je vedno prava
izbiram le ostrino
Najgostejša reže
Tudi ograjo
Tam je POZORNOST BESEDA
Cela
Tam so telesa resnična
Divje plešejo
s črkami svojega lastnega imena
Tam kjer je pozornost
ptica nad ograjo

Kot opeke ki se prekrivajo
se povezujejo v zid
so življenja
Časovna polja zlagamo v
stabilno skupnost
vsak ima svoj namen
Ustvarjamo povezanosti
tako kot OPEČNATI ZID
Vojna je porušen zid
in je hlad
bolečina ki je zdrobila opeke
in vdira v življenja
vojna je zdrobila
naše bližnje sosede znance
Gradimo naprej
a mraz traja še leta potem
Država je streha
ščiti nas
zanjo prispevamo trud
za strešnike
Naj bodo trdni močni
premočni za vetrove
Okna so posebni ljudje
sijejo svetlobo in imajo vizije
vedo kaj je tam zunaj
Potrebujemo okna
sicer bi bila udobnost tesnobna
slepa neudobna
Tudi pesniki so okna

Megla je zgoščena zračna vlaga
nezadovoljna razvajenka
željna toplih dotikov
voljnega trepeta opoldanskih pripek
Megla je še neprebujeni dan
še neizpita noč
nedan nenoč
POTUJEM
zdi se mi skozi prostor
ki ni le prostor
kot bi bil odsev zdavnaj poslikanega platna
in sem zgolj poteza
črta s čopičem neke vešče roke
ki si je svet zamislila čisto po svoje
Kot iz sanj vznikajo podobe
iz enoličnosti brezčasja
V bujne prsi oblikovani griči
stopijo v ospredje
telo pokrajine pa
kot bi se sramovalo svoje brhkosti
ostaja zakrito z meglo
Na levo se odstira polje v rumenem
na desno polje v belem cvetu
Vso cvetje bledikavo izginja
v enoličje skrivnosti
Tik pred menoj je morda pot prečkala srna
morda lisica morda pes
morda je bil konj
Skrivnost je domišljija
dokler to je
Megla ni skrivnost
megla je domišljija neposredno
in se je čez pot sprehodil nosorog
Morda je bil pa le
premik ciprese v pišu vetra
ki bo skrivnosti nejevoljnih kapljic
kmalu odpihnil iz domišljije

Lastovice postajajo plašne
Hladna rosa lega na perje
Nestrpnost valovi
skozi vrste čepečih na žicah
Vzletajo
kot bi podile občutek hladu
ki seda nanje
zaokrožijo
zarišejo nekaj vijug
v napetost zgoščenega zraka
in sedejo nazaj
na eno od praznih mest
a le za trenutek
Potresejo s krili
se nemirno ozrejo okrog
in spet poletijo
Mraz ki ga čutijo v kljunih
vsako noč globlje
prodre vanje
BREZŠUMNO
kot so brezšumne vse krajše krivulje
kot so brezšumni utripi
gladkega črnega perja
Nežno in krhko je
svilnato na dotik
in prožno ko ga napenja življenje
Megle se razpredajo čez jutra
kot podgobje skozi humus
vase srkajo toploto
življenje ki greje lastovice postaja šibko
s hladno vlažnostjo se dotika
ostrih drznih linij in
s srhom vztrepetajo
Nemirne so in plašne
lastovice
Neslišno bodo
morda že jutri
zdrsele s tega neba

Tisto mesto
kamor se vračaš
v trdnjavo brez zidov
a najvarnejšo na svetu
Tisto varno mesto
tam popusti stiska in nemoč
postane nekaj premagljivega
in s to mislijo hkrati izginja
kot jutranja megla jeseni
ki je le privid
Tisto toplo mesto
tam te objame val ugodja
ni ti treba skrbeti
mraz je tam zunaj
škriplje z zobmi in ne more
nikakor te ne more doseči
Tisto mesto
tisto varno toplo mesto
je tvoj dom
je tvoja postelja
vanjo je vtisnjen vonj tvoje kože
v odejo so vtkani tvoji spomini
v vzglavnik vdihnjene vse tvoje
želje molitve in zahvale
Tam si doma
tja se vračaš
ko si stisnjen vase
ker te je zmanjkalo
tam se nadihaš navdihov
tam izsanjaš vizije
tam si znova natočiš moči
DOM
je tako nedoločljiv pojem
a hkrati popolnoma jasen občutek

