Minha querida, gulosa, sladkosneda Ana,

kako mi mačjo dušo razveseljujejo zvežčiči, ki si mi jih poslala! Cela vrsta zvezkov po eni sami otroški knjigi, sploh ne vem, s čim ti lahko to povrnem. In najlepše pozdravi tistega prijaznega možakarja za blagajno v trgovini v Vetrinjski ulici (kar sem, upam, zapisala pravilno, četudi bi gotovo narobe izgovorila!), za blagajno torej, ki te vselej tako prijazno pozdravlja; nič čudnega, ob množici mačjih zvežčičev, ki si jih tam bržkone že kupila! Fino, da te je opozoril na cede.

Zelo zanosna glasba gospoda Novaka k pesmim, ki jih je ta Kajetan Kovič spesnil za, kakor pišeš, nesmrtnega Mačka Murija in njegovo Muco Maco, srčkano Parižanko, kakršna je morebiti tudi njena ilustratorka, madame Jelka Reichman, drugačne si je sploh ne morem zamisliti.

Po tvojih napotkih sem se naprej posvetila jedilniku in iz priložene knjige, na katere naslovnici kraljuje črna glava Mačka Murija na zelenem ozadju, izbrskala samostalnike, ki si mi jih tako skrbno podčrtala. Kako očarljiv je ta rožnati smrček pod zelenimi mačjimi očmi in kako šele nežno rožnata notranjost uheljčkov! In modro pero v njegovi levi taci! Pišoči maček, morda bi si morala narediti nov ekslibris z njegovo podobo? Ali vsaj majhen žig, s katerim bi v prihodnje podpisovala svoja pisma?

Zdaj pa k jedem, ki si mi jih podčrtala, nekatere med njimi so mi popolnoma neznane: kaj, lepo prosim, je cmok? Ob zvoku te besede pomislim na šmok¹, tega pa se vendar ne da jesti. Praviš: srednjeevropska priloga, ki ni značilna samo za Maribor. Nariši mi ga vendar in pošlji mi recept, kako naj ga pripravim tudi sama!

In kaj, prosim, naj bi bili žganci?

Vse ostalo si krasno pojasnila, zdaj že lahko naročim zrezek, ko te bom naslednjič obiskala, zrezek, toda prosim brez omake, sem molho, ohne Sauce.

In še prej kokošjo juho, za katero sem sprva mislila, da je juha iz kokosovega mleka, kako tudi ne bi, palme so mi vendar bolj domače.

Ko pa glavni kuhar v gostilni PRI ČRNEM MAČKU praži možgane, me skoraj oblije kurja polt; kakšni možgani vendar? Krvavica je še najmanjše presenečenje, to je čisto navadna morcela, ki jo tudi tukajšnji domačini radi jedo, meni pa je ljubša alheira, klobasa, ki so si jo izmislili ubožni marani, Judje, ki so nekoč pobegnili inkvizitorskim lovcem v Trás-os-Montes, provinco čisto na severu, »tam izza gora«, kot pove že ime; ubožni marani, prisilno pokristjanjeni Judje, ki so svojo tradicijo smeli nadaljevati samo še skrivaj in so z alheiro, v kateri ni bilo svinjskega mesa, a kljub temu ni bila videti le kot krvavica, skušali prelisičiti kristjane; zdaj tudi ti že dolgo in navdušeno jedo fino začinjene alheire, ki prav tukaj v Guimarãesu veljajo za posebno delikateso.

Mimogrede: pravkar sem si naročila alheiro, sedim namreč na Praça de Santiago, najčudovitejšem izmed trgov tega mesta, kjer si dve restavraciji, tesno druga ob drugi, prizadevata omrežiti vsaka svoje stranke in kjer se ubogi natakarji kar pošteno razgibajo, kajti nenehno morajo hiteti od kuhinj, skritih v odročnih vrstah hiš v ozadju, ki obrobljajo trg, do miz pod sončniki, postavljenih precej daleč stran.

Ta trg z drobnimi dvonadstropnimi hiškami in ozkimi pročelji ter balkoni iz kovanega železa zbuja vtis, kot da bi se zataknil v srednjem veku; ne, temu niti ne moremo reči balkoni, za kaj takega so preozki, to so samo rešetke, na katerih med pisanimi, po večini rdečimi geranijami visijo tudi sušeči se kosi perila.

Ubogi natakar iz restavracije Santiago ali, če smo natančni, São Tiago, trg seveda nosi ime po svetniku; Franki, ki so se sem zatekli, so smeli tukaj z dovoljenjem Conde Henriqueja postaviti kapelo (kot berem v turističnem vodniku, ki tega nadalje ne pojasnjuje), ubogi natakar pa je pozabil moj pribor, zato se mora še enkrat vrniti ponj.

Na srečo mi je že prinesel vinho verde in ga, kot se spodobi, postavil v posodo z ledom; vinho verde se mora namreč piti ledeno mrzel. To je moja najljubša pijača v Minhu, solit naj se grejo vse druge pijače, s katerimi ti postrežejo v bližnjih bares, tistimi, ki jih – que horror – mladina imenuje tudi »shots«, po tem, česar prodajo največ, cela paleta alkoholnih mešanic; »pequenos mas poderosos«, v majhnih odmerkih, toda močne, bržkone po vsebnosti alkohola; lokala Coconuts ali El Roque, so v rabi sploh še tudi portugalska imena? Resnično, nedaleč stran v sonce mežika Secos, na suhem, saj to mora biti šala, tam sem nekoč ponoči že bila, z mlajšim naključnim poznanstvom, njihova specialiteta je tekila in pije se s soljo in limono; postreže jo rapaz, fant, ki želi, da ga kličemo Johnny in je ponosen na eklektičen izbor glasbe, ki ga ponuja svojim gostom: José Cid, z njim sem se spoprijateljila že pred časom, toda Lady Gaga, hvala lepa, sama res še nisem gaga.

Moja alheira je prispela in usedem se tako, da se mi ponuja razgled na nekdanjo mestno hišo z arkadami, ki vodijo v Largo de Oliveira; s tem trgom naj bi začel nastajati Guimarães, toda vse to bom podrobneje izvedela v muzeju Sampaio, kamor se bom odpravila, potem ko dokončam svojo alheiro.

Katera izmed obeh dam je Rosa Maria, ki čaka name v vhodni avli muzeja Sampaio? Napisala je knjigo, otroški vodnik po muzeju, in je tukaj tudi zaposlena. Jaz pa imam čisto sama ta privilegij, da me bo popeljala po teh svetih dvoranah.

Tukaj naj bi nekoč stal samostan, pred več kot tisoč leti postavljen po naročilu neke galicijske plemiške dame z imenom Mumadona, ime, ki ga še nikdar nisem slišala. Ovdovela je že, ko se je odločila za versko življenje, hotela pa je, mi je rečeno, svojo najljubšo hčer obvarovati pred moškimi, vendar ji to ni uspelo: njena hči se je hotela partout omožiti, zato je mati stisko spreobrnila v krepost in k življenju v samostanu povabila kar vso družino. Družinsko življenje v samostanu, tako si je to zamišljala Mumadona, reče Rosa Maria z žametnim glasom, in vsenaokrog samostana ali v njegovi senci, če hočemo, se je zlagoma razraščal trg Guimarães.

V 12. stoletju je že omenjeni Dom Henrique, oče slavnega prvega portugalskega kralja in ustanovitelja naroda, tu zasnoval versko šolo: plemeniti stolni kanoniki so dečke enako plemenitega rodu, torej dečke iz plemenitih družin, učili branja in pisanja, računanja in molitev ter last but not least petja; križni hodnik je bil ne nazadnje tudi javno mesto, kjer so se odvijale procesije in pogrebi, celo podpisovale pogodbe; tudi živali ni manjkalo, psov in pujsov, ki so rili po tleh za kostmi pokopanih, ki se jih je še dalo oglodati.

In medtem ko se sprehajava po čudovitem križnem hodniku, me v oči zbode, najbrž tebi na ljubo, kamniti pes, in že je na preizkušnji moje znanje o simbolih.

Prav gotovo sem zdaj pogrnila, kajti ne, do tega trenutka res nisem vedela, da so ravno psi tisti, ki vodijo naše duše v raj, vice in celo pekel, kakor je komu sojeno.

Zato je Rosa Maria ligeiramente, skoraj neznatno, spremenila ton, zdaj govori, kot da bi se pogovarjala z malim Bertom, ki ga v svoji knjigi nagovarja, docela didaktično, docela učiteljsko. Tako izvem, da je na kraju, kjer danes stoji mestna hiša, v preteklosti stal samostan klaris, redovnic z izjemnim čutom za umetnost, ki so naročale dela pri najboljših rezbarjih in slikarjih od blizu in daleč. Toda leta 1834 je tudi na Portugalskem neki José António de Aguiar, znan pod vzdevkom »mata-frades«, menihožerec, s samostani napravil konec; bratje so bili brez nadaljnjega izključeni, redovnice pa so smele ostati, dokler ne umre še zadnja med njimi. Poslednja redovnica je, bržkone iz trmoglavosti, živela zelo dolgo, samostan klaris so zaprli šele leta 1891, nenavadno, že pred časom je namreč politično krmilo vnovič prevzela portugalska monarhija. In kaj se je zgodilo z dragocenim inventarjem? Tega so prodali na dražbi, nezanemarljiv ostanek pa je pristal v današnjem muzeju.

Medtem sva se ustavili pred doprsnikom moža, ki se je – najbrž po pravem – imenoval Guimarães in je spisal prvi turistični vodnik po mestu. Hja, reče Rosa Maria, še dolga leta pozneje polna spoštovanja, samo trdoživosti tega samouka gre zahvala za to, da so leta 1928 tukaj postavili muzej Sampaio, zatem ko so temeljito prenovili nekdanji križni hodnik; razume se, da je senhor Guimarães opravljal tudi naloge prvega direktorja, malone četrt stoletja.

Eno, dve, ne, niti deset pisem ne bi zadoščalo, če bi ti hotela opisati vse zaklade, ki so zbrani v tem krasnem muzeju. Zato se bom osredotočila na tiste, ki so name naredili največji vtis, in to iz povsem različnih vzrokov.

Najprej je tu triptih neznanega umetnika iz 14. stoletja. V osrednjem delu, ki v tej pozlačeni rezbarski mojstrovini po velikosti prevladuje in prikazuje jasli, na postelji leži sveta Marija, pomisli, in na pregibih njene zlate odeje sedi po videzu sodeč mlajši odrasli, odet v nekakšen moški sramni predpasnik iz biserov in z enakim turbanom na glavi, z natikači na stopalih … in … se pomenljivo smehlja … vedoč kaj?

Madame la mère pa ne gleda otroka, marveč prej zlovoljno motri svojega moža, Jožefa, ki sedi ob vznožju postelje in osramočeno pobeša pogled: torej le ni šlo za deviško spočetje?

In sveti trije kralji, s perspektive opazovalca zbrani v ožjem desnem delu triptiha, ki so se prišli poklonit Jezuščku, nosijo tiste prišpičene čevlje, ki vsakih nekaj let postanejo moderni, kakor je po vsem sodeč že od 14. stoletja!

Dolga brada najstarejšega kralja Mihe je celo spletena v kito: on kleči, ne le zato, ker bi bil že najbližji grobu, ampak tudi sveti družini. Za njim sta globoko v pogovor zatopljena Boltežar in Gašper, obrnjena drug k drugemu, kot oče in sin, bi lahko rekli; Boltežar ima namreč brado, medtem ko je videti Gašper, mlad, kakor je, še pravi mlečnozobec. Četudi bi ves dan preživela pred triptihom, ti ne bi mogla niti približno opisati vseh njegovih nadrobnosti. Ta triptih, potrpežljivo pripoveduje Rosa Maria, je kralj Dom João I. daroval sveti Materi božji v zahvalo za svojo zmago v slavni bitki pri Aljubarroti, anno 1385.

Njen muzejski sodelavec pa je, po drugi strani, malega Berta pred tem še domoljubno podučil: »Dobro prisluhni temu, kar bom povedal zdaj, to je namreč zelo, zelo pomembno. Pisalo se je leto 1385. Kastiljci so vdrli na portugalsko ozemlje in začela se je odločilna bitka za neodvisnost Portugalcev.«

Medtem ko mali Berto s pogledom še omahuje med dvema slikama, na katerih je upodobljen Dom João I., kako enkrat pred to bitko in drugič po njej moli pred oltarjem Matere božje iz Oliveire, ugotovim, kaj Rosi Mariji predstavlja »najpomembnejši predmet v našem muzeju«: tako imenovani loudel ali laudel, glede na stoletja, ki jih nosi na plečih, osupljivo dobro ohranjen kos oblačila, ki se diči v stekleni vitrini sredi dvorane »Sala de Aljubarrota«: že omenjeni kralj naj bi ga nosil v bitki, to »vestidura antiga, forrada de laminas metálicas ou couros para preservar dos golpes da espada«, starinsko odevalo, znotraj obšito s kovinskimi ali usnjenimi trakovi, ki so preprečevali vbode mečev, nezmotljivo po slovarski definiciji zrecitira Rosa Maria. Skratka, šlo je za nekakšno verižno srajco, ki se je nosila pod viteško opravo.

Nazaj k Svetemu pismu. Stali sva v dvorani fresk in jaz, tako nenaklonjena vsakršnemu nasilju, se nisem mogla upreti temu, da ne bi občudovala te nadvse žive freske, ki prikazuje obglavljenje svetega Janeza Krstnika; vse osebe na njej so namreč oblečene po modi 16. stoletja, kot da bi se ta prizor v celoti dogajal v času, ko je bila naslikana freska. In kako nedolžno zre Salomé v izprožena kazalec in sredinec Herodiade, ki z levo roko čvrsto drži lase žrtve, katere glava je prinesena na pladnju. Le kaj bo povedala Salomé?

Vojščak v staromodno oprijetih hlačah pa v desnici še dviga meč in levi kazalec usmerja na štrcelj vratu žrtve, ki ga obroblja ovratnik z naborkom: Le poglejte, kako dobro sem opravil delo! Gladek rez, povsem brez krvi … In poleg Janezove glave na pogrnjeni mizi kruh in meso in kupa vina ...

V naslednji dvorani pa galerija skulptur, vsak svetnik s pripadajočim predmetom v roki, da bi jih občestvo vernikov, neuko branja in pisanja, nemudoma razpoznalo: sveti Peter s pretirano velikim ključem nebeških vrat, sveti Mihael s tehtnico, s skodel katere strahoma kukata glava moškega in ženske, sveti Jernej s sekiro in v verige vklenjenim peklenščkom ob nogah, vsakovrstne grožnje ljudem, vpletenim v usodo, ki jim jo je vnaprej določil Bog, v nekem prejšnjem času ...

– In kaj moram storiti, če me boli grlo? Katerega svetnika moram tedaj prositi za pomoč? s tankim glaskom vpraša mali Berto senhorja Adãa, ki ga vodi po muzeju.

– Svetega Blaža moraš poklicati, če pa te boli zob, moraš prositi sveto Apolonijo, in pri bolečinah v očeh moliš k sveti Luciji. Za vsak dan v letu obstaja poseben svetnik, eni ščitijo pred boleznimi, drugi nam pomagajo pri delu, obstaja pa celo eden, ki nam pomaga pri učenju.

In to je menda prav sveti Nikolaj … draga Ana, si to vedela ti?

Zdaj pa sva v zakladnici, ki je resnično neverjetno opremljena in priča o visoki ravni umetnosti zlatarstva in srebrarstva, katere ceh je nekdaj v Guimarãesu užival še zlasti velik ugled in bil odlično razvit. Še in še zlata in srebra, dragoceni kelihi v vseh možnih različicah, procesijski križ, največji in najtežji na vsem Portugalskem, morda pa celo onstran meja, visok meter in 54 centimetrov ter težak šestnajst tisoč dvesto kilogramov, pri tem pa kar najfinejše cizeliran, caramba, ob takšni količini razstavljenih sakralnih dragocenosti se mi kar vrti v glavi, v trebuhu pa mi vznika rahlo motoglav občutek, morda bi si morala malce oddahniti in se okrepčati s kavo.

In kaj sodi h kavi? Sladka jed z imenom toucinho do céu, nebeška slanina, menda iznajdba klaris; sicer brez slanine, vendar iz toliko sladkorja, beljaka in mandljev, kot ga je bilo v tistih časih bržkone najti samo v nebesih ali za debelimi samostanskimi zidovi.

Pismo 3 (iz Maribora)

Draga prijateljica,

merci za številne priložene billets-doux, enega sem se že naučila na pamet, saj mi je tako pri srcu, izluščila sem ga iz celotne zbirke in ga prenašam s sabo kot haiku:

»Da bi se ogrela/ zdaj se ovijam/ v odeje iz črk in živali.«

Me je namreč kar močno prezeblo danes ponoči!

Ko sem včeraj zvečer končno prispela v hotel Orel – na vsak način sem hotela od železniške postaje priti peš, da bi lahko primerjala svoje spomine mnogih let s sedanjostjo: kakšna iluzija! – sem nemalo ostrmela, da sta iz dobrega starega hotela nastala dva … zaradi postopka, ki se mu reče »revitalizacija«!

Torej: v glavni trakt, kjer sem svoje čase prenočevala, naj bi se zdaj preselil boljši del, vendar so bile tisti hip vse sobe zasedene, zato nisem mogla tja.

Ponudili so mi sobo v youth hostlu; saj vendar nisem skavtinja! Takoj sledi tolažba: to ni mladinski hotel, samo sobe so malce skromneje opremljene.

Pot do tja je bila podobna labirintu: po številnih hodnikih, mimo vogalov in po stopnicah, cikcak sem in tja. Naposled se v sobi, ki mi je dodeljena, ozrem skozi okno: to je vendar Gosposka ulica, torej sem bržkone v nekdanjem hotelu Zamorc? Odhitim navzdol po stopnicah in se znajdem pred zaklenjenimi steklenimi vrati, skozi režo katerih lahko poškilim: resnično, tukaj je nekdanji vhod v hotel Zamorc!

Zdaj se boš morebiti vprašala: kako vendar pride oziroma kako je prišel neki zamorec v Maribor? Hja, draga moja, to sem se spraševala tudi sama, in to ne le sebe, marveč tudi številne domačine, že tedaj, ko sem prvič ugledala njegovo glavo v eni izmed vogalnih niš stavbe v Gosposki ulici. Zamorska glava namesto svetniškega kipca. Mar je še tam? Mi bodo tokrat pomagali razrešiti uganko o zamorcu?

Nato sem, po neprespani noči, vstala v hladen, lep dan.

Vso noč so z ulice v mojo sobo v minutnem taktu pobliskavali rdeči lampijoni! Nobene možnosti nisem imela, da bi ušla njihovemu luciferskemu svetlikanju, v youth hostlu namreč ni žaluzij, samo rjave, dokaj prosojne zavese. In naj sem se še tako obračala in premetavala, bliski so se krotovičili po stenah sobe in me, komaj mi je uspelo za hipec zadremati, že iztrgali iz spanca v nočne vice ponovnega snidenja z Mariborom.

Vendar zdaj že sedim v zajtrkovalnici novega hotela Orel in prebiram svojega ljubljenega Josepha Rotha, ki nikoli ni bil tukaj, vendar je leta 1924 kot dopisnik Frankfurter Allgemeine Zeitung iz Lemberga, ko se je to končno spet poljsko mesto vnovič preimenovalo v Lvov, zapisal:

»Nadvse domišljavo je opisovati mesta. Mesta imajo mnogo obrazov, mnogo razpoloženj, na tisoče smeri, pisane cilje, mračne skrivnosti, vesele skrivnosti. Mesta veliko prikrivajo in veliko razkrivajo, vsako je celota zase, vsako je mnoštvo vsega, vsako ima na voljo več časa kot poročevalec, kot človek, skupina, kot narod. Mesta obstanejo dlje od ljudstev, ki se jim morajo zahvaliti za svoj nastanek, in jezikov, v katerih se njihovi graditelji sporazumevajo.«

In ogledujem si fotografije, s katerimi je okrašena zajtrkovalnica hotela Orel, stare črno-bele razglednice, na katerih je v nemščini zapisano:

»Marburg an der Drau: Alter Festungsturm; Burgplatz mit Viktringerhof; Burggasse; Hauptplatz; Casino mit Kasinowirtschaft; Blick auf die Drau ...«

In druge, kjer v slovenščini piše: »Maribor: Aleksandrova cesta, Grajski trg, Gosposka ulica ...« In v Gosposki ulici, posneti v času med vojnama, se zelo dobro vidita trafika in podružnica Juliusa Meinla. Julius Meinl v Gosposki ulici! Morda je s tem razrešena uganka o zamorcu?!

Ta je, mimogrede, izginil, o čemer sem se lahko prepričala še pred zajtrkom, izginil kot bržkone davno tega tudi Meinl, kava in posladki. To podjetje je namreč imelo – in ima v svoji edini še delujoči luksuzni špeceriji na Dunaju še danes – za prepoznavni znak zamorčevo glavo. Emblem je zasnoval plakatni umetnik Josef Binder, taistega leta 1924, ko se je Joseph Roth odpravil na potovanje po Galiciji. Maskota je postala pravcata izvozna uspešnica, natisnjena na posodah za kavo in drugih predmetih, kakor Klimt in Schiele ali kot Amadeus na sladkih kroglicah. Na Meinlovem emblemu je upodobljena glava temnopoltega mladeniča z rdečim fesom, ki se rahlo sklonjen zazira v skodelico kave.

Zdaj ti bom o tej zamorčevi glavi nekaj povedala in želela bi, da mi, glede na to, da si v deželi, ki je imela dolga stoletja kolonije v Afriki, ob priložnosti odgovoriš. Na vprašanje namreč: in kako je pri vas glede predelovanja s tistimi časi in tedanjimi simboli?

Primerilo se je namreč … in to šele pred nekaj leti, da se je v domovini meinlovske zamorske glave oblikovala pobuda »Mein Julius«. In ta je sklenila:

»Mein Julius ne želi več služnostno sklonjene glave. On odide, kadar hoče. In kamor hoče. Če noče iti, pač ostane. Njegovo življenje ni vnaprej začrtana usoda in sam ga jemlje v roke. Kakor podobe, ki se o njem pojavljajo v javnosti. Rasistični klišeji v javnem prostoru nimajo kaj iskati.«

Rečeno oziroma zapisano, in zasnovali so nasprotno podobo meinlovskemu zamorcu, na katerem ni glave, temveč samo črna pest, ki mečka rdeči fes. O kavni skodelici niti sledu. To pest lahko, kdor si kupi ustrezno majico, nosi tudi na prsih.

Zakaj pa so odstranili zamorca iz Gosposke ulice? Ko vendar ni bil niti najmanj podoben binderjevski glavi? In mar so zaprli celo hotel Zamorc, ker je pač nosil takšno ime? So bili bolj papeški od papeža?

Srečna Slovenija, ki ti ni treba vleči za seboj kolonialnega bremena! Kakor Avstriji, državi naslednici nekdanje kolonialne sile Avstro-Ogrske, ki se je nekoč, na srečo le za kratek čas in v enem od davnih stoletij, povzpela na oblast v vzhodnoafriškem Mozambiku.

V obalnem mestecu Piran, draga Tereza, živi črnec iz Gane, ki je nekoč prišel v Jugoslavijo študirat in tam že dolga leta županuje. Je morda on označil besedo »zamorec« za neprimerno?

Vprašanje za vprašanjem mi zdaj straši po glavi.

Sklenila sem ugotoviti, ali v slovenščini obstaja ustreznica za Negerküsse in Negerbrot; kako se imenuje slaščica ali bolje, kako se je imenovala, v nemškem jeziku so bili ti rasisti namreč medtem prekrščeni: nekdanji Negerküsse, zamorski poljubčki ali Schwedenbomben, švedske bombice (tako je, dve različni imeni za eno samo pecivo!), so se z uradno odredbo preimenovali v Schaumküsse, penaste poljubčke. Nejasno ostaja, ali so se pritoževali tudi Švedi, ne nazadnje so jim, in to prav v nemškem jeziku, pripesnili bombe namesto poljubov.

Zajtrkovalnica se je izpraznila in jaz potrebujem svež zrak.

In, kot izravnavo za hotelsko kavo, pristno črno kratko.

To pa bom naročila v čisto pravi kavarni, če se še kakšna najde kje.

Sprehod št. 1 (iz Maribora)

Na poti iz hotela stopim skozi nekakšna vrata, ki sosednji hiši zakrivajo razgled, na Grajski trg.

Ali je še tam, tista trafika, kjer sem tudi jaz – nekoč sužnja, in to brez zamorske glave – ob vseh postankih v tem mestu nujno kupila, morala kupiti, kupovala cigarete slovenske znamke Macho! Po naročilu mačev iz mesa in krvi, ki so jih potlej, že onstran meje in ponosni na ta »špas«, delili kot svoje lastne. Ah, feministke, oprostite mi …

Resnično, še zmeraj je na svojem mestu, ta trafika, kot vselej. In v njej sveže tiskani časopisi, Večer, tukajšnji dnevnik, in Delo iz Ljubljane, in ker je danes torek, opremljen z literarno prilogo Književni listi.

Kako prijetno, da nobeden od njiju ni spremenil formata, Delo še zmeraj v tem, ki mu pravimo »Berliner«, in tudi Večer se na srečo še ni skrčil v mali format, kamor so njegovi sedanji avstrijski solastniki ukleščili svoje izdelke.

Kar se tiče cigaret znamke Macho, pa jih ni več, kar ni tako strašna izguba.

Mimo nekdanjega dvorca, ki je trgu dal ime, in muzeja, ki je v njem nastanjen, ta hip stopam brez obžalovanja, saj je zaradi prenove tako in tako zaprt in tako bo še naslednje pol leta. Poševno nasproti je KINO PARTIZAN, na mestu, kjer je nekoč stal dvorni stolp, in spet – ali še vedno – zaprt, škoda.

Naglo se vzpnem po Grajski ulici, da bi pozdravila najlepši spomenik v mestu, ki ga je umetnik Lojze Kogovšek postavil v čast možu, za slovensko prozo enako pomembnemu kot France Prešeren za poezijo, čigar Zdravljico Slovenci še danes prepevajo v blagozvočni himni.

Po tvojem predlogu z billets-doux ti v prilogi pošiljam eno njegovih najlepših kitic, ki se konča z verzoma: »… prost bo vsak,/ ne vrag, le sosed bo mejak!«

Toda naj se vrnem k Josipu Jurčiču: če tam ne bi bilo črnega, z zelenim volkom prepredenega kamna, ki mu daje prijetno patino, bi ga poprosila, naj sestopi s podnožja in mi v bližnjem Café Astoria pove, kaj vse je v tem mestu doživel v dobrih dveh letih, ki jih je od leta 1868 do 1870 tukaj prebil.

Gospod Jurčič ni bil Štajerec, rodil se je v kraju z imenom Muljava, v mehko vzvalovani pokrajini Dolenjski, blizu častitljivega cistercijanskega samostana Stična, zgrajenega v 12. stoletju. Zapomni si to ime, in ne le zato, ker te bom prihodnje poletje, ko me boš obiskala, odpeljala tja, da pokusiš izbrane dobrote, ki jih patri še danes pripravljajo po starih receptih, temveč tudi zato, ker ima samostan Stična pomembno vlogo v tisti povesti nadvse nadarjenega in šele devetnajstletnega Jurčiča, s katerim je leto dni pozneje zmagal na literarnem natečaju.

Zmagovalno delo Jurij Kozjak, slovenski janičar, ki pripoveduje zgodbo iz časov, ko so Turki skušali zasesti slovensko ozemlje, ni doživelo samo natisa in med bralci desetletja dolgo obdržalo položaj prave prodajne uspešnice, temveč je avtorju prineslo tudi 100 goldinarjev, ki so sinu revnega kmeta prišli še kako prav. Ne vem, koliko bi 100 goldinarjev zneslo v današnjem denarju, toda gotovo so bile že davno porabljene, ko se je Jurčič leto dni po spektakularnem dosežku preselil na Dunaj, da bi tam študiral klasično filologijo. Dunaj ali Gradec, to sta bili edini možnosti, habsburška trmoglavost namreč na slovenski zemlji ni dopuščala slovenske univerze. Jurij Kozjak je bil dolga leta najbolj prevajano delo slovenske književnosti, za kar gre zahvala obsedenemu (v najboljšem pomenu besede!) duhovniku iz Maribora Ferdinandu Koledniku, ki ga je sam prenesel v več jezikov.

Razumljivo je, da je ena izmed osrednjih tem te povesti spopad med krščanstvom in islamom, in ta je, kot si lahko misliš, z današnjega položaja nič kaj »politično korektna« … Toda kam bi prišli, če bi vsa pretekla dela merili z duhom časa, v katerem se lotevamo njihovega branja mi, ne nazadnje se duhovi osvobajajo z vse bolj bliskovitim tempom ...

Skoraj prepričana sem, da obstaja tudi portugalski prevod Jurija Kozjaka, kar lahko zlahka ugotoviš sama.

Dlje kot opazujem levo roko Jurčičevega spomenika, bolj negotova postajam, kaj v resnici drži v dlani: vsekakor je to papir, knjiga pa najbrž ne; morda eden mnogih almanahov, ki so bili v njegovem času tako en vogue in za katere ni samo vneto pisal, marveč je številne celo sam izdajal.

Toda kakšna norica vendar sem! Gotovo je to izvod časnika, katerega soizdajatelj je bil Jurčič leta 1868 v Mariboru: Slovenski narod; časnik, ki je bil avstrijskim oblastem seveda trn v peti, zagovarjal je namreč idejo Slovenije, odrešene »habsburškega jarma«.

Proč od Habsburgov in k južnoslovanskim bratom, to je bil tedanji duh časa, mnogi sodobniki so sanjali celo o tem, da bi slovenski jezik pretopili v »ilirski« jezik, nekakšen esperanto vseh južnih Slovanov. S tem pa se dobri Jurčič na srečo ni strinjal, enako kot pred njim pesnik Prešeren.

Zdaj pa končno moja kratka črna in pogled v Večer! Z razbijajočim srcem vstopim v Café Astoria ali bolje v »picerijo in špageterijo« Astoria.

Prevedla: Ana Jasmina Oseban

¹ Schmock (jidiš), snob.

A Ljiljana Avirović

L’ozio produce sempre pensieri instabili.
Lucano, Pharsalia, IV, 704

Noi, che siamo passati attraverso quella guerra, quando nessuno, almeno in Europa, combatteva, anche adesso, quindici anni dopo tutto, dobbiamo essere sempre occupati. Altrimenti… Ah, altrimenti, altrimenti…

Questo mi disse l’anno scorso, a una stazione del metrò milanese, il padre di una mia ex studentessa dei tempi lontani di Maglaj. E continuava a spalancare e a strizzare gli occhi, a girare la testa sollevando e abbassando le grosse sopracciglia scure come se si stupisse alle sue stesse parole. Mi pareva che si fosse tutto trasformato in un grande no, mai senza lavoro, continuamente.

Quel tardo pomeriggio d’autunno (lo dico per abitudine, anche se so bene che il metrò ha solo una stagione – la notte illuminata al neon) il mio ex concittadino mi disse che avrebbe volentieri bevuto un caffè con me, o anche una birretta, ma… Gli dispiaceva, lo aspettavano. Là, e accennò con la mano sopra la testa. Dove dovrebbe essere il mondo che ha mattina, giorno e notte? Là, al suo secondo lavoro. Piastrellista, aggiunse, come se avesse intuito che in me si era risvegliato un briciolo di curiosità. Non avevo fretta anch’io? Sì, stavo correndo alla Stazione centrale. Avevo guardato bene il tabellone elettronico con l’orario dei treni?

Quale?

Quello che non mente mai! Feci un sorrisetto, confuso e, credo, un po’ sciocco. Lui distolse lo sguardo. Stringeva nervosamente una grande cassetta per gli attrezzi di plastica rigida, che mi pareva una valigia. La mia fretta più la sua facevano due frette, ma, in ogni caso, mi pregava di scusare la sua. Mentre ci avvicinavamo un passo alla volta verso le porte del vagone, spintonati dalle spalle dei frettolosi viaggiatori, mi disse anche che sua figlia, che con il marito italiano e due bambini viveva vicino a Cremona, aveva letto un mio libro di racconti. Quello in cui parlo anche dei miei anni di fabbrica. Le dispiaceva, ecco, sia per me sia per lui, suo padre.

Le porte del treno gli si chiusero di colpo davanti al naso.

Non importa, disse, il prossimo arriva fra tre minuti. Ma avevo sentito che cosa aveva detto sua figlia? Sì, avevo sentito. Anche a lui dispiaceva per me… Ma non perché lavoravo in fabbrica. Aprii la bocca per dirgli che già da molto non ero più in fabbrica, che facevo altre cose, e che davvero mi interessava sapere perché gli dispiacesse per me, ma la sua mano si posò sulla mia spalla. Me la strinse con forza e mi chiese se, insomma, avessi capito perché lui, da anni ormai, lavorasse tutto il giorno. Tacevo. Che dovevo dirgli? Qualcosa di consolatorio, banalmente commovente? Un mio amico (che, come dice lui, è stato scagliato dagli sbuffi di vapore della ribollente “pentola bosniaca” dall’altra parte dell’Atlantico) in una lettera lontana mi aveva confidato di avere molto timore e nello stesso tempo molta ripugnanza per la banalità dei riti di conforto, che iniziano e finiscono con l’eco di parole vuote.

Lo sguardo del mio interlocutore non nascondeva la delusione. Forse ho capito, gli dissi, tanto per dire qualcosa, con il desiderio inespresso di prendere le distanze dal problema che quell’uomo con le ruvide mani di muratore mi aveva posto inaspettatamente. Lo stesso uomo che, un attimo dopo, mi disse che si sentiva bene solo quando era stanco morto!

I miei saluti per lui e la mia ex studentessa furono inghiottiti dal rombo del treno sotterraneo in arrivo sull’altro binario. E poi le porte del vagone si chiusero dietro a lui.

Quella sera, nel treno per Udine, cercai di leggere i Saggi di Montaigne, uno dei libri che porto volentieri nei miei viaggi in treno. Ma era inutile, ogni momento mi tornavano in mente le parole che avevo scambiato con quel mio ex concittadino alla stazione del metrò milanese. Anche quello sarebbe stato solo uno dei miei incontri casuali nel corso degli ultimi vent’anni nel Paese del mio asilo, e in alcuni altri Paesi? Mi chiedevo anche perché quegli incontri casuali fossero tanto numerosi e che cosa favorisse il riconoscimento di due visi e di due paia di occhi, dopo che tanti anni avevano lasciato le loro tracce, in noi e su di noi. E ogni traccia era chiara: nulla era e sarebbe stato come prima. E non solo perché ci eravamo lasciati alle spalle la giovinezza, e non era importante se un incontro fosse avvenuto a Monaco, Graz, Strasburgo, Subotica, Parigi, Roma, Groeningen, Torino, Zagabria, Trieste e… Chissà dove, nel mondo! O anche durante i rari e, di solito, brevi ritorni in Bosnia, che anch’io definisco volentieri “turistici”. Mi sarebbe accaduta la stessa cosa, secondo il mio amico al di là dell’oceano, se avessi percorso in lungo e in largo l’America Settentrionale. Destini-molecole di una Bosnia dispersa si trovano ovunque, sostiene il mio amico. A lui sembra che essi esistano, ma che anche scompaiano, sotto la superficie brunita di un’enorme campana di vetro. Lui, il mio amico, dice che su questo preferirebbe tacere, ma qualcosa lo spinge, e così deve aggiungere che quella campana nasconde la Storia in Movimento, nella quale operano le superiori forze del potere e della volontà di arricchirsi. A quelle forze dà fastidio la luce, sostiene. È per questo che il vetro di quella campana è oscurato. Lui ritiene che ogni racconto a proposito delle strade e dei destini umani rappresenti un piccolo graffio fatto con l’unghia su quel vetro. In modo che qualcosa almeno si veda, si senta e, possibilmente, si capisca; quella storia, dei destini-molecole.

The scattered Bosnia¹. Che è rimasta solo uno dei fatti alla fine del Secolo breve, e potrebbe, pensa quel mio amico, diventare almeno un monito. (No, lui non mi ha mai spiegato per chi, in realtà, the scattered Bosnia dovrebbe essere un monito.)

Su questo (e altro) lui rifletteva mentre si trovava per un certo tempo sulle liste dell’ufficio di collocamento, in attesa. Gli pareva allora che le giornate fossero interminabili e lui, in esse, si sentiva un altro uomo. I am waiting, and I don’t know what I am waiting for; but why have I suddenly started to think and feel?² Ah, quanto si stupiva, nelle sue lettere, perché tali pensieri non gli fossero venuti in mente prima, mentre si ammazzava letteralmente di lavoro. Naturalmente, quella domanda la rivolgeva anche a me.

The scattered Bosnia? Che all’estero vive in mille e un modo. Inafferrabile allo sguardo di un paio di occhi, inesprimibile sia con la lingua sia con il silenzio di un singolo individuo? Come il problema del tempo davanti al quale ammutolì anche un filosofo, in seguito santo: sapeva che cosa fosse il tempo finché qualcuno non glielo chiedeva. Il tempo, concepibile forse solo con il cuore, alla stessa stregua di the scattered Bosnia? Il cuore, che farebbe meglio a non tentare neppure di rispondere alla domanda posta da una vecchietta al mio amico di oltre oceano, tanto tempo fa, a Lubiana, mentre lui era in fuga dalla Bosnia? La famosa domanda – ma che cosa ci è mai successo? Domanda dalla quale, come un rivoletto di sangue, nasce un’altra – perché viviamo all’estero?

Tornavo a Montaigne, ma mi pareva che ogni paragrafo dei suoi saggi iniziasse con le parole: Un incontro casuale. Che sarebbe rimasto solo uno dei tanti incontri nel corso dell’ultima ventina di anni in Italia? Che, forse, mi sarebbe stato utile per un intervento a un convegno di etnopsichiatria? Come esempio della problematica delle nuove condizioni lavorative e sociali nelle quali un immigrato può così facilmente trovarsi, e non solo in questo Paese che, nei vecchi libri di viaggio e nelle guide turistiche è definito terra di pittori e scultori, di costruttori e studiosi del libero pensiero, di olive, limoni e arance, ma che ora nel mondo è più noto per uno ricco sfondato che si trova a capo del suo governo.

Un incontro casuale? The scattered Bosnia… Quelle parole si moltiplicavano anche fra le righe del mio Montaigne.

Ricordo, ora più chiaramente, l’epoca in cui il mio interlocutore della stazione di Milano era da alcuni anni… Era un dirigente del servizio di approvvigionamento di prodotti biologici di una ditta di Maglaj, forse addirittura il direttore. (Ma che importanza ha, ora?) Per i fiori di tiglio e di sambuco che raccoglievo con i miei alunni pagava sempre qualche dinaro in più per chilogrammo (così i nostri ragazzi potranno andare in gita scolastica), come per i sacchi di lumache. E amava scherzare: Quante ve ne sono scappate? Erano veloci come fulmini? Non era mai senza cravatta e vestito scuro, come sono qui i funzionari di banca e delle agenzie di assicurazione. E invece in quella stazione di metrò indossava una casacca militare, mimetica. E un berretto blu, pubblicitario. Una ditta di colla per ceramica che comunica urbi et orbi: nessuno incolla come noi! Ma, di che cosa sto parlando? Io, che per quasi dieci anni in Friuli tornavo dal lavoro vestito di una tuta blu da metalmeccanico? Sì, ritiene il mio amico di oltreoceano, è più facile vedere gli altri. E non tener conto del fatto che la storia ci ha fatto indossare certi altri abiti. È vero, è più difficile riflettere perché qualcuno ci compatisca. È molto più difficile chiederci se la storia l’abbiamo compresa, indipendentemente dal fatto se ci ricordiamo o no del nostro vestito di un tempo? Anche su questo taccio. Perché la storia contemporanea mi confonde implacabilmente? Quella stessa in cui può accadere anche che qualcuno ci compatisca. Perché, alla fin fine, è inutile scrivere racconti?

Dal viaggio a Milano tornai tardi. Mia moglie mi aveva lasciato un messaggio: telefonare assolutamente a un certo numero di Padova, senza problemi per l’ora tarda.

E così...

Al posto della comproprietaria di un’agenzia di traduzioni di Padova, nativa di Fiume, con la quale occasionalmente, ma da molto tempo, collaboro, il mattino seguente per la Bosnia, con il signor Filippo e sua moglie Anna, partii io. La data fissata per l’acquisto di terreni agricoli a T***, motivo per il quale l’interprete era stata ingaggiata dalla coppia, era inaspettatamente coincisa con quella di un’operazione urgente e improrogabile – qualcosa sulla pelle, era meglio che non mi spiegasse cosa – per cui lei non era potuta assolutamente partire. La sua voce tremava, impaurita, mentre mi chiedeva se sarei andato al posto suo. Potevo fidarmi di quei clienti, gente che pagava tutto e subito. Partenza, affare, ritorno – tutto in un giorno.

Va bene? Certo, signora, andrò con loro, in Bosnia.