Odvržena je
čistost
njena podoba brezmadežnosti
GLASBILA so se premaknila
skoznje je potegnila sapa suma
zatresla so se pihala
kot sirene
naježile se strune godal
zanihale opne
Nepomembni so zvoki
važni so občutki
v prsih
v drobu
nepomembne so črte partitur
te note bi lahko bile kjerkoli
večina jih sploh ni zapisana
in prihajajo iz občutkov
nezavedno nizajo zaporedja
v matriko zavedanja
Kot bi s prstom risal po
orošeni šipi in
kaplje se
zdi se naključno
združujejo
obstojijo zdrsijo stečejo
Nepomembne so oblike
na šipi
kaplje same najdejo smer
to občutijo in
Šipa ne bo nikoli več čista
sledi glasbe ostanejo
tudi ko skladba izzveni
ko se rosa posuši
Neizbrisljivi
madeži zvoka

SMREKA V VETRU

ponoči posluša
medo
skozi linico
veter

piha veter,
zavija, tuli

sliši se
pada
smreka
med druge
smreke
šelestenje
vej
in hreščanje
štora

medo
ne more
spati

tako
umre smreka
pravi
kaj pa
jaz?

13.12.2017

PRIŠLO JE POLETJE

z visokimi
temperaturami
radio maribor
priporoča
pijte vodo
in sokove
jejte tudi sadje

tako jeva z medom
sadje pijeva
sokove

medo si ne
more kaj
da ne bi
pripomnil:
vse moraš
verjeti
radiju
ne Tatjana?

9. 7. 2017

GROB

gledam koledar
skoraj
bo dan mrtvih
z medom
kupiva sveči
da ju dava
na grob mami in
očetu

lepo bi bilo iti
tudi na primorsko
toda kdo nas bo
peljal tako daleč
zaslišim medov glas

saj lahko letiva
mu rečem
midva sva čarovnika
nobena daljava
nama ni kos

oktober 2017

MEDO SLUŽI

kadar se
slabo počutim
se medo stisne
k meni
želi da pridem
iz depresije

to je delo
mu priznam
zaslužiš si
nekaj evrčkov

kupil si bom
obleke in čokolado

res si služim
pravi medo
sem neke vrste
callboy

29. 10. 2017

PO DEŽJU

nekdo
je umil nebo,
zdrgnil sonce
do sijaja
in krpo
položil sušit
čez kalvarijo
in piramido

spodaj
so kot igrače
zložene
stare
obnošene
strehe
maribora

VRANA VRANI

vrana vrani
pesmi bere
oko kljuva
ena drugi
sede na električni žici
kot na literarnem
večeru pozno
popoldan

pesmi bere
o svojem
gnezdu in mladičih
mnogo jih je
noč jih prežene
ko se prižge luč
v hišah

medo posluša
na oknu.
pozdravi jih

po literarnem večeru
reče:
nisem veliko
razumel,
a pesmi so lepe

3.9.2017 15:32

Dar z neba sva
midva
v plamenčku melanhonije
ki me zavaja
pod kitajskim lestencem

samotna potepuha sva
iščeva se v nikoli dovolj trdnem objemu
da bi za zmeraj ustavila
trenutek eksplozije

dve bitji zakasnele pristnosti sva,
spleteni v norosti

navdušenje in goloto vidim
veselje in obžalovanje v zenici
podaljšane trenutke
divje se potapljava v globino
zatavala sva
brez kažipotov
iz različnih strani prihajava
v različne smeri greva
izgubljava se, pijana v megli
prsa nama plamtijo
in zgorevava, zgorevava

ponovno se rodiva čista
sama v temi sveta
ki naju čaka –

igral bo z najinima življenjema
kot z dominami
kot z ruleto

GLOBAČE

So strmi bregovi.
Tečem v dolino,
preskakujem grmičke,
režem ovinke.
Gora strmi vame,
neskončne daljave.
Vtiskujem sledi ptice, srne,
plašne divjadi.
Skrijem se v temačne
globače.
To je moj svet.
Vsak grm me hrani,
travnik zdravi.
Zemlja me vsrkava vase.
Ne zgubim se nikoli.
Diham, se grejem
na domačih višavah.