Vennero a prendermi prima dell’alba. Lui, Filippo, un sessantenne non alto, snello, con la testa ovale quasi calva incassata nelle spalle, in un elegante abito scuro; lei, Anna, più alta di lui, con un viso che mostrava le tracce degli anni in modo più evidente che su di lui, con occhi grandi e, mi parve, ansiosi. Il viaggio sulla loro enorme jeep cherokee fu gradevole, fino al, per me consueto, lungo controllo della mia identità alla frontiera slovena-croata. Sì, a causa mia il signor Filippo dovette mettersi v stran, da parte. Battendo nervosamente con le dita sul volante come se fosse una tastiera, mi chiese se la cosa fosse seria e quanto a lungo durasse, mediamente, il controllo dei documenti. Quanto sia seria, risposi, non posso saperlo. Ancora oggi, in questo stesso posto è sufficiente essere anche solo originario della Bosnia, per essere spesso trattato come un potenziale criminale o terrorista. Ma, disse, che cosa significava per loro la mia carta d’identità italiana? La carta è italiana, dissi al signor Filippo, ma il nome e il cognome sono rimasti gli stessi, e anche il paese di nascita. E questo non si cancella, mai. Ah, esclamò lui, è così! E il controllo, durerà a lungo…? Quanto occorrerà, dissi, prima che si ricordino di averci mandato v stran. Ecco che cosa succede, disse la signora Anna con impaziente ironia. Come, che cosa succede? Ma su, Filippo, come che cosa? Non fare il finto tonto, questo è ciò che succede appena ci lasciamo indietro l’Italia e l’Europa! Il suo ora basta suonò come un’imprecazione. Come catapultato da una molla il signor Filippo scese dall’auto. Tornò quasi subito, mi consegnò la carta d’identità e mi comunicò che la madre degli stupidi è sempre incinta. Senza eccezione, era incinta anche lì, su quella frontiera. Ero d’accordo con lui? Sì, signor Filippo. E volevo aggiungere qualcosa? No, signor Filippo. Che senso aveva dire che quell’orribile posto di frontiera assomigliava alla bocca enorme di una balena, fatta di travi e di tubi d’acciaio, dove l’Europa finisce o inizia, fa lo stesso?

E così... Ero seduto dietro, leggevo il mio Montaigne. Il viaggio, devo ammetterlo, fu molto gradevole: i miei datori di lavoro non mi chiedevano quando e perché fossi venuto in Italia, quanti immigrati ci fossero a Udine e dintorni, se pensassi di tornare nel mio Paese, se la pianura Pannonica fosse un deserto, se nella mia nuova città i cinesi avessero comprato tutti i locali pubblici e i negozi, se in Bosnia si mangiassero specialità a base di carne di orso bruno, quando e come avessi imparato la loro lingua, se in Friuli avessimo varie bande di romeni, albanesi, tunisini o ex jugoslavi… Per un po’ la signora Anna sonnecchiò, poi, chiaramente preoccupata, fece diverse telefonate. Non so a chi, non so neppure di che cosa parlasse, ma la sua voce tradiva spesso l’ansia. E sospirò, diverse volte, addolorata. Sì, solo una volta disse a suo marito che quella mattina Luli stava un po’ meglio della sera prima. Lui rispose che era una bellissima notizia, così lei avrebbe potuto finalmente tranquillizzarsi. Tutto sarebbe andato per il meglio. Luli se la sarebbe cavata, felice e contenta, accanto a sua moglie.

Luli?

Una figlia, una nipote? Un’amica, forse una vicina? Quando, senza alcun problema, attraversammo la frontiera croato-bosniaca, la signora Anna si rinfrescò il trucco; a lungo e con cura, con uno specchietto in una mano e l’occorrente per il trucco nell’altra. Il paesaggio boschivo, con le sue infinite sfumature autunnali, non interessava né lui né lei. Lui era contento perché tutto sommato non eravamo in ritardo; io perché, a una curva alla quale l’automobile rallentò, in una canaletta accanto alla strada vidi quattro palle spinose, una grande tre piccole. Mamma riccio con tre piccoli grufolavano con i loro musetti fra le foglie di quercia cadute. Cercavano ghiande?

Ricci, foglie, ghiande sul terreno – teneri segnali dell’autunno.

A uno slargo il signor Filippo si fermò. Per un bisognino, disse, e se voleva, ecco, poteva scendere anche lei. Ma per amor del cielo, Filippo! Potevo anch’io, naturalmente. No, grazie, signor Filippo. Ma, dissi, era meglio che non si addentrasse nel bosco. Certo, disse lui, sapeva bene quante mine fossero rimaste in Bosnia dopo la guerra. Era incredibile il numero di mine che noi, in quella guerra, avevamo seminato. Sì, dissi, è anche incredibile quante ne fossero state prodotte. Pure nel Paese dove ho trovato rifugio. Il signor Filippo tacque, taceva anche la signora Anna. E io con loro, naturalmente. Mentre scendeva dall’auto gli sfuggì un beh-beh, seguito da un commento: il mondo, fin dai suoi inizi, va avanti anche con l’aiuto delle guerre.

Il mio amico di oltreoceano, durante il suo periodo di ozio, si chiedeva se nei nostri figli e nei figli dei loro figli ci fosse la speranza di qualcosa di diverso, di più umano rispetto al mondo e alla vita che viviamo noi. Mi disse che una volta aveva sentito una voce, chissà quale e di chi, che sghignazzava dicendogli che i nostri figli e i figli dei loro figli sarebbero cresciuti anche loro. Dio, che cosa avrà voluto dire?

Poi, nel retrovisore, apparvero la schiena e la nuca del signor Filippo, sopra il quale si alzava il fumo di una sigaretta. Quando si mise di nuovo al volante ci chiese se avessimo visto il capriolo. Che esemplare?! No, non l’avevamo visto. Lui pensava che la passione per la caccia fosse come un prurito che non passa mai. A dispetto degli anni. Il suo indice si muoveva come per conto suo, come desiderasse essere appoggiato a un grilletto, con la pupilla a un mirino.

Bum!

Tacemmo. La signora Anna teneva il telefono in mano come una cosa morta, lui giocherellava ogni tanto con le dita sul volante, come fosse un sassofono. No, né lui né lei mi chiesero se le molte case incendiate ai lati della strada fossero serbe o croate. Era evidente che conoscevano bene quei paesaggi, con le case dai muri anneriti e le finestre dalle quali sporgevano i rami autunnali.

Non era per sé che desideravano comprare quel terreno in Bosnia, interruppe il silenzio il signor Filippo, ma per la figlia e il genero. Lui, il genero, possedeva vigneti non solo in Veneto, nella zona di Soave, ma anche in Umbria e in Toscana. E non solo là; quell’uomo giovane e ambizioso, che non aveva pace quando si trattava di affari… ed era capace; senza alcun dubbio – lo disse con orgoglio palese – aveva avuto il fiuto di spingersi verso l’Est Europa. In Romania aveva comprato boschi … Quanti ettari, Anna? Lei si strinse nelle spalle. Non importa, diciamo parecchi. In Ungheria aveva molti terreni – là era già in attivo, la barbabietola da zucchero rendeva bene… In Serbia, da qualche parte verso la Bulgaria, gli erano subito piaciute certe zone collinari adatte alla coltivazione dei frutti di bosco, ora voleva comprare qualcosa di simile in quest’area della Bosnia nordoccidentale, la più vicina all’Italia. Non aveva ancora deciso: frutti di bosco, ciliegie o pere. Non aveva importanza, l’ultima parola l’avrebbero data gli esperti. Loro due, in realtà, avrebbero comprato quei terreni per la figlia e il genero come regalo di nozze. Sì, dalle nozze erano già passati tre anni, però non era colpa loro, ma… Era una storia lunga!

Mentre parlava, stavamo già entrando a T***. Dopo il cartello con il nome del luogo, al viaggiatore non poteva sfuggire quello, enorme, con la fotografia della Torre del beg Tal-dei-tali, il monumento più importante dell’intera zona. Anche se da giovane, con la mia squadra di pallamano, ero stato quasi in ogni città della Bosnia, non avevo mai visto quella cittadina. Senza dubbio T*** aveva acquisito lo status di comune in seguito alle nuove demarcazioni e suddivisioni del dopoguerra fra i popoli fratelli del mio Paese natale. Prima della guerra quello era evidentemente solo un villaggio un po’ più grande. Fra le colline sulle quali è situato scorre un ampio torrente il cui corso serpeggiante e ramificato divide l’intera zona abitata in isolotti e penisolette di grandezza irregolare. Dell’origine rurale della nuova città parlano chiaramente la disposizione delle case sparpagliate e circondate da orti, gli stretti sentieri che per forza di cose sono diventati strade e i nuovi edifici costruiti in stili nei quali, su un fazzoletto di terra, si riconosce almeno metà Europa. Davanti a una di quelle costruzioni un norvegese penserebbe di essere a Trondheim, e forse si girerebbe indietro per vedere il fiume Nidelva e le acque del fiordo in cui sfocia; davanti a un’altra un visitatore della Baviera griderebbe forse sehr gut³: tale e quale come a Ingolstadt! Davanti a un terzo edificio, sono certo, uno spagnolo con più sangue freddo commenterebbe: sì, qui si è trasferito un pezzettino di Spagna, ma no, non siamo a Barcellona! E, in tal modo, si arriverebbe fino all’isola fluviale nella parte più ampia di quel corso d’acqua, sulla quale è stato eretto il nuovissimo motel Na vodi (Sull’acqua), nello stile pseudoantico delle pagode giapponesi. E un’altra cosa sorprendente, per il turista che attraversa la cittadina, sono i nomi internazionali dei caffè e dei ristoranti: Istanbul, Rosa Bianca, The Stonehenge, Bell’Italia, Don Quijote, Crazy Horse… E poi è impossibile non vedere i minareti: minareti così in Bosnia, fino agli aiuti amichevoli di Arabia Saudita, Iran, Kuvait eccetera, non ce n’erano. Naturalmente, la passeggiata di ogni visitatore curioso porterebbe anche alle impalcature appoggiate alla chiesa ortodossa a un capo della cittadina e a quelle della chiesa cattolica all’altro capo. Chi aveva contribuito con aiuti amichevoli? Ma a proposito di chiese, di moschee, o di altro, ripeterebbe forse quel mio amico di oltreoceano, il bosniaco, fedele o infedele, è rimasto guercio. Il mio amico si chiedeva se si trattasse davvero di una sorta di incurabile strabismo: la persona più vicina non si vede, e invece si chiama uno-qualsiasi-laggiù-lontano, pensando che sia un amico. Di fronte a quel suo interrogativo io rimanevo in silenzio, come si tace davanti a un passato imperscrutabile e a ogni manifestazione di impotenza, ma una volta gli scrissi che avevo scoperto il significato dell’orto nella vita. Anche una sola ora al giorno, fra la verdura che cresce, può per un mortale essere significativa. Di questo non mi fece mai parola. Ma un giorno, al ritorno dalla Bosnia dopo il funerale di sua madre, mi telefonò e, loquace come mai era stato prima, mi chiese chi secondo me fosse il vero vincitore della nostra guerra fraterna. E, senza aspettare la mia risposta, disse: l’Assenza-di-gusto. Lo scriveva con la lettera maiuscola, A. È per questo che entrando a T*** vidi le betulle su un dolce declivio come qualcosa di raro e naturale? Le betulle, il colore giallo ramato del loro fogliame, a portata di mano del viaggiatore ma, apparentemente, lontane da tutto, là.

All’appuntamento dal notaio, fissato per le undici, arrivammo con un anticipo di venti minuti e così potemmo andare a bere un caffè. Il centro del nuovo comune ha una piazza non grande, rettangolare, fiancheggiata dall’edificio modesto del municipio con la facciata trapezoidale di vetro e metallo, da boutique, da caffè, dalla posta e, naturalmente, dalle banche, che è facile contare: ce ne sono cinque, una austriaca, una turca, una italiana, una tedesca e una svizzera. Dalle aiuole inserite nella pavimentazione di cemento spuntavano cespugli e alberelli ornamentali ormai spogli; alcune panchine di ferro circondavano un cubo di granito, il monumento ai caduti dell’ultima resa dei conti bosniaci; attorno zampettavano cinque o sei colombi, e sopra, mossa da una leggera brezza, garriva la bandiera statale.

Il signor Filippo e la signora Anna andavano sempre al caffè Bell’Italia. Tutto tappezzato di specchi, tanto che ci vedevamo anche a testa in giù, sul soffitto, ovunque, come se qualcuno ci avesse clonato. La musica diffusa, mi dissero i miei datori di lavoro, non era troppo forte come negli altri locali, e il caffè di Bell’Italia era ottimo. La prima volta quella era stata per loro una sorpresa incredibile. La signora Anna, che continuava a tradire preoccupazione nell’espressione degli occhi, si stupì quando chiesi un espresso. Pensava che avrei ordinato il caffè bosniaco, simile a quello greco e a quello turco.

È così facile e così rapido perdere le abitudini del proprio Paese? Più facile di quanto si pensi, signora Anna. Mi guardò poco convinta.

Il giovane con la camicia bianca, come se avesse capito di cosa si trattava, sorrise.

La signora Anna era convinta che se si fosse trovata su un’isola deserta, come una Robinson in gonnella, non avrebbe avuto dubbi sul suo primo desiderio alla vista dei suoi salvatori. Datemi, signori navigatori, un vero espresso italiano! Tutto il resto poteva aspettare…

Non dovevo offendermi se a nessuno di loro due piaceva il sapore del caffè bosniaco, ma questo era meno importante della loro intenzione di farla finita una buona volta con tutte le cazzate relative all’acquisto di quel terreno agricolo.

Il signor Filippo tossicchiò e poi mi disse che desiderava spiegarmi in breve quale fosse la vera questione: la Bosnia è un paese strano, e ci vivono troppe persone strane. Eravamo venuti fin qui, avevamo fatto centinaia di chilometri, per sentirmi dire questo? Davvero, ogni volta non posso fare a meno di ammirare ogni occidentale che, appena messo piede al di fuori della sua cerchia, in modo per me affascinante comincia subito a trarre conclusioni generali, nelle quali non c’è il minimo spazio per un semplice forse. No, non replicai, ma semplicemente dissi: la ascolto, signor Filippo. Quindi, è un paese strano dove lui non può riscattare un pezzettino di terreno, incuneato come un nido di passero nel bel mezzo dell’ultima parte non ancora acquistata del terreno che lo interessa, tanto da dividerlo in due, e in modo molto malagevole. Infatti viene messo in forse l’accesso all’intero terreno, al quale manca solo quel pezzetto, quella briciola nera sotto l’unghia. Si tratta, in effetti, di due fratelli: uno è normale, e per la sua parte non chiede neppure un prezzo troppo alto, ma l’altro… Ah, quell’altro! Schioccò le dita all’altezza degli occhi, intendendo dire – l’altro fratello non è giusto! Volevo dire una battuta, del genere: la normalità è un fenomeno molto relativo anche nel ventunesimo secolo, ma osservando l’espressione adirata del signor Filippo vi rinunciai. Hm, quel poveraccio! Ordinò un altro caffè, con una grappa. Dopo essersi scolato il bicchierino, cominciò a picchiettarsi la fronte con l’indice e il pollice, incrociati a formare un becco d’oca. È normale un uomo che rifiuta un compenso triplo per un terreno del quale non può né vivere né morire? Poveraccio, beh!

Tacevo. Sì, proprio così, anche se avrei tanto voluto dirgli che sul fatto di sopravvivere o di morire su un pezzo di terra che si è annidato nel posto sbagliato, noi non possiamo saperne di più del suo proprietario. No, signor Filippo, non lo sappiamo perché, semplicemente, noi non siamo quell’uomo che lei, un momento fa, ha più di una volta chiamato poveraccio! Ma tacevo. Un modo di tacere, come una volta si diceva in Bosnia, puttanesco: non fiati neppure, ciò che hai sentito è come se non l’avessi sentito, ciò che hai visto non è ciò che hai visto; piuttosto, hai visto e sentito quello che è meglio per te. E in Occidente la cosa ha una sua elegante definizione: lealtà nei confronti del datore di lavoro. Con la quale si vive e si muore, e che molti insegnano ai figli.

Il signor Filippo gettò uno sguardo a sua moglie che, digitando dei numeri sul suo cellulare, aveva distrattamente ascoltato le sue parole, ne gettò un altro a me e poi ordinò ancora un caffè con mezzo bicchierino di grappa. Mi chiese perché tacessi. La domanda era stata chiara, la doveva ripetere? No, non occorre, signor Filippo. Sono venuto qui per esserle di aiuto. Di aiuto? Con la traduzione, signor Filippo. Va bene, lasciamo stare adesso la traduzione, a me serve anche un altro tipo di aiuto e… Il becco d’oca di accostava e si allontanava dal mio viso. Che aiuto, allora, potevo dargli se non avevo una risposta alla domanda fondamentale: l’altro fratello era normale o no?

Forse, dissi.

Forse? Forse sì o forse no? Pensai che il signor Filippo mi avrebbe battuto sulla fronte con quel suo becco d’oca, ma abbassò il braccio. Perdio, lei… come si chiama? Gli ripetei il mio nome. Che nome difficile, però ora questo non ha importanza, ma… Dovevo dirgli se quell’uomo fosse normale o no. Penso che questo dovrebbe essere di competenza di uno psichiatra, dissi, meravigliandomi della freddezza delle mie parole. Seguì un siparietto: il signor Filippo prima balzò via dal posto in cui eravamo appoggiati al banco, poi si avviò rapidamente alla porta stringendosi la testa fra le mani come se temesse che gli scoppiasse, battè il piede per terra e infine tornò al banco, rosso di rabbia.

Che succede al vecchio? Sussurrò sottovoce il giovanotto in camicia bianca. Niente, risposi.

E guarda la vecchia! Il giovanotto accennò con la testa verso la signora Anna, che stava telefonando a qualcuno. La vecchia non si schioda dal telefonino e non fa altro che piangere per una certa Luli! E il vecchio batte i piedi per terra come se fosse attaccato alla corrente elettrica…

Ora basta!, ci interruppe seccamente, con tono imperioso, la signora Anna, che fino a quel momento, con voce soffocata, a tratti apertamente disperata, aveva ripetuto ossessivamente Luli, Luli, mia Luli. È ora di andare all’appuntamento!

Che succede alla nonnetta? Chi è Luli, capo? Non riuscii a soddisfare la curiosità del giovanotto in camicia bianca.

Ci avviammo in silenzio verso l’ufficio dell’avvocato Hadžić, dove dovevano già essere in nostra attesa anche un notaio e i due fratelli. È incredibile vedere quanta gente c’è per strada, nei bar, dappertutto! Pur con i segni della sua preoccupazione in viso, la signora Anna esprimeva a voce alta il suo stupore per ciò che vedeva. Era così anche prima della guerra? No, dissi brevemente. C’era più lavoro, allora, in quel vostro comunismo? Sì, signora Anna. Quindi, si lavorava di più? A quanto pare era così. Strano che adesso, con la libertà, non ci sia più lavoro. È vero che la crisi è dappertutto, che è mondiale, ma… La libertà è libertà, no? Tacevo.

Suo marito camminava rapidamente davanti a noi. Mi accorsi che si era tolto giubbotto e giacca e si era sciolto la cravatta, non credo solo a causa del caldo sole d’ottobre. Pareva che non intendesse badare alle parole di sua moglie, preoccupata che si prendesse un’infreddatura, così, solo con il gilet. I miei rispetti, signor Filippo! Oh, signora Anna, che onore, come sta? L’avvocato era un uomo ancora giovane, ma già stempiato, con chiari segni di sovrappeso, soprattutto sul bianco collo tozzo e sulle mani paffute. Il notaio, che l’avvocato chiamava signora notaia, di nome Ajša , era una donna snella, in un abito chiaramente su misura, fresca di parrucchiere. Aveva più o meno la mia età, anche se che cercava di nascondere gli anni sotto il trucco e il fard. Nell’ufficio notai solo un altro uomo, basso, con un vestito liso di due taglie troppo grande, con un basco in mano, che si limitò a borbottare qualcosa in segno di saluto. Era uno dei fratelli? Quello che voleva vendere la terra? E l’altro? Il signor Filippo gli porse cordialmente la mano, mettendogli l’altra sulla spalla in modo molto familiare. Come stai, Ahmed? Questo l’aveva evidentemente capito, anche senza il mio aiuto. Bene, gut, sor Filip, disse, scoprendo i denti radi e ingialliti. Seguì poi il chiarimento di un equivoco. La signora notaia non sapeva che il signor Filippo avrebbe portato un interprete, e ne aveva già prenotata una, una ragazza di Bihać. Che rinunciasse, subito. Ništa bosnasko, danas italijanski čovek!⁴ La moglie gli fece segno con gli occhi: abbiamo pur portato l’interprete, che non si rendesse ridicolo, era meglio se avesse parlato italiano.

Non c’è problema, signor Filippo, ecco, chiamo subito la ragazza, è questione di un minuto: che rimanga a Bihać e stop. L’avvocato telefonò subito. Poi, strofinandosi le mani come se volesse insaponarsele, si affrettò a dire servilmente: E noi, signori, prima un caffè, e poi qualcosina da bere… Dopo, quando avremo concluso l’affare, uno spuntino, una birretta, un po’ di vino e cose del genere… Possiamo farlo qui o anche alla Torre, basta avvisare. Dalla finestra scorsi la Torre del beg Tal-dei-tali: sotto una piantagione di betulle, bianca come un pezzo di gesso ritto in piedi, con il tetto di scandole scure.

No, non era possibile. Niente Torre, disse il signor Filippo, solo l’affare! Quanto dobbiamo aspettare che arrivi tuo fratello Ibro? Ahmed, al quale era toccata una delle due poltroncine con le rotelle, si dondolava di qua e di là, e taceva. Aveva abbassato lo sguardo, e di quando in quando si asciugava la fronte madida di sudore con un fazzoletto sgualcito. Il signor Filippo, con le gambe accavallate, batteva sulla superficie di vetro del tavolo con la punta delle dita. Per aver promesso di venire, sì, Ibro ha promesso, ripeté la signora notaia, rigidamente seduta, lo sguardo fisso su un grosso fascicolo grigio sulla cui etichetta era scritto a nere lettere cubitali Italija. Sì, ha promesso, l’ho sentito anch’io, ripeté l’avvocato. Ma di Ibro, nessuna notizia.

Mentre aspettavamo, a un tratto si fece sentire il signor Filippo, con una voce tagliente come una lama, che interruppe il già lungo silenzio attorno al tavolo. Con quei soldi Ibro potrebbe, Ahmed, comprare, per esempio, un chiosco, per vendere qualcosa. Giornali, sigarette, bibite. Ho visto quel genere di attività, in questa zona, ce ne sono abbastanza… Mentre traducevo, Ahmed annuiva: sì, sì, gut. Poi disse che era vero, che suo fratello Ibro avrebbe potuto comprarsi anche un chiosco. E anche un pezzo di terra migliore di quello che il sor Filip voleva comprare, quel pezzo che tagliava il suo in due. Dillo tu, Ahmed, al nostro italiano, Ibro verrà o no? Ahmed guardò l’avvocato come se lo vedesse per la prima volta, poi chinò la testa. Infine, come rivolgendosi a qualcuno seduto sul pavimento, qualcuno per noi invisibile, Ahmed si mise a parlare. No, ora lo vedeva, era la sua anima a dirglielo, suo fratello non sarebbe venuto. No, anche se l’aveva promesso. Se avesse voluto, sarebbe già arrivato. In realtà anche lui si sentiva in colpa. Quando avevano diviso l’eredità paterna, Ibro si era fissato su quel pezzo nel mezzo. Lui, Ahmed, non voleva litigare, e aveva ceduto, è vero che quello era il lato soleggiato, ma ecco, Ibro era suo fratello, non aveva un altro fratello tranne lui. E quindi… Qui tacque.

E quindi cosa, Ahmed? Non abbiamo litigato, neppure ora litighiamo. È mio fratello. Ma è una testa dura, e una testa dura non ha due orecchie, ma solo una. Quella che ascolta solo se stesso. Forse Ahmed era anche un filosofo, disse il signor Filippo, ma doveva sapere che a lui la filosofia non interessava. Lui era un imprenditore veneto, aveva gli affari nel sangue. Possedeva una fabbrica di prodotti di plastica vicino a Verona, e un’altra in Romania. Credeva nel buon senso, in due più due uguale a quattro, che domani avrebbe dato cinque e sei. E anche dieci o più, Dio volendo. Questo è un super calcolo, signor Filippo, esclamò l’avvocato. Non c’è problema per il cinque e il sei, per quanto mi riguarda! Ahmed lo disse tranquillamente, come se parlasse di qualcosa che non lo interessava più. Lui era pronto a vendere il suo pezzo. Lo disse accennando con la testa verso il fascicolo Italija. Lui voleva vendere il suo, ma tutti dovevano sapere una cosa. Lui con suo fratello non voleva litigare. Amava i figli del fratello come i propri. Queste, disse con impazienza il signor Filippo, sono cose personali. Qui non si tratta di amore, ma di una compravendita. Quand’era così, disse Ahmed, il sor Filip doveva sapere che lui era lì proprio per quello. Lui era lì, e lì erano i documenti, lì presso la signora notaia. Lui la sua firma l’avrebbe messa subito, nero su bianco... Va bene, si affrettò a ribattere il signor Filippo, va bene, va bene! Ma che cosa c’era nella testa di suo fratello? Nella testa di mio fratello? Ahmed tentennò con la testa a destra e a sinistra, mentre la sedia su cui era seduto si spostò con uno scricchiolio. Lui, mio fratello Ibro, pensa che il mondo crollerà se vende quel pezzo di eredità paterna. Sul quale lui adesso produce patate, cavoli, fagiolini… E cipolle, ah come gli vengono bene le cipolle. Diventano… Ci fece vedere i suoi due pugni uniti. Quello non è un terreno per ortaggi, no-no-no! Non erano solo le parole del signor Filippo a dircelo, ma anche la sua mano, stretta in un pugno. Si sarebbe saputo presto per che cosa era davvero adatta quella terra, c’erano gli esperti del ramo, che avrebbero detto…

E ieri ha promesso, no? La voce dell’avvocato suonò un po’ impaziente, con una sfumatura di sconforto, così come, mi parve, il suo sguardo, che andò a cadere sul suo orologio da polso. Sussurrò alla signora notaia che sperava di finire entro l’una, poi lo aspettavano altri… Il tempo è denaro, non è così? Lei annuì.

Qualcuno di voi ha una spiegazione, una qualsiasi spiegazione logica per quello che ha in testa quell’uomo? Una spiegazione logica – ripeté il signor Filippo un’altra volta, e dietro a lui si fece sentire, dopo un lungo silenzio, la voce della signora Anna, che disse che c’era ben poca logica in quel Paese, ma che non dovevo tradurre quelle parole. Neppure suo marito volle che traducessi ciò che disse della politica di quel Paese, che avrebbe dovuto sostenere i proprietari intenzionati a sfruttare la terra come Dio comanda. Lui era sempre più dell’opinione che tutto ciò esprimesse una generale ingratitudine umana. Suo genero aveva intenzione di impiegare almeno cinque lavoratori stabili, per non contare gli stagionali, per la vendemmia.

Seguì un altro silenzio che durò a lungo. Attraverso gli spessi vetri delle finestre dello studio dell’avvocato giungeva il brusio delle voci degli avventori dei caffè attratti dal sole mattutino. A un tratto suonò il cellulare della signora Anna. Lei diede un’esclamazione di dolore. Luli è sul tavolo operatorio! Aveva gli occhi pieni di lacrime. Suo marito la pregò di calmarsi. Lei si risedette, come spezzata.

Un altro silenzio. Chi è Luli, compaesano? Mi strinsi nelle spalle al sussurro dell’avvocato, non so chi sia Luli. E Ibro non si vedeva. Qualcuno di voi ha una spiegazione per il mancato arrivo dell’altro fratello, eh? Almeno questo, se non altro. Nello studio si fece udire come un sibilo il sospiro lungo e sofferente del signor Filippo. Non abbiamo nessuna risposta, disse la signora notaia.

Forse io una ce l’ho, le dissi. In un racconto che una volta leggevamo tutti, a scuola. Che racconto? L’angolo di Ibrahimbeg, dissi. Lei rifletté. Qualcosa le diceva che quella storia lei l’aveva letta, ma non se la ricordava. Che cosa stavamo dicendo? Niente di particolare, signor Filippo, parlavamo giusto per passare il tempo, mentre aspettiamo. No, non era soddisfatto della mia risposta. Aveva l’espressione di un uomo che, quando paga qualcuno, da lui esige di sapere tutto. Si alzò e si accostò alla finestra. Io ricordai alla signora notaia quel racconto, di uno scrittore forse già dimenticato, di Mostar, che aveva occhi grandi e un’anima ancor più grande per comprendere i suoi contemporanei, indipendentemente dalla loro fede, in questo paese, oggi anche ufficialmente diviso. In breve: di tutto l’antico splendore della sua famiglia, a Ibrahimbeg, che nel racconto fa lo spazzino, è rimasto solo un angolo, una casa d’angolo; vecchia, cadente, ma sua, che ai concittadini ricorda che i suoi antenati un tempo erano veri e propri beg. Un giorno arriva un ingegnere con degli operai per abbattere l’angolo di Ibrahimbeg, seguito da quell’unico impoverito discendente di una nobile casata. No, Ibrahimbeg non vuole spostarsi quando travi e solai iniziano a crollare.

Tremendo! Ma… No, lei quel racconto non lo ricordava. L’avvocato disse che la storia era tremenda e incomprensibile. Ah, la nostra mentalità, che manteniamo dai tempi più remoti! Quella casa doveva essere monetizzata, a qualunque prezzo. E quel beg impoverito doveva adattarsi ai tempi nuovi. Ahmed sommessamente si fece sentire. Lui non era un uomo di grandi letture, disse come per scusarsi di avere parlato. Ma se quell’ex beg avesse monetizzato la casa, a lui pareva che il racconto non sarebbe neppure esistito. Così com’era. Fosse o no tremendo, e incomprensibile. Ma, disse rigirando fra le dita una sigaretta non accesa, quella storia non era la risposta. Noi non conoscevamo suo fratello. Per niente! Non era quello che pensavamo. Suo fratello non sarebbe rimasto neppure un minuto senza terra. Lui sulla terra lavorava d’estate, nella canicola più torrida, e d’inverno, quando il gelo tappezza di brina le finestre, la neve ricopre i campi e il ghiaccio avvolge i rami nudi. Aveva fatto alcune serre calde, come ortolano aveva successo. La cosa funzionava, anche se riusciva a malapena a mantenersi. Ma… Si fermò, si mise il berretto in testa.

C’è un altro problema, disse. Suo fratello doveva lavorare. Doveva coricarsi stanco morto, altrimenti… Altrimenti, che sarebbe successo? La curiosità dell’avvocato non fece perdere il filo ad Ahmed. Lui fiutò la sua sigaretta, e continuò. In effetti, non era così prima della guerra, ma… Ci assicurò che sulla guerra, in quell’ufficio, lui non intendeva dire una parola. Qui… Con la mano tracciò un cerchio, invisibile, sopra la sua testa. Che ci doveva dire? Solo che era stato un caos generale. Qui un fratello aggrediva un fratello. Ripeté, fratello contro fratello. Bosgnacco contro bosgnacco, e per che cosa, per chi?

No, neppure alla signora Anna piaceva che parlassimo in una lingua per loro incomprensibile. Ancor meno che non avessi tradotto neppure una parola. Ma con ancor più fastidio ricevette la mia spiegazione che avevamo parlato un po’, di cose che non avevano nulla a che fare con la loro pratica, solo per alleviare la lunga attesa.

Filippo, richiamò il marito. Compriamo il pezzo che è in vendita e torniamo indietro! Chissà che cosa è successo a Luli, sono preoccupata, Filippo! Nessuno risponde più alle mie chiamate! E qui la cosa va per le lunghe, come se il tempo non esistesse.

L’altro fratello non venne. Ahmed firmò tutte le pagine dell’atto in silenzio, in stampatello, con caratteri tutti bitorzoluti. Certo, fece una pausa. A un tratto la penna stilografica gli tremò in mano (non so se il pennino fosse d’oro o un’imitazione, ma l’avvocato poi la ripose con cura in un cassetto che chiuse addirittura a chiave.) Dopo aver firmato, mormorò ancora una volta che la sua firma non significava che lui volesse litigare con suo fratello. Il signor Filippo pagò tutto in assegni, la terra, la parcella del notaio e il servizio di mediatore dell’avvocato. Tirò poi fuori dieci euro, per la ragazza di Bihać. Lui non era un tirchio, disse, voleva solo essere sicuro della chiarezza della traduzione. E che non rimanesse neppure un’ombra di dubbio, fra noi tutti. Naturale, signor Filippo, naturale! Gli occhi dell’avvocato luccicarono di soddisfazione.

No, non accettammo l’invito dell’avvocato di un piccolo spuntino, una birretta, un po’ di vino. Non andammo neanche alla Torre, neppure per un semplice pranzo. I miei datori di lavoro avevano fretta. Il silenzio nell’auto fu interrotto solo dal signor Filippo, che mi chiese perché non leggessi più quel libro. Non c’è abbastanza luce, dissi. Comunque, gli proposi di leggergli solo alcune frasi, scelte da me. Aprii il libro, a caso. Noi siamo costituiti da piccoli pezzi, uniti assieme in modo così informe e vario, che ogni pezzetto a ogni istante agisce per conto suo. Stranamente, la mia traduzione italiana della traduzione in serbo-croato del libro di Montaigne mi venne fuori subito, con facilità. Hum, ci sono altre frasi così, signor… come-si-chiama? Sì. Ma fra noi e noi stessi c’è tanta differenza quanta ce n’è fra noi e gli altri. Questa è complicata, disse il signor Filippo. Forse non avevo tradotto bene? Penso di sì, e conclusi quel pensiero di Montaigne con uno di Seneca ricavato da una delle Lettere: Magnam rem puta unum hominem agere.⁵ No, lui non aveva studiato latino. Che gliela traducessi. Hum, essere sempre lo stesso uomo, eh? Disse, e sbadigliò.

Ci fermammo solo brevemente, nell’area di sosta Lom, in Slovenia. Un panino e un caffè, attorno al tavolo silenzio. Anche il cellulare della signora Anna taceva assieme a noi.

Poi dalle caliginose nubi serali cominciò a cadere una pioggia autunnale. Mi ricordai che in una giornata del genere, nell’autunno del novantaquattro, avevo scritto per un disertore proveniente dalla Bosnia una domanda di asilo in Italia. Continuava a ripetere a ogni istante che la politica è una puttana. E che quel decotto di bacche di rosa selvatica, che avevo raccolto ai bordi dei campi verso Campoformido, non l’aveva bevuto da più di due anni. No, non sperava di berlo in Italia, mai più. E ripeteva, spesso, che avrebbe voluto una sola cosa. Di ottenere un lavoro, molto semplice. Per esempio che qualcuno gli mettesse in mano un grande piccone e che lo portasse su un campo, sul quale era tracciata una linea senza fine; lui avrebbe iniziato a scavare un canale, senza il desiderio di finire, mai.

Cederà quell’Ibro, vedrete, cederà! Detto questo, all’uscita dalla toilette, il signor Filippo si controllò la cerniera dei pantaloni.

P. S. Un mese dopo quel viaggio, mi telefonò la padovana originaria di Fiume. Ero soddisfatto del pagamento per i miei servizi? Certo, signora. Potevo andare nuovamente in Bosnia, con i suoi clienti? Prima che riuscissi a rispondere, lei si affrettò a dirmi una cosa importante. Se avessi potuto andare, dovevo tenere a mente una cosa. Che cosa, signora? Di non chiedere di Luli, la barboncina della signora Anna. Era stata seppellita in un cimitero per cani e gatti, vicino a Verona. E di non chiedere assolutamente niente neppure del genero, proprio niente. Aveva lasciato la loro figlia. Per una giovanissima ungherese. Insomma, dovevo comportarmi in modo professionale. Volevano tagliar fuori il genero dalla proprietà di quel terreno in Bosnia. Era il caso che mi vestissi bene, aveva sentito che là faceva freddo. E che stava nevicando, molto.

Zugliano, 21-25 dicembre 2010

¹ La Bosnia dispersa.
² Io aspetto, e non so che cosa aspetto; ma perché, a un tratto, ho cominciato a pensare e a sentire?
³ Completamente.
⁴ Niente bosniaco, oggi uomo italiano!
⁵ Pensai che fosse una grande cosa essere sempre lo stesso uomo.

HOĆU DA DIŠEM

ne volim prijateljska okupljanja
sedeljke u kućama i stanovima
ne volim tu intimu i pretvaranje
ne želim da budem ljubazna
domaćica bahatim gostima
ne želim ni da budem gošća
u vašim praznim domovima
neću da ostavljate svoj miris
svoj ne smeh nego podsmeh
svoje principe ideje i sve
druge gluposti pa da posle
danima vetrim svoju dušu
počeću da vrštim ako mi
još jednom po stoti put
prepričate svoj doživljaj
jedan jedini u celom životu
nazovete kurvom jednu
od duša koju poznajem
citirate misli po kojima
se nikada niste usudili da
živite i pustite druge da žive
ne zovite me i dolazite vi
koji nemate hrabrosti
meni je muka od
vaših ispeglanih života i
nalakiranih uspomena i
vašljivih dijaloga jer
na kraju ću morati da
vas izazovem na dvoboj
i da vas tako ranim da ćete
dugo lizati rane na tim
svojim ljigavim sedeljkama

LEP ČOVEK

na prijatelje i ne liče
udišu smrad kanala
što kuljaju ulicama
između solitera
u koja strpaše sela
omamljujući smrad
u oblake da pomrače
materijalna tačka
zanemarljiva za moja putovanja
kada se vratim na tren
giljotinira me na trgu
složno pihtijasta masa
a moja glava
opet se dokotrlja
u moje ruke
glavu stavim na ramena
kvrcnem se šakom po čelu
kažem dobro je prazna je
inače sve vredno čuvam
na drugim mestima
dok dokona svetina
piše novu presudu
nazdravljam s prijateljima
čekajući sledeći let
verujemo
u lekovitu svetlost kamenja
koje glačamo dok srce ne prokrvari
nikakvi podli trikovi umova
neće učiniti ovo mesto boljim
svetlost će izlečiti čoveka
da čovek lep spašava svet

VOLIM NE VOLIM VOLIM

Ne volim cirkuse
Zveri u kavezima
A
Pitomost me plaši
Džungla je spokojno mesto
Ravnoteža prirodnih zakona
Rastuže me klovnovi
Ispod nacrtanih osmeha i suza
Nemoć hrani podmuklost
Ne volim maskembale
Mrtve koji se smeju
Jer su mislili da će videti
Šta posle mene
Ništa
E
Sve je po starom
Uplakana rulja
O
Smrti je najbolje
Ispričati vic
Ne volim
I
Nećete me pronaći
U cirkusu
Na maskembalu
Među mrtvima
Ne volim ništa što je trulo
Što živi u mraku kao rulja
Što u sebi nije sačuvalo zrno
Kad dođe vreme da proklija

PUKOTINA

tanka nežna neprimetna
pukotina za krijumčarenje
dragocenih stvari i bića mi
za životarenje nepotrebnih
jasna je granica između
brze strane prolaznosti i
usporenog doživljavanja
prećutni dogovor moje
desne i leve pomirene
podnositi i uživati
kriti a prikazivati
moja je budućnost
napisala sam domaći
naučila sa lekciju za sutra:
Shuffle je....
i kada se raspukne
kada se podelim
na dva nebitna dela
moja nutrina pulsiraće
u tebi tebi

PUTOVANJE

Pazi, možeš se povrediti,
kišobran mi ubosti okom.
Oslobodiš li tišinu
ugušiće te reči.
Iz belih ljiljana
kaplje krv.
Hajde, lepo,
eno ti tamo raskrsnica,
eno ti dobar, tvrd put,
stvoren za tvoja stopala.
Znaš šta će biti
i nemoj se okretati,
da ti ne bih
zapisala u zenici
kako se putuje
na četiri strane sveta.

RECI PTIČICA, RECI MORAL, SUPER TI JE SLIČICA (mrzim reč super)

srce joj je puklo i polomilo sve kosti a
ona i dalje peva i ništa više ne postoji
samo njene i moje polomljene kosti
i kada već pitaš da ti kažem šta mislim
o moralu
moral je divna reč
izgovorim: moral
i fotografišem se
divne fotografije
m
kao nećkanje, kao namćor, kao fina
o
kao iznenađena, začuđena, uvređena,
r
nevešta pravim se, ne može to svako
a kao pitanje na koje ne očekuješ odgovor
l
naizgled kao r, ali su usne mekše
eto
ko želi da priča o moralu
mora da sastavi i razmakne usne
mora jezikom da dodirne nepce i zube
o
zar nema zakona da kazni
one koji pričaju gluposti
i
zato evo ti svi glupi odgovori
koji meni ne trebaju dok mi
zvuci lome kosti
a
Edit Pjaf i dalje peva

Hladno mi je
Čitavog dana
Do kostiju hladno
Od zidova koji se razmiču
Od podova kroz koje propadam
Od golih grana koje me jure
Od mrtvih ptica
Od tišine

O SMRTI OKORELOG POČETNIKA

Sklupčana misao da bi najlakše bilo umreti
Ponekad munjevito ugrize i razlije otrov
Umesto budilnika čuti svakoga jutra sebe
I danas moram živeti
To boli
Uspavljivati sebe željom da se ne probudiš
Ali uvek na ivici tog ponora setim se
Koliko sam gadljiv na perverzno sažaljenje
I silno poželim da nastavim da trajem
Tu iznad svih tih kišnih glista što riju
Žderu sve pred sobom i hrane se izmetom
Zaurlam bez glasa i šapućem do neba
Da dodirnem lepotu da je stavim u oko
Da te kroz uho kroz nozdrvu svaku poru
Uvučem u sebe duboko da te dišem
I danas moram živeti
To boli
I zato počinjem da zviždućem:
Bila jednom jedna mustra,
Bio jednom jedan početak,
Pa drugi početak , pa treći…
Lepa si, ja te volim.
I tako odložim smrt okorelog početnika.

MRŽNJA

Mrzeti mora da je lako
Na početku
Dok
Mržnja
Ne uđe u svaki
Deo tvog bića polako
Pa se posle smeješ i mrziš
Kako je to
Kako
Boli li
Ili je više
Kao neki teret
Što moraš svuda da nosiš
Da li je
U ustima gorko
Da li čuješ neke zvuke
Od kakve to bežiš muke
Čoveče
Koji mrziš
Da li je lakše
Kad udaraš druge
Vidiš li ti
U boji ili
Samo crno-belo
Znaš li kako miriše ovaj svet
Da li si
Potpuno odan
Ili se ponekad rveš
Sa tim otrovom i tražiš lek
Koji je
Tvoj strah
Upali svetlo
Upoznajte se
Pa svaki na svoju stranu
Strah mržnju pod ruku pa u tamni vilajet
A ti u svet

DOBAR DAN

Evo po čemu poznajem dobar dan:
po udaranju kiše o prozor, lenčarenju,
mirisu kafe, hladnom tušu, novim borama,
jajima na oko za ručak, hladnom pivu,
bacanju kamenčića u reku, klupi, biciklu,
po poseti starog prijatelja, smehu ni zbog čega.
Svoj dobar dan prepoznam i po tebi
kada me zamisliš pod plavim pokrivačem,
pa se ujutro probudiš sa mnom u stomaku,
po divnim pitanjima koja ne traže odgovore,
pa mi kažiprstom zapečatiš usne,
po sreći da se prva pesma koju pročitam
sjuri duboko u mene i da je otplačem.
Dobar dan poznajem po darivanju,
po umoru, po još jednoj ozidanoj stepenici,
na koju sutra valja stati i pružiti ruku
dok meni neko pružiti ruku odozgo.
A najbolje dobar dan poznajem po tome
kada na histerično napade
meko i lako izgovorim: Ma, važi! Nedodirnuta.

NE BOLI BOLI NE BOLI

ozračeni glupošću
ozračeni zlom
ćute u pećinama
čekaju poziv
rezanje mesa
do zakržljalog sloja radosti
ne boli boli ne boli boli

sreća je isprazna lepota
ravna linija i dosada
bez smisla sve dok
ne boli boli ne boli boli

vreme je neograničeno
prostor se širi
nema velikog praska
samo mala pucanja
ljubav je
moguće putovanje
ne boli boli ne boli boli

TI JA MI

Toi mon amour, mon ami

Izubijalo nas isto kamenje, izgrebalo isto trnje,
Slomili se na istim stepenicama, davili u istoj reci.
Jednom smo videli isti oblak i istu zvezdu padalicu,
Smejali se iste večeri istoj sceni u istom filmu.
Sve smo ti i ja. Samo nismo bili mi. Ipak,
ne biramo mi puteve već putevi biraju nas.
Zato
Kada ja imam veliko slovo ti staviš tačku
I
Od mojih misli umeš da nanižeš rečenicu.
A
Ono što je izgledalo kao beskrajna praznina
Samo je dobro skriveno mesto koje je čekalo
Da te stignem, da se okreneš i raširiš ruke.
Da snovi više ne liče na krhotine već da se
Svi ti rubovi slože, da prione tvoje uz moje.

LJUBAV

Zaključavamo vrata i ostavljamo
ozbiljne, tačne i nervozne ljude
da se zabavljaju u dvorištu sveta
možda se čak dogod i i neki rat
dok samo ti i ja, mi, blizu blizu blizu
igramo najnežniju bezobraznu igru
koju si ikada smislio samo za nas:
dodorni me stihom, pomiluj melodijom,
uđi u mene ritmom
i pokloni mi najdražu metaforu,
ogrni me esejom
i naloži peć mojim neobjavljenim romanom
o ljubavi, smrti i hladnom pivu...
a onda se ukrstimo
ne znamo dokle si ti ti
i dokle sam ja ja...
ali to više nije ni važno
jer ogladnimo
pa doručak rastežemo do ručka
pijemo kafu glumeći odrasle
otvaramo prozor, slušamo kišu,
svađamo se čiji je oluk muzikalniji
pred zoru se neutešno i dugo ljubimo
dok se rastajemo na peronu
u hodniku između sobe i kuhinje
sanjamo beskrajno plavo
po kom šetamo držeći se za ruke
da se ne izgubimo
a pre podne već sastajemo se
jer nismo se videli sto godina
prostor postaje sladak, mirišljav i lepljiv
na našoj adresi ljubavi
jer mi smo r e t r o g a r d i r a n i
to je jasno svakome ko nas sretne
kad šetamo i jakim bojama
oslikamo sve što nam pogled dotakne
pa ovaj svet opet bude lep lep lep!

otvaram sve svoje fioke
učeći tebe da budeš ja
listam tvoje herbarijume
pečatim se tvojim bolom
razvežem te raspertlam
kroz tebe boje prostruje
svetlim u noćima rečima
o sreći što peva u meni
srastam za tvoju kost
da rastemo zajedno
uplićem nam kapilare
polako nežno snažno
na oči stavljam tvoj dlan
slepo verujem dok idem
držeći čvrsto tvoju ruku
vodim te kuda kažeš mi

čuješ li korake na stepeništu
smeh prigušen poljupcem
i okretanje ključa u bravi
osećaš li kako se unutra
Kroz hladnoću razliva toplo
što nisam Džarmuš da snimim
film sa takvim početkom
u kom bi svi osetili miris
podgrejanog ručka pokipele kafe
Klimt bi ovde naslikao
svoja najbolja dela
četkicom od nota
i potezima nežne strasti
zaurlala bi lepota
u očima punim snega
i plave polarne tišine
vidiš li ti nas kroz taj prozor
i kažeš li zašto nemam sreće
(čujem te)
ne kaže se zašto, nego zar
(čuješ me)
ovde gde ni jedna pesma
beživotna neće ostati

Izbor in prevod: Franjo Frančič

Miodrag Jakšić

PONAVADI PO EN KOZAREC

Na vso srečo,
so sodobni zdravniki v redu
in jemljejo vino kot zdravilo,
kot potrebo organizma
za njegovo sladkost.
Moderno razumevanje medicine,
mi gre tako na roko,
blagodejni učinek je tako dejstvo,
rastlinskega eliksirja,
ki prihaja preko ust,
išče možgane,
ubija žalost.
In zato jaz pač pijem vino,
ponavadi en kozarec,
da ne dobim raka,
en kozarec,
da srce lepo ritmično dela,
pa še enega,
da kri pravilno žubori,
pa enega,
da se prehitro ne postaram,
enega,
da je metabolizem v pravilnem ravnovesju
in še enega,
kozarci, ki sledijo popitim, pridejo,
da bi užival v vinu.
Na zdravje

NIMAMO

V avtobusu,
na poti za Poskus,
mi je rekla, da je izgubila
svoj košček Upanja.
Zahteval sem, da ustavijo vozilo,
da ga vsi poiščejo.
Gledala me je z velikimi
črnimi očmi.
Medtem, ko so potniki iskali,
je jokala,
tako kot zna samo Sreča
ko trpi,
ko je nimamo.

NEIZSANJANO

Ovenelo srce
Danes razvejano po mestih
V razcvetelih kosmih
Se ziba.

Duša tvoja
Ogrnjena s pesmijo
V neizsanjanih sanjah
Me prebuja.

Poljub pošljem po mesečini
Za ljubezen
Milokrvno in tiho
V pesmi, kadar si.

RAZDVOJEN

Razjeziš se, včasih.
Pa molčiš,
takrat, ko iščeš.
Razdvojen
Med željo in možnostjo,
je največja razdalja,
ki jo človek v življenju
poskuša preseči.
Najdalj traja in nikoli je obvladaš.
Vseeno poskušaš.
Pa molčiš.
Jezna.

ZAUPAJ SE NJEMU

Tebi,
brat moj,
ne jaz, ne on,
kar storili smo,
Blagoslova
ne da niti Bog.

Ne bom ti jaz,
niti ura na stolpu,
ki meri
dan
in uro,
kdaj se vrneš
k njej v mesto …

In vino je,
vem,
prijatelj tvoj,
ki oprošča vse,
verjemi mi,
zaupaj se njemu …
Človek.

V TESNOBI

glej,
če ne bi bila omožena,
če ne bi bil oženjen,
vse bi bilo lažje,
lastil bi se te in ne bi imela kam,
ne bi se mogla braniti,
tako pa je kot mora biti,
tvojo lepo,
osvajam, kakor vem in znam,
v tesnobi.

Gordana Vlajić

VIDELA SEM PESEM

Ko si prečkal moje dvorišče
Odtis tvojega podplata je ostal
v travi,
mlado si jo polegel, z bosim
stopalom.
In videla sem pesem.

Odhajal si, preskočil potok,
voda je obrisala podpis tvojih
prstov,
z njimi si oplazil obalo. Nedotaknjeno.
In videla sem žalost

SPREHOD

Škoda
Ker ne znamo
prepoznati trenutek
Ko življenje
Izkaže nam minljivost

Še več
takrat nam zdi struga najširša.
Brzice so igrive
In mi jih vse bolj vešče
Premagujemo.

Obupani
V zgroženosti hitimo
z našimi neizživetimi strastmi
namesto
da bi takrat upočasnili

Da bi upočasnili korak
Nekje z roba
Kjer je reka plitva
Da bi prisluhnili jutru
In opazovali ptice

ENKRAT, DEKLICA MOJA

Dve kavici v King Burgerju ob avtocesti nekje blizu …

Povem Ti
Enkrat
Deklica Moja
Zgodbo o Barvi Kože Akacijevega Meda
Zgodbo brez konca
In brez Začetka

Takrat ti bom
Zaupala
(ko bodo imele tvoje prsi obliko mladih breskev)
Kako sem Strah
Spreminjala v nasmeh

In Nasmeh
V Krik

In Krik
V Nič

In potem Nič
V Morda

Ki mi Danes
ne bi nič pomenilo
brez Tebe

Vladimir Blagojevič

NAJ BO

Včasih poveš, kar misliš,
včasih samo molčiš.
Včasih imaš prav,
včasih se jeziš.

Dobro je, da je tako,
naj, tudi sam rečem, če lahko.
Nisi mi ti nihče,
niti ne zmore vsako revše.

Naj bo tako.

SMISEL

Na travniku živi cvet,
travnik je njegov svet.
Na cvetu sedi čebela,
vzame si ga, da bi ga snedla.

Za čebelo je cvetov svet
samo en mali let.
A za cvet je čebelji let
večji kot njegov svet.

Sanja Petrović

RANA

Brez dna
vzame vase
vso bolečino,
vso žalost.

Svobodno
vrži v njo vse,
kar si zamišljaš.

V ODKRIVANJU SEBE

Še ena sveča je dogorela.
Razstopljeni vosek
se je spuščal po svečniku,
zgodila se je
nova oblika obstajanja.

Pogledala sem pazljivo.

Predrag Jakšić

GOL

Gol
Ni več besed
Skrivnosti
Pogleda
Tebe
Ne vem kdo je ta človek
Nag.
…
Kar je ostalo

SKLOP

…
nisem hiter marveč počasen
mehanizem pokvarjen
ne želim da me popravljaš
razstavi me
…

Tanja Milojević

LEVO

Včasih me izda oko.
In to levo.
Vsa moja leva stran,
slabo posluša,
samo bolje sliši kaj govori
moja duša.

Tam nekje na iz leve strani,
o vrsti stojijo vse stvari,
ki mi jih obvladovati ni…

Tako stojijo in izginejo,
samo počasi.

Jelena M. Čirić

ALI BOŠ? ...

Me boš rešil
strasti in slasti,
v dnevih
ob koncu leta?...
Ali boš zalil željo,
da se razcveti,
da se vzpne
do vrha sveta?
Mi boš rekel
s sramom,
da pred sabo
pobegniti ne moreš?
Da me buden sanjaš,
sanje z menoj loviš,
da sem esenca tvoje sreče.
Mi boš (pr)odal
vse ljubezenske skrivnosti,
ko v nočeh štejeva
zvezde žareče?
In mi predal ključe,
da moje telo te,
v najslajše sadovnjake
zapelje.

Spasoje Ž. Milovanović

VMES

ti sizdružila prej in kasneje v
zdaj in naredila iz tega nekaj
vmes
a ničesar zvedela nisi

ti nisi nekaj kar se prehitro zapiše
ker ti nisi nekaj kar poznam
vmes
manjkajo bedese
ki so samo za tebe

zdi se da s s tem ne bo šale
zdi se da se nato ne bom naslanjal
vmes
ostajajo samo glavno odrti v živo

če pa nekoč želiš postati ženska
čeprav ne verjamem da te bodo takšno dali
vmes
med tabo in mano bo življenje kruto in krt

Marija Krsmanović

Posvečeno očetu

POGLED PREKO OKNA

Lepota,
miline,
gledam preko okna
kako sneg pada.
Okus v mojih ustih
čuti vonj krvi.
Sprašujem se,
Zakaj na ulici ni sprehajalcev?
Lepota.
Mirna.
Siva
in meglena.

MARI SE PREBUJA

Jaz sem dober otrok
Jaz sem bolan otrok
Jaz sem duševno bolan otrok.
Jaz sem dober otrok
Ki se nikoli ne preda.

TVOJE BESEDE

Tvoje besede so slane
razjedajo moje rane
Tvoje oči so barve teme
tvoje ustnice modre in neme.

TEMA

TEMA
POHOJENI PAPIRJI
VČERAJŠNJI
POD MRTVO ZEMLJO ZAKOPANI
TAM NI SMRTI
TAM NI ŽIVLJENJA
TAM KRALJUJE TEMA

SLEDI

MOJ SVET JE KLETKA
JEKLENA VRATA
JEKLENA PEST
UDAREC SOVRAŠTVA
TVOJ IN MOJ
IZGUBLJENI PODGANI
V KANALIZACIJI
TVOJ VONJ
KADILO

TEBI

Ti si veter,
ki se igra z mojimi lasmi.
Ti si ogenj.
Ti si žar.
Ti si moj sen.
ti si dišeče polje,
ki mi sanje spreminjaš v resničnost.
Zapelji me.
Odpelji me.
Dotakni se me,
vedno ti.

Anita Erker

DA

ne dam zastonj ne vzamem kar tako
ni pogosto ne sme biti
samo s teboj je pravo nočeva tega izgubiti
in vzameva srečo s seboj

PRIVLAČNOST

ne vem kdo bi se s kom ujel
niti da pretekle zveze imajo vpliv
ne vem če lahko s komerkoli karkoli
z in brez besed
samo vem
brez spoznanja
da sem ob tebi sama sebi dovolj

OPRASKAJ ME

močan veter. prehaja v dež. ne opazijo ga. ona prihaja k trafiki in vplača srečko. spraska srebrni del. oči ji sijejo: napadi lepih misli. ve, s kom in kje in kako, ve zakaj te praske. Želje. pristopi ji gospa, brez opozorila jo udari na vso močjo in ji iztrga srečko. reče, da je njena.
papirček je ostal samoten na tleh, njej je ostalo le namišljeno upanje, da najde srečo brez srečke.

MESEČINA

Ležim na hrbtu, zrak je prepoln dima in vonja osvežilca, zdi se mi, da mi bo strup paraliziral pljuča.
Zakašljam, obračam se, obrnem se na trebuh.
Ni mi prijetno, ne čutim mraza,
vem, da mi nekaj manjka

ah da, roka tvoja.

Mariola Pantelič

OBRAZ PESNIKA

Obraz pesnika imam!
Pa ti?
Je vsaj preko
Mojih vek prekrit.

Dušo pesnika imam!
Pa ti?
Je vsaj za trenutek
Začutila verze moje?

Srce pesnika imam!
Pa ti,
Je vsaj bitje
Mojega srca slišalo?

Sanje pesnika imam!
Pa ti,
Nikar z dihom resničnosti,
Nikoli jih ne zastrupi.

Radovan Vlahović

ZGODNJE JUTRANJE MISLI

Zamegljeno je pred dežjem, poslušam glasbo, čutim nemir, življenje je tu pred menoj, naj ga lovim ali naj se prepustim mirnim, počasnim udarcem srca, listom tišine?
Naj dovolim presežek molka v neskončno globino sebe ali naj kot običajno plebejsko sproščen verjamem, da tisto, kar prihaja ni odvisno od mene.
Dvom je začetek literature, literatura je ubesedeno in materializirano premišljevanje o življenju

O TEBI SEM ŽELEL GOVORITI

Pred zoro, ko je najbolj temno, v nedeljo,
sklonjen nad belino papirja, zastanem.
Mrk in namrgoden kot ostareli volk,
v hladu in temi jazbine, posvećeno in
potrpežljivo do neskončnosti ližem odprte
rane.
Zastanem in celo večnost molčim.
A o tebi sem želel govoriti.

KO ME POKLIČEŠ IZ VEČNOSTI

Ko me pokličeš iz večnosti, objet od glasbe,
listov suhega cvetja in mesečine,
zadregetam.
Postanem misel, magnetni tigerček,
ki hiti na srečanje, spremlja ga bučanje klica jelena,
v večerni meglici,
lajež nevrotične ure.

PREBUDIM SE, KO ME ZARATRUSTRA S KOMOLCEM SUNE POD REBRA

Ko se združita utrujenost in žalost, postanem ranljiv,
že malenkost je dovolj, ena sama beseda, da zajočem. Seveda le redko pred drugimi ljudmi, nevzgojeno je, neprimerno je, moškemu se ne spodobi. Rad bi povedal, da obstajajo trenutki, ko se trudim skriti svojo ranljivost, obenem pa nagonsko planem v bes, spremenjen v strašnega bojevnika Barbargenija, ki je brez usmiljenja, ki ne oprošča niti lastnih slabosti.
Kasneje mi je žal, ker kmalu začutim, kako me Zaratrustra s komolcem sune pod rebra. Sprejemam, da sem čustven in ranljiv poet, samo ko se človek navadi, mu postane vseeno, življenje je tako ali tako stkano iz miljarde nasprotij.
Zato mi ne preostane drugega, ko da se oklenem kril najplemenitejših čustev ljubezni in prividov, poletim, poln varljivega upanja na poti k lepšemu svetu, ki ga morda nikdar ne bo, a to ne spremeni hrepenenja, da preko ljubezni in čustev do ljudi vztrajam v tem upanju.

PRIPOVEDUJE SE MI

Morda ni tako hladno, da mi zmrzuje pod jezikom, koliko ledenih sveč srca, ki so skrite pod zavihki streh. Lomim jih v enakorak trikotnik, nato se igram z vprašanikom, z njim igram hokej. Prozorne se mi smejejo in drsijo po flomastru.
Govorijo mi, da je belo v mraku črno. Žalost je podnajemnik zmrzali. Podčrtam spiralno hipotenuzo, toliko, da se ogrejem. Da začutim življenje. Da se omrežim z ukoreninjeno prihodnostjo. In počasi potujem po začrtanih smernicah. Naj se govori kako lepo mi je, ko se vzpenjam.
Da zmrzneš.

Tatjana Budimir

Blagoslov
Jutro je davno obrisalo solzo,
prvi mrak blago diši po murvi.
Govoriš mi, da je pred teboj pot,
stkana iz bisernih ogrlic,
edina, ki jo lahko sprejmeš,
dokler ne začutiš miru v sebi.
dokler se usahlo drhteči prsti
dotaknejo prvih toplih, sončnih žarkov,
ne moreš oditi.
Sklonjena sem v krčih,
v zadnjem dihu, ki te spremlja kot blagoslov.
Ker tja, kamor greš ti,
tam jaz ne morem biti.

Marina Adamović

stojim v temi
sprašujem se
kam
nebo se odpira
Veliki voz
vstopim
igra se prične
na vse ali nič
še vedno tema
in v njej
Nič
vse je že bilo
ali še je

Anita Iličić

NEVIHTA POTUJE MIMOBEŽNO

Glej kako se oblaki razpršijo
reke v struge nazaj drsijo,
kot da angeli pojo,
nevihta potuje mimobežno.
Ogledalo pač ne laže
v meni vse je več resnice
in vse manj krute bolečine.
Vem bila je prividov igra,
presekala bi če, da me ne bi zaobjelo,
čas mineva in me brani,
razlog je, da potujem še bolj vase.
Nevihta potuje mimobežno.

DOBRO JUTRO, LAHKO NOČ

V rani zgodnji jutranji uri, tiho umira noč,
oči zapirajo se same, preden zora vstane.
Zakaj mi ne pustiš spati? Čemu bi braniš sanje?
V meni je še moč, da čakam privide jutranje zarje.

Misli kličejo zlate spomine
vse je tako spokojno tiho, kot da ves svet spi,
Samo glasba odmevov dežnih kapelj jutro nežno budi.

Dobro jutro, lahko noč.

LIST ZA LISTOM

List za listom, list pač, papir čist,
pripravljen, da izpišem besedo mojo,
pripravljen, da jo povem zdaj.
Korak za korakom, kot človek vsak,
ko nosi misel takrat pač,
včasih bister potoček, ki teče,
včasih nad glavo deževni oblak.
Kaplja za kapljo, morda vsak del mene,
zgosti se nekje, kot slap.
Sen za snom, zakaj se ne bi rodilo jutro,
ki se bo imenovalo moj dan?

Snežana Mandić

Zaprem oči
Vidim
Odprem oči
Ne vidim

Svetlobe ni brez teme

Zaprem oči
Objamem

Gordana Roščić

SPECIFIČNA TEŽA IZGINJANJA

Kot takrat, ko ugasneš luč
Še vedno odsev svetlober v očesu…
Volja nima nič s tem.

KLARINDAN

Prične se obred dvorjenja: parfum dvori dekolteju, rože zavitku peciva. Zobato sonce podćrtava premočrtnost predsodkov.
To, kar bi rekla krči zvenenje in lirsko konstrukcijo.
Veter se ljubi s celofanom.

Stojan Simić – Krpica

LOLITA

Tik
Preden
Pomislim nate
Duša
Mi
poleti
v
nebo
in
se združi
z
Bogom

Divna Bijelić

PESEM PREGNANCEV

Koga naj vprašam
Kje je pot vrnitve
Kje naj najdem steze
Začrtane v zemljevidih napak
Po dežju po trnju
Koga naj vprašam
Kje je pot vrnitve
Dovolj sta dve kaplji
Da se osvežiš
Ni potrebno vse Sonce
Za našo lastno srečo
Ni potrebno razkošje
En sam kamen
Nekoliko ptic
Eno nebo
In malo notranjega miru
Koga naj vprašam
Kje je ta pot vrnitve
Pod slivo ali akacijo
Iščoč se
Iščoč svojo notranjost
Našega obupa

Slobodanka Živković

PRESLIŠANO

ponovno
sesam besed iz žil
ki so podobne
meni začarani
obešene
okoli vratu tišine
preden sem
preslišano
postavila v pesem

V IMENU NARODA

kdo je uročil
rojstvo za čudež
tam kjer se
po teoriji relativnosti
in gravitacije
presenečeni vznemirjeni Prometej
ateisti in verniki
sanjajo svet
na račun človečnosti
v imenu naroda

ŠARKA

Na putu leži
Mrtvo tijelo,
Ljepota divlja
K‘o dragulj blista

Nevina žrtva
Lijepa i čista
Niz mrtvo tijelo
Šareno kolo vije
Katova trista

Ne smiješ róde
Ubiti
Sestru
Ljuticu zmiju
Bosanku čistu

THE BOSNIAN ADDER

Lying on the road
This dead body,
A wild beauty
Glistening like a jewel

An innocent victim
Beautiful and clean
Along the dead body
Colorful round is flying
Three hundred beautiful dresses

You are not allowed
My dear to kill
A sister
An adder snake
Bosnian clean

Prevod: Đurđa Vukelić Rožić

BOSANSKI GAD

Na poti leži
mrtvo telo,
divja lepota
kot dragulj se blešči

Nedolžna žrtev
lepa in čista
Po mrtvem telesu
pisano kólo se plete
členkov tristo

Ne smete, ljudje
ubiti
sestre
strupenjače
Bosanke čiste

HAIKU

Gdje ti je Rizvan?
Mržnja u kami s‘jevnu
Zar d‘jete! Zv‘jeri!

Evo nas, oče!
Ja, Avdo i sestra
Zar i vas, djeco!

Čopor pijani
A Zlata naga, u krvi
Za smrt Ga moli

Nizamu, vilu
Čednu. Režu i pâle!
O Bože! Ljudi!

HAIKU

Where’s your Rizvan?
Sharp stabs. Death throes!
And only a boy! O my God!

Father, we are here!
I, Avdo, and our sister
You too, my children!

A drunken horde
And Zlata, stripped naked, all in blood
Prays Him for a quick death

Nizama, that angel
Chaste, they cut and burn!
O God! O brothers, sisters!

Prevedel: dr. Ivo Šoljan

HAIKU

Kje je tvoj Rizvan?
Sovraštvo v nožu zablisne
Mar otroka! Zveri!

Tukaj smo, oče!
Jaz, Avdo in sestra
So tudi vas, otroci!

Pijano krdelo
in Zlata gola, vsa v krvi
za smrt Njega prosi.

Nizamo, vilo
krepostno. Režejo, žgejo!
O bog! Ljudje!

Prevedel: Marjan Pungartnik

POLJUB

Igralka Rada Đuričin
Iskreno pripoveduje
Kako je prvi poljub
Doživela na nemškem pokopališču
V rodnem mestu
Vaska Pope
Spominjajoč se jasno
Groba H. Beckerja

To je bilo skrivno mesto
Njunega srečanja

Kako se je počutil Bavarec
Po tolikih letih v Vojvodini
Ko je grob postal sončnica
Kjer se je drgetavo dogajala
Ta pravljica

Tudi jaz sem doživel
Kak poljub na pokopališču
Ampak ne spomnim se več
Imena
Števila
Obrazov

ČRNA MAČKA

Potepuška zla sreča
Mi pogosto prekriža pot

Rad bi
Da bi mi sedla na kolena
Kot Aljehinu
Ko v življenju
Vlečem
Neko pomembno potezo

Ali da bi prespala zimo
V moji postelji
Kot sestra

Samo da mi ne bi opraskala
Sanje

PISMO

In spet
In spet ti pravim

Noč je najin vrt
Kjer orehom rastejo čekani
Srebrni
Zeleni

A mesec
Napihnjeni propadli plemič
Se spomni tvojih darov
Deklica transilvanska

In spet
In spet ti pravim

Razpri platnice
Napni jadra
Sanjaj

2. 9. 2010

NEBO MISLI NA NAJU

Nikoli in nič ne bo
V redu
Tudi ptice to vedo

Štiri lastovke v najini hiši
Brez strehe
V najinem observatoriju
Pojejo s tujim glasom

Luna kuka skozi lino
Piše skozi list divje trte
In dež lije kot tiste noči

In ti praviš
Poslušaj glasbo v svetlobi
Ki živi
Tudi to je poezija

22./23. 5. 2009

KLJUČ

Na steni
Naše stare hiše
V volčji koži
Visi ključ
S solzo in z zrakom kovan
Na obzidju iz srebra
Staplja sanje in svitanja

Ključ mojega mesta

Rad bi
Odklenil nekaj
Med mano in tabo
Med dvema svetovoma

Kot da bi bila beseda
Zlato runo
Ali struna

Jesen pa prihaja
Prek reke
Hiše in gore
Prek poezije

13. 6. 2010

BIOGRAFIJA

Premlevati poezijo
igrati šah
piti vino
sekljati tobak
kuhati želvino obaro
z znanimi in neznanimi zelišči
ljubiti tiste tigrice
ob reki
risati luke in oblake
trge jambore in galebe
tudi to je preveč
za eno življenje
s solzo krščeno
s strelami opito
z dragimi zvermi poseljeno
pod cipresami
še v začetku
dokler sem objemal tisto žensko
ki je dišala po rumu
kavi in El Grecu
ki je govorila v barvah
kot pomlad

ali pa vse pozabiti
in oditi daleč
daleč
daleč tam

POGOVOR Z NAĐO

Bi rada imela
Takega kužka
Kažem proti malemu
Pisanemu angleškemu razposajencu
Potem pa še proti enemu
Mlademu koker španjelu
Sprašujem triletno hčer
V parku Kralja Nikole
Prepolnem kostanjev
Otrok psov in ptic

Nočem niti tega niti tega
Hočem tistega velikega nasmejanega
Saj veš tistega rumenega
Ki nosi
Sonce v gobčku
Da ga bom lahko držala za rep
Ko grem v morje

27. 5. 2008

VJEČNA MELODIJA

Na bezvremenom raspadanju zemlje
počivaju uz njih proljetne ptice sklopljenih očiju.
Na zemlji bez zemlje, u zemlji bez zemlje
produženi , a onda prošireni otvaraju njihove oči
one uklonjene, a onda udaljene od onih drugih,
a oni drugi su mnogobrojni, na dolje pognuti
i zaostali stoje jedni drugima nasuprot
i stoje i pilje jedni u druge dalekim gledanjem
i ne žele ništa više samo drugo vrijeme.

U tim dubinama koje nitko nije vidio,
punim vjetra, vapna, žive djece i mrtvih žena,
tu je došlo vrijeme, ovamo k njima
ili – niti ovdje, niti tamo, nego samo mrtvima.
Ovdje unutra u omotu su, u plaštu su svijeta ljudi,
oni su im darovali smrt jednom pa drugom,
jednima, a onda svima.

Iz napuštenih dana gledaju sami sebe,
a onda jedni u druge
na brijegu križeva i bez križeva
gdje cvijeće ispred cvijeća traži cvijeće.
Ovdje nema odgovora ni s koje strana.
Siva poplava tla zvuči i razliježe se prigušenim zvonima,
to su snažni i klonuli i ukočeni zvuci survane zemlje.

Ovdje se cvijeće zaklelo zemlji govoreći sa
svim ustima sve dok slavuji ne dođu iz daleka
da pritisnu svoju tihu zemlju drugom zemljom
na srce i izbavit će tako svaku riječ
iz šumećih pukotina
koje ječe vječnu melodiju evropskim dubinama.

SVE SAMO POKRAJ SEBE STOJI

Brdo koje tamno i prijeteće u nebo strši,
u maglenom sumračju izbacuje zatomljene jecaje.
Ovdje se naseljava potpuno prigušena tuga vremena,
a tamo daleko pleše oko prošlih groblja
s onima tek smrću ohlađeni dimljivim uzdisajima.
Puni nepoznatog stijenja oni gledaju
u onoga koji ih dokučuje, šulja se kroz
transparentnu trajnost i ne kaže nišata
samo se sjenkovito širi, nadimlje se, grbi,
a onda iznenada na svom samotnom putu pjeva,
pjeva po daljinskim blizinama, a onda miruje
uz neku besmrtnost koja sjedi u vlastitoj tami.

Vječno ogrnuta u mrtvačku odoru
i nikada više nije znala tko je on, tko
neshvatljiv pepeo pjeva i njegovu blistavost,
a tko je ona smežurana prisutnost u praznom plavom.
Iznenada se njezina druga duga, duga sjena diže,
odlazi i odmah se vraća.
Ona sve odgovore odgoneta, tumači,
nekim tajnim šumom koji izijeda nekog
praznog boga sa stiješnjenim žutim očima.

NEŠTO SE OD NJEGA IZMOLJAVA

Već star, traljav, jadan, propao u šutnju, oronuo
kao nepokretno vrijeme, vonja na bačene dronjke,
izgubljen u cvatu svojih nabora,
opkoljen šutnjom i tajnim šumovima, protjeran
iz ovih očiju ovdje, zasjenjen začuđenim satima,
sam na kraju svijeta,
postavljen uz šutnju zaboravljenim rukama,
gušen s njima se izdužuje, tako izdužen nekim dostojanstvom
sam svoja usta nagriza, izbacuje zatomljene jecaje
i ne plače, on nikada ne plače, samo se smije.

Ostao je samo njegov smijeh bez suza koji se ceri
svojom transparentnom trajnosti nekog drugog čovjeka
koji naglo taj njegov prostor tamni
i ne miče se od njega, samo pokraj njega tiho stoji,
stoji i ne miče se više, i neki tihi šum iz međuprostora
od jednog teistog čovjeka.
Njegova samoća, došla iz daljine s tamnim očima,
izgledala je tako sama i bespomoćna kao
život jednog djetetakoje ništa ne zna.
Ona ga dotiče sa stisnutim šakama
i istodobno sluša ono daleko – tupo – bijelo
koje se kreće, glasno cvili
i cijela ljupkost života, očima iščezla,
strašnom sporosti trga svakoj sjeni noć.

Iz daljine se čuje noćna ptica kako zavija.
Negdje tamo iznenada izranja crni mramor
i odpoče svijetliti crno
ili je to neka crna ruka koja samo ovdje
njegovu sjenu traži.
Tamno indigoplava noći klizi,
klizi, gleda, sluša, sluša koja usta daju odgovor
iz natpisa koji miruje u odrpanoj pojavi ljudi
bez epitafa,
bez identiteta, a od njega nešto izmoljava.

PLAVA RUŽA

1

Njegov glas, silom nametnute sudbine
govori i izvan njegova tijela.
On ima druge duge ruke, druge zureće oči
koje zasjenjuju njegove nepomične suhe suze.
Vezan s njegovom slikom tumara s njim,
potiskuje na stranu sve postavljajući
čista odgovore bez pitanja,
i s odgovorom pita bez pitanja mahovinu punu tajni
pridošlu kao drugi smijeh iz duboke molitve ruže,
hladne kao zima.
U njoj ledena ukočenost zavija.

Sa strašnom sporošću slijedi škrbine i nabore,
a šuštanjem mjeri sve podzemne prostore i sluša
ona otvorena groblja koja se smiju,
a onda plaču sama oko sebe.

Sad se njegov glas izgubio u drugom glasu
i stalno i uvijek ponovno želi da prispije do ništavnosti
iz koje izlazi vrijeme s nekim jadnim raspalim silhuetama.
Reci mi tko je on u njihovoj velikoj šutnji.
Njegove širom raskriljene oči i raširene zjenice posuđene
s njegovim glasom njemu nešto došaptavaju,

2

istodobno u onog gnjevnog stvora pilje
koji težak kao nebeski uteg pozajmljen,
vremenu lagano i hladno kida iluzije.

Iluzije slite u glasove nekog života, slite u drugi život
umišljenom čežnjom njegovih poljubaca,
one žele govoriti s njim, a poslije s onim iskrivljenim ustima
koja iskaču iz smijeha onog plemenitog i niježnog mrtvaca
ili zaboravljenih ljudi istjeranih iz tame.

Bez otpora oni se ne gledaju, ipak oni stoje
jedni uz druge lagano i hladno
i gledaju otvrdlim očima plavu ružu koja leti
plavim prostorim između neba i pijeska
užasno iznakažena velikim crnim križevima.

I.

PESNIK – IMA – KAR NAENKRAT: MILIJON ŽELJA

Moj pesnik
ima za čebelji roj želja,
čeprav akacija ob Muri še ne cveti
in tudi ajdovi cvetovi
so daleč daleč ...

Pesnik moj
bi pil Hadikovo kri*
čeravno vojskovodja
že stoletja – živ ni, mirno spi,
le trta okrog njegove
krste bogato rodi ...

Še nekaj sto in sto želja
pesnik – moj – ima,
ko se sprehaja sredi polja
in je prepričan, da se ta dolga dolga njiva
prav na njegove pesmi – rima.

Ampak zmota,
razsežna in široka,
kot nametana pomota,
ki pesniku
brez leporečja sporoča:
pojdi nocoj spat,
sanjaj sanje, kot so valovi Mure
izpod mosta želja,
ne sanjaj ure,
ker so njeni kazalci pritrpnili v prividu ...

* Hadikova kri – rdeče, kakovostno vino z lendavskih goric

II.

PESNIK – MOJ – KLIČE POMLAD!

Skozi gozd z obrobja vodi pot.
Kako genialno spoznanje?
Drevesa zelenijo,
niso pomladne sanje,
zdaj že prespano zimsko spanje ...

Iz gozda vodijo poti.
Zopet in novo neverjetno spoznanje?
Toda: sredi in na obronkih
cvetijo zaljubljene šmarnice;
ob potoku, iskrem v zarobku,
je še in še cvetlic ...
... zaradi rime in nasploh –
med vejevjem prepevajočih ptic ...

Pesnik – moj – kliče
in prikliče pomlad,
uspe mu, čeprav ni mlad;
uspe mu – ker je bilo tako lani
in bo prihodnje leto in vsa leta,
ko bo njemu že,
ne boste verjeli,zopet ne zaradi rime,
zmanjkalo tuzemskega poleta ...

Toda – napaka, vaša seveda –
pesnik se – nikoli – ne vda,
na besede ne naseda,
brenka stare strune mile,
da prisluhnejo mu nune,
ki v zgodbo so zašle zaradi rime,
ki se zdaj zdaj – prekine, zgine ...
Preveč očitne so – pesnikove –
pomladne skomine ...

III.

PESNIK – MOJ – GRE PO PŠENIČNEM POLJU PRISANJANE RAVNICE ...

Sonce iz junija v julij in z mislijo na avgust.
Prijutreno jutro in prisanjan dopoldan.
Drevesa dihajo poletje,
lastovice strežejo mladičem,
Mura odplavlja kalne misli.
V zatokih so vzcvetele bele tulpike
prepovedanega poljuba.

Pesnik – čigav? – gre po polju ravnice,
ki se iz začetka odvija proti zarobku
in širi s pogledom
proti zvoniku
in vmes bogastvo klasov dozorevajoče pšenice.
Pesnik – nikogar – čuti v zaspominu vročico
krušne peči;
Pesnik – moj – občuduje babičine roke,
ki bodo zdaj zdaj zamesile kruh,
ki že vznemirljivo diši,
ko so nabreklozrela zrna v napetih vlateh,
kot so napeta nedra dekleta,
ki v mislih izšteva korake od bíli do bíli
odsanjanega – pšeničnega pesnika ...

IV.

PESNIK – MOJ – JE IZ-NAŠEL LEP DAN

Lep dan je danes.
Sonce je prijetnejše kot julija;
jutranja avgustovska svetloba
ne zastira pogleda,
pod kožo vtira besede
iz pesmi o trkajoči izabelini* jeseni.

Lep, prelep dan je še zdaj,
ko se korak po korak večeri;
zdaj, ko zadnje lastovice
ščebetajoč krožijo nad rojstnim domom;
zdaj, ko liste v knjigi narahlo obrača
sapa, ki stopica čez hrib.

Lepolep dan je natkal pesnik,
ko je skozi sončne pramene
izpisal vijolični sonet
in ga podaril vsem ljubeznim ...
... za katere je danes
prazničnoprazničen in lep dan ...

* izabela – pogosta vinska trta na goričkih brajdah

V.

PESNIK – MOJ – SE KOTALI IN KOBALI NAOKROG

V spodnjicah,
toda brez pregrešnega vzbujanja
in vzburjanja,
se – moj – pesnik zakotali naokrog
po slemenu nad vasjo.

Pada noč,
ne kliče na pomoč;
leti leti vrana
in s polnim kljunom kraka,
iznad jelševja se oglaša sraka,
ko v potoku,
še bistrem kot kristali,
dolgokito dekle
obleke namaka ...

Pesnik se prekotali,
postavi na noge
tisti hip,
ko mu soseda natika – roge.
Mlada žena, dolgo ljubica,
je padla pod korenjaka
in kaj zdaj?
Pesnik naj
žalostno izkokodaka,
če se ne upa ... tu ni prave rime –
moža prijeti,
pest iz-paliti*
in moža okobaliti ...

Zakaj iz-paliti
in ne izžgati,
ker je zgodba ista
kot letališka pista,
počena piška
ali povsem običajna
in iz pravopisa prepisana ˙ička,
ki se tako lepo rima na – strička ...

*paliti – žgati

VI.

PESNIK – KAJ LE POČNE? – OB MURI

Mura
v omamnem vonju akacije;
Mura
v večeru;
Mura
v skrivnostnem tolmunu zabesed;
Mura
v pesmih
in polnočnih sanjah ...

Akacija,
njen cvet
v temnih, dolgih laseh;
Akacija,
njen vonj,
sprijet v poljub
in tam – beli prt ...

Reka,
včeraj, danes, nikoli;
Reka,
korak ob;
zdrs ...
Reka
klokotajoč vrtinec
se igra s pesnikom ...

Sonce je padlo
čez goričke jablane ...
... val zamolklo obmolkne...
Noč,
ko so
nekoč
stali trije prazni prostori ob Muri ...

VII.

MOJ PESNIK – JE – ADAM

Skozi gozd vodijo tri poti,
a samo sredi noči.
V gozd so usmerjene tri noči,
a šele, ko se prijutri.
Gozd je gost,
in gost,
toda potem, ko so podrli vsa drevesa,
ko zremo v nebo in nebesa.
Tedaj sem tam,
kamor gledam
prikažejo obrazi:
prvi je Evin,
drugi neznan,
tretji je Adam,
ki mu iz odprte dlani
sonce dam ...

Iz gozda pelje –
samo ena pot,
zato ni nikjer rim,
ne pesnikov, nikogar
in ničesar
enakega njemu,
ki tke, tke
in ljubezen zatke ...

1

Izzval si me.
Prišel si od dobrega.
Blizu vsega do-živetega
hodi živo življenje.
Je najbrž tudi znotraj.
Je najbrž tudi antiteza.