HIŠA

Sanjam jo:
škripajoče podnice,
sajaste tramove,
dišeč topel kruh iz lončene peči.
Hiša še vedno živi.
Pripoveduje pravljico za pravljico
kot nekoč babica
z dolgim košatim krilom.
Kupil me je mož,
ki je dolga leta krojil, šival, likal.
Hišo je podaril svoji nevesti.
Bila je mlada, rojevala je otroke,
jih zibala, pela in
poslušala pesmi,
ki še vedno odmevajo.
Kako je hiša mogočna vzravnana.
Njene oči se svetijo kot mladenki
z rožo v laseh.
Vsi otroci
čuvajo v skrivnih kotičkih srca
svoj čarobni vrt mladost.

STARA HRUŠKA

Stara hruška
dozoreva
polno obložena.
Trudne veje
se povešajo zgrbančene
od piša,
strele in viharja.
Strmim
v napete sadeže,
že prenapete –
sončno zlate.
Hruška ob hruški,
nekje v duši zaboli.
Le za koga rodi
upognjena, betežna.
Stara hruška
na vrtu.

Ti nagajivček, ti.
Zavrtel si se v zraku,
priletel na mojo glavo,
se dvignil, padel na moje
lase,
se še enkrat dvignil
in pristal na moji glavi.
Rumenorjav, z nazobčanimi robovi,
z vonjem po gozdu,
si se počasi spuščal
s svojega pristajališča,
se zapletel v gumbe mojega
plašča,
zašel v žep
in zagoslavno zletel
iz svojega skrivališča.
Dvignila sem glavo
in spremljala tvoj let.
Trikrat si se zavrtel v zraku,
pozdravil svoje prijatelje,
se dvignil visoko, visoko,
se še enkrat zavrtel,
obletel mojo glavo
in pristal na tleh.
O, ti nagajivček, ti!
Ne bom te pozabila.

RDEČA PLOŠČICA ŠTEVILKA OSEMINPETDESET

Stal sem pred hišo in kot začaran gledal drdrajoči voz, ki ga je vlekel konj. Na vozu je sedel velik cigan in vihtel bič, zadaj, v senu pa se je drenjal kup žensk in otrok. Smejali so se in kazali jezike ljudem, ki so stali pred hišami. Kot začaran sem gledal rdečo ploščico, z vrvico pritrjeno na stranico voza, ki se je v ritmu konjevih korakov gugala levo in desno. Na njej je bila zapisana številka pet, spodaj pa še neka beseda, ki je nisem vedel prebrati. Prav takšno ploščico smo imeli pritrjeno na hišni vogal, le da je na naši bila številka oseminpetdeset, je rekla mama.

Naša ploščica se ni gugala v ritmu konjevih korakov, ampak je bila vedno na istem mestu, pritrjena na hišnem vogalu. Popolnoma mirno je visela tam zgoraj in največkrat je nihče ni niti opazil. Še poštar ne, ker je tako na pamet vedel kje smo doma. Redki obiskovalci pa so vprašali sosede. Rdečih ploščic verjetno ni gledal nihče.

Cigan je počil z bičem, ploščica se je hitreje zagugala in skupaj z vozom in kupom otrok, ki so kazali jezike, izginila za ovinkom.

Včasih stopim pred hišo, pod rdečo ploščico s številko oseminpetdeset, se ozrem okrog in pokažem jezik.

KJE SE KONČA SVET?