(Ko se odjedam,
ko grizem
sipko prst samorogove reke,
ko žvečim
njeno surovo meso,
ko se jemljem
v njeni falični krivulji.)

Iz telesa, vame.
Iz nesramnega nihanja
blagodejne penine.
Iz mene, noter.

2

Na onem kraju,
tam čez,
se je reka trgala,
si je prilaščala rdečo zemljo.

Zadišalo je po jagodah,
kakor bi prišli vsi njeni otroci,
in tja dol,
v dolino,
sem odhajal tudi malo njen:

črni metulj, dvospolni angel,
njena umita voda, njen glineni plašč.

Popolna (nesmiselna) negacija.

3

Peklí me, ko se zalezejo vame.
Ki nimajo imena,
nimajo spola,
nimajo obrazov.
Padajo vame
kakor delta svetlobne reke,
kakor izliv laserskega semena.

Ki se bojim
visokega sonca in ostrih robov,
se bojim tesnobnih lagun
in praznih dvorišč.

Ko se bo vzela velika voda,
ko se bo zlila,
tja čez:
onkraj človeških mostišč,
onkraj sestradanih mrtvíc,
onkraj ob-živega.

4

Iz-jeziti misel ... iz-jezi(ka)ti jezik.
Da, predlog je odličen,
najbrž liter brez dna,
ali: brez-dno pomena.

(Ali:
pristrižena kon-sekvenca uplenjene črke,
njenih tajnih kotišč in prikrite nežnosti.)

Hej, dojetje!

V krhkem loncu nedoločljivosti,
v luskinasti peni maligne celice,
v krvi blodnega in sprevrženega:

je kodirano seme,
je mrzla grotesknost plenilcev:

ko zarežejo v kristalno vezje,
ko razpadajo v daljnovodne žice,
v preklope megavoltnih strun.

V megaron ... misterija.

5

Vabiš me
v lovišča gepardovih žrtev.
Izmišljaš si
brzice za mlade postrvi.
Rušiš
magnetizme sveta,

da bi me našel:

v zavetnem mahu,
od domja do beneških fontan,
od zelenih pošasti
do pepermintove torte.

S posevki, posejanimi
v izpraznjene ritme mrtvih kolib,
mrtvih mušic, mrtvih zulujev.

Berem, berem.

Daleč, tu –
so ubijalski previsi j-e-z-i-k-a.
Ležijo v prilesju kultnih besed,
v iz-reki pod jezom,
v mehki svetlobi osojnih košenic.

6

Ne bi te znal požeti.
Z brega zahodne reke
bi sanjal,
kako se črni jenkiji
utapljajo v mesečini.
S slepimi birmanci
bi jahal čez naftna polja.
Beračil bi
pod rešetkastimi svodi
in med lepljivimi,
muljastimi premolki.

Toda človek je odšel zares.

Po svojo bedno črko,
po preigrano karto,
po svojo lajno.
Iskal je bradavico,
da bi jo pil,
bi jo grizel,
bi jo sesljal ...

Zaplezal se je
v živo sled rimske volkulje.
Izdolbel se je v žareči pas
samorogove karme.
V počasni črni vrisk,
v Vorančevo tkivo,
v slonovo rdečo kost.

7

Sam, od domja sam.
Se je spomnil
modrookega nasmeha
in temnih obrob,
v grozi tiste ure se je spomnil
voščene kože
in lesenega boga v zakristiji,

se je spomnil očeta,
kako stoji pred strelskim vodom,
kako pada v krvavo tarčo,
kako se peni lepljiva plazma,

se je spomnil,
kako v sladkem vabilu
voha ožgano meso,
kako beži čez hribe,
kako plava čez veliko reko,
kako se utaplja v mrtvo morje.

Nikamor, nikamor ...

V brezbrežnih sanjah
je postal ujetnik odhajanja,
ujetnik svoje žalosti.

Ni mogel več zaspati,
ni mogel več umreti,
ni več odpiral maminih pisem,
š e tesneje se je sključil,
sam, sam od domja, sam.

8

V St. Claru je iskal
slovensko srce, vsaj pol srca,
morda kapljo krvi, vsaj pol besede:

(nosil jo je)
v tesnem objemu megavoltnih žic,
v neulovljivem upanju,
kakor nabreklo rano,
kakor otisk bremena:

(v majhnem osebnem kozmosu)
se plazijo lovke nepredvidljivega,
se dotikajo malignih celic
blodnjavega človeka:

kako lebdi v temni samoti sam,
kako svetlí v pekočih zvarkih jezika,
kako osvobaja misel, preden odide:

preden odidemo tudi mi,
preden odidemo –
čez njihov molčeči zdrs ...

9

Jih pijem
iz župe svojih črev.
Jih grizem
v grižljaje črvojedih črvov.
Jih sesljam
iz trebušastih katetrov.
Jih dolbem
v stegna krivonogih modroglavcev.

Ali pa niti nikomur,
niti samemu sebi,
niti nikomur sebi.

V večernem brbotanju sem videl
uplenjeno oko,
sem videl izvotljeno jedro visoke gore:

kako se bližajo valovi,
kako požirajo gnezda v visokih krošnjah,
kako se umika koralna sled,
kako bežijo kačji pastirji ...

10

Pesem razpade
vate,
ko ji odvzameš
dišeče milo in lepotni nadev,
ko sprejmeš
njen kisli zadah in povešene prsi,
ko okusiš njeno izlizano pito ...

Z odrto popkovino
te spremlja
v zamočvirjena prostranstva
novih kotišč,
v brezkončno igro
pandemičnih raz-sežnosti,
v Pegazove kopeli zla.

11

Hja, teh reči je kar nekaj.
Vendar, ne obremenjuj se!
Oči spremenijo barvo.
Vanje se zalezejo opilki
»ljubezni (do) bližnjega«
in človek se spremeni
v katastrsko (ali cerkveno) občino.

Slovenec se spremeni v pesnika,
pesnik v urednika,
urednik v politika
(nene, to je bil že prej!),
politik se spremeni v žandarja,
žandar v Slovenca ...

Zato: če hočeš videti, ne glej, ne opazuj.
Če bi rad slišal, zamaši ušesa.
Če bi rad prišel, ne hodi tja.

12

Umetnik je – zapletenost.
Ta zapletenost je raznovrstna,
je večplastna, iz-jedrna,
valujoča, v-plazmljena,
brazgotinasta, luknjičava ...
Potrebuje vibrator,
potenciometer
ali vsaj vložišče ...

Umetnik je inteligentni vmesnik,
nihaj vesoljne plazme,
zblodela šibra božjega trebuha ...

13

Nekje na obrobju
biološke izpolnitve
se pojavi (duševna) motnja
(kot stranski produkt
uresničenega smotra.)

Je sprevrženi
in obredno ožigosani
(v družbeno telo vtisnjeni)
»dokaz« blodnjavega in ranljivega,
vendar učljivega človeka,
ki mu nasproti stoji
radikalno postavljen »normalni človek«,
opremljen z ustreznimi atributi vesoljne pameti.

14

»Učitelj« je nesporna avtoriteta
v vseh pogledih,
tudi tedaj, ko »uči« zgolj iz sebe.
Je namreč vse tisto,
kar ni (duševna) motnja,
in je (družbeno) habilitiran že samo kot tak.

Zagledan je v ustrežljivo kolesje
ukanjene/ukinjene narave,
obvladanih konstrukcij in fakinske logike.
Izumlja »inkubatorje za spreminjaje osebnosti«,
izboljšuje in potrjuje projekte
za »skladišča nezaželenih oseb«
in vpeljuje referat za njihovo duhovno oskrbo.
Zagledan je in zgleden.
Vdan je in hvaležen.
Dobro se počuti samo
v totalnem redu organizacije,
v vzpostavljenem in posvečenem
vesoljnem redu,
določenim iz vekomaj za vekomaj.
Iz reda – do roda. Iz roda – do reda ...

15

Imenujem se
odprto jedro spomina,
ali – umetnost sprijenosti.
Poker.
Lepljivi zadah konteksta.
Umetnost kibernetskega ugodja.
Lačni serum življenja.
Odtočni kanal
hiperkinetičnih igralcev.
Mravljišče
nekakšnega za-poznelega od-vedka.

Pogrezam se
v svoj lastni produkt,
v umetnost presejanega nasmeha.
Slezim v odprti pigment,
v mokri zdrs konformnega,
androginega testa.
Sesedam se
v »vampirsko požrtijo človeške energije« ...

16

Vidiš, da ni-sem (povsem)
resigniran.
Le režem ubito žival,
pijem župo iz njenih črev,
govorim njeno mrtvo besedo.

(Ko se vsesam vanjo,
ker jo branim.
Ko sestopim v sluzasti mrak,
ker jo čakam.)

Ko pišem, sem cel, vendar mrtev.

17

Ugrizni, prežveči, izpljuni.
Smrt se sonči
v brezsramnem ožigu
in skozi nasmeh naslednjega srečanja
obvladuje »našo kratko večnost«.

Spodaj pa se zbujajo varilci tišine.
Spodaj šumijo ruske stepe.
Spodaj rastejo goreči tulipani.
Za Šimna in Andreja Goljo,
za oba Muniha,
za oba Laharnarja,
za Lovrenca Kragulja ...,
za Gubca, za Gregoriča ...,
za moje prijatelje,
za Severja in Severino iz Hudega loga,
za rdeče oči njunih otrok,
za grobove njunih ponirkov ...

18

Stigma se ne uresničuje
iz kakršnekoli motnje.
Stigma je najprej
motnja kot eksces organizacije.

In motnja v kontekstu uresničevanja
namena, cilja, smotra
ni le nezaželena,
marveč preprosto ni dovoljena.

Duševne raz-sežnosti
tako sprovociranih procesov
prebadajo nebo
in se izza koprenastih oblačkov
prevajajo
v meseno poželenje.

19

Ko me v-zame reka
čez mrtvo vas.
Ko me pelje kričeča voda
onkraj sipkih melišč.
Nikamor vate, nikamor znotraj.
Razprší me,
zedini me v delce,
prekrije me lunina tema,
posrebrí me noč sibirskih palm ...

Slišim: me odnašajo ledeniki,
me trgajo slinasti rablji,
me tlačijo padajoča drevesa,
me drobijo kamni svedraste reke.

Sliši, kako odhajam.
Slišim, kako vrešči.
Njegov Čas,
njegov Pomen,
njegova Doba.

Tukaj je.

Naš Gospod,
začinjen v kreativni pendrek.

20

V ogledalu zdravja in lepote
se skrivajo prikazni,
potisnjene v podzavest,
v človekov drugi jaz,
morda v njegov proti jaz.

Obremenjeni smo,
zaznamovani, zavrženi.
Grdi in minljivi.

Iz konjskih čeljusti in nesimetričnih udov,
iz pokvečenih teles in blodnih oči,
iz drhtenja zlorabljenih src
in neubogljivega izrazja ...

V urejena razmerja
se je ugnezdil strah
in zasijale so bodeče svetilke zla,
v lepa, skladno raščena telesa
je zarezala pločevinasta sled,
iznakazile so jih drobtinice
svinčenega zrnja.

Negotova prihodnost
in sovražni čas sta odprla usta
srpasti črki s piko,
ki nemo stoji in čaka naslednjo besedo,
morda veliko črko
v brezkončnem pričakovanju neizpolnjene obljube.

21

Iskanje smisla
se prepleta
s pridihom izgubljenosti.
Ovijalke vklepajo
resničnost
v platnice navideznih stanj,
vsesajo se
na »zdravo« družbeno deblo
in posežejo
v režnje sluzastega tkiva.
Polje míšljenega
se sprevrže v obrealno,
v (ne)produktivno,
nadrealistično stigmo.

22

Čudež stvarjenja
je ustvaril antidelce.
Materija se iz razdejane energije
pretvarja v resničnost!
Strežniki ji ustrežljivo strežejo
od neba do katakomb.
Plombirani zabojniki
vse bolj določajo parametre človekove svobode!

Stigma ni brezmadežno spočetje.
Je seme, ki ga ne moremo utajiti,
ne sterilizirati.
Kastracija duševne motnje
bi civilizaciji odvzela smisel.
Ukinili bi sami sebe.
Torej?

23

Hočejo mojo osebo,
silijo me, da se podredim
apriornim merilom pripadnosti
in se osvobodim motnje,
kakršno predstavlja mišljenje,
še zlasti kritično razmerje do stvarnosti.

Zato so zaznamovani
s tako imenovano duševno motnjo
zlati prinašalci – sreče.
Sreče za vse ljudi.

In samo vprašanje časa je,
kdaj (dokončno) pademo v zanko tudi sami.

24

Varilec sem, vendar slep.

Oslepel od maničnih prebegov.
(Ko me stisne zanka,
in sem v njej svoboden.)
Preizkušam o-mej(e)nost svobode.
Vendar se ne igram,
kakor bi se poigraval:
ker ne morem oditi,
ne da bi prišel,
ne morem se učlovečiti,
ne da bi nekoč minil.

TREPTAJ

Pijem
Vodu iz korita
Neuhvatljivog pegaza.

Jedem
Sjemenke smokvi
Dozrelih na vrijeme.

Slušam
Kapi u padu
Na spokojno tlo.

Gledam
Figure u micanju
I grču prolaženja.

Nosim
Košulju nekog
Sretnog čovjeka.

Dišem
Javu stvorenu
Jednim treptajem.

25. 11. 2010.

CRVENA SLIKA

zidovi stišću
strop se spušta
pod se diže
postajem mrlja

nemam usta za krik
ni srca za mržnju
ni uma za osvetu
ni vrata za bijeg

17. 1. 2004.

LETEĆI LJUDI

Posvećeno mojim dobročiniteljima.

Leteći ljudi
previjaju nadom
moje okrvavljene oblake

Njihova tiha krila
nose moje korake
neizvjesnim nebom

Prosuti plavetnilom
oni su one nasmijane točke
na kraju božanskih rečenica

26. 11. 2008.

SLABI

Tijelima od paučine
Hodamo svijetom oholi
Hvatamo varljive leptire

Mislimo imamo vremena
Jedemo memljivu hranu
Govoreći punim ustima

Gori nam iz očiju
Pošast su naši pogledi
Smrt je naša pratilja

Nismo zaslužili ni zrak
Alʼ još dišemo
Ipak su uključeni aparati

10. 8. 2007.

KUĆA MOG PRADJEDA

Moj pradjed
Zidao je pjesmu
Na palubi ljubičastog vjetra

Magazu, sobu i tavan
Opjeva u jednom danu
I uz kuću zasadi divlji orah

Pod kamene skute
Od gromova budućnosti
Zakloni trideset i tri žira

Goluždravi ptići
Nađoše tu sunčan kutak
I oslonac za prvi let

U kuću nikad ne uđoše sumnje
Ni lutajuće duše
Ni lažni svjedoci

Magaza miriše
Na pretilost jeseni
I smiraj zime

Nasred sobe zdenac
U kojem žmirkaju
Odgovori na vječna pitanja

Sa šutnjom u džepu
Penjem se na tavan
Stihovima pradjedove pjesme

Izlazim iz dimnjaka
Pod kapu od zvijezda
I svijam gnijezdo od riječi

3. 8. 2012.

NEKI ČOVJEK GOVORI O BIJEGU

20. 4. 1992.

Miris straha iz šalice kave…
Pogled pun nevjerice…
Neki čovjek govori o bijegu…

»O, rat jaše bijesne ljude!
Bježite, spasite se, idite!«,
viču domoroci iz daljine.

»Pokupi par kofera i fotografije
– ne možeš ponijeti kuću«,
upozorava razum.

»Zar se to moralo dogoditi?
Krvarim, strepim od tuđine«,
šapće srce.

»Hitajte, hitajte ruke!
Uzmite najnužnije, zatvorite vrata«,
žure se noge.

»Gledajmo planinu…
Kad ćemo opet mjeriti tu ljepotu?«,
uzdišu skamenjene oči.

»Seko, vidi macu!
Ponesi je, ponesi!«,
moli mali Davor.

»Ne mogu ni sebe ponijeti,
a kamoli još jedno biće«,
mirim se sa sudbinom…

2. 2. 2004.

LUTALAC

Lutalac sam postala davno.
Ne, nisam dočekala naučiti hodati,
odmah sam postala lutalac.
I lutam godinama.
Sad sam u dalekom izgnanstvu.
S nešto trodnevne pure,
u tvrdim čizmama koračam.
Sretnem nekad nekog,
al’ nijednog lutaoca.
Samo putnike, da.
Oni uvijek znaju kud idu.
Ja ne.
Ne želim znati.

9. 6. 2005.

NIŠTA NISMO ZNALI

Ništa nismo znali
Onoga dana
Kad se tijelo raspolovilo
Na dva lutajuća klauna
U cipelama za ratnike

Kapala je žuč
Iz naših očiju
Noge su nam pod oružjem
Postale preteške
Za nove avanture

Nismo pokušali
Slijediti pegaze
Prekrilati su
Prebrzi
Ne čekaju

Nitko nas ne može razumjeti
Jer ništa nismo rekli
Mi smo stranci
Omamljeni
Odbljeskom krhotina ogledala

Ostali smo
Sjene u predvečerju
Koje nasilu obećaše
Povratak
Svom suncu

17. 6. 2012.

IZGUBLJENI RAJ

Raskošne grane na crvotočnom drveću su,
i na njih slijeću preparirane ptice,
i pjevaju pjesme u molovima.

Ulice bez semafora, ljudi bez očiju,
sjene pozdravljam u prolazu.
I mislim da vučem čelične konce,
prave poteze u pravom trenutku,
ali vučem trulu užad
i bacam sidro s avetinjskog broda
u proključalo more
s dnom od živog pijeska.

O ljudi, pomozite brodolomcima
koji grčevito stišću svoje daske,
i koji plutaju nošeni nekim nepostojećim kursom!
A ljudi su tihe titrave sjenke
i pomalo su gluhi...

Brodolomci gledaju lelujave palme,
tamo plešu domoroci s cvijećem oko vrata,
osjeća se miris ruma i duhana...
Dok glasovi odzvanjaju obalom,
valovi razbijaju stijene.
Halucinacije, fatamorgana, ludilo?
Što bilo da bilo...
Havaji su na drugom planetu.

1995.

KARAVANA POLETJA

Karavana poletja
se je navila okrog stebrov,
ki stražijo črno sol noči.
Mlada usta so nesla pesem
skozi beton popoldneva,
ki je izgoreval v ognju poletja.
Samotne roke so pletle molitev,
ko je karavana prešla
skozi prvo jutro
na obali mrtvih src.
Nič ni ostalo za njo,
še blage senca spomina
je utonila v skodelici
šibkega napoja,
ponujenega vsem,
ki so zgrešili karavano,
da bi z njo odromali
v nove orbite svetlob poletja
v uglašenost duš …
na stezo
speljano v nova jutra,
onkraj mračnih misli.

KAMNI DUŠE

Iskalci sakralne utehe
ližejo mah mrtve sohe
in votlo srce doni
z novimi akordi
breznebne molitve.
Lene megle
se redčijo v jutru,
ko se vnema solza
na slamnatem obrazu
nabuhlih laži.
S tihimi koraki odhajanj
se riše krog dokončnih iluzij,
ki bodo dozorele
obliznjene s starim soncem.
Praske časa
se režejo v kamen duše.

STRUNE NOČI

Bogovi v brezah sanjajo …
sanjajo brhke noge,
ki odplešejo odvečne dneve.
sveče zalizane v pritajenost napuha
odmrznejo prste,
ki so hoteli
skozi tlenje naplesti molitev strasti,
da bi krhke samote odcingljale
z zvonci
razobešenimi v jutranjo luč,
ki je použila strune noči
uglašene na note
temne bolečine časa,
zaškrabane v duše osrečenih,
ki s plašči molčanja
pregrinjajo svoja odmaknjena ležišča.

DLANI TEME

Črne jagode se zbirajo
v ogrinjalu zvezd,
ki plešoče rišejo svetlobo
v slinasto sled
vase zaprtega kuščarja.
Sinovi, darovani kremenu
žlahtne norosti
vstajajo v luč z novimi lobanjami
pod katerimi je ostal mrak
nerazumnih divjosti.
Smeh sonca kaplja
na nivo zla,
kjer samoten orač
čaka na padle vrane obljub
kdo ve katerega boga.
In mehke dlani teme vzamejo
otroško srce vesolja.
Uspavanka večnosti
odzveni skozi bridkost bršljana,
ki je poljubil kamnita rebra
še edine stavbe
kjer je noč legla k dnevu.

ČE BI … ?

Če bi veverice znale čarati,
bi oreh začarale v neskončnost.
Če bi orli znali pisati,
bi napisali knjigo usod,
ki se plazijo pod njimi.
Če bi poletje molčalo v želenih poljubih,
bi tišina izginila v nozdrvih bežečih konj
v stepe jeseni.
Če bi moja dlan zdrsela čez njene boke,
bi zmaj ljubosumno bruhnil sončno kašo
in upepelil dan,
ko sem poimenoval reko
z imenom njenih sanj.
Če bi jutra bila dovolj razsežna
za vse hlipajoče
za vse trpeče,
bi sonce dobilo novo ime.
Pajčevina se ziblje v kotu,
kjer je še en velik – če bi!
Za vedno.
Za rane.
Za sol razuma.
Za opomin,
da mine, kar je!
Pa vendar,
če bi …!?

ČRNE STOPINJE

Črne stopinje
bodo tkale plašč lučmi
trepetajočimi v barvi cvetja.
Težki kamni
vrženi iz mita večnosti
bodo obsedeli
na odeji
pregrnjeni čez spomin.
krokarji so odselili
moje temne dni
v prazne prostore
zavozlane z besedami,
ki jih otrok navrže, da bi starcu povedal
zakaj studenec življenja
ne žene mlinčka vseh želja.
Slišim črne stopinje …

IN SITU

Šivava nov kroj za nebo
; po načrtih iz vesolja

ko sva odprla paket
se je zdelo nemogoče
a nit si speljala čez v prvo
in nama storila
(za)upanje
Stanovanje sva (seveda)
prej počistila, dala vse
na svoje mesto
do zadnjega
okna, vrata, streha,
podn ven!

Napovedujejo slabo vreme (čez 3 dni)
Ne sme nama zmočiti
dokler ne končava
dokler ne zategneš
zadnjega vozla (ambulantni
mora biti – piše)
–
Tkanina (za kroj za nebo)
je čisto posebna ... in
ne sme priti v stik z vodo, če
ne je konec
–
Zaenkrat gre vse po planu
Sončno je ... jasno
Le ptice!

neprestano letajo med
prsti in delajo težave
(zgodi se tudi, da
ti prileti naravnost pod
vbod –
prepogosto)
Odločila sva jih
pustiti gor

¡NO PISES LAS FLORES!

danes se prebujam v Toscano
visoko zelen vršiček
in globoko moder kanvas
(umetnost zbujanja je, da
ne zadeneš okvir kril v oknu,
da ne začutiš steklenega plana ...)

ko lezem iz postelje
skozi oči
odpiram dan
v arhipelag
tudi morje dolivam sam

PONTE DELLA LIBERTA

zdaj mi je pa res popolnoma
čisto vseeno
briga me ...
če ta hip zavije kolo s ceste in zletim
z mostu čez morje
tu,
točno pred menoj –
Benetke
(bom pa pod vodo dalje
šibal med morskimi konjički
če se to nebi dalo – znam odlično plavati
in brez težav se rešim)
  z roko držim za volan
cel avto gre lepo
prekinjena bela črta
  vleče me
bencin, me edino moti
šmrkelj iz nosu
konstantno
sem cel
  mehek
...
avto nima veze
(parkiru sm uredu
na enmu makedamu)
...
zdaj hodim čez Rialto
prosim za tišino, (hvala)
ko stopim na vrhnjo stopnico

La Luna Si Veste d´Argento

RASTIŠČE S POLNIM SONCEM

Začnem na E-ju
5. polje (torej,
začnem z A-jem)
potem pa grem;

en ton, pol tona
dva tona, pol tona
dva tona, en ton
pol, dva, pol
dva tona, en ton, pol tona
dva tona, pol tona
...
izrisuje se
slamnat stožčast klobuk
z vrvico okoli brade
v silhueti
sključene postave,
ki jo meče sonce
v atriju ...
  in slišim zvok lesenih opank,
ki neslišno stopajo
po belih kamenčkih
odprem oči –
moja stopala so v njih

v pljučih drobni češnjevi cvetovi

MEGALIT

sonce vedno narišem preprosto,
krog s črticami radialno
zunaj (brez dotikov),
  tako kot vsi,
šele, če obvisim na telefonu
ali pa dolgočasnem predavanju
začnem dodajati razne vzorčke –
ponavadi začnem s trikotnički
potem jih obdajam s pikicami
potem vijugam in ustvarjam razne
interference, ki jih šrafiram
barvam, ali pa pustim prazne
in na koncu nekaterim dodam
pikico, nekam v sredino
  dostikrat narišem list
in še en list in cvet
ki je vedno podoben marjetici
rad rišem kapljice in snežinke
včasih me zanese
in začnem z arhitekturo,
raznorazne perspektive
tlorise risbe konstrukcij
osnovnih likov
ampak, če me le kaj ne prekine
vedno narišem
tudi drevo
in tla in korenine
proti
koncu pogovora
oziroma predavanja
na vrh spet narišem sonce
tri!

FORMA VIVA

Polotok Seča ...
  nosi me, me
vija vaja(v
mediteranskem parku)
med skulpturami,
med Kamnom,
med oljkami.

pritegne me
ena
   pristopim
   zrem
   preberem:
Čile, ´79 – »Zanimivo,
s temle kamnom sva se rodila
istočasno.«
poleg je klopca
   sedem
   zrem
   pokadim eno
  ...
Čeprav je oblačno, je turistov, kar precej (sicer je že polno Avstrijcev, Nemcev, Angležev, ki tu živijo na stara leta – tako, da ne vem kdo je turist). Ravno, ko odhajam pride mimo mlada družina iz Avstrije. Fant ima osem, mogoče deset, let. Stoji poleg skulpture iz Čila. Nekaj se pogovarjajo ... Oče ga slika.
(opazil sem, da nihče ni prebral napisa na tablici)
želim se oglasiti:
  »Die Künstlerin, (Ihren Namen habe ich vergessen)
die diese Skulptur hat gemacht
in tausend neunhundert neunundsiebzig,
kommt aus Chile.«
a ostanem tiho
pustim da življenje ostane tam
in grem

spuščam se
zelo počasi
poslušam kako
bati
drsijo

SKANSEN

uspelo mi je razvozlati
možganski vozel
  moja glava so postale
citre*

bring

kakor travnik
se kopajo misli
  brez šopkov
  brez ključa
na lobanjskem dnu
(a)kord
čas umika prste
(z)drsi

ZAPIK

primerno je treba vdihniti
v oko težišča pritisniti
  z občutkom
izoblikovati jedro podplata in ustnic
v vertikali momenta razklati prostor
ne kamen
lase odmakniti z obraza
in pozabiti na ude,
ki se zatikajo
skozi lino
pustiti, da te izreže
odsotnost

v položaju izenačevanja
prebiti lasten obstoj

v prazni hišici rakca
zavoji

KORD

nekaj več kozarcev
kot miz, pepelnikov
okrog ljudje
posedeni pred
oder

kompozicija
kvartet

vrat, ki se steguje
dvakrat tja in enkrat gor vmes
meter dolg zlat kljun
  vse na roke
eden z brki
dva z luknjo v lesu
  četrti ne doseže ust

pustiš, da jajce v sredini zraste
in vsak pade v svojega

momento cigano

posodim oči
z uhlji

ploskam

vsi vemo, da konec
prihaja, a ga
nočemo

HYBRID

(ali slepa kura tudi zrno najde)

spomnim se aluminijastega
okvirja, vrat,

kljuke, ki je (bila) bunka,
ograje, ki sem jo zmogel –
(prečke so bile na-redko
  rege široke)
sprva sem mislil skozi,
a sem šel raje čez,
da se ne bi zataknil

spomnim se, da sem najprej
lepo potrkal, čakal ... butal
na koncu že razbijal
po vratih tvoje hiše
(ker zvonec ni delal)

če te takrat ne bi bilo doma,
bi moral drugam,
če ne bi umrl –
od žeje

ko sem (končno) slišal,
da se nekaj približuje
vratom – od znotraj
sem si rekel: to!

odprla si jih
  in moj suh gobec
je komaj zblebetal vse,
da je prišel do bistva –
... vode prosim

brez besed ...
si se pomudila s korakom
prinesla skodelo (0,5l)
in v očeh ti, nisem pozabil,
ko si mi jo dajala, gori
črn žar
(ki me je po svoje že odžejal ...
  ne ne :)

pil sem najgloblje požirke
v svojem življenju, takrat
ti pa "prideš ven"
z neko foro
  o morski kumari ...
kako se mi ne bi zagoltnilo
(res je bila dobra, še danes je
... vse sem pošprical)

zmanjkalo mi je sape
padel sem po tleh
v sekundi

ko sem se zavedel
sem se odločil še
malo mižati in uživati nezavest

prebujala si me s poljubi

odbilo je polnoč

odprl sem oči

(danes temu rečeva
lovljenje svojega repa)

TRKAM NA TVOJA VRATA

črke
zložim
v
poezijo

nastavim
jo
soncu
v
tvojih
očeh

kot
nevidni
sopotnik
te
spremljajo
in
bogatijo
zavetje
najdejo
ujeti
v
dlaneh

NAJ TI POVEM, DA

tako
krhka
sem
drobna
in
mila
a
v
tem
ponorelem
času
me
opogumlja
stik
s
tvojim
pogrešanim
svetovjem
in
poetično
samoto

DARITEV

poklanjaš
mi
poetične
vrstice
da
se
skupaj
razraščava
v
samoto
in
častiva
čarobne
trenutke
najinega
brstenja

SOSVETJE

sanje
so
me
tako
omamile
da
sem
ob
ranem
jutru
ne
mogla
odpreti
oči
in
pogledati
v
dan

LJUBEZEN

ljubim
navzven
in
navznoter

in še
posebej
navznoter
kadar
se
nagnejo
dnevi
ljubkujem
svoje
kraljestvo

SAMA SVOJA

ne moreš
me osrečiti
če me
nisi
ožalostil

ne moreš
me obogatiti
če me
nisi
obdaril

ne moreš
me izgubiti
če me
nisi
imel

KONCERT

zvoki
udrihajo
nagneteni
kričijo
vodijo
odpeljejo
trkajo v zaporedjih
kačasto
potuhnjeno se vijejo
prostor je brez odmevov
ritem
preskakuje mostove
grmenje prehaja v stok
vsi trije
se brezglavo vrtimo
vsak v svoji smeri
odnaša me
izbuljenih oči
štrlečih las
vznak okobal in štuporamo
(še dobro da ni sten)
plešem
zunaj
znotraj
vmes
med prsti vakuum
zareže vame:
kje si ti?
brez okusa je
frčati sam

LIGATURA

Sprehodila si se mi skozi sanje,
stotič že,
odkar si se zatekla na otok.
Da ubežiš, od sebe, si rekla.
Občuduješ osle,
vonjaš janež in grizljaš olive.
Rekla si, da je prevroče
za dolge vdihe
in da te v prsih tišči ost.
Rekel sem, da je iz zamrznjenega tkiva
ne izdre nihče,
še sama ne,
dokler se ne odtališ.

Ko se boš vrnila
in mi govorila o ognju in mrazu,
ko boš spočita in utrujena
slikala galebe v moje oči,
takrat pojdem tudi sam tja.
Da vpijem sape,
ki so ti raznežile besedo,
da vdihnem vonje,
ki so ti napolnili lase,
da vsrkam glasbo,
ki je odstrla zvezde v tvojem pogledu.

Oh, kako vznemirljivo,
ko te začutim v sebi
in vem, da si pravkar
pomislila name.

KAL

zgolj iskrena misel
ki se ne želi leviti
v pričakovanje
v zahtevo
v obveznost
ne želi vpiti da živi

zgolj iskrena misel
tisto še neizrečeno
še nerazlito
volja izvirske vode
da izvira
toplota
pripravljena sesti v ogenj
ki še ne gori
zalet
ki še zbira sapo
da bi postal veter

zgolj iskrena misel
ki ostane prosojna
kot vonj
zapredena v vsako pesem
vsak žarek
vsako senco
kot lesk v očeh
takrat
ko se je rodila

V velikem zvoniku je zazvonilo
Hkrati zapiha močan veter
zvok nagne čisto postrani
Takoj zatem se oglasijo ostali
MESTNI ZVONOVI
V meni dvignejo lebdečo tesnobo
Čas je da se odpravim
Medlo osvetljena reka ostaja mirna
Neopazno ledeni
Ne zmoti je moja negotova hoja
Reka pozna namen
Čeprav vedno znova odkriva pot
In cilja ne pozna dokler ne prispe

Jaz imam jasen cilj
Vse ostalo je prekleta uganka
hudičeva nerešljiva uganka
Ves sem že potolčen
Vsaka pot do zdaj se je končala v
trnju ali kamnju
Vsaj padci so izvirni
Vzbujajo posmeh
Zvonovi bijejo
njim je vseeno če je mraz
Jaz pa netim nov kres
vsak večer naložim
novo grmado skrhanih upov
in polomljenih sanj

In zmrzujem
Vsak večer malo bolj

vzdušje malo pred zahodom je
vznemirljivo
veter obstane
ptice pogledujejo po prostorih za čez noč

jaz pa začnem kipeti
po notranjosti mi sika in šumi
pričakovanje
RDEČA OBLEKA
rekla je da pride
v rdeči obleki da pride
stopnjevana glasba in sveče vžigajo dihanje
čutim napetost
ko školjkasto rožljajo misli
plešem
plešem
razpočim se v zvok
posesam se med strune in opne
pod deske se zavlečem
kot dim kadila
in se spet zgostim na pletenem stolu

potem začne kapljati
voda se vsuje
sveče ugasnejo
zareže tišina
slišim le svoj
rdeč utrip

ODHAJAŠ

Za sabo puščaš cigaretne ogorke,
omamnost svežine suhih predalnikov
srednješolskih iskanj
v klopeh z metulji
in prelomljenimi krili poslikanih teles.
Tvoj vonj po rdečini in marmornati vročici
objemov, tipanjem za goščavo nevednosti
in pozabljenjem
tebe, ki odhajaš iz sanj.
V blaženi mehkobi bombaža iz sive modrine
in štirih črk zmagovalne izpovedi (nike),
izšel si v zmečkanem ostanku v fotografiji drugega,
ki ga ne poznam.
In oživel si iz pekla ponovne vprašaje,
ki želijo v retrospektivo izgub,
spolzijo mi v stotere prestrašene, neprepričljive krike,
nazaj!
Vendar ni sivine na mavričnem svodu,
na snopu svetlobnega žarka,
kjer sediš v svojem zlaganem obredu očiščenja,
kot stari, izkušeni modrec,
in braniš mi, da pomaknem se bližje.
Da te želim, želim!

IZBRIŠE LEVINJA OKOVE

Hrepenenje v stiski izgredov,
plapolajočih besed v soju tistih noči
praznih prostorov,
polnih izgubljenih kock iger na srečo,
praznih besed,
praznih ugrizov.
Pretegnila bi rešetke in črnino in hišico v rožnatem plašču,
v kateri me čakaš, me ljubiš,
za katero je pesem v savani in voda med čredo odžejanih.
Rjavo, povsod rjavo in leseno,
z majavimi vzmetnicami, ki spremljajo
najine zvezde in roso, ki zadiši
v soju jutranje kave. Tune. Cigaretnega božanja.
Dotika spodnje ustnice in mehkobne iskrenosti,
kot da jutri izgine,
kot da včeraj oživi.
V levinji ostane izgovor
in srebrnina snežink zasneženih otrok,
angelskih kril, ki sva jih risala takrat,
takoj, stoje,
ob oranžni ograji, oranžni odeji.
Strah, da odideš v zasnežen nikdar
in izbrišeš okove
na okrvavljenih zapestjih mojih
in na stopalih tvojih otrok.

V INTIMI

V neizrekljivem oboževanju in vpitju
tvojega imena,
si uspel pohoditi osamljeno vrv,
modro in rjavo, za ceno lastne poželjivosti,
zločinske naslade in nemara,
ljubezni.
V sveči in vonju tvoje brezmadežnosti,
igrivih objemov, toplote noči, za katero jočem,
da ne bi minila,
da ne bi vedela
za grozote, v katere je pahnila nedolžnost,
ogenj slepote, slo po izprijenem in nedosegljivem
v trenutku pripadnosti družbi in ločitvi od sebe.
Tako pa vpijem na vas, noči!
Da si oslinite očesa zvedavosti in napolnite
usta, nosnice, ušesa s pozlačenim prahom.
Ostani v meni še enkrat,
še nekajkrat pridi in me namili z nektarjem
blažene nevednosti.
Kje ste, slepe dlani?
V kup v naglici odvrženih ne-oblačil
se potopite in zadušite v sebi črva,
da ne pride še ura,
ko vstopiš.
Črnih dlani, črnih lesketajočih gumbov
in poveš,
da izjema je danes,
ko me vzameš in sprejmeš, dokler te ni.

PARFUM ŠTEVILKA PET

Potovanje nagrbančenega jezička
preko rezila, preko vhodov v notranjost,
se lesketa v naboru kapljic,
za katere miže vem
in poznam morje izlivov, prasketanje teles.
Iz tebe izhajam, vate se vračam,
v nebesa peljem življenje ali
v pekel posmrtnih ostankov,
da bi prešel sij srebrne lune
in ujel konjenika na začetku pokojnega srda.
V potopljenih sencah
poiščem tvoj vonj, v nosnicah ga svežega gledam,
zakaj ostanejo v letu pet
le iskre, ki se polagoma odtegujejo
in izničujejo svojo ostrino, ostrino, v kateri te slišim.
In ljubim.

PLAMEN DOKONČNOSTI

Z veličino spoznanja
je v ženi zasijala naskončna
ovijalka resničnosti,
ki ruši zidove in zida ogledniške stolpe
za nesmiselne pogoje, v katere pada,
vzdolž priljubljene reke naslad in prevar.
In srditega izgona iz raja domačnosti.
         Sprejmem zapečateno skalo pravičnosti,
         obljudeno polje pšenice in rža,
         presihajoče iskanje ognjišča,
         izlito valovanje ljubezni nad l in b,
         vpreženo konjsko bitje s človeškimi sanjami,
         dokaz dima in ognja in sle po živalskem.

Pridi, pojdiva na goro svetosti in vzvišene hvale,
iztrgaj iz src v srce plamen dokončnosti.
Dokler smrt ne doseže ročic izdajalcu,
zazri se v kaplje krvi
in zamazane brozge ustvarjalnosti
in me pričakuj
z rezilom na kljuki.

POT NAZAJ

Neponovljivi valovi resničnosti
butajo vame s svojimi koprenastimi
zmotami in iztrganim upanjem
na slast, ki mi je oplazila prsi
in zazijala tja, kjer smrt preži za odprtimi vrati.
Črna luna reže sredico
svojih pošasti in mi namenja le rezek
odziv: vajena je takšnih prizorov
iztrošenosti, rožnega popka tik pred
naslado rodovitnosti, tik pred desetletji
sušnega stiska roke, kozarca mleka.
Vdana v napetostni odsev tvoje rjavkaste kože,
svilene kože, kamor se ne ujame
muha enodnevnica in čriček nima kje
napojiti speva žalostink;
izbrana v množici vprašajev in klicajev
in udarcev po mizi, zavitih v lični temi svežine,
iztrgana iz očetovega predalnika milosti, vere,
sesuvam hrepenenje po vrednosti ostajanja,
po poti nazaj
v drobce izdihanih omamljenj
in ničevost zlaganih izgub
tebe in sebe in praznih prostorov.

NEPOTEŠLJIVA

Struna v notranjosti zajoče,
ko me spečo odneseš
na rob oblaka,
da bi zvonovi luči zajeli
in zameglili v krik okrvavljeno sodbo,
od njih, od koga?
Izbrana v vrstici črnolasih osamljenosti
in želj po nebesnih prikazanjih,
po čutenju kože v koži, besede v besedi.
Takrat si odrezal ovoj čaše ponižnosti,
v luni in soncu obljubil poštenost
do Božje sodbe, do prerojenja,
ki so ti ga bogovi izbrali za varuha hiše
in te posedli medse
med troje izbranih šestic
in te usmiljeno vodili k ženski, k robu.
Ob robu propada
bi izpila najlepše čaše nesmrtnosti
in se prodala za pičle drobce, drobtinice,
ki bi rjavo-modrim otrokom popadale z mize,
med pomaranče ostankov,
med vonj pobesnelih rib
in poskok mene v tvojem srcu,
ne srcu, razumu, izmerljivosti.
Privij me kakor pečat na svoje prsi,
kakor pečat na ledja,
kjer se izteka življenje in sla po čutenju,
po vinu in vodi,
po nabrušenih kamnih in koraldah,
ki jih še moram prešteti.

DVOJNIK V OSEMNAJSTEM

Vidim te hiteti v zaprta vrata
in vzpenjati na goro želja, s pričakovanjem,
zatrtim v kali,
da te nikdar ne vpijem,
ne vzljubim,
tako kot takrat, prav tako kot takrat.
Daleč stran sem privedla gostijo
izmišljenih kačjih zvarkov,
začarala sem jih v pisma,
v papir, ki se ni rodil,
a se je videl
globoko v materinem naročju
in prodrl do oči nočnega vida.
Daleč stran grem,
stran od ponorelih ptičev in mrčesa,
mrhovinarjev v modro-belih haljah,
v mojih in tvojih in najinih.
V snežinko si spletem hrepenenje
po rožnatem plišu, po črnih in rdečih črvičkih
v tvojih laseh.
Daleč stran te vzamem
še enkrat, v osemnajstem,
v modrem,
v belem,
v črnem,
v levji preobleki in oblizu nedolžnosti.
A ko se vrnem, pričakaj me z rezilom na kljuki.

PRISEŽEM

…
na senci med nama,
na iskanju pravičnosti in smejoče se lune,
na vlivanju toplega čaja
v mednožju,
na strahoti noči brez sonca,
na brezmadežni travi pred stolpom,
trdnjavi kamnitega sivega viteza.
Prisežem na dobrem in zlu,
zlu, moj dragi,
da obvlada, da varuje
raztrgana srca v nemoči,
raztrgan izhod,
lesketajoč se skozi priprta vrata
somraka.
Prisežem
na večnem izbrisu tvojih in mojih spominov,
da spletem izbiro
v čast pozabljenju,
pred ognjem in temo
... in pogubljenju sredi končanega ...

NEKDO, KI SEM GA POZNALA

apokalipsa se spušča v rečni objem
svežine tvojih opranih, lično zloženih
maketnih izvirov, potopljenih sanj
akvarelov, ki se spajajo v zverine očitkov,
žarečih postaj v življenju besede,
rezke, grozeče, v papir tlakovane,
in vidim te v senci, v grmovju prepovedanih sadežev,
tvoje oči spet želijo, živijo v srcu nedolžnih,
apatičnih brezglavih jezdecev, in
jasen izraz me privabi, da ničesar več,
ampak ničesar več in ničesar manj ne porodim, kot le
nepremičnost –

MED SVETLOBO ŽAROMETOV EPK

Mesec se je dvigoval
z obstretom duha.
Leto pričakovanj in
kulturnega napredka
se je pričelo z glamurozno
belino, žarometi in petjem.
V hiši kulture so se vrstili
velikani, domači in uvoženi,
včasih povoženi v svojih izjavah.
Sosede smo lepo sprejemali
in častili kot egipčanske bogove.
Izžarevala so čustva, bes in fantazija.
Čiščenje avre in duha.
Preganjanje podobe zla z visokim
tonom in svetniškim sijem.
Čar kulture se je razraščal kot
hobotnica na travi ob svečah in
v šotoru ob pečenih dobrotah.
Tudi kup steklovine in železa
je dobilo prostor pod streho kulture.
Literarna hiša je preživela vse
inštalacije modnih krikov,
do razstav velikih in malih
črvičkov umetnosti.

Delavničarji so bili le dobrodelna publika.
Dežurstva so potekala tako in drugače.

Šepetale so trave,
oblaki so mimo drseli,
tišina in slike na steni.
Občutki nemoči so se plazili med
zakrinkanimi obrazi plesa v maskah.
Nekateri pesniki so vstali iz pozabe.
Čas vračanja in odhajanja je v naših glavah
pustil sledove umetnosti, ki posebej trka
v času, ki nas obdaja in razsvetljuje.

Tudi romantike ob tolmunu in belih
lokvanjih ni manjkalo.
Ples trebušne plesalke je brez besed
izžareval kulturne dotike svetlečih pogledov.
Borštnikovci so s sten začudeno pogledovali
s svojimi govorečimi očmi.
Izliv čustev na postelji in ob postelji.
Prava gledališka umetnost metuljčice na cvetu
pernice ob preživljanju Prešernovskih muk.

Umetniki so izžarevali eleganco, goloto in aroganco.
Ponošene in lepe obleke, krinoline in razporke,
ki so pritegovali poglede kulturnih razsežnosti
v zgodovino zapisanega mesta kulture.

V stekleni vazi
zimske pravljice stojijo
s postriženimi obrazi
v ivje odeta drevesa.
Fantazijski ples kulture
z levjo eleganco odkoraka
med kovinske prstane.
Ostaja podoba velikana med
plesom hvaležnih snežink.

KRVAVA LJUBEZEN

Najdeš me, ko iščeš sebe,
iščeš me, ko tebe ni …
V mislih tvojih sem nevidni gost,
ki ne zaspi.

Žalost tvojo naj izpijem
in posrkam slabo kri,
nekaj svoje vanjo zlijem,
da drug v drugem bova tekla
in svoj svet si darovala -
od nebes pa vse do pékla;
tudi, ko bo res krvavo,
kŕvi se ne bom odrekla …

Najdeš me, ko iščeš sebe,
iščeš me, ko tebe ni …
Tvoja ljuba sem, sovražnik tvoj
in tvoja kri.

DEKALOG NAŠIH DNI

Po glavi se deset resnic današnjih mi podi …

Ljubi!
Koga in zakaj?
Če nesrečno bom ljubila,
huje bo, kot je sedaj …

Beri!
Kaj in koliko na dan?
Vsaka knjiga je življenje,
ki ima poslednjo stran.

Misli!
Ja, za koga pa?
Še največjega junaka
vetrc nosi sem in tja …

Čuti!
Ne, preveč boli!
Naj življenje in ne človek
čute moje v prah zdrobi.

Smej se!
Laž se v ustnice zažre …
Enkrat, dvakrat, trikrat, štirkrat:
ne in ne in ne in ne!

Bodi to, kar si!
Smešno … Kdo pa sem?
V ogledalu vsako jutro
drug odsev uzrem.

K mitu vrni se!
To bo to, hura!
Naj izvem, da zlata doba
vselej se konča?!

Stike navezuj!
Krasen predlog, res!
Če spojim se s tem in onim
s sabo najdem vez?

Glej na to, kaj ješ!
A krvi ne smem?
Vsak dan z njo se napojim in
dajem jo ljudem.

Váruj svoj planet!
Saj bom z njega šla:
kot utrinek, kot Praznina,
kot posmeh neba.

LJUBEZEN V MODREM

Ko prišel bo čas, da grem,
me močno objemi ...
Ne govori: »Ljubim te«,
vse to vem – verjemi.
Reci mi le, da je moj
čisto vsak tvoj koder
in da v večnost z mano šel
bo odsev tvoj moder.

SMRT DEDKA MRAZA

Verjela sem, da svet je kraj,
kjer med in mleko se cedi,
da vsak zato ima zakaj,
da luna v mesec dozori.

Le tu in tam je nočni čas
namrščil luni obrvi …
Takrat je siknil strašen glas:
»Veš, Dedka Mraza ni.«

Vija, vaja, vija vaja,
Dedek Mraz odhaja …

Zakaj izgubil je zato -
zametel sneg je vse sledi …
Če res ga nikdar ni bilo,
zakaj potem tako boli?

Vsa nova leta od takrat
se starajo in z njimi jaz …
Prižgala svečo, ko grem spat,
bom zate, Dedek Mraz.

V katerem grobu Dedek Mraz leži?

Tako globoko sem kopala,
da sem te skoraj razorala …
A našla ga nisem
… srca.

LJUBEZEN V KITI

Moja dolga, bujna kita
zrasla je le zate,
v upanju, da enkrat skupaj
šla bova med svate.

Vanjo vse, kar sem, bom spletla
in pred svetom skrila
to ljubezen, ki pod njo
se v meni bo rodila.

Rada bi, da prvi boš,
ki pride in ostane,
ki iz nje razčesal boš
skrivnosti zavozlane.

A če, dragi, te ne bo -
zakaj sem se rodila? -
se iz dolge, bujne kite
kača bo zlevila.

POT RDEČE KAPICE

Kam neki jo maha pod kapo rdečo?
A misli, da gozd
ji pričaral bo srečo?
Da mleko in med
se po deblih cedi?
Povsod volčjih jagod krvave sledi …

Obrni se v drugo smer,
Kapica draga!
Ko hiška bo blizu,
ti nič ne pomaga:
iz dimnika babica že se kadi -
če greš po tej poti,
naslednja boš ti!

A Kapica jagode mirno nabira
in zraven se volku poredno nasmiha
in ta jo pograbi, da komaj še diha,
in z volkom zaplesala strasten bo ples,
ki spremljal ga babičin zadnji bo kres.

Leži, leži v hišici
(nič več rdeča),
težko se premika
( visoko noseča).
Razmišlja:
le kaj se z menoj zdaj zgodi?

Če greš po tej poti,
naslednja boš ti …

HVALNICA

Hvala
za dar življenja,
sprehod skozi čase
svetlobe in teme.

Hvala
za plamen ljubezni,
ki jo čutim da dajem
vsemu, ki me obkroža.

Hvala
za sprejeto modrost,
saj me nemirni valovi
niso mogli potopiti.

Hvala za dano zdravje,
da uživam bogato jesen
v vsem njenem razkošju.

PO MEHKI POTKI 1

Po mehki travni potki
v ritmu prepletam korake
do stare košate češnje.

Tam sedem na leseno klopco,
kjer prisluhnem melodiji vetra,
ki pozibava ptice na vejah.
Vesele se zrelih češenj.

Pogled mi ponese v nebo.
Zahvalim se za novo jutro,
ki mi ga je dano živeti
in se zavrtim v kolesje časa
svetlih trenutkov sedanjosti.

S POGLEDI SE SPREHAJAM

Vpijam vonj borovcev pod oknom.
Z odpadlimi iglicami si delavne mravlje
gradijo svoje domovanje.
Umirja me pogled na pokošeno trato.

Opazujem regratove lučke,
ki jih lahen veter zaniha in razseje
po zemlji. Iz semen bo vzklilo
novo življenje, ki ima smisel.

Pogovarjam se s pticami v grmičevju
in v mislih gladim cvetno preprogo.
Po poteh iskanja se množe lepe želje
kakor bele ovčice pod modrim nebom.

TIHE SANJE

Snujem spomine,
z mislijo na dlani.
Čas se spreminja.

Iščem pesem
cvetočih travnikov,
žitnih polj in ščebet ptic.

Ljubim gozd,
ki z vetrom šepeta.
Sledim svojim sanjam.

Pojoča tišina
prebuja speča čustva.
Iščem koščke molka.

Utrujena od poti,
stojim na pragu
in čakam na vstop

do odrešilnih nebes.
Morda kmalu
ali gotovo nekoč.

VZEMI SI ČAS

Vzemi si čas
za topel stisk rok!
Vzemi si čas
za prijazen nasmeh!

Vzemi si čas
za iskreno besedo!

Vzemi si čas
za hvaležen objem
in bogastvo sreče
te bo prevzelo.

Staro je mimo.
Čemu bi še vztrajala?
Novega ne bo.

ATOVA PESEM

Dajte mi sonca
dva zlata lonca!
Dajte mi čiste vode
tri srebrne posode!

Dajte mi svežega zraka
dva polovnjaka!

Dajte mi star lonec,
da bo v njem mojih čenč konec!

TIŠINA

Tišina!
Tišina:
štirje palčki gredo,
na svojih ramenih
drobno rakev neso!

V njej ni sneguljčice,
v njej ni Trnulčice,
v njej je moja zadnja
pravljica samo!

PRAVLJICA O MEDVEDU

Šel je lovec na medveda,
pa si misli: i, seveda –
v malhi kruh bo in klobasa,
če povem še po pravici –
tudi žganje v steklenici!

Puško je ob bor prislonil,
se nad polno malho sklonil
in jemal iz nje dobrote
in užival čar samote.
Se oko mu je zaprlo,
da zakinkal je v sanje,
lepe sanje – i, seveda:
da je ustrelil medveda!

Medved je tancal po logu,
slišal lovčevo smrčanje,
to smrčanje nevsakdanje,
pa si mislil: Grem pogledat,
ko tam spi, smrči in sanja!
Brž oduha košček kruha,
pol klobase in še žganje,
tiho vse to spravi vase,
v malhi nič več ni ostalo.
Vzame puško v svoje šape,
v zrak nameri – puška poči –
lovec divje kvišku skoči:
Kaj godi se? Se svet trese?
Medved mojo puško nese!

Mar zvonimo naj po toči?

Lovec skoči proti koči,
tam je stara v veži stala
in ga ostro vpraševala:
Kje je medved, kje je puška?
Ja ti bom že pokazala:
to je prva – druga buška!

Medved je po gozdu hodil –
s puško – to ni karsibodi!
Godrnjal je zadovoljno:
Lovcem v opomin to bodi!

MUKCU V SPOMIN

Gozd in dobrava se vsa veselita:
Muki in Muka se danes možita!

Domek na smreki se že pozibava,
v srečno brezskrbnost jima zavod uspava.

Mamica Muka zdaj deco napaja,
z veje na vejo se Muki sprehaja.

Kar prisopihata dva potepuha,
kuštrava, smrkava, v capah in suha

Lezeta, lezete z veje na vejo,
da utešita tatinsko si žejo.

Muka in Muki z grozo strmita,
milo zajočeta, kaj naj storita?

Pest potepuhova mlade pobere,
srečo družine – vse domek razdere.

Eno ti, eno jaz, deneva v kletko,
ako pa kletke ni, pa pod rešetko!

Kozje bo mleko pit se naučila,
kmalu bo jedla vse, ako bo sila!

Umrla ponoči je Mukica mala,
mleka ni srebati sama še znala.

Mukec pa moral na dolgo je cesto:
Kupil ga je nekdo, nesel ga v mesto.

Ženi je dal za god živo darilo,
da bi prisrčno jo razveselilo.

Ženo zbudila je stvarca pri nogi,
malo popraskal je Mukec ubogi.

Žena pa v stok in joj: Jojme – podgana!
Kakšna to šala je strašno neslana?

Ljuba, pomiri se: glej rjavička
vendar podgana ni, le veverička!

Smrti otel sem jo – lačno siroto,
dajva popiti ji kakšno dobroto!

Velik je Mukec že, repek košati,
ljubko se zna že rjavček igrati!

Gloda orehe že, kot se spodobi,
svinčnike, knjige, vse, kar je v sobi.

Kleta ga utesni, sili v svobodo,
bolj in bolj si v širno prirodo.

Mož na doust je šel, v nadi in veri,
da se živalici nič ne primeri.

Žena pa s pisemcem svojce povabi –
tetko z deco – po stari navadi.

Mukec se moral je z deco igrati,
gori in doli po sobi skakljati.

Bolj in bolj deca kriči in vpije,
kam ves prestrašen že naj se ji skrije?

Vzpne pod divanom se – joj med peresa,
mogel zdržati ni tete telesa.

Srčece drobno je nehalo biti,
vsi so iskali ga: Kje more biti?

Ni bilo več za njim duha ne sluha,
vsi so verjeli: zla slutnja ses kuha!

Možu porečemo: Ušel je v naravo,
skočil skoz okno je, stekel čez travo;

vsi smo lovili ga, se žalostili,
drugega Mukca ti bomo kupili!

To napisali so, hram zaklenili,
v belo Ljubljano so se napotili.

Mož pa se vrnil je, duhal duhove.
Plesen, gniloba ni, duh je trohnobe.

Črvi izdali so laž in resnico,
v grobek pod travico Mukca smo djali …

1953

                                                                                  Mojoj Alenki
                                            Maja

Objavljene slike Marije Vauda so nastale ob objavi pesmi Alenke Glazer Vdih v 71. številki revije Locutio.

V našem mestu stojijo velike in visoke hiše. Strnjene so med seboj, kot bi se držale za roke, samo po vhodnih vratih in hišnih številkah lahko ugotoviš, kje se konča ena in se začenja druga. Visoke hiše, pravijo jim stolpnice ali nebotičniki, pa stoje vsaka zase, okrog sebe hočejo imeti vsaj majhen trg in neprestano razmišljajo, ali so dovolj visoke in pomembne in katera je sploh najvišja v mestu. Dve vrsti hiš, med katerima je speljana široka cesta, kjer neprestano drvijo avtomobili, sta ulica. Ob hišah so še pločniki, kjer smejo hoditi pešci in rasti drevesa. Ulice imajo različna imena zato, da se poštarji ne izgubijo .

Ob vseh glavnih ulicah našega mesta rastejo mogočne platane. Njihova sivo-srebrna debla se poleti kar izgubljajo v zelenih krošnjah, njihove veje se ponekod v sredini ulice stikajo kakor zeleni oboki. Platane poleti rade tekmujejo med seboj, katera bo pognala največje liste, podobne velikanovim rokam.

V vrsti visokih platan je letos raslo mlado drevesce – Platanček, ki so ga posadili spomladi. Pripeljali so ga iz drevesnice, kjer je imel veliko bratcev in sestric. Izkopali so globoko luknjo, ki jo imenujejo sadilna jama, poravnali koreninice, jih zasuli z zemljo, zraven so pribili količek in drevesce privezali nanj, da ga ne bi podrl veter. Potem so odšli. Nobena od visokih platan se ni zmenila zanj, ker je prišel iz druge družine in je bil tako majhen in neopazen. Platanček se je zelo trudil, da bi našel kakšnega znanca ali celo prijatelja. Pogrešal je svoje bratce in sestrice . Na vso moč si je prizadeval, da bi vsaj malo zrastel, odgnal je nekaj drobnih vejic in ozelenel. Razprostiral je svoje liste in jih nastavljal sončnim žarkom, ki so se skozi senco vsak dan vsaj za nekaj trenutkov prikradli do njega. Radovedno je opazoval vse, kar se je dogajalo okrog njega, in poslušal, o čem so se pogovarjali golobi, ki so se spreletavali po parku in posedali na spomeniku. Vsak dan je prišla na trg starka, sedla na klopco in drobila ptičem skorje kruha. Okrog nje so se zbirali golobi in vrabci, najhrabrejši so ji sedali na rame in celo na glavo Bila je prijazna., vendar so se nekateri sprehajalci norčevali iz nje. Starka je nekega dne ptičem povedala, da bo kmalu jesen, zatem pa pride zima in takrat ne bo več prihajala s skorjami kruha na klopco, prinesla pa jim bo koruznega zrnja od sorodnikov na deželi.

Drevesa okrog Platančka so se začela spreminjati, njihovi listi so rumeneli, nekateri so pordeli in ob prvem vetru so začeli odpadati. Najprej so zaplesali visoko nad cesto, potem pa legli na tla kot cekini. Kostanji so se prvi začeli osipati

»Jesen je in prišel je čas za počitek,« je rekel veliki kostanj. »Utrujen sem od tega, da moraš vedno kaj početi: spomladi, ko se zbudiš, moraš pognati liste in ozeleneti, potem nekaj dni cvetiš in do jeseni skrbiš za otroke. Najlepše je, ko dozoriš, odvržeš liste in zadremlješ.«

»Me se bomo obletele šele novembra,« so rekle platane in se delale, kot da jim hladni veter ne more do živega. Mali Platanček, ki je še ves zelen rastel nizko pri tleh, sploh ni razumel, zakaj bi moral odvreči liste.. Nekega jutra, ko so bile prižgane še cestne svetilke, saj so se dnevi krajšali, je k Platančku priletel vrabec. Sedel mu je na vejico in kljuval skorjico. »Živ-živ-živ! Ti pa še ne spiš! Nikar ne odvrzi svojih zelenih listov, ostani tak kot si! Poglej, vsa druga drevesa so že gola, zdaj spijo in ne bodo doživela praznikov No, pravzaprav ne čisto vsa, smreke v velikem gozdu nad mestom so vedno zelene in smreke so za božič glavne! Ne pusti se, samo še nekaj tednov počakaj! Čiv-čiv!«

Vrabec je odletel, Platanček bi rad še koga kaj vprašal, pa se nihče ni hotel z njim pogovarjati .Mimo so hodile deklice, še pred kratkim oblečene v tanke pisane majice in golih nog, zdaj pa v debelih bundah in škorenjčkih; nihče ni več posedal na klopci, veliki stari kostanj je zaspal pa tudi platanam se je dremalo .Pritisnil je mraz. Zjutraj so prihajali pometači in pospravili velike kupe odpadlega listja. Trato je pokrila ledena slana. Platančka je zeblo. Stiskal se je k svojemu zaščitnemu količku in obračal drobne vejice proti cesti, kjer je bilo topleje. Platanček je čakal in čuval svoje liste. Včasih se je pri njem ustavil psiček, dvignil zadnjo tačko in ga poškropil. To Platančku ni bilo všeč, a če si drevo, si pač ne moreš pomagati.

Nekega jutra se je na trgu ustavil tovornjak. Delavci v oranžnih oblekah so začeli razkladati lestve, železne palice, deske, dolge svetlobne verige in velika lesena ogrodja. Ves dan so krasili drevesa v parku, sredi trga pa so postavili velikansko jelko, višjo od vseh drugih. dreves. Prav do vrha so speljali stopnice, veje so prekrili z zelenim žametom, vmes pa so pritrdili velike srebrne zvezde.

»Greva zvečer poslušat pojočo jelko?« je vprašal fant dekle, ko sta šla mimo.

»Oh, saj je vsako leto enako! Vedno iste viže, dolgčas!« je odgovorila svetlolaska. Platanček je prisluhnil. Pojoča jelka? On je seveda še nikoli ni slišal. Mogoče je to božič? Nikakor ne sme zaspati, vsaj nocoj še ne!

Ko se je stemnilo, je mali park oživel. Po vseh kostanjih in platanah so zasvetile rdeče in modre luči, po drsališču so se podili otroci na bleščečih drsalkah in veselo vreščali, dišalo je po pečenih kostanjih , po čaju, limoni in cimetu, na jelki so zažarele srebrne zvezde.

Stolpna ura je bila šest. Na trg je prihajalo vedno več ljudi; starši z malimi otroki, mladi zaljubljeni pari in samotna starka, ki ni imela otrok in ne vnukov. Iz velike trgovine nasproti trga so prikorakali veliki škratje v dolgih zelenih kutah z rdečimi kapucami na glavah. Nekateri so bili bradati, drugi pa mladi, gladkih lic , vedri in nasmejani. Vsak je v rokah držal veliko prižgano svečo. Vzpenjali so se po žametnih stopnicah, visoko, prav do vrha jelke, razporedili so se po vseh vejah in takrat je zazvenela glasba. Platančku se je kar zvrtelo v glavi od te lepote, vsi njegovi premraženi zeleni listi so vztrepetali, začutil je, kako mu je poskočilo srce od radosti, saj je bilo to lepše od vsakega sončnega jutra. Škratje so zapeli prvo božično pesem, zazvonili so zvonovi, vrstile so se vedno nove praznične pesmi v raznih jezikih iz daljnih dežel, vseh, ki praznujejo božič. Platanček je vsrkaval melodije in se predajal sreči. O, vredno je bilo čakati na ta večer, pa čeprav ne bom nikoli veliko drevo, je pomislil.

Takrat sta se po cesti pripodila dva fanta, ne več otroka pa tudi odrasla še ne. Za šalo sta se začela ravsati in suvati. Opotekla sta se in eden se je znašel – ne na tleh, ampak na drevescu. Zlomil se je količek in potegnil za sabo Platančka.

»E., šit, pa to šavje!« je vzkliknil fant, ki je padel. Zavpila sta še nekaj surovih besed, ki jih prestrašeni in ranjeni Platanček ni razumel, in stekla dalje.

Koncert se je končal. Glasba je potihnila, škratje so se vrnili v veliko trgovino. Ljudje so se naglo razšli – vsem se je mudilo domov, saj je bilo zelo mrzlo.

Ob robu trga pod visokimi platanami je drhtel sklonjen Platanček z nalomljenim vrhom. Takrat pa je mimo priletela Snežna vila, nežno pobožala ranjeno drevesce in mu zašepetala:

»Čas je, sedaj pa lahko tudi ti zaspiš!«

Koder je letela Snežna vila, so okrog nje pršile drobne bele zvezdice – prve snežinke. Mednje so se pomešali odpadajoči zeleni listi Platančka., ki ni hotel zaspati., dokler ni slišal prazničnih pesmi. in doživel radosti in groze te ledene zimske noči.

četrti november

ko smo bili predstavniki človeškega moškega spola v stanovanju največjega francoskega buldoga na svetu še mladi, smo nekaj, kar je najboljše, poimenovali kot dabest ali pa špica. k prvemu smo kombinirali besedo stari, k drugemu pa tstr, saj se je prva žal končala z zrcalnim fonemom kot sicer bolj priljubljen tstr, ki opisuje res dobrega prijatelja. danes nečemu, kar je najboljše ali vsaj dovolj visoke kvalitete, da bi se lahko kosalo z najboljšim, mladi pravijo top šit. meni, staremu prdcu iz stanovanja največjega francoskega buldoga na svetu se torej samodejno zastavlja vprašanje, kako je mogoče nekaj, kar je najboljše oziroma vsaj dovolj visoke kvalitete, imenovati za vodilni drek. sem res prestar, da bi razumel? morda bi vprašal največjega francoskega buldoga na svetu, ki ga imamo prebivalci stanovanja tudi za reinkarniranega pabla nerudo, ali pa gre raje odgovor poiskati v kakšnem popularnem reku, glasbi, filmu, športnem dosežku, torej popularni kulturi, ki jo spremlja današnja mladina.

in ko je že omenjen šport v povezavi z rabo angleškega izrazoslovja v slovenskem jeziku, ugibam, da se je top šit pri mladih morda prijel po zaslugi nogometa vsaj dovolj visoke kvalitete, saj so žaljivke za top šit nogometne ekipe na otoku - skupni zibeli nogometa in angleškega jezika - vse povezane z blatnim sekretom, ki pada iz naših debelih čreves. najbolj trofejni nogometni klub manchester united (krajše: man utd) nasprotniki radi kličejo manure oziroma gnoj, kadrovsko najdražjega nogometnega kluba manchester city se je pri opozicijskih navijačih prijel vzdevek shity oziroma drekec, nadalje se je ekipe arsenal, ki slovi z najlepšo a najbolj neučinkovito igro na otoku prijel vzdevek arse oziroma rit, ... tako se sprašujem, če morda top šit k nam ne prihaja prav iz pobesnelo nogometne anglije ...

razmišljanje o izvoru top šita pa bi vseeno prenesel na nov pasji sprehod. takšnih bo še kar nekaj. ko sem na primer včeraj zvečer sprehajal največjega francoskega buldoga na svetu, sem nenadzorovano momljal kombinacijo tega nekje slišanega nadgrajenega besednega zaporedja top šit, stari, top šit. saj veste, ko nezavedno, cel dan ali teden, požvižgavaš neko obupno melodijo, ki si jo slišal na vsiljenem mediju? top šit, stari, top šit. top šit, stari, top šit. top šit, stari, top šit. top šit, stari, top šit. top šit, stari, top šit. top šit, stari, top šit. momljanje se je toliko stopnjevalo, da sem se ob njem celo zabaval in pozabil na veliko potrebo svojega spremljevalca. tako je top šit, stari, top šit na koncu postal dog šit, stari, dog šit. in ker ne zavijam nečesa, kar zgnije v nekaj dneh, v nekaj, kar razpada nekaj stoletij, ter ga vedno stisneva nekam, kamor sonce ne posveti, otroška roka ne poseže in pogled ne moti živalskih fašistov, je bil tokrat, ko ga je spustil na nekoliko bolj vidno in dostopno zemljišče, izrek iz top šit, stari, top šit torej spremenjen v dog šit, stari, dog šit. izrek smo in ga bomo ponavljali tudi na prihodnjih sprehodih nesposobnega pisatelja in v telo največjega francoskega buldoga na svetu reinkarniranega pabla nerude ...

dog šit, stari, dog šit ...

deseti november

v naselju med savo in soro, ki mu pisci proze z družbenega dna priljubljeno pravimo mednoge, te dni vrane uravnavajo populacijo goloba. na ulični asfalt vsakih nekaj dni strmoglavi smrtno ranjen predstavnik te najbolj urbane ptice, nesrečnikove ostanke pa po plenilčevi odstranitvi drobovine ovohavajo lokalni cucki in ogledujejo potepuški mački. nekatere vrane so bolj vsejede. prebrisano spuščajo nakradene orehe na asfalt, kjer jim jih strejo osebna vozila. eno takšnih sva s smrdekom nerudo opazila danes zjutraj, ko sva hrčala mimo tako imenovanega balinplaca pa do končne postaje ene redkih ljubljanskih povezav s svetom. opazila sva, kako je vrana odvrgla oreh, vendar se je ta ustavil na mestu, na katerem ga pnevmatika ne bi mogla doseči. ljubitelja urbane narave sva pristopila, potem pa je višji izmed njiju z vso silo stopil po orehu, da se je strl. kdo ve, morda sem s tem rešil nekega goloba.

potem pa sem se začel spraševati, kaj bo z drugo najmnožičnejšo populacijo večjih ptic v našem naselju. pa ne govorim o vranah, ampak o racah. upokojenci, ki imajo svoje vrtove na obrečnem pasu sore, kjer gnezdijo, bodo verjetno s pastmi kmalu začeli uravnavati populacijo teh prikupnih plavalk, saj veliki beli brat vse redkeje tre njihove orehe.

FIGA V ŽEPU

Na žalost resnična zgodba

Pred nekaj manj kot dvesto leti je živel možakar s figo v žepu. Z več figami, če smo natančni. Z njimi je obdaroval otroke, kadar so tekali in klicali za njim. Doktor, kakor so mu pravili, je pisal odlične pesmi, premišljal o ljudeh, domovini in jeziku. Najbrž se je zavedal, da so otroci prihodnost ljube mu dežele, in morda je ravno zato razvil čudaško navado: nositi fige v žepu. Čudno, a obenem smiselno in daljnovidno.

Dandanes ima vse več možakarjev v žepih fige. Z njimi obdarujejo vsakogar, ki jim hoče prisluhniti in še raje verjeti. Vse manj je takih, ki tekajo za njimi. Več je tistih, ki za njimi vpijejo psovke. In še figo jim je mar za njihove suhe fige. Da, celo jezijo se nanje. Kajti današnji doktorji ne premišljujejo o soljudeh in svoji domovini, temveč o sebi in svoji koristi. O tem, da bi jih kdo ne prijel za jezik. In o jeziku, ki bi jim kdaj utegnil prav priti. Oni pač vidijo kakšna je prihodnost te dežele in prav nič ni čudno, da imajo fige v žepih. Smiselno nekako tudi ni, zagotovo pa je kratkovidno.

Pravijo, da ga je stari doktor rad cukal in dobre volje nazdravljal narodom, vsevprek. Današnji doktorji sicer živijo bolj zdravo, nazdravljajo pa vendarle bolj slabo.

PREDJAMCI

po resnični zgodbi

Tedaj stari ljudje niso več veljali za modre kot nekdaj. Nihče ni vedel kam bi jih del, razen z oči. Nakar se butalskim brihtnežem porodi imenitna ideja in zgradijo narobe svet. V njem je bilo starih ljudi več in onih drugih manj. Domišljavi so mu pravili Dom starejših občanov, domiselni pa Predjamski grad. Resnično, stal je ravno nasproti britofa.

Franek in Ivek sta imela sobo z razgledom, ki ga nista potrebovala. Bila sta še pri močeh in zato skoraj ves dan na nogah. Soba je imela mizico, dve omari, nočni omarici, dve postelji in skromno kopalnico.

Ena od postelj je imela popoldansko razmerje z Ivekom. Nekoč ju je zalotila strašna žeja, ki je planila po ubogem Iveku in ga podila po sobi. Vmes je posegla omara, ki se je postavila za Iveka in ga potolažila s steklenico piva. Ivek se je zaobljubil, da ji bo dobroto pošteno povrnil.

Franek je iz mesta pripeljal mlado žejo, na las podobno Ivekovi, le da je bila ta njegova in jo je imel zato rajši. Ponosno jo je pestoval in jo kazal Iveku, ki se je smeje radostil z njim. Franek se je naslonil na svojo omaro, da bi mu žejo podojila, ta pa ga je ošabno zavrnila. V slepi jezi je pograbil prvo, kar mu je prišlo pod roko. Bili so Ivekovi zobje, ki so ravno dopustovali v toplicah na nočni omarici. Zobje so bili mladi, stari komaj mesec dni in se niso dali motiti. Močno so ugriznili Franeka, ki je zatulil in jih pri priči izpustil iz rok. Tole je neverjetno, ampak resnično. Izpustil jih je v straniščno školjko in jih jezno poplaknil s svežo vodo iz kotlička.

Ivek je že tako slabše slišal, zdaj pa je izgubil še posluh za prijatelja. Razburjen se je s pestmi spravil nad zrak v sobi. Pri tem je vpil nekaj nerazumljivega, kar pa je bilo glede na oddaljenost njegovih zob od ust, še kar razumljivo. Prepih je končno ohladil Franekovo jezo.

Ivek je bil intelektualec, zato se je miril ob partiji šaha. Franek ni znal igrati šaha, ne črkovati besedo intelektualec. Dobro pa je poznal vrednost časa v Predjamskem gradu, zato ga ni kar tako v nič metal. Raje ga je zlagal na kupček, včasih tudi v dolžino, da je naredil prav čeden dolgčas.

Ivek si je čas sproti krajšal, da mu ne bi bil predolg. Toda kakor hitro ga je spredaj rezal, tako mu je zadaj globoko padal in ga potegnil v premišljevanje. Franek je čutil strahospoštovanje do intelektualnih globin in Ivekovega zanimanja zanje. Toda strah je vedno premagal in prijatelja požrtvovalno rešil. A si spet noter padu, ga je zaskrbljeno spraševal, ko ga je vlekel na plano.

Nekoč je Ivek iz globokega premišljevanja prinesel zlato zrno resnice. Zrno je neprestano ponavljalo: kakor prišlo, tako odšlo. Ker mu je šlo na živce, ga je podaril Franeku. Franek je pozorno poslušal ter tu in tam vljudno pokimal. Iveku se je zdelo, da Franek pravzaprav ničesar ne razume in mu je postalo prijatelja žal. Resnica je pretežka zanj, si je očital in mu odvzel breme. Pobožal je zlato na dlani in vzneseno dahnil: Čudovito si! Pri meni ostaneš! In je zrno resnice ljubeče postavil na nočno omarico, kot epitaf za svoje preminule zobe.

TRNULJČICA IN 7 KONCEV

ali kako zaključiti neko resnično zgodbo

Prvi prizor ali začetek konca

Potem ko je Trnuljčica – pravo ime bomo spoštjivo zamolčali – spala kakšnih sto let, je nekega lepega dne mimo prijahal princ na belem konju. Princ vrže oko na lepotico, zategne uzdo in razjaha. Od dolge ježe ga je malo v hlačah tiščalo, pa si jih je razrahljal. Kar začuti, da ga še vedno tišči. Lepo vzgojen odide v bližnje grmovje. Medtem konj popase malo trave in si radovedno ogleda speče dekle. Nič mu ni jasno. Skloni se bliže, jo ovoha in kmalu zatem še pogumno oblizne. Trnuljčici se srce otopí in slabotno zavzdihne. Konj jo postrani pogleda in še malo manj mu je jasno. Saj, zato pa je konj. Trnuljčica odpre lepe oči in – zagleda konja.

Drugi prizor prvič

Trnuljčica in konj si nekaj milisekund napeto zreta v oči. Trnuljčica bliskovito preračuna težak račun in hip zatem izpusti predirljiv krik. Princu, ki medtem še vedno otresa v grmovju, se curek ustavi, oblije pa ga mrzel pot. Trnuljčica, ki je sto let čakala princa, je ob pogledu na konja vsa prepadena, zato plane pokonci. Pri tem se malce popraska ob trnastem ležišču. To je kaplja čez rob. Sto let zaprta usta se odpró in ven se vsuje plaz očitajočih besed. Konj se namrdne, trpko prhne, obzirno prdne in se urno umakne. Pameten konj. Neumni princ, ki se je obiral v grmovju, misleč, da Trnuljčici minuta ali dve povrh stotih let pač ne pomenita bistvene razlike, je pridirjal iz grmovja nerodno opletajoč s sabljico. Plaza, kajpada, ni mogel zaustaviti in je precej klavrno končal pod njim. Rešil ga je zvesti konjiček. Zdaj, ko se je umaknil in s konjsko pametjo temeljito premislil, mu je bilo namreč precej bolj jasno, kaj se tu godi. Privihal je plemenite žnabeljce in Trnuljčici ponosno – bil je vendar čistokrvni lipicanec – zarezgetal: draga moja, podarjenemu konju se pač ne gleda v zobe. Zavihtel je zmahanega princa, na svoj hrbet, in odkopitljala sta novim dogodivščinam naproti. Zakaj svet je okrogel in čaka pogumne. Trnuljčica, ki je togotno stiskala pesti, je izpustila še zadnji besen, slabo artikuliran glas. Potem je s poslednjo mislijo – hočem princa, ne konja – omedlela in se zvrnila nazaj na trnasto postelj.

Drugi prizor drugič

Trnuljčica in konj se spogledata. Nekaj napetih milisekund se vleče kot huda ura. Princesa bliskovito preračuna težak račun in hip zatem plane v bučen krohot. Konj jo debelo pogleda. Zdaj je on na vrsti, da s svojo konjsko pametjo poračuna ostanek. Prej kot bi si mislili mu uspe in tudi on se krohotajoče zvrne na hrbet. Ko princ zasliši te srhljive zvoke, na hitro otrese in med preklinjanjem hlačnih gumbov steče na kraj zločina. Ob krvavem prizoru mu zaledeni kri. Poleg razbite steklene krste se zvira okrvavljena Trnuljčica in zdi se, kot da je nora. Ob njej se valja njegov zvesti belec in gobec se mu peni od smešnega rezgetanja. Princ se hitro zbere in še hitreje vživi v vlogo inšpektorja. S pronicljivo pametjo temeljito premislil, potegne črto in pripiše rezultat. Nemudoma zaviha poškrobljene rokavce in se brž loti reševanja zadeve. Najprej priveže svojega konjiča, potem pa trdno prime Trnuljčico in jo temeljito strese. Trnuljčica dolgo lovi sapo, smeh ji uhaja iz kotičkov ust, pa se vendarle uspe za silo zbrati. Tedaj si dé ogledati možaka, ki jo je tako krepko zgrabil. Premeri ga od nog do glave in še od glave do nog. Ko opazi kako je princ oškropljen tam spodaj, pa spet brez zadržka plane v krohot. Konj, ne bodi ga len, plane za njo. Princ telebne iz svoje vloge in se prične izgovarjati na svoje plemenito poreklo. Ker mu to nič ne pomaga, se užaljeno pobere stran in si misli: klinc pa taka princeska.

Drugi prizor tretjič

Trnuljčica in konj si nekaj milisekund vlažno zreta v oči. Konj odmakne nekaj trnja in pomaga Trnuljčici, ki je po sto letih spanja malce trda v sklepih, na noge. Ona ga hvaležno objame, on se ji nasmehne skozi konjsko zobovje in jo bodreče potreplja s kopiti. Medtem princ v grmovju otrese, se skrbno uredi, kot je tega vajen v domači toaleti, in teatralno stopi na prizorišče. Trnuljčici ob tem vztrepeta oko, zapoje srce, kolena se ji zmehčajo, roke zaprhutajo, lasje počešejo in ustnice sočno pošvedrajo, kot bi ga želela takoj in nepreklicno poljubiti. Princ zakorači proti princesi, opletajočo sabljico si na stran popravi, pa z desnico objame lepotico čez pas in jo rahlo nagne. Z levico seže v svoj suknjič, na dan privleče ustno vodico, pa jo brž v razprta usteca obilo vlije. Izplakni, izpljuni, veli odločno, da se Trnuljčica niti za hip ne obira. Nato jo naroči za naslednji pregled in jo pošlje k ostalim specialistom. Pač, v igri je nemajhno kraljestvo in o izbiri se je treba vnaprej dodobra prepričati.

Konec dober, vse dobro, prvič

Potem ko se ljubezenski trikotnik med Trnuljčico, konjem in princem po gordijsko zaplete, se vmeša politika. Zbere se en vaški svet, dva dvorna konzilija, trije kabineti, štiri konference, pet mednarodnih simpozijev, na šestih koncih sveta se celo zaneti vojna, sedem dni razpravljajo in na osmi seji končno sklenejo, da se bo poslej posebna devetčlanska komisija poglobila v to izjemno zahtevno vprašanje.

In kaj imajo pri tem Trnuljčica, konj in princ? Pravzaprav skoraj nič. Zato le poznavalsko zamahnejo z ročicami, rokami in kopiti ter gredo vsi skupaj na pošteno kosilo. Kajti lakota je mati prepira.

Konec dober, vse dobro, drugič

Ljubezenski trikotnik med Trnuljčico, konjem in princem se zaplete do nerazpoznavnosti. Človeška in konjska narava se razgrneta v vsem obsegu, od zavistne pritlehnosti do trpečega žrtvovanja. Vmes pa je neverjetno veliko prostora za brezštevilne reklame gospodinjskih izdelkov oziroma sponzorje epskega spektakla. Nanizanka doseže svoj najvišji vrh okoli 2864. metra. Na vrhu je mrzlo in prostora je malo, zato se v eni sami epizodi klobčič skrajno nepričakovano razplete. Vrh preleti helikopter Gorske reševalne službe in onemoglo trojico spusti v dramsko dolino. Bogatejši za izjemno izkušnjo preživetja v surovih razmerah, se glavni junaki globoko povežejo v ljubečem prijateljstvu. Ljubezen jim odkrije novo, manj bolečo dimenzijo. Prah, ki ga je dvignil helikopter, pa se kar ne poleže. Zdaj je na vrsti producent, da premisli kaj mu je storiti. Iz žepa potegne računalo, po dolgem in počez računa milijonske zneske in se nazadnje odloči za franšizno trženje nanizanke po vsem svetu.