Po kosilu oče z obema rokama odrine krožnik proti sredini,
od hrane popacane mize,
(med tednom jemo iz sklede,
tako kot pri vseh sosedih)
roki prekriža, glavo skloni
in v trenutku zadremlje.
Le muhe s velikimi kovinskimi očesi
se pasejo po lužah hrane na mizi,
ki se počasi sušijo.
On z glavo na prekrižanih rokah dremlje,
mama pospravlja pribor in skledo
jaz pa sedim, zvonim z nogami
in čakam, da se zbudi,
saj bi ga rad vprašal,
kje se konča svet in začnejo nebesa.
Prižgem svečo, se obrnem, stopam po pokopališču in razmišljam,
kdo od teh ki počivajo tukaj je vedel,
kje se konča svet in kje se začnejo nebesa?

VRABEC

Trije fantiči na cesti. Po takšnih cestah danes skoraj ne hodimo več, ali bolje se ne vozimo. Le redko, nekje bogu za hrbtom še najdemo cesto posuto s gramozom. Polno lepih, primerno okroglih kamnov in kamenčkov, primernih za lučanje. In prav na takšni cesti stojijo trije fantiči in skoraj objestno mečejo kamenje v suho vejo stare jablane, ki raste ob cesti. Stara je že in veliko je že preživela, pa bo še te tri paglavce, ki so njeno suho vejo izbrali za tarčo in se, vsi nasmejani, zabavali z metanjem kamenja.

Na vejo sede vrabec. Droben ptiček, siva kepica. Povsod jih je polno. Verjetno se je že velikokrat zapodil za izgubljeno drobtinico, skakljal okrog in ščebetal in se v ptičjem jeziku prepiral s tovariši v jati. Nič posebnega, pač navaden vrabec. Nikoli ne bo letel visoko in pel kot kakšen slavec, ali žvižgal kot kakšen kos, niti žvrgolel ne bo kot kakšen lišček, ujet v kletko, ali celo prepletal melodij kot kanarček v kletki. Kdo bi kupoval kletko za navadnega vrabca.

Eden od fantičev dolgo izbira kamen, meri, meri in vrže. Siva kepica pade s suhe jablanove veje, raztegne peruti in omahne med travo.

Zadel si ga, kričita prijatelja in ga trepljata po ramenih, zadel si ga! Ponosni se odpravijo pod staro jablano iskat plen, vrabca, ki s kapljico krvi na kljunu negibno leži v travi.

Ni bil slavec, ni bil kos ali lišček, kaj šele kanarček. Čisto navaden vrabec je bil, pa je spomin nanj še vedno živ.

NEDELJSKI DOPOLDAN V TRGOVSKEM CENTRU

Nad tekočimi stopnicami v trgovskem centru je napeta vrv.
Takšna za obešanje perila.
Morda malo debelejša, za privezovanje čolnov.
Skrbne mame in vestni očetje nanje pripenjajo otroke.
Vsakega posebej pripnejo z velikimi rožnatimi ali rdečimi ščipalkami,
kupljenimi v trgovini Baby.
Po ugodni ceni − znižano!
Visijo tam
kot veliki kosi mesa za žar,
ki ga kupimo v petkovi akciji
za sobotni piknik s prijatelji in sorodniki,
da se potem pozno v noč
družimo ob gajbah piva.
Po akcijski ceni −30 !
Nekateri so obešeni za roke,
drugi za noge, eden je v naglici pripet le za uho
in nemiren kot je, lahko vsak čas pade po stopnicah
in se odkotali v klet,
kjer kot morski psi čakajo avtomobili,
da pogoltnejo nakupljeno,
kupce in kreditne kartice.
Avtomobili vseh znamk in zmogljivosti.
Z ugodnimi pogoji − na leasing!
Tako visijo in se počasi dimijo.
Jedek dim se vali iz trgovin, barov, restavracij
in najeda mlado kožo,
saj ga mlade nosnice ne zaznajo.
Ugodno − v paketu!
Postajajo prežeti z nevidnim prahom trgovin, vonjem po ocvrtem krompirju in hamburgerjih in ko se iz njihovih oči pocedi žolca naveličanosti, jih skrbni starši poberejo in srečni odkorakajo v prvi lokal, kjer mama uredi objavo na FB, skrbni ati pa popazi na dimljenega otročička, ko ta še nekajkrat poskoči na trampolinu.
Po ugodni ceni − samo to nedeljo!

Pesem Nedeljski dopoldan je bila objavljeni v glasilu Spirala, št. 3, 2017, Splošna knjižnica Slovenske Konjice.

KAM STRMIŠ, VERONIKA

z apeninskimi škornji
in ponaredki potez obraza
se ustavi pred privlačnim plakatom
tajkun flamengo in kondomat

tiho je in ne vem kaj premišljuje
mogoče danes nima kaj početi in ga nenasitno
zanima kabaretska plesalka
verjetno ga z distanco vpraša
če pride zvečer v Moulin Rouge
nasmejan izdaja trenutke veselja
ko me opazi se v nelagodju zresni

je pomislil da ga opazujem?
z roko seže globoko v žep
si je priklical notranje risanke
polne ukan kot lisjak Zvitorepec?
kdo bi vedel?

luči so prižgane
preden zadoni prvi udarec pete
se usedem na naoljen vrtljivi stol
dvigne se zavesa
med množico zagledam obraz
peta čevlja se mi je zataknila v krilo

LABIRINT

Zahodna puščava in cerkev imata nekaj skupnega
navidezni obrisi se spuščajo in dvigajo
kot fatamorgana ki preprečuje nadaljnje videnje,
kot razpotegnjene freske Michelangela, ki so kakor
napeti lok izstreljen na prehodu v raj, kjer podobe
odsevajo dih nekega brezčasja, kjer bog skozi
oblake steguje roko, kjer albatros odmakne bližino,
kjer se prikazujejo slike oddaljenih predmetov, kjer brez
orientacije blodi bela karavana po puščavi.
Ko bom deležna samote bom morda potovala skozi.

AJINOLATAK

Bila je nedelja, navaden dan.
Utrip jeseni v obmorskem mestu je v glasnem
izmenjavanju replik, glas valovi od temperamenta
preprostih ljudi. Guernica se dogaja znova. Prepognjeni
udarci, vreščijo pod gumijevkami. Zamolkle čelade, brce
in neprebojni jopiči rukajo glasove, ljudje so kot številni
biki v mogočnem teku po kamnitih tleh. Ulice so rdeče,
spolzke, zgnetene. Ne ozrejo se, lasje plapolajo naprej.
Pojejo himno, svojo himno. Biti skupaj in biti narazen.
Zaklenjene skrinjice požirajo glasove. Zakaj ni podpore
Evropa? Ptica je vzletela z vrha katedrale.

BELA

na trepalnice se ji je usedala bela luč
prihajajoča iz sosednjega prostora
kot metulj je zakrožila z rokami kvišku
in v blazinice prstov ujela pramen snežnih las
za trenutek se je zazrla v čisto novo steno
vsi otroci so se igrali s sencami na njej
bik golobica jagnje čaplja ibis medved
lahkotna iluzornost skromnih prispodob
oblak v višavah upanja in vere v dobro
vidne so bile pikice nevtralnih kokoši
iz nič se je pričelo samodejno razbiranje
vsega pomembnega zavitega v hladen
ponos ki je nežno zaprl nemoč v kokon
prevzela jo je strast življenjske prvinskosti

ORANŽNA

v dlan je stisnila zrelo oranžno pomarančo
in vanjo nežno natikala nageljnove žbice
od daleč so privalovili zvoki stare glasbe
vonj po cimetu je razposajeno plaval in
dražil ustvarjalnost v povezanem prostoru
ne da bi si dovolil ujetost v vsakdanjost
v tistem trenutku je na vratih pozvonilo
družabnost je potisnila vse plamene v očeh
globoko v prostor in se rokovala z veseljem
zaupanje jim je kar samo obulo tople copate
vzravnala se je in zapela slovensko pesem

MODRA

njeno telo se je razločno očrtavalo pod
sinje prozorno obleko včerajšnjih sanj
z daljavo in neskončnostjo misli je
s pogledom v nebo še poudarjala oči
in zopet padla v objem nezavednega
nenadoma je do kolen stala v morju
narahlo se je počasi pozibavala v bokih
zadovoljno častila nad seboj nebo poletja
in mršila z eno roko s soljo melirane lase
bela jadra so dobivala modrikast odtenek
vse hiše na polotoku indigo vrata in polkna
mir za notranjo luč harmonije prostranosti
ko se je spojila z vsem je globoko vdahnila
in zaplavala do morskega dna zase nesmrtna