Konec koncev …

Trnuljčica je pravljica za majhne otroke in naj takšna tudi ostane. Nekompetentnim odraslim in samooklicanim strokovnjakom nikakor ne dovolimo, da jo svojevoljno interpretirajo in spreminjajo. Od pisatelja zahtevamo, da takoj preneha pisati neumnosti in izstopi iz Društva slovenskih pisateljev. Starši se bomo borili, da ostanejo naši otroci nepokvarjeni. Če ne bo šlo zlepa, bo pa zgrda, so za medije sporočili iz Sindikata užaljenih.

SEJEM BEŽNIH PODOB

Ulice so bile od jutra zaprte, zrak nasičen od pričakovanja. Ljudje so zastajali v gostem prometu teles. Moški srednjih let je izplaval iz množice na stopnišče hiše, v kateri sta bili knjižnica in galerija. Na ozkem pomolu nad ulico, je dvignjen nad povprečje skušal opazovati spremenljivi tok dogodkov pod seboj. V trebuhu je čutil silo reke, ki je na kratko zamajala njegov lažni občutek varnosti. Naslonil se je na težka bela vrata za hrbtom in glasno izdihnil. Slišati je bilo kot kratek stok. Kljub skromnemu prostoru in moškemu, ki je stal poleg njega, je bilo udobje večje kot je pričakoval. Prekrižal je roki na prsih in premeril dogajanje.

Sosed se je prestopil in naslonil na vrata z drugo ramo. Vdihnil je, da bi ga ogovoril in hkrati pomislil, da je zamudil trenutek. Negotovo je obvisel na previsu misli. Prosta podaja o vremenu ne bi bila spontana, prej zlagana. Spregledal bi ga in potem bi se počutil butasto. Raje je molčal in se še sam prestopil. Nelagodje je ostalo, za molk je bilo že prepozno. Ozrl se je mimo soseda nekam na sejmišče, vendar ga je obdržal v širokem kotu svojega pogleda. Prepoznal je nekaj nedoločljivo skupnega. Sosed se je zdrznil. Bliskovito je umaknil pogled. Kdo, kdaj, je pretresen brskal po spominu ... Sosed se je naredil, da zavzeto išče nekoga na ulici. Videti je bilo, da ga dolgčas žuli, kot letve vrat za hrbtom. Znenada se je od odlepil z vrat in se potopil v množico. Morda je vendarle našel, kogar je iskal, je pomislil. Najbrž ne. Malo verjetno.

Prej hladno jutro se je dvigalo proti poldnevu. Množica je pred stopnišče naplavila poslovneža, ki je izstopal z visoko postavo in načinom, kako je nosil poslovni suknjič prek roke. Nekje v trebuhu se je pod pepelom pogašenih želja prebudila žerjavica in osvetlila zatajen spomin … Takšna obleka je prefina zame, je zavrnil zgovorno prodajalko in zaslišal, kako so besede zaropotale v ušesu. Bila je seksi in takoj mu je bilo žal besed. Popravil si je moško držo in v naletu dobre volje stopil v oblačilnico pomerit zanimiv tridelni komplet, ki mu ga je pokazala. Obleko si je nadel kar čez kratko majico. Neznan občutek razkošja ga je prijetno presenetil. Misel, da bi se pojavil pred prijatelji ali sodelavci v obleki, ga je celo zabavala. Stopil je pred prodajalko in se pogledal v njenih očeh. Postalo mu je vroče, a ga je hlad svilene podloge toliko bolj mrazil. Potratnost občutij se je zdela prevelika. Morda drugič, ji je odvrnil, hvala, in se v kabini preoblekel v uležane kavbojke.

Namrščen je zlezel v hladno reko sejmarjev. Moral je pretegniti noge. Že lani sem si rekel, da ne pridem več na ta vražji sejem, se je opomnil, ko je med rebri začutil tuj komolec. Dvignil se je na prste, da bi poiskal prehod med telesi. Nedaleč pred seboj je zagledal znan obraz in ga takoj spet izgubil. Povsem razločen občutek, da ga je že videl, se je sunkovito zaril vanj in ga žgal kot nož v vranici. Morda kdaj mimogrede, poslovno, je ugibal. Toda spomin se ni hotel primakniti bliže. Čudno znani so neznanci, ki jih bežno srečaš, ne da bi z njimi zares spregovoril ali se jih dotaknil v pozdrav. Občutek obstane na pol poti in zavaja spomin. Dobro, vsak gleda svoj posel, si je mislil, in se nehote spet ozrl za obrazom v množici. Zdaj je bil bliže. Samodejno mu je pokimal. Ni ga spoznal. Sram mu je planil v lica in osušil jezik, da se je potuhnil vase.

Okoli improvizirane pivnice je bilo vse natrpano. Nihče ni želel zapustiti s težavo osvojene mize. Vsega je bil sit, želel je sprati zoprn okus dneva. Za njim se je nekdo poslovil in vstal od družbe za mizo. Ne sodi k njim, je opazil, in brez pomisleka prisedel. Najbližji mu je pokimal, pogovor pa je tekel dalje v krogu. Ni se vključil. Poiskal je natakarja in ta je vprašujoče dvignil brado in obrvi. Pokazal je na pivo. Natakar je prikimal.

Pivo za vas. Štiristo tolarjev prosim. Natakar je postal s pladnjem ob mizi in medtem, ko je čakal, da odšteje denar, preveril ali želijo ostali gostje še kaj naročiti. Zdramljeni iz globokega pogovora, so pogledali kozarce, odkimali, na hitro odpili ostanek z dna, in se počasi odpravili na nov obhod sejmišča.

Komaj so se dvignili, že je pristopil nekdo drug, prepognil suknjič, ga odložil poleg sebe in ležerno sedel. Prihitel je natakar in med naročanjem pobrisal mizo. Z zanimanjem, ki se je zdelo pretirano, je prišlek povprašal po vinski izbiri. Natakar je oživel in hvaležno sprejel oliko, ki ni bila ravno del sejemske ponudbe. S ponosom je gostu priporočil vino iz lastne kleti in ga na široko hvalil. Pošteno sta mu šla na živce. Kot da se ne vem kako dobro poznata, je sitno pomislil izpod čela. Pogladil si je poten vrat in odpil dolg požirek.

Si naročil? Urejena lepotica je stopila pod senčnik in ženstveno prisedla k svojemu moškemu. Njega niti pogledala ni. Čeprav ga je na čuden način to pomirjalo, je nelagodje narastlo. Nemir se je mešal s prijetnim ženskim žuborenjem. Njen vonj mu je pljusnil v obraz kot klofuta. Živčno je prižgal cigaret. Oziral se je k njej, vedoč, da ne bi prenesel naključnega pogleda. Še manj njegovega. Iz kokona uspavanih občutkov se je prebujal nekdo drug. Zasledoval ga je. Bil je povsod, pred knjižnico, na ulici, takrat na razprodaji in zdaj tu. Prekleti pesjan!

Par je spretno plesal tango besed, pogledov in dotikov. Ženska se je zasmejala domiselni opazki ljubimca in ga sočno poljubila. Svoj svet sta zamejila s srečo, ne meneč se za zavistne poglede okolice. Sunkovito je potegnil dim vase, da ga je popadel kašelj. Besno je frcnil cigarete v tla, da je odskočil šop isker. V grlu ga je žgalo. Nehote ga je pogladil z roko. Z drugo je pograbil vrček in zlil pivo na ogenj. Čutil je, kako je nekdo v drobovju zasikal. Sunkovito se je odrinil od mize in se opotekel nazaj v potno reko naključnih dotikov.

NIKOLI KONČANA ZGODBA

Zavzeto je drsel ob dolgi koloni črk, enako navdušen kot takrat, ko je kot otrok opazoval kolono mravelj pod hrastom za hišo. Vsakokrat, ko jih je skušal prehiteti, so črke oživele v drobna migetava bitja. Zgodba ga je pritegovala in si ga jemala, in tudi on je barbarsko hlastal k njenemu koncu.

Pod odejo je bilo toplo. Lise sonca so se potihoma odkradle z zidu ven, v nastajajoči večer. Medlo je zaznal, kako se je maček zleknil k nogam in zaupljivo naslonil glavo prek njegovega gležnja. Tatovi časa so ukradli vso njegovo pozornost. Zdelo se mu je, da so ukradli celo zvoke avtomobilov z ulice. Bili so daleč, kot zjutraj, ko postopoma prihajajo v polsen, le da so zdaj odhajali. Zdrznil se je in s pogledom ošinil balkonska vrata. Čisto na kratko. Toliko, da je potolažil in uravnovesil zaznavo.

Potem je preskočil v naslednjo vrstico. Zaslišal je gomazenje molekul zraka in nenaden tlesk, ko se je odvihala zavest. Drobna lučka nad zglavjem je rumeno mehčala kote sobe. Prek zgodbe so se plastile resničnosti, ki so se napisani popolnoma prilegale. Kot voda, ki v kopeli oblije telo, da postanejo kolena otoki. Morje črk je megličasto zvalovilo in hladen veter ga je odložil na otok zavesti. Potem je vse obstalo. Opazoval je lebdeče trenutke. Vse smeri so bile zarisane v tenki črti obzorja. Potem je od obzorja sem zaslišal zvok. Električni drget je stekel skozi telo in spomnil se je ponavljajočega se občutka prehajanj, neskončne odisejade. Glava je, kot vedno, ostala zmedeno tiho. Besedo je imelo telo, večkrat pozabljeno kot ne, in v grlu je začutil suh papirnat okus. Zaželel si je, da bi nekaj pretrgalo slabost, prekinilo napetost in olajšalo hladen občutek jasnosti. Karkoli, čim prej.

Zrak je prerezalo ostro glasno brenčanje. Ko je prestopil v knjigo, je odsekano prenehalo. Hlastno je poiskal izgubljeni stavek in se zagnal v branje. Ni se mogel zbrati, ne povsem predati zgodbi. Minila je minuta sumljive tišine. Nato je zaslišal majhen posmehljiv zvok. Žuželka je priletela v vidno polje, omagala in plosko padla na konec zadnjega stavka. Nejeverno si je ogledoval črno piko, ki je kričala z belega platna. Nehote jo je primerjal s piko na koncu stavka, pogledoval zdaj v knjigo, zdaj k žuželki. Zdelo se mu je bedasto in negotovo se je zahehetal. Nič. Naključje se je trdno usidralo v zavest. Čutil je, da ga nekaj opazuje in samo čaka njegove odločitve, ki bi zadovoljno pognala mlinsko kolo časa.

S prstom je pometel žužka s postelje, obrnil stran v knjigi in se z očmi uporno postavil pred kolono črk. Zatipal je po odejo in jo potegnil nase. Srh se je polegel. In potem se je zgodba nadaljevala, ne da bi se kdaj zares končala.

ZA RAZDALJO KRIL

… delala je v fabriki, ki je bila takrat še velika. Ljudje so bili majhni, morda so se zato držali skupaj. Nekaj delavk je tičalo za kupom palet, nekaj za vrati skladišča, pač tam, kjer so lahko približno v miru pokadile cigaret. Ona je bila raje sama. Druge je niso je preveč marale, ko se je držala tako sama zase. Na tihem so govorile, da je čudna, a tega niso preverjale. Njej je bilo tako prav. Izogibala se je zguljenih pogovorov in preklinjanja vsakdanje sivine. Med odmori je splezala na streho in se naslonila na eno velikih črk, ki so označevale ime tovarne. Noge je stegnila predse, čez rob strehe, prižgala cigaret in v dimu razbirala svoje sanje. Govorila bi o sanjah, to že, ampak ... Tovarniški dimnik z občasno molčečo govorico dima ji je bil bliže, kot pogovor z zgaranimi delavkami.

S strehe se je videlo daleč prek žičnate ograje, bila je jesen, obarvana s hrepenenjem. Šumenje listja, padajočega z bližnjih topolov, je preglasilo zvoke strojev. Jutranji hlad je že zdavnaj izpuhtel v navalih sonca in zrak nad streho je vročičen trepetal. Dimnik je molčal, njej pa se tudi ni ljubilo kaditi. Sezula je težke čevlje in zamižala proti soncu. V zgodnje popoldanski omotici, se ji je korak za korakom v polsen kradel droban ščebet. Dva, nato še dva in še enega bliže. Zazdelo se ji je, da jo kot svilnato pero žgečka v ušesih. V žlebu so se gnetle številne lastovke, komaj za razdaljo kril vstran od njenih bosih nog. Ko bi le ... Upanje je pretopila v predanost in čakala, kdaj se je katera od ptic narahlo dotakne. Sanjala je lepoto, ki sladko zaboli, ko se je je dotaknilo ostro rezilo fabriške sirene. Lastovke so se kot ena dvignile proti jugu. Srce ji je podivjalo v navalih krvi. Brez pomišljanja je planila pokonci in poletela za njimi …

Bila sem zaljubljena. In srečna.

Oh, Kalipso svobode nikoli ne bi zamenjala. Za nič. Še huje je bilo, da za nikogar. Kot si rekla, draga, led se za nikogar ne spremeni in za nikogar ne kuha kosila. Ljubezen v času svobode vedno zgreši bistvo. Žal ti je. Vem, da ti je tako prekleto svinjsko žal, da nisi ostala. Ob njem. Ob svojem najvišjem stebru. Ker je zmogel do neba in dlje. V tvoje srce. Strla me je, razumeš, tako zelo me ni mogla streti do takrat nobena izjava. To je bila izjava največje ljubezni. Večje nisem poznala. In večje od takrat nisem hotela poznati. Tako sem vsaj mislila.

Pred vsem tem.

Izmikam se, praskam in odrivam. In ko pride do soočenja, skoraj zbežim. Izmislim si nek puhli izgovor in zbežim. Samo, da grem stran. Samo, da mi ni treba doživljati teh repriz. Tako sem se naveličala....Ne da se mi.

Ne, nekdo kot si ti, ne obstaja.

Dobila sva se na kavi. V središču mesta, ki ga tako zelo obožujem. Pustimo razloge za to trditev. Ko ravnokar stopa iz svojega svežega, še novega dišečega črnega avta, cca. 300 metrov opazim v njegovi roki nekaj podobnega temu, kar pač moškim najprej pade na pamet, preden se odpravijo na tovrstno priložnost. Že si je nabral prvi minus pri meni, pomislim. Ne, spet roža!! Res jih ne maram! In zmeraj jih dobim. Kot zakleto.

Naročiva. Izmenjava vljudnostni frazi, hipen poljub na lička. Sledi petminutna debata o vremenu. Tipično angleško. In slovensko. Očitno. Vpraša, zakaj nikoli ne pokličem. Zasmejim se in z najbolj sladkim glasom, kar jih premorem, rečem, da tega jaz pač ne delam. Da moram videti, koliko srca vlaga v to. Da moram potem tudi ugotoviti, koliko ga sama. Prižge mi cigareto in gleda v reko. Ta reka je simbol zavezništva. Zasmejim se in pravim. Kako, si pozabil, kako hitro teče naprej. Ah daj, Ljubljanica je vendar ena najbolj počasnih rek. Ja, si mislim, in izliva se v tebi. Naslonim glavo na njegovo ramo, kot vedno, kadar potrebujem zavetje. On to čuti še iz časov, ko so pihali vetrovi. Potem se zasmeji, me pogleda in reče. Če bi vedel, da si dobila v teh mesecih tako barvo, če bi le vedel, bi te prej ugrabil. Ti ljudje te le požirajo. Izčrpavajo te, draga. Nimaš pojma, kako bi si to želela par tednov prej. Vendar me ne moreš zaklepati. Nikoli me ne bi mogel, tudi prej, razumeš, tudi če bi te ljubila bolj od lastne svobode. Po vseh skupnih prekrokanih nočeh bi vendar lahko ugotovil, da takrat nisem hotela stran, da pa sem naslednje jutro mogla. Ker sem morala spiti vodo in si oddahniti od tebe, ko te je v hipih bilo preveč. Obožujem te. Vendar si moram oddahniti od tebe. Spet se zasmeji in vpraša, če je to zaradi let. Še enkrat se zazrem v oči, in če me še enkrat vprašaš to, letiš, zadnjič ti sedaj lucidno razložim, da to dejstvo pri meni nikoli ni igralo bistvene vloge. Saj veš, kaj je vedno bilo na prvem, na zlatem mestu? Bojim se, mi pravi. Hudiča, česa se lahko bojiš? Če sem s tabo, pomeni, da sem te izbrala in da te hočem. Bili so časi, ko nisem hotela nikogar. Tega ne bi zamenjala za pol mlajše. Če sem s tabo, pomeni, da sem te izbrala. In jaz zmeraj izberem le najboljše. Leta so vendar samo abstraktna komponenta, predznak nečesa, kar ima vsebino, gola matematika. Te pa nikoli nisem marala, saj veš, da znam izračunati le popuste v svojih treh najljubših trgovinah in da mi vedno preračunavaš večino stvari v trgovini, ko me moraš ustaviti, ker samo mečem v tisti voziček. Saj ne, da si po naključju ekonomist. Zasmeji se s tistim prisrčnim smehom, ki me vedno ogreje do bistva. Torej, na zlatem mestu je srce. Slišati je klišejsko, a veva, kaj to pomeni. Vsi ljudje ga nimajo. Kako bi sicer lahko živeli z lažjo in varanjem?

Užitek tišine. Ker takoj za tem je treba misliti. Spet.

Kar srh me lovi, ko pomislim, za koliko ljudi, ki to dejansko prakticirajo, vem. Pa ne da bi hotela. Pa tudi sicer me nikoli niso zanimali vaški trači. Najbolj na živce mi je vedno šlo pametovanje ljudi, ki imajo največ fig v žepu in največ masla na glavi, kot se temu kmečko reče, jaz bi pa rekla praha v duši. Pravi mi, da se je zaljubil. Ljudem s tako prakso je treba povedati nekaj krepkih. Če si do najbližjih neiskren, nema veze, kakšen si do drugih, ker si v svojem bistvu itak zgrešen. Vpraša, če ga poslušam. Seveda, se zasmejim, a si ga ne upam pogledati v oči. Kar stopila bi se v njih. In potem postala majhna, še manjša in manjša in... Spet smeh. Tako luštno je s tabo. Vedno se smejim. Oprosti, povej. To rečem kar tako, avtomatsko, čeprav si predstavljam, kaj tiči za tem. V zraku je čutiti. Tudi Ljubljanica je začela teči hitreje.

Srček, kaj bo za aperitivom? Dajva nekaj močnejšega, da bova lažje prebavila tale pogovor. Poslušam. Samo poslušam. Vedno je bila os mojega življenja moja veza z njo. Ljudje so nama zavidali, ker živiva tako po visokih materialnih kot tudi moralnih standardih. Slovenski nacionalni šport pač. Zato so nalagali na ogenj. Vendar svoje ženske nikoli nisem varal, kaj šele iz takih bizarnih razlogov. Ko gre za nevoščljivost, ljudje postanejo to, kar so bili ves čas, a so prej nekako bolj ali manj uspešno prikrivali. Primitivci.

V lobiju hotela se vrti najina prejšnja melodija, se spomniš. Oči se zasolzijo, ti si me vedno pripravil do tega. Ob tebi še srake zajočejo. Sedanja melodija je lepša in predvsem bolj vesela. Tega v tistih vmesnih časih nisva mogla poslušati. Še vedno ga zanima. Zakaj mi ne pošlješ sporočila za lahko noč ali pa dobro jutro ali....kar tako...za lažji dan in boljši tek, ko se zbudim... lačen po tebi. To je ponavadi takrat, ko te prijateljice zvlečejo v tvoj najljubši klub v središču mesta. Skomignem in vprašam, če je prepričan, da me zvlečejo prijateljice, če nisem prej jaz tista, ki mora po polnilec za baterije in po kisik, si oddahniti od njega. Pove, da me razume. Tudi mojo patološko željo, da te nočem videti več kot trikrat na teden?

Ljubezen se povezuje z vesoljem. Kot užitek brez limite je. Zato so tudi sanje dovoljene v najinem raju. Eva je pojedla jabolko, tebe bom hranil z jagodami. Zakaj, se zasmejim, se bojiš, da bi si želela postati vsevedna ali bolj radovedna? Zakaj si takšen pesimist? Imaš vendar vse, kar sodobni ženski ne sme manjkati, predvsem imaš mene, reče in se nagajivo nasmehne. In tvoje znanje o gospodarstvu in javni porabi, pripomnim. Zasmejiva se.

Vedno igrava do konca. Vedno do mej. In nemalokrat čez. Ja, tako je bilo tudi prej. In poglej, kje potem pristane življenje. Za vogalom. Ali v pravljici. Spet smeh.

Veter lovi odpadlo jesensko listje. Tako dopolniš moje misli, za poletjem pride jesen. Mene dela otožnega. Jaz se počutim v stiski. Vedno je prekratka noč za še zadnji stih. Oba sva za vse ali nič. Ne igrava na varno. Vse ali nič. Kockarja. Hazarderja. Igralca na srečo. Igralca naključij. Pravijo mi, da si me spremenil. Spet odmeva nekje v mestne tlakovce tisti ljubljeni smeh; le kako, je radoveden. Samo odkimam in se zazrem v nebo. Nekdo že ve.

Svet odžira najlepše v ljudeh. Vsaj to sva se naučila. V tistih svinjsko mrzlih nočeh, ko sva se vozila ob jezeru in vdihavala mraz zato, da si oddahneva od zlobe ljudi, ki so zavidali nekaj tako lepega, kar se je šele rojevalo. V tistih nočeh ob kaminu in ginu s tonikom. Ko sem ti brala svojo poezijo. Ko sem pripravljala naslednjo zbirko. Ko si menjal službo. In avto. Mogla sva se izčistiti in se postiti. Ko sva žrla tablete, da sva naslednji dan bila vsaj približno normalna. A po taki pravljici nikoli več nisi normalen. Take pravljice v resnici ne obstajajo.

Vem, da samo pri resnično pravih stvareh lahko človek občuti to, za kar »gara« leta in leta. Kar ga popolnoma dopolnjuje, se pravi, posledično osrečuje. Ne bi mogel biti z nekom, ki ne razume tega gona v meni, ki me hrani, straši in narekuje tako tvegane stvari. A vem, da ne bi bilo vredno življenja, če bi jih nikoli ne naredil. Ne vem, koliko si se naučil, a najbrž dovolj, da, hipotetično, seveda, svoji naslednji ljubezni ne bi dovolil iti. Dovolj, da sedaj veš, da ni vredno žrtvovati ljubezni. Ker meni je sedaj to jasno. Preveč svinjsko jasno. Preroško jasno mi je.

Hotela sva spremeniti svet. Hotela sva posvojiti afriško deklico, hotela sva prebrati še tista dva slovenska klasika, ki ju še nisva, vsaka dva meseca sva bila v operi in v drami, na koncertih najinega najljubšega banda, vsak dan na fitnesu, čez vikende ob Zbilju in na sprehodih. Vikendi iz tebe v mene in iz mene v tebe.

Idealista, lačna dobrote. Ko bi bila vendar mogla poskrbeti, da bi nobeden od naju ne trpel.

Pravi mi, da vé, da ne bi mogla imeti tako blizu sebe nekoga ne srčnega. Res ne, ker jih voham kot pes voha kri. Na kilometre.

Ko bi me vsaj naučil, kako živeti dalje. Kot veter si, ki zastavi daje gib. Rabim te, da me umiriš. Da umiriš to žival v meni. Priganja me, da spet pišem. Zaradi tega dejstva sama sebi ustvarjam trpljenje in se bašem v nesrečo. Samo ljudi menjujem. A tudi te si skrbno zbiram, saj ponavadi ustrezajo vsaj petim od mojih šestih kriterijev.

Moraš me pustiti, da lahko še naprej zadovoljujem svojo najglobljo in najbolj iskreno potrebo. Potrebo po pisanju. Vleče me in me trga. Nekakšna bizarna recipročnost. Obupno me rabi, rabim jo, čeprav zaradi nje ne rabim tebe. To mi moraš dati, da bom srečna. Tudi za ceno najine ljubezni.

Življenje mi jemlje najljubše ljudi in imam občutek, da mi nastavlja neke druge ljudi. Sama delam selekcijo. Pregrobo?

Ne, nisem ista. Po čem takem nikoli več ne ostaneš isti. Mimo so časi sanjanja belih ptic in življenja v vatki. Od tebe naprej me ne bodo več obravnavali v rokavicah, se mi je zazdelo po nekem času. Začela se je akcija. Nisi me več čakal na parkirišču pred mojim blokom. Sama do mesta. Sama po mestu. Še vedno vrtoglave petke. Tako je lažje, to bi si želel. Z drugimi na dopust. Potem nenadoma v bolnici. To je bilo peklensko. Koliko infuzij tvoje krvi sem pravzaprav rabila prej, da sem nahranila srce, ko pa so sedaj komajda nahranile le fizični obstoj mene. Jasno je postalo, da je to, kar sem tam gledala, resnično. Stvarno. Popolna mizerija. Ljudje, vklenjeni v kvazi sterilno sobo tega in tega oddelka, z risom nemoči na obrazu. Tako sem si želela prisluhniti tem zgodbam, ki so skrite za sencami obrazov. Mladih, takih v najlepših letih in zgubanih. Pomagati. Ko pa s(m)o vsi hoteli samo živeti. Koliko je možnosti za povratek, brez da se te dotakne to, te sence neizbežnega, to, pred čemer si že vseskozi zatiskamo oči in tlačimo v smetnjake? Tako preprosto se sliši. Ali ni vse, kar želimo, le življenje?

Ne, ni mi žal. Nikoli mi ni bilo. Hodim po eni najdaljših ulic v mestu. Spet golobi. Te živali se samo množijo, pomislim, ko ura odbije poldrugo. Prihajaš. O bog, te tvoje črne kravate, prav nenormalno jih obožujem in vse tvoje obleke iz tistih konkretnih osemurnih italijanskih šopingov. Usedeva se. V kot. Po tem kosilu še sprehod, potem spet v službo in na faks. Spet mi ni treba iti peš. Od nekod še slišim glas, razvajenka. Nasmejim se, potem narediva plan, vse je domenjeno za zvečer. Preden se odpravim v tiste umazane sive hodnike še cigareta, dve. Za pomiritev, rečeš.

Ti veš, da si bila prva. In edina. Pravzaprav je bilo tako ves čas. On je samo zapolnjeval te dneve vmes. On je bil samo najboljši od najboljših. A ni mi bil dovolj. Mogla sem si ustvariti občutek, da je še nekaj več. Mislim, da se nikoli nisem naučila živeti brez da te ne bi pogrešala, draga. Vedno si bila na koncu glave, tudi ko je bilo z njim najlepše. Vrzeli mojega duha so bile prezahtevne, da bi mi tudi to bilo dovolj. Kot sem rekla, rabila sem več od življenja samega. Tako neznosno je življenje, ko si želiš drugam.

Že od nekdaj me je privlačila sla po letenju. Potem, v nekem trenutku življenja, ko sem zares, prav zares letela, sem opustila ta »šport«. Pustiti ljubezen. Na vrhuncu. To mi je tako pobralo vso veselje, da niti mnenja nimam več k temu. Velikodušnost? Dobrota? Ljubezen? Ne vem, nimam več moči za analize tega, a za tisto pravljico mi nikakor ni žal. Po njej sem vendar spoznala tebe. Sicer se kregava precej več, kot mi je to v navadi od prej, a vsaj jasno mi je, da najin svet ni samoumeven.

Včasih sem verjela, da obstaja dobrota v najbolj naivni obliki. Verjela sem v dobroto vseh ljudi. Le kako je kaj takega sploh mogoče, sem se spraševala, ko sem prvič ugotovila, da temu ni tako. Da nikoli ni bilo tako. Obdala sem se z ljudmi, ki so se naselili v meni, katerih srce bije v mojem. Za nič drugega jih ne bi zamenjala. Ker je to največ, kar je vredno v življenju. Moški so in niso, prijatelji ostanejo.

Nikomur ni bilo jasno, kako lahko dva taka človeka po čem tako popolnem gresta vsaksebi. In potem še tri mesece izpraševanja, vrtanja. Kako sem bila sita teh analiz, kako je vrelo. Iz mojih čustev bi v tistih trenutkih kot iz mošta lahko privrelo vino. Verjamem ti. Mene so takrat vsi gledali postrani. Tako postrani, da je tudi meni zavrelo. Ljudje so zahrbtni. Večina se jih nagnete tam, kjer je najbolj umazano, kar se posledično zdi, seveda, samoumevno. Pustil sem hišo in avto in šel. Odšel sem iz tega zakletega doma.

Poleg tega pa mi je tekom življenja postalo jasno, da vsak najprej poskrbi za svoj rep. Tudi jaz bi bila mogla. Prej. Misliš, da je velikodušnost tisti akt, ko nekoga sprejmeš za svoj del srca in ga hraniš z najboljšim delom sebe, potem pa ga pustiš, čeprav in ravno zaradi ljubezni? Ne, ni. To je ljubezen. Ker je ljubezen nadpomenka vsemu temu.

V ledeni noči zvezde ogrejejo. Utrne se supernova. Supernova utrne le enkrat, ko iz sebe iztisne vse iskre, in to najlepše hkrati pomeni tudi neizogiben konec. Pomislim, da je tako, da konec pride včasih tudi takrat, ko je najlepše. Tako, to je njeno poglavje, poveš. Mogoče je dala priložnost nama. Da zasijeva. Da pustiva izgnance in se ljubiva. Vsak si najde sam to, kar išče. Utiramo si poti skozi toliko viharjev. Le kje na koncu pristanemo, sprašuje. Tam, kjer nas odloži življenje, odgovorim. Nekako privzdignjen, poetično lep je tale večer. Ker ljubezen lebdi v tem zraku. Ko iz sebe iztisneš najlepše, umreš. Odpreš tisti svinjsko drag šampanjec. Pokrovček kot vedno pristane nekaj sto metrov nad drevesi. Tri metre, se zasmeji. Samo odvrnem, da pač....Ne bi spet o matematiki. Šampanjec mi še nikoli prej ni tako prijal.

Zbudim se zjutraj na jasi na obronku gozda. Tiha melodija iz avta. Še topli francoski rogljički za zajtrk. In kava iz avtomata. Sprašujem se, od kod mu vse to. Ma nema veze, odgovori. Gremo dalje.

Zakaj pravzaprav pišeš? Da dam stran te toksine, ki so delali sužnja iz mene in da se izčistim sranja, ki se mi je v žilah nabiralo skozi vsa ta leta in jih poapnilo. Trpela sem. Zato sem mogla najti način, kako uničiti to bolno žival in ji dati dozo strupa. To sem lahko le tako, da sem živela. Ko sem živela, nisem pisala.

Takrat sem prvič izbrala življenje. Spoznanje, da lahko ljubim, jo je uničilo huje kot bi jo prozac ali persen ali morfij. Zato nisem več pisala... Ker mi je življenje najlepšo pesem pisalo s tabo.

Kogar enkrat pustim, ga pustim za vedno. V življenju se vedno nekako najdemo ljudje, ki sodimo skupaj. Tako glede na fizično atrakcijo kot tudi z aspekta duhovne afinitete in srčne kulture. Verjamem v to, da dobrota seva na obrazu, da karizma osvetli človeka.

In sedaj ga bom spet izbrala. Življenje, namreč.

Ja, nekatere ljubezni se končajo zato, da se pričnejo nove.

Tudi zora ima temno preteklost.

Zakon močnejšega nihče ni izglasoval, ampak močnejši so ga sprejeli.

Če bi mi bili bolj podkovani, nas ne bi jahali.

Bodimo ljudje – pa naj se zgodi tudi nemogoče.

Trebuh zlahka prizna, da je prazen. Glava – težko.

Vse, kar pride čez noč, se hitro obelodani.

Začeli smo optimistično razmišljati.
Saj se ne more vse zlo zgoditi nam.

Dotikal sem se njenega telesa, toda
moji razlogi so bili bolj globoki.

Rodil se je razsipnež. Še nepremičnine bodo shodile.

Pacifistična parola: Kaj ti bo bomba,
vrzi jo stran!

Našel sem seks-bombo. Ko bi le eksplodirala v moji hiši.

V slovenščino prevedel Željko Perović

SAŽETAK/RESUME

Za našeg Nobelovca Ivu Andrića povijest nikada ne završava. Ona se ponavlja oikotipski.. Kada nam se čini da pisac govori o povijesti on istovremeno govori o sadašnjosti. Povijest je bila i za njega ostaje horizontala – oikotip. Veliki pisac u svojim lirskokazima i prozama, među kojima je znakovita priča »Aska i vuk«, ispoljava se kao sublimist pa njega i njegovo djelo trebamo motriti kao preteču nove epohe koju zovemo sublimizam.

Problem vremena i njegove dvije razine: ispripovijedano vrijeme naspram vremena pripovijedanja u poetici i naraciji Ive Andrića još nisu znannstveno relevantno obuhvaćene i dorađene. Ideologijski zasićene i obojene tekstove koji se javljaju u svezi sa ovim piscom i njegovim djelom najbolje je ostaviti po strani. Neprijeporna je znanstvena datost Radovana Vučkovića da biografski elementi prožimaju gotovo sva Andrićeva djela. Andrićeve priče kao svjedoci zrače mnogim aspektima. Označnice za Nobelovčev prostor »između« i »drugost« nije dobro zaobilaziti i treba ih stalno imati na umu. Ivo Andrić je svoj ispripovijedani svijet promišljeno smjestio u »međuprostor« različitih identitetski zadanih obrazaca i na tome je mnogo dobio. Time je izbjegao nasrtljivost različitih kategoriziranja i atributive koji mu ne bi donosili dobro. Danas ga u tom smjeru slijede mnogi živući pisci iz ex YU u tuzemstvu i inozemstvu. Za nove generacije i njihovo pozicioniranje »između« odgovor daje duh nove epohe koju imenujemo – sublimizam.

Mi koji smo genski i genetski, korjenima i srcem vezani za Bosnu i Hercegovinu ona za vijeke vjekova ostaje naše Megido i naš Armagedon. A da ona postane i opstane vječna Nobelovac Ivo Andrić nam je dostojan i ponosan putokaz.

KLJUČNE RIJEČI

Andrić, Ivo, centrala, crni anđeli, Glibo, Rajko, hrvatska mlada lirika, istina, jedini, kulučenje, književni kritičar, laži, lirskokaz, međuprostor, Nobelova nagrada, Nobelovac, nezrelost, pozicioniranje između, podmetanja, svojatanja, sublimizanm, škart, taktika, Travnik, zavičaj.

NAŠE MEGIDO I NAŠ ARMAGEDON

U godini smo 2011. u kojoj jedno od čvorišnih mjesta zauzima 50 –ta obljetnica od dodjele Nobelove nsgrsdr Ivi Andriću koja se poklapa s njegovom pojavom u književnosti kada je u časopisu »Bosanska vila« i malo kasnije u zborniku »Hrvatska mlada lirika« u kojemu je zastupljeno desetak autora. Što nam se u obljetničkoj godini s jedinim nam književnim Nobelovcem događa? Vlada Srbije istupa sa sloganom »nema para« Srpski obrazovaniji seljak to gura u »srpska posla« gdje je mjesto za sve šuć-muć stvari i događanja. Srpski pisci već oguglali na okolnost da slušaju »poteze« politike - šute, a oni drugi se bune jer im poštenje to nalaže. Bune se što za tako ozbiljne stvari nema para, a ima ih za druge od kojih neke naginju beznačajnim. Oni preživaju istinu pa gdje je malo srca, malo je i para, a gdje se naginje manjku srca, događa se to što se događa. Naspram Srbije u Hrvatskoj odavna vlada hrvatska anemija i kroz hrvatsku šutnju kategoriziraju se intelektualci koji nisu anemičari, a ništa ne mogu poduzetii jer oni drugi režimski pisci koji ošamućeni vladajućom naci strankom ili samo fingiraju ošamućenost poslušnički žive provlačeći se kroz rašomon života stalno okrenuti sebi i svom što boljem zemaljskom životu prema onoj i vuk sit i ovce na broju. Kao da ih ne dodiruje ponižavajući položaj i nametnuta atmosfera nekažnjavanja u kojoj žive. Hrvatska anemija i anemičari sami za sebe posebna su priča pa ih u ovom radu dodiirujemo tek natuknički. O Nobelovcu Ivi Andriću u posljednjih dvadeset godina na tlu Hrvatske uživo pratim sva događanja i za njih nemam baš nekih lijepih riječi a trebalo bi ih biti u izobilju. Šutnja i potiskivanje Nobelovca i njegovog djela ovdje već postaju konstanta prema kojoj bi odgovarajuće strukture morale shvatiti posrtanje, pročistiti uši i oči pa nastupati kako to jedini književni Nobelovac zaslužuje. A Bosna i Hercegovina, gdje je ona? Vrludanje i uspavanost na kulturnom polju u svezi sa ovim piscem i njegovim djelom u jednom trenutku je s polja znanosti skrenula u trač »ćakulanja« pa su se množile zle silnice koje su išle dotle da proglašavaju Andrića za dokazanog neprijatelja »Muslimana« sada Bošnjaka što je dno dna na koje sam morao reagirati tekstovima u č. »Mostariensija« Sveučilišta u Mostaru pa su laži, podmetnja i insinuacije naglo utihnuli, a ja preko noći izgubio svoje najbolje prijatelje iz reda Bošnjaka. (1)

Pisac sam kojega mafijaške strukture njegove druge države progone kao zvijer, pa ma koliko u sebi tiho nosio znamenje Andrićevog posinka i njegovu dobro odvaganu i pogođenu misao kao zakletvu »Urami se u Rami i Bog i Bosna bit će na tvojoj strani« prisiljeno djelujem posljednja tri desetljeća gotovo u nemogućim uvjetima, ali otimam se, ne dam se padanju na koljena i činim nadljudske napore (svi kažu hrabro) da u naci obojenoj svojoj drugoj državi u kojoj Nobelovca ćuškaju, izbacuju iz obrazovnih programa, ne priznaju kao Hrvata jer to ne paše naci vrhu policijsko-političkih silnica, prešućuju i proskribiraju, a posinak mora da stvari vrati na pravo mjesto, da laži, podvale, insinuacije i obmane uporno i postupno razobličava. Biti u tranzicijskoj državi prepunoj lopova i kriminala preteško je i pisac-posinak stalni je nepodobnjak da bi se onda našao na »crnoj listi« što svu bijedu i jad dodatno potvrđuje.

Moja studija »Domoljublje i ‘otpadništvo’ Ive Andrića«(2) izišla je dobrim dijelom kao odgovor zagrebačkoj ratnoj i poratnoj atmosferi u kojoj sam svako malo spotican i upozoravan (uz jaku asistenciju i penetriranje tajnih službi) kako je Ivo Andrić Srbin i srpski pisac. To mi je s jedne strane dosadilo, a sa druge zgotovljenu studiju nemam gdje dati u tisak jer politički nepodobnog pisca svi izbjegavaju pa sam to nekako dovijajući se uspio u Rijeci zalaganjem poznatog jezikoslovca i mog zemljaka dr. Milana Nosića koji je izmještanjem pred usmjerenim dejstvom silnica zla stigao u taj grad i u njemu se održao i postao poznato filološko ime.

SVOJATANJA – KULUK NEZRELOSTI

Odavna smo svjedoci i dijelom sudionici koji se sami »pobrinu« da im na polju kulture osobito na čvorišnim točkama među kojima je i ova manifestacija ne usfali dimenzija čemera i jada pa se tu i tamo grudamo političkim ili politikantskim ( čitaj idiotskim) opcijama i iza njih nedostojnim ciljevima. U razdrobljenost interesnih sfera kapaju tu i tamo manje-više otrovne balkanske boje koje naše Megido guraju prema dnu pred našim očima a mi se zateknemo nespremni i nedovoljno činimo da kontriramo virusnim stanjima. Zato u kolopletu kakav imamo ova manifestacija doima se kao biser jedne čamotinje i za nju još jednom kapa gore HKD Napredak koje je poput Ive Andrića znalo naći svoj put i svoje pozicioniranje »između« potvrđujući svoju duhovnu, kulturnu i kulturološku veličinu kao uvijek i naglašeno izraženu »drugost«.

Podivljale naci-silnice brzo zaborave na činjničnu datost da je nabujali nacionalizam samo korak do fašizma. Što iz nehata, što iz neznanja, što oslanjanjem na tamo neke druge, obljetničkoj 2011. godini djelovanjem destruktivnih i anemičnih silnica na naše Megido kao da se želi navući aura niske, ili u najboljem slučaju osrednje značajnosti, a riječ je o vrlo važnoj i značajnoj obljetnici jedinog nam Nobelovca.

Naklapanja kojih na našim prostorima ima u izobilju ponižavaju znanost i uglavnom joj se nasilno u auri osionosti nameću. Ako čovjek kroz znanstvene tekstove malo-malo pa doživljava gorak okus apsurda, onda nešto ne štima. Sve su brojniji znanstvenici na polju humanističkih znanosti ( ima ih i na poljima drugih znanosti) koji napuhani sebeljubivošću preferiraju neregularno laktanje i potiskivanje u zonu anonimnosti časnih i poštenih znanstvenih osobnosti sa kojima se po jakosti uopće ne mogu uspoređivati. A odavna je znano da tamo gdje je nazočan vazalni odnos najčešće ga prate mršavi znanstveni dosezi.