ZELENA

vedno znova se je vračala in si upala verjeti
z vsako pomladjo se tako sprehodi skozi gozd
da se pomladi in poživi vse svoje korenine
potem se dvigne skozi deblo do zdrave krošnje
oko se ustavi tam kjer je stala njena zibelka
ko zre v domačo lipo uravnoteži svoj srčni ritem
v očetovih orehih si nabrusi kremplje vztrajnosti
v maminih brestih zazna sposobnost uveljavljanja
sinova cedra je svežina novih moči in pomirja
leska raste naslonjena nanjo še vedno ljubljena
potem poleti zlata ptica da razširi semena jerebike
ki bodo čez dolga leta vzklila tam kjer so bila odvržena
bosa stopi na mlado travo da v zeleni rasti vzkali življenje

Odšla si, preden sem prišel. Že prej sem ti večkrat napisal, da mislim nate, včasih nepretrgoma. Čakal sem te celo noč. Prišla si po peti uri zjutraj, obsijana z jutranjim rumenilom, dišeča, našminkana, urejena, odpočita, mlada, lepa.

»Zakaj mi nisi povedala, da te ne bo celo noč.« – sem ti rekel z zamero. Dvignil sem roko, da te udarim. Vendar to nisi bila ti. Bila je to neka druga ženska prikazen, narejena iz sanj, senc, drhteče pajčevine na šibkem jutranjem prepihu.

Zbudil sem se v strahu pred izgubo.

Potem sem popisal sánje .²

Najdeno 10. oktobra 2017, kdaj je napisano, se ne ve!

¹ Incipit, tukaj se popis začne
²Explicit, tukaj se popis konča

MOBITEL¹

Tipkovnica je odklenjena
Iščem med možnostmi
Neodgovorjeni klici
Prazno
Klicane številke
Prazno
Prejeti klici
Prazno
Poslana sporočila
Prazno
Prejeta sporočila
Prazno
Prazno
Prazno
Prazno
Prazno
Niti v imeniku te ni

Oprosti
Za tolažbo samote

¹ Williamu iz Ockhama, srednjeveškem angleškem redovniku in sholastiku, nepremagljivem doktorju. Bil je nominalist. Tudi splošni pojmi so le posamične misli. Ne pomnožuj bitnosti po nepotrebnem! Leta 1328 je bil izobčen iz Cerkve.

REGRAT

Na nekem dvorišču,
v senčnem delu mesta,
smo tisto popoldne
nabirali regrat.

Dišeče, goste krošnje
so skrivale sonce,
ki je spuščalo niti
na razigrane prste
naših majhnih rok,
ko smo v pesteh
mečkali
liste s koreninami
in steblo za steblom.

Vse to smo dajali
v bele košarice.

Le solata za lutke –
rumeni cofi
ob potičkah iz peska,
naše roke ob predpasnikih
in sence pod klobuki
tihih, pametnih dreves;

za njimi travniki in lučke,
bele in lebdeče,
igrivo bežeče
v daljni, modri svod.

ZVEZDA VEČERNICA

Na večer je vse tiho.
Samo domišljija buri misli.
Snuje potrgane nitke,
sanja daleč nazaj,
vse prepleta,
vedno na istem pristane.
Pozabiti še ne zmorem,
čustva niso zamrznila.
Zvezda večernica na nebu
je pomaknjena, za hribom.

MUŽASTI DAN

Vreme mokro,
mokra zemlja,
mužava na tleh,
čustva morbidna,
mokrota v očeh.
Iz more se zdramim.
Stojim pred drevesom,
zagledam tanke vejice,
obložene s srebrnimi biseri.

POČASI BO LAŽE

Kar tako si odšel,
še poslovil se nisi prav,
le pismo si napisal.
Pustim tvojo voljo.
Pustim svoje želje.
Počasi mi odlega,
počasi mi bo laže.