Zaziremo na subjekte retrogradnih snaga uprti prstom po imenu i prezimenu čime pothranjujemo liniju nezamjeranja i manjeg otpora koja nikome i nigdje ne donosi dobra. Bosna i Hercegovina igra uhodanu igru svojim klikerima. Moramo se složiti da joj čast u dobrom dijelu čuva i gura uvis HKD Napredak na polju kulture od svog osnivanja do dana današnjega. Ako mi i dalje na prostorima Bosne i Hercegovine budemo stvarali, oblikovali i održavali atmosferu dvostrukosti i trostrukosti, od rata još zaraženu virusom atmosfere nekažnjivosti, onda nam paše bolesno stanje rogova u vreći i mi ne možemo dalje. I nakon gotovo stotinu godina jednako stravično upozorava Andrićevo »Pismo iz 1920« kao i u vremenu njegovog nastajanja. Kada sam našeg Nobelovca u sedmom desetljeću prošloga stoljeća pismom zamolio da mi u Prozor pošalje kratki isječak o njemu i njegovom djelu u dnevnom listu »Politika« jer je bio nužan mojim sada rahmetli prijateljima dip.ing. arh. Hasanu Subašiću i njegovoj curi studentici Filozofskog fakulteta u Sarajevu Elbisi Ustamujić-Subašić za dovršenje diplomskog rada, Andrić mi je na dopisnici odgovorio kako uopće ne čita kritike o njemu i njegovom djelu, ali će se potruditi da nam to osigura preko svojih prijatelja i poznanika. Odradio je on to korektno, ali meni je sve do mojih šezdesetih godina ostalo nejasno zašto on ne čita kritike o sebi i svom djelu. Jasno mi je postalo tijekom rada na doktorskoj dizertaciji o njemu i njegovom djelu, a danas potpuno jasno. Niskokalorični znanstven-stručni tekstovi čine pravu poplavu u našoj svakodnevici. Uzimaju čovjeku mnogo vremena, a daju zanemarivo malo i gotovo ništa.

Kaloričnost znanstvenog teksta zavisi od jakosti autorskog intelekta. O tvrdim znanstvenim istinama nije primjereno voditi rasprave kao što se to do dana današnjega događa na prostorima bivše ex Yu. Iz toga često proizilazi manipuliranje znanstvenim istinama što je nedopustivo i u biti mizerno, ali se kao uinat uporno ponavlja i ponavljanjem održava.. Srpska književna kritika o Ivi Andriću najdalje je otišla, ali je u njoj sve prisutnija upitnost uz koju onda idu procjene i ocjene kao nakit koji se doima suvišnim i svojom suvišnošću joj umanjuje znanstvenu jakost.. Relativiziranje znanstvenih činjenica kao neporecivih istina o jednom autoru i njegovom djelu više govori o osobi relativiziranja kao subjektu nego o znanstvenoj istini koju on zajaši kao objekt opservacije. Svako relativiziranje u sebi manje-više nosi skrivene bolesne namjere. Hrvatska anemija garnirana virusom upitne podnošljivosti u Andrićevom i drugim slučajevima ponavlja se po tko zna koji put, ali uvijek ispada kontraproduktinom. Kada joj se pridruži hrvatska šutnja praćena odmakom i potiskivanjem na marginu datosti iz stvarnosti koje po svom karakteru inače idu centru kulturne animacije onda je zlo još veće i naginje prema nemjerljivosti. Mafijašku dimenziju jedne politike i vlasti koja se iz stranke »zna se« prenijela i prekopirala na državu shvatila je i u Glibinom slučaju na svoj način ignorirala mr. Marica Kordić kao nakladnik kuće »K. Kordić« kojoj daje početno slovo imena Krešimir, a on je njezin sin jedinac. Rođenjem Slavonka Marica živi i radi u Vatrogasnoj ulici u Zagrebu.

Za pisanje tekstića, a pogotovo ozbiljnijih tekstova o Ivi Andriću i njegovom djelu treba duga priprema i mnogo čitanja. Iz Andrićeve zadužbine koja se transformirala u firmu kojoj je biznis čelna kategorija prošle godine tajnica me obavjesti kako je u tijeku digitalizacija literature o našem Nobelovcu i kako je broj bibliografskih jedinica o tom piscu i njegovom djelu prešao cifru deset tisuća bibliografskih jedinica. Ako bismo im pridružili online tekstove u posljednje godinu-dvije taj broj zabilježio bi skok koji uz čuđenje pojačava naše poštovanje. Međutim, online tekstovi su u velikom postotku škart tekstovi. U moru škart tekstova čovjeka iritira izgubljeno dragocjeno vrijeme. S druge strane bocka ga nada da će i u niskokaloričnim tekstovima naići na neki novi dragulj za koji do čitanja nije znao. Dolijevanje prljavština ne prestaje ni 36 godina nakon Nobelovčeve smrti. Gdje smo i dokle smo spali, zorno govori jedan online naslov za Andrićevu pjesničku i ljudsku veličini »Nobelovac ili nitkov«. Ovo je samo još jedna od brojnih potvrda da naše svojatanje svjetski priznatog i poznatog pisca potiskuje prema ruglu i sve uvjerljivije se oblikuje dimenzija našeg kulučenja vlastitoj nezrelosti.

Za oblikovanje ovog rada učinila mi se, između ostalih, najprimjerenija studija koju nađoh na internetu pod linkom s mojim imenom i prezimenom. Kalorična vrijednost njezinog znanstvenog teksta kreće se od srednje do visokokalorične. Daje nešto novo što se ne bi smjelo zaobilaziti u izučavanju Andrića i njegovog djela. Nebojša Lujanović i Boris Škvorc, Filozofski fakultet u Splitu: Andrić kao model izmještenog pisca (ili kako je otvoren prostor za ‘pozicioniranje između’ korpusa i kulturalnih paradigmi.(3) Uvod u studiju nosi naslov: Kako je Andrić otvorio prostor za ‘pozicioniranje između’. Tu imamo:

»U kontekstu proučavanja bilo koje književnosti uvijek postoje dodiri s drugima, problemi pripadanja i nepripadanja i izlaska u drugo, s obzirom na matičnost dominirajućeg korpusa. To je naročito izraženo na područjima bivše jugoslavenske države, područjima koja vežu kolonijalne i postkolonijalne kulturne veze te ideološki zasnovane i interkulturalno prenošene sličnosti, gdje se otvaraju brojni problemi u pokušaju znanstvenog proučavanja i sistematiziranja književno-kulturnih pojava. Zbog brojnih djela i autora koji izmiču standardnim pokušajima klasifikacije (bilo nacionalne ili povijesne), neki znanstvenici kao što je Zvonko Kovač (4) predlažu nove načine proučavanja književnosti. Iz tradicionalne filološke perspektive povijest književnosti se tijekom svog razvoja tako formirala da je postala sinonim za povijest nacionalne književnosti. Na prostorima dodira između različitih kultura i preplitanja identitetskih ...

Pitanje prostora između, kako je napisao Bhabha(5) u svojoj glasovitoj knjizi The Location of Culture (1994), otvara prostor ‘otpadnika’, odnosno autsajdera (u Mayerovu smislu riječi, v. Mayer, H. (1981) Autsajderi, Zagreb, BibliotekaTeka.) (6) bez razvidne identitetske esencijelističke zadanosti i ideološke konstruiranosti. To na razinama artikulacije agensa i čitanja predstavlja drugost a na razini uokviravanja identiteskih obrazaca predstavlja problem svrstavanja u matični korpus i to u dvostrukom smislu: i u odnosu na prostornu zadanost, ali i u odnosu na vremenski slijed ‘uokviravanja’ naracije (v. Paula M. L. Moya, P.M.L. i Hames-Garcia, M.R. (2000) Reclaiming Identity, Barkeley, University of California Press).(7)

Prije svakoga pristupa Andriću i njegovom djelu nužno je trenirati vježbe iz strpljivosti i dobrote namjera.. Naime, moramo polako naše iskustveno čitanje pripremiti i na mogućnost čitanja u prazno što nam se događa kod mnogih novinsko-beletrističkih tekstova pa onda niskokaloričnih i tek rudimentarno iskoristivih znanstveno-stručnih tekstova da ne nabrajamo. Taktiziranje sa zaobliaženjem ili preskakanjem nepouzdanih znanstveno stručnih persona često zna postati dvosjeklim mačem i vraćati se kao bumerang.

Suočavamo se sa postojanjem identitetskih obrazaca i postojanjem onog.«što Butler naziva ‘nedovršenim identitetima’ unutar hegemonije drugog koda, pristup koji, opet iz filološke perspektive, predlaže Kovač –interkulturna povijest književnosti mogla bi neke probleme osvijetliti iz novog kuta gledanja (Kovač, 2001:121). Naime, upravo na postkolonijalnim prostorima prijelaza iz kulture u kulturu, iz tradicije u tradiciju, sve su brojniji autori koji stvaraju svojevrsne inter-književne zajednice i procese, gradeći strpljivo svoju poziciju nepripadanja, tj. prava da se osjećaju jednako dobro i poželjno u različitim kulturama i književnostima. Prvi su na ovaj problem pozornost skrenuli engleski i američki postkolonijalni kritičari, gdje prije svega mislimo na Roberta J. C. Younga (Young, 2004). U književnosti engleskoga govornog područja počinje se postavljati pitanje koje je, Salman Rushdie, na primjer, nazvao imaginarnim prostorom ‘dislociranih’ domovina koje se protežu između Pakistana i Engleske, Indije i Sjedinjenih Država, Australije i Kine. Takvo pitanje dislocira čvrsto mjesto jakog agensa ‘bijele’ mitologije, odnosno tradicionalnoga nacionalnog korpusa kao zatvorene imaginarne zajednice (Anderson, 1990; Rushdie, 1992)« (8) .

Splitski autori u svojoj studiji kao i svi drugi prije njih prešućuju tajne službe u narodu zvane Udba i retrogradne društvene silnice koje se vuku i nakon ex Yu s jednakim intenzitetom sve do dana današnjega. Zaključuju kako je Ivo Andrić »do kraja života ostao neizjašnjen zadržavši status pisca koji se osjeća stanovnikom svijeta.« Oni, čini se, ne znaju pa nema naznaka da Andrić uopće ne čita književnokritičke tekstove o njemu i njegovom djelu. Nemaju odgovora na pitanje zašto se Andrić nevoljko izjašnjavao o etničkoj pripadnosti, a kada ga novinari stegnu u bezizlaz, onda odgovara izjašnjavajući se kao Jugosloven. Kod analize Andrićevih izjava, zapisa i intervjua nemaju u vidu da on to radi prema smjernicama tajnih službi, a dokle god ne shvatimo da je veliki pisac bio žrtva tih službi cijeloga života, da je u njima leglo muljanjqa i dvojbi, da je pod prismotrom i mjesto Andrićeva rođenja javnosti servirano kao dvojbeno (rođenje u vlaku), da je rodna kuća Andrićeva cijelo vrijeme ex Yu gurana na marginu i stavljana pod tepih, da je tijekom drugog svjetskog rata planom tih službi Andrić u tajnosti iz Beograda prebačen u Sokobanju gdje i nastaju njegovi čuveni romani, da sam platio osobno danak kao »oštro pero« u ex Yu dijelomn i zbog Andrića, pogotovo nakon izlaska moje studije o njemu, pojačano sam progonjen kao divlja zvijer itd.

Udbaškim virusom zagađene sfere, posebno polja znanosti i obrazovanja uzrokuju odavna pojavu kusastih profila pisaca, njihovih umotvorina i naših znanja o njima, stavljanje pod tepih značajnih spisateljskih imena itd. Glasine i siktanje crnih anđela i njihovih centrala na prostorima ex Yu svojim neprmjerenim bojama boje ozbiljne stvari u polju humanističkih znanosti, ali i u drugim poljima i sferama života.. Naš Nobelovac i njegovo djelo još aktivno pulsira i u tuzemstvu i u inozemstvu. Neminovno je i ozbiljni znanstvenik ne može to mimoići da u pripremi znanstveno-stručnog uratka na tu temu izgubi mnogo vremena na čitanju tekstova niskokalorične znanstvene vrijednosti što ga ljuti zbog usporavanja u završetku rada na temi. Mene je to svako malo ljutilo i iritiralo tijekom rada na doktorskoj dizertaciji na temu: »Strukturne osobitosti narodne književnosti i književno djelo Ive Andrića« i malo kasnije na studiji »Domoljublje i »otpadništvo« Ive Andrića«. Oni koji vole visokokalorične znanstvene tekstove o našem Nobelovcu i njegovom djelu neće zaobići studiju splitskih znanstvenika koju ovdje citiramo.

ANDRIĆEV ZAVIČAJNI TRAVNIK

Imajmo na umu da je Ivo Andrić pred kraj života na pritisak izvana i medijsku upornost više gradova proglasio onima koji su ostavili dubok trag na njegovom duhovnom razvoju. Među njima je Travnik koji je, iako mali grad, ušao na mapu Andrićeva stvaralačkog sazrijevanja. Čitatelji i dio književne kritike ne ustručavaju se dati prednost Višegradu, Beogradu, Sarajevu, te nekim drugim boravištima velikog pisca što oslanjaju na čitanje Andrićevih tekstova i prema njima »otkrivaju« identitetsko polazište našeg pisca, ali to ne pije vode.

Sin Antuna Andrića i Katarine Pejić svijet je ugledao 1892. godine. Glasine kako mu je otac neki fratar, kako je rođen u Docu kod Travnika, ili kako je rođen u vlaku na putu u Travnik iz Sarajeva i druge treba pripisati djelovanju crnih anđela i njihovih centrala koje su strpljivo i polako prema svojoj odavna isprobanoj matrici i sredstvima imali za cilj da veliki pisac bude etnički »čisti« Srbin što pothranjuje muljava nastojanja da priznato i poznato ime bude iskorišteno kao dio potvrde naci dominacije nad drugim entitetima.. Ništa ne umanjuje značaj i neporecivost Andrićevog zavičajnog Travnika. Ne pije vode ni činjenica kako je u Travniku proveo prve dvije godine života, a nakon toga dio života s roditeljima u Sarajevu, odakle se ubrzo morao odseliti u Višegrad tetki i tetku koji su skrbili o njemu i njegovom odgoju dok je majka radila u Sarajevu. Mnogi vole konstatirati i do iznemoglosti ponavljati kako je Andrić Travnik praktično upoznao samo kroz knjige, iako je u njemu rođen. To ne pije vode i ta »istina« u manipulaciji samo šteti i Andriću, i Travniku jer je Andrić svojim djelom demantira i čini neodrživom. Pišući i oblikujući svoj roman »Travnička hronika« većim dijelom tijekom Drugog svjetskog raata ( ne u Beogradu) već u Sokobanji, on se za vječnost srodio sa Travnikom, a što ga je dugo nedovoljno pamtio i poznavao to je njegova ljubav prema tome gradu dobivala na jakosti. Postao je za vazda njegovim vjernim sugrađaninom u svojim mislima, svom srcu i svom povijesno-imaginarnom realnom i stvaralačkom svijetu.

Logično j, s obzirom na uzrast i činjenicu da je u Višegradu doživio puno sazrijevanje pa je taj grad izvorište mnogih njegovih semantički motiviranih »mekih« dječačkih uspomena. Pozitivistički nastrojeni kritičari ovdje smještaju njima poželjne podatke na svoj način. Nije dobro zlorabiti Andrićevu rečenicu: »Da, ja sam rođen u Travniku ali svi znaju da se ja osjećam Višegrađaninom.« Zlorabljenje je kontraproduktivno i ne doprinosi nobelovčevoj utemeljenosti u grad svog rođenja jer rođenje je sinonim za zavičaj. Pitanje motivacije (Anika i Ćorkan su iz Višegrada) treba se motriti kroz prizmu kroz koju svaki pisac crta likove i kompoziciju djela, a ne prema de facto i de jure jer te odrednice ne pripadaju književnoj , već nekoj drugoj znanosti i metodologiji. Poslom izazvane promjene gradova kod mnogih književnih kritičara sve su bliže mehaničkom, a sve dalje osjećajnom tonu. Neprekidno raste pritisak i hegemonija crnih anđela i njihovih centrala koje konspirativno nameću pravila igre. O ovom zorno svjedoči sigurnost prognanstva kod travničkih franjevaca u Prvom svjetskom ratu. U Travniku sazrijeva Andrićevo sublimiranje i on iz tog sazrijevanja kreće odvažno i sigurno prema finalu – Nobelovoj nagradi. Napuhavanje podatka kako je u Travniku proveo tek dvije godine Andrića nije zanimalo i to mi je potvrdio dva-tri puta u većim razmacima. O Andrićevim mukama s jezikom dosta se pisalo. Andrićeva prva tri romana nisu napisana za rata u Beogradu, već u Sokobanji gdje su ga internirale tajne službe zbog sigurnosti od bombardiranja Beograda Danas bez dvojbe možemo zaključiti da je roman »Prokleta avlija« ( neki ga nazivaju »ključni tekst«) najbolji Andrićev roman. U ovom romanu narator govori ekavicom, likovi bosanskih fratara ijekavicom ( koju je Andrić od njih tako autentičnu naučio), a to se iz ideoloških i drugih nesklonih silnica gura na marginu čime pisac ne komplicira impostaciju autorskoga glasa u odnosu na prostor koji se koristi. Pri tome on nije pisac »između«, već je afirmirani pisac koji pojačano vodi računa o životnoj uvjerljivosti svojih umjetničkih tekstova. Destruktivno je svojatanje gradova iz ex Yu koji od njih ima više prava zvati ga svojim. Andrić je, logično je, za života odbijao dati prednost bilo kojem od gradova. Bosna i njezina različitost kultura i vjera bila mu je u srce urezana što jako potvrđuje doniranje novca iz Nobelove nagrade BiH za unapređenje bibliotekarsta u njoj. Bosna se u njegovom djelu pokazala kao primjer autentične i cjelovite smješe srca i intelekta miješanog pučanstva koje u sebi nosi osebujnu dinamiku, bosansku zanimljivost i dirljivo zajedništvo raskošnih bosanskih duša na koje svako malo nasrću zle silnice koje onda na tim prostorima pale baklje zla i nepodnošljivosti kao što se to događalo u posljednjem sumanutom ratu. Na ponos nam služi Andrićevo uvjerenje da pisac mora zbližavati, a ne dijeliti ili braniti neke gradove, još manje narode, od onih drugih i drugačijih. Kako mu gradovi uzvraćaju najbolje govori podatak da do danas u njima uopće nemamo ni ulice našeg Nobelovca, a da se o spomenicima i ne govori.

Pred kraj života Andriću je slobodno dolazio Miodrag Bogičević. Sa zida u Andrićevom domu dojmljivo je bola oči i nije mogla ostati nezamijećena trošna bosanska kuća sa svojim stilom gradnje. Pisac mi je kod prvog posjeta rekao kako ga ta kuća »podsjeća na zavičaj#. To isto ponovio mi je poslije dvije godine. Ja sam kasnije, nakon njegove smrti, prema slici pronašao njegovu kuću ovdje u Travniku. Raspitao sam se i ljudi su potvrdili moje indicije. Zašto se i sa rodnom kućom muljalo prema matrici crnih anđela shvatio sam tek radom na doktorskoj dizertaciji /1985-1989). Andrić je pokopan u blizini groba supruge Milice i u grob je stavljena urna sa njegovim ostacima. Ne treba skidati sa uma da je po njegovoj želji urna napravljena od bosanhske zemlje donesene iz njegovog zavičaja. Ne prestaje da zadivljuje Andrića kao čovjeka koji se uspješno nosio s hajkama i hajkačima, sa crnim anđelima i njihovim centralama, s retrogradnim ideologijama. Rama mu se nametnula kao intrigantni nomen. U nju je došao osobno i bio na grobu Kasum bega Kopčića između sela Varvara i Rumboci i sve je išlo po redu da Rama postane najznačajnija tema Andriću kao povjesničaru i Andrića kao pisca. Do toga nije došlo. Čudio se s obzirom na moje radno mjesto u općini Prozor- Rama da me »učo« Nikola Budimir spremio na teren upravo kada je naš Nobelovac u Rami mogao doći sa mnom u kontakt. Odvratile su ga od Rame silnice zla. Puno lošeg od krilatice kako je Rama »opasno ustaško gnezdo« pa do buketa laži, obmana i insinuacija o Rami i njezinim ljudima odvratili su Andrića od Rame što on do smrti nije prežalio o čemu, između ostalog, govori i njegova savjetodavna poruka meni da se uramim u Rami. I danas na samom kraju života čudim se kako je proročki predvidio do u tančine sadržaj moga života i neprilike na koje ću nailaziti (znao je da sam raspop), a posebno iskustvo dao mi je o odnosima prema tajnim službama i njihovoj mreži. Slušao sam ga i danas ga slušam, jer su mi njegovi savjeti bili i ostali podrškom u kovitlacu života prosipanog kroz šugava vremena i kapu crvene ideologije. Mi i danas imamo zapravo borbu između naci ideologija s temeljnom crvenom bojom sada još prošaranu naci bojama koje, same po sebi vuku nazad. Mi tek danas uviđamo kako se Andrić nije dao svrstati između granica uskih kultura, malih naroda i njihovh republika u ex Yu, sada država. Baš u tom ambijentu na njega se i posmrtno nasrće, drpaju ga i svojataju uglavnom na aznanstvene i neprimjerene načine.

Ovo su naši prostori u kojima živimo i naš specifični lokalno identifikacijski model koji je odavna naše »pravilo« u prostorima u kojimna živimo i multikulturalno se ispreplićemo. Može se to naše pravilo interpretirati i oponašati, ali nam ga nitko s njegovim bosanskim bojama otimati, ili obezvrijeđivati ne smije.

Tortura nad Andrićem da se nipošto ne izjašnjava kao Hrvat dolazila je od crnih anđela i njihovih centrala. Samo takvi praznoglavci imaju recept za potiranje istine i nametanje laži i namještaljki da vremenom zažive i postanu neporecive istine. On je formalno pristajao na sve, ali neke stvari je držao u sebi i tajio. Tako novinarima, niti bilo kome nikada se nije izjasnio kao Srbin, a kada ga oni stisnu pitanjima da nema kuda, onda im on odgovori da je Jugosloven.. U nobelovčevim riječima i djelu pošto- poto traženi su podaci (kao dokazi) o njegovom izjašnjavanju za jednu ili drugu naciju /Hrvat ili Srbin). Povremeno je ta tortura poprimala najekstremnije oblike prebrojavanja krvnih zrnaca kod čega zastranjuju mnogi autori do dana današnjega a boje trivijalnosti sporo uzmiču.

Prvi sam proučio Andrićeva pisma udovici Eugeniji Gojmerac iz Zagreba i njegovim drugim prijateljima u Hrvatskoj i BiH. U statusu ozbiljnog znanstvenika ne paše mi konstrukcija rečenice: »Rajko Glibo smatra da je Andrić na taj način, metaforički način govorio o domovini Hrvatskoj« (Glibo,1997,. Str.53-82) (8). Ovdje na scenu stupa mješavina ideologije i politike. Rečenica je krivo shvaćena i namjerno je znanstvena neporeciva istina podvrgnuta i potcijenjena pa ponižena spuštanjem na razinu »Rajko Glibo smatra«. Znanstvena istina ne trpi nikakvu relativizaciju. Ona je cjelovita, autohtona i neporeciva. O njoj se ne može govoriti s nekakve autorske visine koje nema ili je kod nekih znanstvenika osiono i prepootentno napuhana. Onda se u nemoći osporavanja dodaje još kao dobronamjerna opaska kako nije dobro, niti uputno zadirati u nečiju intimu. Ovdje je više nego očito da splitski autori nisu još okušali život u tamnici, nisu bili utamničeni pa zato ne znaju šta sve pogubno znači zatvorska cenzura pisama, pogotovo pisama intelektualaca Andrićeva formata, ali on se prokušanom metaforom u pismima služio svo vrijeme svoga tamnovanja u Mariboru, a i vrapci više znaju kako se ime »Hrvatska« tada nije smjelo spomenuti ni izvan zatvora, a kamo li u zatvorskim uvjetima. Pisma su autentična i nose sadržaje koji su oduvijek neporcivi znanstveni dokazi, a jednako tako i sudski dokazi, Glibo ne misli. On je mislio i argumentima potvrdio najsporniju činjenicu kod Andrića za sva vremena. Glibin okidač istine uvijek je spreman na »gotovs« i uvijek okida na prvu. Da nije bilo pritiska crnih anđela na distribuciju moje studije i istina u njoj, čitatelji, te kulturna i javna djelatnosti ne bi činili to što upravo čine dok se ispisuje ovaj rad. U tijeku je nova hajka online portala i drugih medija na prostoru Srbije kako »Hrvati kradu srpskog pisca«. Do nje ne bi došlo da je bilo malo više čitanja suvremenih tekstova. Pojam »taktiziranje« ne paše znanstvenim tekstovima.. Ni »što bi – kad bi« tu ne ide. Jer »ako se odmaknemo od izravnog izjašnjavanja«, onda otvaramo put hajci neistina koje onda za određene stupnjeve naobrazbe i za nedovoljno upućene postaju, ne više virtualne, već stvarne-životne istine, ali krive i na krivom mjestu Pojmovi »taktika«, »rekonstrukcija« pa besmisleno vaganje Andrićevih izjava i uopće izjava koje se neizravno daju o nečem ne doprinosi stabilnosti i čvrstoći znanstvenih istina i njihove neporecivosti.

Nitko tako zorno i uspješno nije svrstao Ivu Andrića kao Radovan Vučković jer prema njemu naš nobelovac spada u »kategoriju liberalnog evropskog intelektualca koji zastupa politiku ravnoteže i tolerancije,« kako navodi u svojoj knjizi »Andrić . historija i ličnost« (9). Govorio sam u više radova o Andrićevom oikotipu. Isječak iz moje doktorske dizertacije preuzeo je i moj pok. profesor Josip Kekez u knjizi »Hrvatski književni oikotip«.(10)

Sve u svemu, ideologemska zasićenost lovi i ulovi mnoge književne kritičare

A Bosna i Hercegovina je bila, jeste, i ostat će nerazmrsivi splet i spoj krvi i kultura, korijena i nadgradnje, gdje su se čudno sukobljavale i pretapale nacije sve do dana današnjega pa vjere i sekte, Bosna koja je i danas najsloženiji amalgam psihološko-etničkih raznovrsnosti i smješa. Andrićeva poetika tek tu i tamo ponegdje ima u naznakama boja politike, ali sve to zajedno sa njegovim filozofskim uvjerenjima dato je konspirativno, ponegdje nagovještajno, ali autorske boje tajnovitosti ipak su konstanta. Andrićeva priča je njegov način objašnjavanja svijeta, a lanac priča s poveznicama (dvije-tri rečenice) čini njegove romane koji se očituju tako što u njima priča traži priču.. Mišljenja sam kako pojam »pozicioniranje« koji književna kritika i kritičari nameću kao nenaručen bilo kojem piscu ili njegovom djelu ima svoju unutarnju i izvanjsku šugu koja zna da iritira jače znanstvene intelekte pogotovo kada se ono ustremi na autorsko pozicioniranje izvan i pored matičnog korpusa. Nezaboravimo Ivo Andrić je sublimist i vrstan preteća sublimizma što će reći. - nove epohe u pjesništvu.

Svjedoci smo ovdje i sada kako kultura financijski klizi na prosjački štap, a u takvoj poziciji kao po pravilu naginje silnicama antikulture koje vode ka potiranju i relsativizaciji već dostignute razvojne razine. Zapravo, vodi svemu samo ne dobru. Uvid u Andrićeva pisma koja je slao Eugeniji Gojmerac i prijateljima u Zagrebu i Sarajevu otkriva golemu brigu mladoga pisca za njegovu mladalačku liriku što je logično i razumljivoi.. Tajne službe zujaju oko njaga i u njemu umnožavaju egziistencijalne i stvaralačke brige. Imponiraju njegova pisma iz tamnice u kojoj ne prestaje stvarati lirskokaze za onim ostvarajima koji su na putu za objavljivanje. Bilo je, kao što uvijek bude oko značajnih književnih pojava, podapinjanja, podmetanja klipova, ponižavajućih bockanja i crtica. Bilo je svega samo dobra ne, jer u općoj bijedi i neimaštini hrvatski pisci Andrićeva zagrebačkog vremena masovno postaju plijenom opasne TBC i raznih bolešćurina. Andriž je među uvrštenim pjesnicima bio najsretniji zbog nesklonih silnica koje ga sa svih strana salijeću u Zagrebu i lošeg zdravlja koje treba liječiti, a para nema ni za liječenje, ni za kakvu-takvu egzistenciju. Retrogadne snage poticane od tajnih službi činile su sve da mu se život u Zagrebu ogadi i da svoju matičnu domovinu i njezin glavni grad što jače zamrzi. Ako jedan štedljiv čovjek dođe u situaciju da mora prodati i dukate koje mu je kao amajliju majka dala da ih može potrošiti samo onda kada niotkle nema slamke spasa, onda je jasno gdje smo. Ti dukati za njegove potvrđene prijatelje nisu bili tajna jer raskošna bosanska duša sa prijateljima dijeli sve, ali su poslužili kao »dokaz« za bockanja koja unižavaju vlasnika kao čovjeka i kao pisca. Otimao se Andrić. Izišle su i dvije značajne zbirke njegove poezije »Ex Ponto« i »Neniri«. Krenuo je u spašavanje kroz pokretanje časopisa »Jug«, ali tajne službe i nesklona stvorena atmosfera djelovali su pogubno pa pisac kao siroče nema kuda, već tetki i tetku u Višegrad. Koji su u datim okolnostima jedina slamka spasa.

Andrićevu mladu liriku volim zvati lirskokazima dijelom zbog njezinog slobodnog stiha, A dijelom zbog stilske jakosti sublimiranja. Kroz nju i iz nje zrači ljupko uvlačenje pod čitateljevu kožu i u srce veličanstvena smješa pjesniukovog srca i intelekta koju malo-malo pa susrećemo i u prozaama.. Andrićevi lirskokazi prepoznatljivo zrače osebujnošću u kojoj su se cjelovitost i autonomnost instalirale i protokom vremena sve više se učvršćuju.

Razumijem one kojima se iz današnje perspektive djelovanje tajnih službi čini nestvarnim, osobito za nadolazeće naraštaje. Starija kćerka kao književnica i zapažena intelektualka desetljećima u moje muke nije vjerovala, a pogotovo u prljavštine koje mi se nameću i podmeću. Tek je prije tri godine počela omekšavati i šutnjom prihvaćati svu tugu i jad koju nesklone mi silnice u svojoj retrogradnosti pletu. U godini u kojoj ovaj rad izlazi na sunce, pisac s »crne liste« u Hrvatskoj doživljava zabranu spominjanja njegovoga imena u sredstvima priopćavanja i čeka presudu Europskog suda u Strazburu. Na pitanje novinarke nakon što sam podnio kaznenu prijavu protiv zlih silnica i kopiju te kaznene prijave podijelio na više od pedeset adresa u Hrvatskoj i inozemstvu, predsjednica vlade odgovara (moje ime se ne smije čuti): »Tko ne prizna državu, ne prizna ni država njega«. Jada i čemera na izvoz, a klizanje države i ljudi u propast nitko ne zna barem da uspori, ako ne može da zapriječi. Novinari ne znaju da je ta stranka i njezina čelnica lagala jer kako da ne prizna državu onaj koji se za tu državu kao dragovoljac borio, a vojnu mu iskaznicu »zagubili« među pet civilnih iskaznica baš na recepciji republičkog MUP-a i tako mu mirovinu bolje reći milostinju prepolovili napola.

Andrićeva poetika osimboljavanja

Priča je sama za sebe. U Andrićevu rukopisnom pismu krije se jedna natuknica iz te poetike, a uloga »ujaka« u njegovom životu veća je nego što i pomisliti možemo, ali ipak do dana današnjeg nije dovoljno izučena baš kao što ni njegova pisma u beogradskom arhivu još nisu klasificirana i uređena.

Kada sam 1988. godine donio prevoditeljima u Sarajevu sažetak moje doktorske dizertacije o Ivi Andriću rekoše mi kako su se namučili sa izrazom »osimboljavanje« jer ga nema u njemačkom jeziku, a nema ni adekvatne zamjenske riječi. Kasnije sam dovršio jedan znanstveni uradak na temu Andrićeva poetika osimboljavanja, (11) i dao sažetak da se prevede na engleski, ali nema ni u tom jeziku adekvatrne niti korisne zamijenske inačice. Prošlo je već 25 godina i nitko da se javi s magistarskim ili doktorskim radom na tu temu. Bilo kako bilo ovo potvrđuje još jednu neistraženu važnu dimenziju Andrićevog djela koja bi puno doiprinijela cjelovitosti književno-kritičkih pogleda na književno djelo jedinog nam Nobelovca.

Izdvojimo tek mali dio koji je splitski znanstveni dvojac citirao iz moje studije Domoljublje i ‘otpadništvo’ Ive Andrića:

Tako se može pronaći dokument iz vremena Andrićevih mladenačkih dana u Poljskoj i Austriji gdje se Andrić prilikom upisivanja na studije izjasnio kao Hrvat. Također, dok je boravio u pritvoru u Mariboru nakon uhićenja zbog povezanosti s organizacijom Mlada Bosna, pisao je pisma ženi koja je prva privukla njegovu pažnju, udovici Eugeniji Gojmerac. U tim je pismima često spominjao ‘svoju dragu Gospodju’ zanimajući se za njeno stanje i zahtijevajući da mu Eugenija piše o njoj. Rajko Glibo smatra da je Andrić na taj način metaforički način govorio o domovini Hrvatskoj (Glibo, 1997:53-82).

Isti autor smatra da je Andrićev odabir između Bosne i Srbije, to jest između hrvatskog i srpskog nacionalnog identiteta, ustvari bio složen i mukotrpan odabir koji bi se mogao svesti na jednostavnu opreku u ono vrijeme često eksploatirana ideologema – krvi (podrijetla) u odnosu na mogućnost ostvarivanja karijere i bijega od bijede (Glibo, 1997:44). Po njemu je Andrić balansirao i birao pogodan trenutak da se izjasni kao Hrvat, kao Jugoslaven ili pak da se uopće ne izjasni. Prema tome, ovo bi isto tako značilo ideologemski zasićeno zauzimanje stava: Andrić se sve manje izjašnjavao o nacionalnoj pripadnosti jer mu je takva pozicija u Beogradu osiguravala brojne privilegije (Glibo, 1997:43). Njegovu su šutnju, život u Beogradu i pisanje ekavicom zatim na pragmatičnoj razini ideologemske pripadnosti određeni krugovi (jer u tim krugovima stalno je prebrojavanje potrebno) iskoristili za svrstavanje u drugu nacionalnost, srpsku.

Protuargument druge strane bi glasio da se nigdje ne mogu pronaći bilo kakvi pisani dokazi u kojima se Andrić izjašnjava kao srpski pisac. To, međutim, nije spriječilo druge da dovedu njegovu ‘čistoću’ u pitanje. Glibo spominje slučaj Krležina sastavljanja natuknice o Andriću u enciklopediji, gdje je dodana sintagma ‘Hrvat po rođenju’. Nakon što je to poslao na autorizaciju samom Andriću, navodno je to ovog duboko pogodilo (Glibo, 1997:106-107)«

U srpskoj književnoj kritici odavna se prakticira loša praksa da se iz znanosti o književnosti izuzima samo ono što paše vladajućoj ideologiji, a ostalo se zaobilazi, ili prešućuje, ili se pak od strane tajnih službi ometa u distribuciji i stavlja pod tepih. Kod Bošnjaka je to i u književnosti i u životu i to ne samo na ovom znanstvenom polju. Kod njih uz ideologiju pod ruku ide religija i jaka težnja zaživljavanja i i učvršćenja naciona. Samo tako mogu se događati apsurdne stvari. Andrić je 1953. godine posjetio Tursku i otada ga Turci za djela u kojima se očituje turska povijest smatraju svojim piscom, a u nedavno nabreklom naci ambijentu Bošnjaci su se ružno ponijeli prema piscu kojega upravo oni moraju smatrati više od Turaka svojim. . Zaključimo kako je Ivo Andrić svojim sjajnim Pismom iz 1920 bio nepogrješivi prorok na sve što se sa Bosnom događa i događat će se sve dotle dok ne promijenimo i atmosferu življenja i sami sebe.

Literatura

1. Prof.dr.sc. Rajko Glibo, Pedagoški fakultet, Mostar: Uvijek aktualni Andrić; Sveučilište u Mostaru MOSTARIENSIJA, časopis za humanističke znanosti; Broj 13, Mostar, 2003., str. 109 – 151.
Isti autor: Pedagoški fakultet, Mostar; Kraljevina Rama, mitska i povijesna Rama, Sveučilište u Mostaru MOSTARIENSIA- časopis za humanističke znanosti, Broj 21., Mopstar, 2005., str. 123 – 157.
2. Rajko Glibo: Domoljublje i ‘otpadništvo’ Ive Andrića; studija, Hrvatsko filološko društvo Rijeka ( 144.str., Rijeka, 1997.
3. Nebojša Lujanović i Boris Škvorc, Filozofski fakultet u Splitu: Andrić kao model izmještenog pisca / ili kako je otvoren prostor za ‘pozicioniranje između’ korpusa i kulturalnih paradigmi www.ffst./hr/ odsjeci/ hrvatski/ Format datoteke: PDF/Adobe Akrobat – Brzi prikaaz.
4. Kovač, Zvonko: Poredbena i/ili interkulturalna povijest književnosti, Zagreb, Hrvatsko filološko društvo Zagreb, Zagreb 2001., str. 116.
5. Bhabha, Homi K. (1994) The Location of Culture, London, Routlegde TheBridge Literary Magazine, Zagreb, 3-4/1997 Dossier Andrić, str. 3-171.
6. Mayer, Hans (1981) Autsajderi, Zagreb, BibliotekaTeka
7. Moya Paula M. L. i Hames Carera, Michael R. (2000) Reclaiming, Identiti, Barkeley, University of California Press
8. Rajko Glibo: »Domoljublje i otpadništvo Ive Andrića«, Filološko društvo Rijeka, Rijeka, 1997., str. 53-82.
9. Radovan Vučkoić: Andrić – historija i ličnost, Gutenbergova galaksija, Beograd 2002., str. 265.
10. Josip Kekez: »Hrvatski književni oikotip«,
11. Rajko Glibo: Andrićeva poetika osimboljavanja, RIJEČ (časopis za filologiju), God. 4., Sv. 2., broj 2/1998., Hrvatsko filološko društvo – Rijeka, Rijeka, 1998., str. 131-138.

Ovaj rad branjen je i obranjen pod naslovom »Ivo Andrić od lirskokaza do finala« na međunarodnom simpoziju o Ivi Andriću održanom povodom stote obljetnice rođenjqa pisca i 50 obljetnice dodijeljene mu Nobelova nagrade u organizaciji HKD Travnik u Travniku listopada 2012. Pošto je izlazak zbornika tih radova upitan i odgođen zbog besparice autor se odlučio za svoj portal.

Pripomba: Pri srcu me je stisnilo, ko sem zvedel, seveda pozno, da je dr. Rajko Glibo v času, ko sem premišljeval, kam naj umestim njegov tekst, umrl. In v tolažbo sem v Talmudu našel stavek: »Nismo okusili okusa sna, ampak smo samo [včasih] predremali na ramenu svojega bližnjega.«

Tvrtko-Matija Šercar²
Institut informacijskih znanosti v Mariboru (IZUM)
e-mail: tvrtko.sercar@izum.si

POVZETEK

Nastajanje antropologije informacij in tehnologij ter kiborg antropologije v tem hipu poteka po stranski poti. Antropologija informacij in tehnologij naj bi bila uporaba antropološkega pristopa v informacijski znanosti in narobe: informacijska znanost naj bi bila ena izmed najpomembnejših antropoloških znanosti. Na nekaj primerih predstavim tradicionalno antropologijo, novo antropologijo informacij in tehnologij ter kiborg antropologijo. Biološka antropologija kot vrsta tradicionalne antropologije rešuje odnos med človekom in drugimi živimi bitji, predvsem živali, kiborg antropologija pa po teoriji omrežnih dejavnikov (Actor Network Theory – ANT) rešuje odnos med človekom in kibernetičnimi organizmi oziroma med človekom in tehnologijo kot človekovo stvaritev. Človek izumi tehnologijo, opredeli namene in z tehnologijo opravlja delo v skladu z opredeljenimi nameni, ki predstavljajo namembno celotnost. Z človekom je tako, da ima pri nečem vselej nek namen. Povežem znanstvene ugotovitve, do katerih prihajamo posredno skozi proces znanstvenih raziskav, s spoznavnimi izkušnjami religijskega misticizma, zapisanih v svetih spisih, ki naj bi nas preko neposrednega zrenja peljali k resnici.

KLJUČNE BESEDE:

antropologija, tradicionalna, informacij in tehnologij, kiborg; namen. tehnologija, delo; informacijska znanost; teorija omrežnih dejavnikov (ANT)

KEYWORDS:

anthropologia, traditional, information and technology, cyborg; purpose, technology, work; information science, Actor Network Theory (ANT)

IZHODIŠČE

Izhodišče bolj fokusiranega in sistemiziranega premišljanja o antropologiji informacij in tehnologij (v nadaljevanju: antropologija informacij) naj bi bile naslednje zahteve, ugotovitve in domneve:

• naloga znanosti naj bi bilw iskanje skritega, vendar ljudje lahko ugotovimo le tisto, kar je materialni izraz skritega; o namerah pa lahko le domnevamo, saj so skrite »v srcu«; v 1 Sam 16, 7 je zapisano: »₇ Zares, GOSPOD ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, GOSPOD pa vidi v srce.«;

• navdih za številne projekte človekovega odrešenja skozi zgodovino je v domnevi, da je človek bolj slabo kot dobro bitje; »₅ GOSPOD pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno. ₆ GOSPODU je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu.« (1Mz 6, 5-6), saj če bi človek bil stoodstotno »dobro bitje« bi sleherna ideja o odrešenju bila brezpredmetna in odveč ter ne bi bile potrebne niti božje prepovedi, sistemi vrednot, moralnega in pravnega reda za preprečevanje medsebojnega uničevanja posameznikov in skupin z izjemo socialnih revolucij in vojn med narodi in državami, ki jih ne moremo preprečiti; V Sod 21, 25 je zapisano: »₂₅ Tiste dni ni bilo kralja v Izraelu; vsak je delal, kakor je bilo prav v njegovih očeh.«; največje licemerje ljudi je v tem, da se imamo za vernike, moralnega učenja vere pa ne spoštujemo in je zato potrebna svetna oblast; Izraelci so zahtevali od Samuela, da jim da kralja, s tem pa so zavrgli Gospoda, naj ne bo kralj nad njimi (1 Sam 8, 7); v nadaljevanju predstavi Samuel neprijetne strani kraljevske oblasti takole. »₁₁ Rekel je: »To bodo pravice kralja, ki bo kraljeval nad vami: Jemal bo vaše sinove in si jih postavljal na svoj voz in na svoje konje, da bodo tekli pred njegovim vozom. ₁₂ Postavljal si jih bo za tisočnike in petdesetnike; orali bodo njegovo ornico, želi bodo njegovo žetev in izdelovali njegovo bojno opravo in njegovo vozno opremo. ₁₃ Vaše hčere pa bo jemal, da bodo mešale mazila, kuhale in pekle. ₁₄ Vaše najboljše njive, vinograde in oljčne nasade bo jemal ter jih dajal svojim služabnikom. ₁₅ Od vaših posevkov in od vaših vinogradov bo pobiral desetino in jo dajal svojim dvorjanom in služabnikom. ₁₆ Vaše najboljše hlapce in vaše dekle, vaše vole in osle bo jemal, da bodo opravljali njegov posel. ₁₇ Od vaše drobnice bo pobiral desetino, vi sami pa mu boste sužnji. ₁₈ Tisti dan boste vpili zaradi svojega kralja, ki ste si ga izvolili, a GOSPOD vam tisti dan ne bo odgovoril. ₁₉ Ljudstvo pa ni hotelo poslušati Samuelovega glasu.«

• izključiti absolutizirano antropocentričnost;

• upoštevati dejstvo, da človek kot biološko bitje narave sodi tudi v cesarstvo živali in da to dejstvo terja sočuten odnos do drugih živih bitij;

• vključiti tehnocentrično idejo o človeku kot tehnološkem »bitju orodja«; orel je razvil popoln vid, človek vida ne razvija, temveč mora izumiti očala, teleskop, mikroskop …, kot nadomestna orodja in sredstva amplifikacije vida do neslutenih razsežnostih, vključno z računalniško tehnologijo in tehnologijo navidezne resničnosti in prisotnosti na daljavo …; s pomočjo naprav za letenje leti, plovil pluje, potapljaških naprav in podmornic se potaplja, amfibij hodi, pluje in leti itd.;

• upoštevati spoznanje, da žival živi v okolju, človek pa v svetu, in sicer v umetnem svetu, ki ga je sam oblikoval: porodnišnici, domu, obednici, stranišču, spalni sobi, mestu, ulici, šoli, delovnem mestu, avtomobilu, vlaku, letalu, vesoljski ladji, na kolesu, športnem objektu, telovadnici, gledališču, kinu, gostilni, cerkvi, bolnišnici, negovalnem domu, zdravilišču, pokopališču, marsikje…; ob izgradnji umetnega sveta pa neobrnljivo spreminja in uničuje naravno okolje; npr. tam, kjer je večji del leta vroče in neprijetno, smo lahko ves čas v klimatiziranih prostorih; iz klimatiziranega stanovanja lahko gremo v klimatizirano garažo, klimatizirani avto, potem pa zopet v klimatizirano garažo na delovnem mestu, v klimatizirani poslovni stolp, dvigalo, pisarno, okrepčevalnico in nazaj domov, ne da bi bili en trenutek v naravnem okolju³;

• poleg dejstva, da človek živi in umira v umetnem svetu in kulturi, ki si jih je sam oblikoval, s stroji in kibernetičnimi organizmi (kiborgi) vred, treba je upoštevati, da je neredko tudi sam sestavljen iz umetnih delov; moderna zahodna znanstvena medicina omogoča pravo umetno restavracijo telesa, kot so omenjena očala, kontaktne leče, slušni aparati, umetni sklepi, roki, nogi, umetni zobje, estetski operirani obrazi, dojke, ritke, trebuhi … , in če bi vse medicinsko umetno abstrahirali, bi bili priče grozljivega prizorišča in prave slike Doriana Graya⁴ in vidnega telesnega izraza zavednega (Dethlefsen in Dahlke, 2011);

• upoštevati je treba, da je telo minljivo, zavedno, ki sestoji iz informacij, pa večno: eshatološki pregovor Jezusa Kristusa po Mt 24, 35, Mr 13, 31 in Lk 21,33 se glasi: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« ; vsebina zavednega (psiha) in življenja (duh) so informacije, ki se manifestirajo v telesu, niso pa produkt materialnega telesa; informacija je pomen, nosilec informacij le materialni izraz informacij kot pomenov; v začetku je bila informacija – svetloba kot enotnost mavričnih barv; tema, senca je rezultat spoznanja s pomočjo polarnosti, čeprav je sestavni del enotnosti; tema polarnosti je prisotna v pripovedi o nastanku (1 Mz 1,1-11,32) od samega začetka, ki govori o polarnostih: svetloba-tema, voda-kopno, Sonce-Mesec; polarnost obstaja že v raju in je izražena z dvema drevesoma – drevesom življenja in drevesom spoznanja; Adam je izvirno androgin – celosten človek, ki živi v enotnosti zavednega; tudi Adam in Eva sta še dela celostnosti raja; šele kača obljublja, da jim bo sad z drevesa spoznanja podaril sposobnost razlikovanja dobrega in zla – sposobnost spoznanja skozi polarnost; simbol enotnosti je točka (Omega); polarna zavest ne more zadeti točke oziroma enotnosti, ne zadeti točke pa pomeni zgrešiti in je polarnost tako samo drugi izraz za greh; človek se rojeva s polarno zavestjo, ki predstavlja (krščanski) pojem podedovanega (vzhodnega) greha; kot pripadniki zahodnega kulturnega kroga imamo resne težave z nasprotnimi arhetipskimi analogijami; bojimo se čustev, nezavednega, zla, teme, smrti; zavračamo sanje in iracionalno; sanje nas peljejo v področje senc, kjer doživljamo nedoživeto in nas vrača v ravnovesje; z dnevno zavednim si prizadevamo odkriti odkod prihajajo naši strahovi; problem dnevno zavednega je v enostranskosti; rešitev ni v »ali-ali«, temveč v »tako … , kot tudi …« (Dethlefsen in Dahlke, 2011) - v ravnovesju in enotnosti; rojenje (bujenje) in smrt (sen kot majhna smrt) sta eno;

• treba je upoštevati tudi dejstvo, da socialna in kolektivna inteligentnost nista izključni človekovi mentalni sposobnosti ter da je človek del družbe in zgodovine, ki ga oblikujeta, čeprav ju oblikuje on sam.

TRADICIONALNE ANTROPOLOGIJE

V tradicionalne antropologije prišteva Landmann (1969): mitološko (pred filozofsko) antropologijo, religijsko antropologijo, filozofsko antropologijo, psihološko antropologijo, biološko antropologijo, razumarsko antropologijo, kulturno antropologijo, …

Pred filozofska antropologija oziroma mitologija je bila antropomorfična. Šlo je za implicitno antropologijo. Prve religije, umetnost, običaji, morala, sleherna oblika kulture je vsebovala človeško podobo. Po judovski religiji se je človek zavedal svoje majhnosti in šibkosti v odnosu do velikosti in moči narave in vesolja. Vendar ima zavest, narava pa poleg svoje velikosti in moči o tej velikosti in moči »ne ve« nič. Na podlagi svojega vedenja, pa čeprav o svoji majhnosti, je človek močnejši kakor vesolje. Antropomorfizem je bila posledica človekove zavesti. Človek si je tudi bogove predstavljal kot ljudi in je tako bil sam podoben bogovom tako da lahko govorimo tudi o teomorfizmu in ne le o antropomorfizmu. Za zgodnjega primitivnega človeka je odnos do narave in vesolja (nebes), do drugih živih bitij, živali in rastlin bil bistvenega pomena. Po stari indijski kulturi predstavljajo rastline, živali in ljudje (kot bitja) eno veliko »demokratično« skupnost in je posameznik stopljen z vesoljem. Na pristnem čutu sorodstva človeka z živali temelji tudi primitivni totemizem.

Grki so izpostavljali pojem posamičnega in človeško osebo kot posameznika, ki v odnosu do sveta kot subjekt do objekta postavlja temelje znanstvenega spoznanja. Sveto pismo stare zaveze pozna kolektivistično idejo »družbene osebnosti« (personnalité corporative). Judovski-krščanski-islamski bog je človeku prepovedal jesti sadove z drevesa spoznanja. Po krščanstvu je znanje nekaj povsem nepopolnega. Človek naj bi veroval, ljubil in se nadejal! Grki pa postavijo temelje antropologije razuma. Po Platonu je razum del duše. Po Descartesu, ki je oče novoveškega racionalizma, je duša le razum. Po Pascalu je človek šibka trska narave. Linné razvršča človeka kot animal rationale, zoon logikon, kot homo sapiensa. Vendar človek ni le v naravi (vesolju). Nemški klasični idealizem z Heglom na čelu je človeka umestil tudi v zgodovino.

Dualizem razuma in narave je posebno vprašanje. Med idejami in stvarnostjo je prepad (Platon), po religijah je med bogom in svetom človek in njegova duša. Tem dualizmu ustrezata metafizika in antropologija. Od tega dualizma se tudi začenja moderna antropologija kot naturalizem in spiritualizem.

Antropologije razuma so tudi dualistične. Človek ima razum, vendar ne predstavlja izključno bitje razuma. Razum je nasprotje življenja. Razumsko stran proučuje filozofija in druge duhovne znanosti v področju humanistike. »Življenjsko« stran v človeku kot živemu bitju pa proučuje biologija in psihosomatska medicina.

Človek je primarno živo bitje in predmet biološke antropologije. V kontinuumu cesarstva organizmov, za katerega je značilen tudi kontinuum inteligentnosti, je človek samo ena izmed vrst živih bitij, šele potem, ko se povežejo ta področja pridobimo celoto človeka. Biološka antropologija močno nasprotuje vsem antropologijam razuma, pa tudi religioznim antropologijam.

Stališče do razuma je merilo za razvrščanje antropologij. Glede stališča do človeka in živali je krščanstvo poleg dualizma boga in sveta tudi dualistično. Linne je v sistemu narave (1766) postavil človeka na mesto prvega primata med sesalci in ga kot rečeno poimenoval homo sapiens. Tako je v biološko antropologijo uvedel staro antropologijo razuma. Človek ni definiran po fizičnih značilnostih, temveč po razumu. Čeprav človeškega cesarstva ni – obstaja le cesarstvo živali – vendarle človek ne sodi v živalsko cesarstvo, marveč predstavlja njegov višek. Šele je pri Darwinu premagala ideja genske enotnosti. Ideja evolucije ima dolgo zgodovino. Nekateri predsokratiki so bili evolucionisti, Ksenofon v geogoniji, Empedokle v zoogoniji, Anaksimandar v antropogoniji. Demokrit je razvil filozofijo narave, rimljanski pesnik in filozof Lukrecij pa napisal veliko poučno pesem De rerum natura, medtem ko je krščanstvo postavilo teorijo človekovega padca. Darwin je postavil teorijo evolucije (vzpona) na podlagi selekcije in kavzalno mehanskega razvoja. Po Maltusu se človeštvo bori v družbi za obstoj in svoje mesto pod Soncem. Po Darwinu se boj za preživetje vodi v živalskem cesarstvu, vendar je leta 1859 kot vsak pobožni »anglikanec« zapisal: »Svetloba bo vržena na poreklo človeka in njegovo zgodovino.« (Light will be thrown on the origin of man and its history.) Ugotovitev, da je človek nastal iz živali najdemo v delu The descendent of man iz leta 1871. Pravzaprav se je darvinizem uveljavil šele po ugotovitvi Ernsta Haeckela⁵, da je antropologija del zoologije! Človek je v osnovi žival. Nietzschejeva teorija o »nadčloveku« v Zaratustri je tudi pod vplivom darvinizma, kljub temu, da je pogosto govoril proti Darwinu. »Nadčlovek« je opravil pot od črva do človeka, čeprav smo po Nietzscheju mnogi še vedno »črvi«!

Medtem ko so živali nagonsko prilagojene za preživetje v normalnih situacijah neposrednega življenjskega prostora (habitat), so njihove možnosti preživetja naravnih katastrof minimalne, človek kot neprilagojeno bitje se je sposoben uspešno soočiti z naravnimi spremembami klime, hrane in pojavov novih sovražnikov v okolju. Človek je z rokami, inteligentnostjo, ustvarjalnostjo in duhom izgradil lastni umetni svet in kulturo za preživetje v naravnem okolju. Za razliko od živali je človek kot rečeno neprilagojeno bitje s sposobnostjo ustvarjalnega odgovora na spremembe znotraj njega samega kot utelešenega bitja in zunaj v naravnem okolju ter umetnem okolju kot svoji »drugi naravi«, ki jo je sam ustvaril z ustvarjalnostjo, ki naj bi bila analogna ustvarjalnosti same narave in boga(ov).

Kot rečeno je človek s stališča biološke antropologije za razliko od živali neprilagojeno bitje, ki se od živali razlikuje glede razvoja, spolnosti in razmnoževanja ter odprtosti, ki temelji na njegovi neprilagojenosti. Sleherni človek je poleg tega, da je posameznik s subjektivnimi mentalnimi sposobnostmi tudi pripadnik različnih socialnih skupin, ki oblikujejo relativno različne kulturne vzorce. Kot takšen je človek predmet kulturne antropologije, ki vključuje kulturno ustvarjalnost, nedovršenost, svobodo in samouresničevanje. Kot individualnega bitja ga oblikuje kultura in je po tem bitje kulture, družbeno bitje, bitje zgodovine, tradicije, brez katere ne more obstati. Tradicija ni »pepel«, temveč »ogenj«, ki ga prenašamo.

Fichte pravi, da je človek le med ljudmi človek.

Po Marxovi sociologiji je na tem svetu vse narobe. Filozofsko-ideološka vest je lažni izraz razrednega položaja posameznika v družbi. V klasični nacionalni ekonomiji ima človek naravne potrebe, ki jih lahko boljše ali slabše zadovoljuje. Človek ni bitje narave in se razlikuje od živali ne samo po tem, ker svoje zunanje življenjske okoliščine sam vzpostavlja, izdeluje sredstva za proizvodnjo ter proizvaja blago – je bitje orodja, tehnološko bitje, posledica tega pa je tehnološki determinizem – temveč ga okoliščine, ki jih sam sebi ustvarja morijo in uničujejo! Kajti kot posamično bitje mora delati, ne gre se le za neprijetno nujo, temveč za iluzijo samouresničevanja. Kot umetnostni predmet nastaja tako, da ga publika, ki ima čut za lepo, prepozna kot umetnino, na enak način je materialna proizvodnja odvisna predvsem od potrošnje oziroma od posebnih potreb po njej. Proizvodnja ne proizvaja samo predmet za subjekta, vendar tudi subjekta za predmet. Človekova narava je posledica njegovega spontanega dela. Tako kot se človek oblikuje kot ekonomski subjekt se na enak način oblikuje zunaj ekonomskega področja. Tako kot je začel hoditi pokončno lahko tudi uresniči lastno voljo. Po Marxu je gonilo človeškega ravnanja v tem svetu volja do posestva⁶, medtem ko je po Nietzscheju gonilo volja do moči, po Freudu libido, po Adlerju rekompenzacija, po Franklu volja do smisla⁷ . Po Jezusu Kristusu naj bi z našim ravnanjem upravljala ljubezen in sočutje. »Maščevanje« je Gospodovo, človeka lahko le ubije! ⁸ Navedene teorije so redukcionistične, saj so lahko vsa našteta gonila upravljajo naše ravnanje, vsako posebej ali v kombinaciji. Po Kierkegardu lahko sleherni posameznik prevzame odgovornost samo zase in lahko izbira med Jezusom Kristusom in Adamom, med večnim odrešenjem in minljivo srečo! Obstaja le svoboda odloka med že danimi vrednostmi in ne svoboda lastnega samooblikovanja.

K antropologiji pelje veliko poti (Landmann, 1969). Človekovo mišljenje od davnine vključuje antropološki pristop, saj je človeku bil, je in bo najbolj zanimiv on sam – človek. Čeprav niso vse filozofije izrecno antropološke, vendarle vsaka vključuje projekt človeka in s tem antropološko stališče. Heraklit je rekel »Jaz proučujem samega sebe.« Vendar so dejanski antropološki obrat izvedli sofisti, ki so bili prvi kulturni antropologi. Sokrat, kot prvi pravi etik zapoveduje »Spoznaj samega sebe.« Tako se je glasil slavni napis na Apolonovem hramu v Delfih. Programski izrek Protagore je, da je človek merilo vseh zadev in so s tem bili postavljeni temelji fenomenalizma, antropocentrizma in hominizma. Kakšno je vino »an sich« ne moremo vedeti. V srednjem veku je človek iskal resnico v religiji in bogu, od Renesanse naprej pa se nanovo spoznava iz samega sebe. Filozofska antropologija se začenja s delom Giovannija Pica della Mirandole »De hominis dignitate« iz l. 1486. Zanj je mogoče medsebojno razumevanje in strpnost med različnimi religijami, ki izhajajo iz enotne duhovne dediščine novoplatonizma (Pica,1997). Pojem antropologije je l. 1596 uvedel protestantski humanist Otto Casmann v istoimenski knjigi. Descartesov racionalizem, ki se je vpraševal za razum in zavest, ne pa za človeka, je bil korak nazaj! Po Kantu so za »prvo filozofijo« (metafizika), etiko in teologijo glavna naslednja tri vprašanja: Kar lahko spoznam? Kar moram početi? Čemu se lahko nadejam? Lahko jih združimo v eno samo vprašanje »Kaj je človek?« Po Marxu je človek družbeno-zgodovinsko bitje. Zgodovina je vmesna faza odtujitve (Entfremdung) človeka od samega sebe. Njegova slika zgodovine je linearno teleološka. Zgodovina ima vnaprej določen cilj in lahko rečemo, da se je Marx vrnil od Hegla k Herderju. Ni končni cilj brezrazredna družba, temveč vrnitev človeka k samemu sebi, tistem, ki ga je z odtujitvijo izgubil. S tem bo iz predzgodovine stopil v zgodovino, v odprto družbo svobodnih posameznikov, ki ne bodo več delavci (blago), temveč ustvarjalci znanosti, umetnosti in kulture v cesarstvu duha in svobode. Človek se bo rešil prisilnega dela, saj je delo po judovskem verovanju kazen za greh! ⁹ Na ta način bo po Sartrovem antropološkem tolmačenju marksizma človek ponovno zavzel svoje mesto v svetu. Kritika kapitalizma mladega Marxa po tolmačenju Herberta Marcuseja ni nacionalno ekonomska, marveč izhaja iz idealne slike (eshatološke utopije!?) polne svobodne uresničitve najboljših močeh človekovega bitja. Podobno tolmačenje najdemo tudi pri Karlu Popperju (1945), ki pokaže predstavnikom liberalnega kapitalizma, kako je Marx velik ideološki »sovražnik«, ki se ga ne sme podcenjevati. Po Trstenjaku (1985) je marksistična utopija zelo podobna krščanski eshatološki utopiji. Lenin in Stalin sta se pri izgradnji sovjetskega totalitarizma »komunističnega« tipa hinavsko sklicevala na Marxa in zgodovinsko kompromitirala avtentični marksistični humanizem pred najširšo mednarodno javnostjo za vedno.¹⁰ Po istem mentalnem vzorcu pa razglasi Francis Fukuyama (1992) neoliberalizem v imenu kapitalistov za konec zgodovine!¹¹ Kritiko evforije Fukuyame do liberalne hegemonije kot novega evangelija poda Jacques Derrida (1993)¹².

Do novega antropološkega obrata je prišlo ob 1920-ih letih. Vse filozofske discipline so začele konvergirati k antropologiji. Moderno filozofsko antropologijo je ustanovil Max Scheler, ki je l. 1918 v razpravi »Zur Idee des Menschen« zapisal, da je osrednji problem filozofije, kaj je človek! (Scheler, 1928). Vendar novi pristopi ne izključujejo starih modelov antropologij.

Po Heideggerju (1997) sta relevantna izvora tradicionalne antropologije grška in krščansko teološka definicija človeka. Po grški definiciji je človek umno živo bitje (ζῷον λόγον ἔχον, zoon logon echon). Krščansko teološka antropologija je prevzela antično definicijo. Kot je s sredstvi antične ontologije tolmačila bit Boga, je tolmačila tudi človeka kot ens finitum. Definicija človeka kot transcendentnega bitja, ki sega onstran sebe, ima svoje korenine v krščanski dogmatiki, za katero ne moremo reči, da je kdajkoli problematizirala bit človeka. V skladu s idejo transcendence ima tudi človek svoj zgled v Bogu in njegovi besedi, je v blizkem sorodstvu z Bogom in vse to izvira edino odtod, da je ustvarjen po božji podobi. Vprašanje o njegovi biti ostaja pozabljeno tako, da novoveški antropologiji manjkajo izrecni ontološki fundamenti, kljub temu, da se je krščanska definicija tekom novega časa deteologizirala. Isto manjka tudi psihologiji, katere antropološke ambicije so danes bolj kot očitne. Manjkajočega ontološkega fundamenta ne moremo nadomestiti niti s tem, da antropologijo in psihologijo vgradimo v neko splošno biologijo kot znanosti o življenju, saj niti življenje ni ontološko določeno v smislu tubiti. Kritiko tradicionalne antropologije Heidegger zaključuje z naslednjimi besedami: »Z opozorilom na umanjkanje enoznačnega, ontološko zadostno utemeljenega odgovora na vprašanje o načinu biti bivajočega, ki smo mi sami, v antropologiji, psihologiji in biologiji pa se ne spuščamo v presojanje pozitivnega dela teh disciplin. Po drugi strani pa se moramo vedno znova zavedati, da teh ontoloških fundamentov ni mogoče naknadno razpreti iz empiričnega materiala in da so ti fundamenti tudi tedaj vedno že »tu«, ko je empirični material zgolj zbran. To, da pozitivna raziskava teh fundamentov ne vidi in jih jemlje kot samoumevne, ni nikakršni dokaz za to, da se ti ne nahajajo v osnovi in da so problematični v nekem radikalnejšem smislu kot bi kaka teza pozitivne znanosti kdajkoli lahko bila.« (Heidegger, 1997, 81) Najbližji horizont za fenomenološko analizo tubiti je preprosto njena vsakdanjost.

Pogoj možnosti filozofske obravnave vprašanja »Kaj je človek?« je po Heideggru (1997) eksistencialna analitika tubiti (biti v svetu), ki je pred sleherno psihologijo, sociologijo, antropologijo in še zlasti pred biologijo. Razmejitev eksistencialne analitike od antropologije, psihologije, sociologije in biologije se nanaša zgolj na načelno ontološko »vprašanje«. Znanstveno teoretsko so antropologija, psihologija, sociologija in biologija nezadostne že zgolj zato, ker je znanstvena struktura omenjenih disciplin danes skozinskoz vprašljiva in potrebuje nove vzpodbude, ki bi morale izvirati iz ontološke problematike.

ANTROPOLOGIJA INFORMACIJ IN KIBORG ANTROPOLOGIJA

Antropologija informacij naj bi bila uporaba antropološkega pristopa v informacijski znanosti. Antropološki pristop naj bi pa bil bolj filozofsko orientirano premišljanje za razliko od socialno psihološkega in sociološkega diskurza. Razvija se po stranski poti. Z kiborg antropologijo¹³ lahko premostimo prepad med antropologijo informacij in tradicionalno antropologijo.

Neko znanstveno disciplino lahko opredelimo po predmetu, po razlikah do obstoječih znanosti in njihovih metodologij ter zgodovini le-te.

Predmet proučevanja kiborg antropologije je kiborg. Kiborg je kibernetični organizem, kibernetično živo bitje, ki sestoji iz organskega in anorganskega dela. Anorganski del je katerokoli orodje, ki deluje kot ekstenzija določene funkcije živega bitja. Človek je eklatanten primer bitja orodij! Vendar kiborg ne sme biti ne preširoko definiran kot tehnološka sfera v celoti in ne preozko kot kakršnakoli »proteza« (npr. pacemaker in podobni dodatki), da bi definicija kiber antropologije bila sploh mogoča. Potemtakem je kiborg antropologija proučevanje odnosov človeštva do tehnoloških sistemov, ki jih razvija, zlasti sodobnih tehnoloških sistemov, ki povratno vplivajo na pojem o tem, kaj naj bi bil človek.

Druga pot premišljanja o predmetu kiborg antropologije je povezana z kibernetiko, ki je izvirno proučevala upravljanje, informacije in povratne zveze, vendar je danes gostitelj veliko drugih disciplin, ki pod skupnim dežnikom informatike vključuje robotiko, AI, informacijsko znanost, bioniko, nanotehnologijo, genetiko, umetno življenje, kognitivno znanost, nevroznanost in vsa njihova medsebojna sodelovanja. Vsem tem znanostim je skupna povezanost z kibernetiko in z odnosi človek-stroj, stroj-organizem, karkoli-informacije.

Antropologija je proučevanje človeka, ki vključuje tudi proučevanje tehnologije, ki kot del kibernetike vključuje STS (Science, Technology, and Society), kjer uporabljamo sistemsko analizo, ki vključuje pojme homeostaze, pozitivne in negativne povratne zveze, informacije v namenu razumevanja družbe kot kibernetičnega sistema. Bliže je sociologiji kot antropologiji, saj antropologija proučuje vse kulture, sociološke raziskave se razvijajo znotraj ene kulture. Antropologija uporablja kvalitativne podatke, opazovanja in teorije za razumevanje kultur, sociologija pa temelji na kvantitativnih, statističnih podatkih. Antropologija uporablja etnografsko gradivo, sociološke raziskave ponavadi imajo normativno (ideološko izhodišče), filozofijo znanosti (epistemologijo), zgodovino znanosti, zlasti glede vpliva znanosti in tehnologije na zgodovino, družbo in kulturo, komunikacije, sociologijo tehnologije itd. Kiborg antropologija se razlikuje od teh že obstoječih disciplin.

Digitalna antropologija se bolj ukvarja z etnografskimi spremembami kot posledicami razvoja digitalne tehnologije, kakor kiborg antropologija. Kiborg antropologija je bolj podobna genetiki, nanotehnologiji, (splošni) informatiki, ki niso strukturno »digitalne«. Kibernetika in informatika bolj prekrivata tovrstne razvoje kiborgov kakor pojem »digitalnega«.

Antropologija informacij kot bolj interpretativna kakor eksperimentalna znanstvena disciplina obsega informacijsko ravnanje in informacijsko kulturo (Wanderley Novato-Silva, 2009). Po njegovi klasifikacijski shemi za antropologijo informacij, zlasti v področju zdravstva, lahko proučujemo informacijsko ravnanje sociološko, socialno-psihološko in/ali etnografsko.

Informacijska kultura je lahko globalna, nacionalna, regionalna in lokalna in je predmet kulturne antropologije kot vrste/podpolja antropologije.

Antropologija informacij je transdisciplinarno podpolje informacijske znanosti.

Kultura je »omrežje pomenov«. Po Maxu Webru je človek »žival« povezana v »omrežje pomenov«, ki jo sama prepleta in potemtakem naj bi antropologija informacij bila interpretativna znanost, ki svojo metodo temelji predvsem na analizi, katere namen je iskanje pomena in ne na eksperimentu kot metodi za spoznavanje znanstvenih zakonov.

Kiborg antropologija je nastala l. 1993 v sub-focus skupini na letnem sestanku Ameriške zveze za antropologijo (American Anthropology Association - AAA). Zelo tesno je povezana s STS in z Društvom za družbene študije znanosti (Society for Social Studies of Science – SSSS). Če ima svojo »svetnico«, je to Donna Haraway. Njen Cyborg Manifesto (1985) je ustanovitveno besedilo kiborg antropologije. Young (1992) predstavi Harawayevo kot feministko, neo-marksistko in postmodernistko.

Predmet kiborg antropologije je kiborg, ki izničuje polarnosti, kot so življenje/smrt, umetno/naravno, navidezno/resnično, prostor/mesto, človeško/živalsko/računalniško itd. Tehnologija je vedno bila sestavni del vprašanja o tem, kaj pomeni biti človek, vendar je razvoj informatike po Drugi svetovni vojni dal tem vprašanju novo razsežnost in horizont.

Obstaja veliko znanstvenih disciplin, ki proučujejo tehnologijo in družbo, in se neizogibno zastavlja vprašanje ali potrebujemo še eno poleg že obstoječih. Vendar obstaja potreba po proučevanju tehnologij iz antropološke perspektive, proučevanje, ki uporablja vire evropske kontinentne filozofije, zbirno znanje antropologije in strogi etnološki opis za argumentirano analizo najpomembnejših kulturnih sprememb v zgodovini človeštva.

Tehnologija je radikalno pospešila naše medsebojno sodelovanje. Predmet tradicionalne antropologije je etnografija in sinhrona analiza delovanja kulture kot celote, ki vključuje tudi pojem »strukture«. Diahrono analizo je prepustila zgodovinarjem. Kiborg antropologija uporablja diahrono analizo za razumevanje hitrega razvoja tehnologije in posledic teh sprememb skozi čas. Koreninski vzorec¹⁴ kibernetičnega, adaptivnega, decentraliziranega omrežja s povratno zanko je metafora, ki je nadomestila pojem statične strukture. Od pojava strukturalizma Levi Straussa antropologija kot rečeno temelji na evropski kontinentni filozofiji (Kant, Nietzsche, Heidegger, Derrida).

Za kiborg antropologijo so pomembna predvsem naslednja spoznanja filozofske antropologije: nevarnost enostranske paradigme vpliva družbenih pogojev na spoznanje za razumevanje človekovega položaja; spoznanje, da sta spoznanje in praksa družbeno-zgodovinsko-materialno pogojeni; pojem jaz-drugi; proučevanje vloge opazovalca v analizi; kajti smo vsi mi kiborgi, moramo preverjati naše lastne predpostavke; glavni predstavniki kiborg antropologije so vključeni v ta miselni »nexus«; nasprotno temu je povezanost sociologije in kontinentne filozofije zelo šibka; večna vprašanja antropologije so subjektivnost, agencije, aktorji in strukture; za kiborg antropologijo je najbolj pomembno vprašanje kakšen tip kibernetičnega sistema predstavlja aktor/subjekt.

Glavno vprašanje se glasi, ali na človeštvo deluje internet, splošna tehno-kultura, vladni odloki, inovativni posamezniki posebej kot posamični med seboj nepovezani dejavniki, ali kombinacija različnih človeških, tehnoloških in drugih dejavnikov, ki delujejo znotraj širših distribuiranih omrežij skupnih dejanj in povratnih zank in po »načelu splošne simetrije« pripisujemo vsem dejavnikom znotraj določenega omrežja moč enakega vpliva.

Najbolj uveljavljena teorija za razumevanje, kako ti različni elementi skupno delujejo na tehno-kulturalne fenomene je Actor Network Theory (ANT) Bruna Latourja¹⁵.

Latour (2012) poda tri napačna razumevanja pojma omrežja. Prvič, omrežje aktorjev se ne sme zamenjati s tehničnim omrežjem v inženirskem pomenu besede. Sodobne tehnologije imajo obliko omrežja, v katerem med oddaljenimi elementi različnega strateškega pomena poteka prenos podatkov/informacij po strogo določenih protokolih in poteh. Omrežju ANT lahko manjkajo vse te značilnosti tehničnega omrežja, saj je omrežje ANT lahko lokalno, ne mora imeti strogo določenih poteh in vozlišč strateškega pomena in tudi najbolj stroga inženirska definicija omrežja predstavlja omrežje ANT le delno. Drugič, omrežja ANT se ne smejo mešati s družbenimi mrežami v sociološkem smislu, saj niso omejena na omrežja sestavljena le iz človeških posamičnih aktorjev, vendar vključujejo vse možne »aktande« in ne samo posamične človeške enote. V družbenih mrežah gre za odnose med posamičnimi človeškimi aktorji in sociologija meri njihovo frekvenco, distribucijo, homogenost, bližino/razdaljo, omrežja ANT pa kot rečeno ne vključujejo le človeka in posamične elemente. Teorija omrežnih dejavnikov je bolj ontologija kot sociologija. Njen namen je opisovanje materije in teles (Diderot) zaradi izogibanja delitve na materijo in duh (Descartes). Namesto, da opisujemo tisto, kar je na površju (dve dimenziji) ali tudi po globini (tri dimenzije), pri pristopu ANT nas zanima topologija vozlišč, ki imajo toliko dimenzij kolikor imajo povezav z drugimi vozlišči. Sodobno družbo ne moremo zreducirati na ravni, sfere, strukturo ali sisteme. Predmet teorije omrežnih dejavnikov je spoznati omrežje, ki drži družbo skup, zato govorimo o mrežni ontologiji družbe. Z ontološkega vidika pa nas vprašanje zakaj obstajajo omrežja ne zanima – omrežja preprosto so! Tretjič, moč omrežja ne prihaja iz koncentracije in enotnosti, temveč diseminacije in heterogenosti ter prepletenosti s šibkimi povezavami s povratnimi zankami. Namesto da izhajamo iz domnev univerzalnih zakonov, ki predstavljajo reduciran poseg v stvarnost in bolj izjemo kot pravilo, teorijo omrežnih dejavnikov zanimajo lokacije, nepredvidljivosti, grozdi (clusters) »arhipelaga« otokov na morju, kakor jezera posejana po gmotni celini. Ne obstaja nič razen omrežij in da uporabimo metaforo iz zgodovine fizike, ne obstaja eter, v katerem se nahajajo omrežja. V tem smislu je ANT reducirana in relativna teorija, vendar predstavlja prvi korak v smeri ontologije odnosov v omrežju brez redukcije.

S teorijo ANT se izognemo ekstremni materialistični filozofski poziciji, po kateri ljudje nimamo pomembne vloge, in radikalnem antropocentrizmu, po katerem so ljudje izključni dejavniki. Kiborg antropologija naj bi analizirala fluidno izmenjavo vplivov med tehnološkimi dejavniki in ljudem, posebej, potem ko je tehnologija, ki jo proučujemo, demontirala naše ontološke domneve o pomembnosti bodisi »človeškega dejavnika« bodisi »tehnologije«.

Znan je primer Heideggerjevega »kladiva« (1997), ki je prispodoba za tehnologijo. Heidegger reši medsebojno odvisnost »tehnologije«, »namena« in »dela«, ob osrednji vlogi človeka. Človek izumi tehnologijo, opredeli namen in z tehnologijo opravlja delo v skladu z opredeljenimi nameni. Človek kot bivajoče je odkrito glede na to, da je napoteno na nekaj. Z njim je tako, da ima pri nečem vselej nek namen. Namembnost je bitni karakter priročnega, tistega, kar je instrumentalno za doseganje namena. S priročnim, ki ga imenujemo kladivo, je tako, da ima namembnost pri tolčenju, s tolčenjem je tako, da ima svojo namembnost pri utrjevanju oken, z utrjevanjem oken je tako, da ima svojo namembnost pri zaščiti pred slabim vremenom. Kakšno namembnost ima neko priročno, je vselej zarisano iz namembne celotnosti. Namembna celotnost, ki npr. konstituira to, kar je pri roki v delavnici, je »prej« kot posamezna priprava. Čim manj zijamo v kladivo (orodje, tehnologijo), tim bolj zavzeto jo uporabljamo. Popolne tehnologije naj ne bi »videli«! Idealno je, če tehnologije, ki jo ob delu v skladu z opredeljenim namenom uporabljamo, pozabimo. Toda kladivo samo po sebi napoti, da je npr. iz železa. Namembno celotnost, znotraj katere srečujemo pripravo, nosi delo, ki ga je treba narediti, kot tisto »čemu« kladivo. Napravljeno delo ne napoti le k »čemu« je namenjeno in na »iz česar« sestoji kladivo, temveč napoti tudi na nosilca dela in uporabnika proizvodov in storitev. Na ta način »so« tudi drugi ljudje kot uporabniki v nastajanju dela ob uporabi tehnologije v skladu z opredeljenim namenom, ki se ga zavedamo, zmeraj zraven!

Reference

Bhaktivedanta, A. C. (1995). Bhagavad-Gita kakva jest (s engleskog prevela Ankica Franjić). Zagreb: ISCON Centar za vedske studije.

Butler, S. (1863). Darwin Among the Machines — [To the Editor of the Press, Christchurch, New Zealand, 13 June, 1863.] http://nzetc.victoria.ac.nz/tm/scholarly/tei-ButFir-t1-g1-t1-g1-t4-body.html

Derrida, J. (1994). Specters of Marx: State of the Debt, the Work of Mourning and the New International. Routledge.

Dethlefsen, Th. in Dahlke, R. (2011). Bolest kao put. Zagreb: Ljevak.

Fukuyama, F. (1992). The End of History and the Last Man. Free Press.

Furby, L. (1978). Possessions: Toward a Theory of Their Meaning and Function throughout the Life Cycle. V Baltes, P.B. (Ed.). Life-Span Development and Behavior (Vol. 1). New York-San Francisco-London: Academic Press, 297-33

Goldstein, S. (2012). Izrael: iranske prijetnje, socijalni bunt, ogorčeni Arapi …. Jutarnji list 11. 02. 2012, Magazin, 57-59.

Haraway, D. (1985). Cyborg Manifesto. http://en.wikipedia.org/wiki/Donna_Haraway#.22A_Cyborg_Manifesto.22

Heidegger, M. (1997). Bit in čas. Ljubljana: Slovenska matica.

Klein, N. (2008). The Shock Doctrine: The Rise of Disaster Capitalism. New York: Metropolitan Books.

Landmann, M. (1969). Philosophische Anthropologie. Menschliche Selbstdeutung in Geschichte und Gegenwart. Berlin.

Latour, B. (2012). Bruno Latour discusses common misunderstandings related to Actor-Network Theory http://www.nettime.org/Lists-Archives/nettime-l-9801/msg00019.html

Mackay, Ch. (1841). Exstraordinary Popular Delusions and the Madness of Crowds. New York: Farrar, Straus and Giroux.

Milanović, B. (2012). Nejednakost u svijetu dosegla je vrhunac, ali vi Hrvati zapravo ste bogati. Globus. http://globus.jutarnji.hr/hrvatska/nejednakost-u-svijetu-dosegla-je-vrhunac--ali-vi-hrvati-zapravo-ste-bogati

Orwel, G. (1945). Animal Farm. Secker and Warburg.

Pica, Giovanni, della Mirandola (1997). O človekovem dostojanstvu. Ljubljana: Družina.

Popper, K. R. (1945). The Open Society and Its Enemies. London: Routledge.

Scheler, M. (1928). Vorrede. http://anthropology.rinet.ru/old/library/sheler8-1.htm

Simon, H. (1996). The Sciences of the Artificial, 3E. Cambridge, Mass.: MIT Press.

Štrancar, A. (2012). Intervju. Reporter, 46, 13. 11.2012.

Trstenjak, A. (1985). Človek bitje prihodnosti: okvirna antropologija. Ljubljana: Slovenska matica.

Wanderley Novato-Silva, J. (2009). Information in the public health sector from an anthropological perspective: a study carried out in Minas Gerais, Brazil. RECIIS-Elect. J. Commun. Inf. Innov. Health 3, 3, 75-82.

Wright, K. (1998). The Body Bazaar: the Market in Human Organs is Growing. Discover 19, 10.

Young, Robert M. (1992). Science, Ideology & Donna Haraway. Science as Culture, 15.3: 165-207.

V Mariboru, 19. 11. 2012
V Mariboru, 4. 12. 2012
V Mariboru, 5. 1. 2013

Opombe:

¹ Prispevek je zadnji, 26. del rokopisa knjige Informacijska znanost na dvosmernih mostovih: Collectanea Theoretica Informatologica Rokopis sem v skladu z recenzijami pripravil za nadaljnji uredniški postopek in oddal v objavo IZUM-u kot založniku. V rokopisu je sicer precej elementov antropološkega pristopa, ki je v informacijski znanosti neizogiben. Gre za uvodno informacijo o antropologiji informacij in kiborg antropologiji.

² Tvrtko-Matija Šercar je l. 1962 diplomiral filozofijo in psihologijo v Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu, l. 1986 doktoriral v področju političnih ved v Fakulteti za politične znanosti Univerze v Beogradu, od l. 1974 pa se nepretrgoma ukvarja z informacijsko znanostjo, prevajalskim delom in pesništvom.

³ Nobelov nagrajenec Herbert Simon (1996) je znan predvsem po imenitni knjigi o znanostih umetnega. Čeprav je glavna ugotovitev v knjigi, da človek kot rečeno živi v umetnem svetu, ki si ga je sam izgradil, Simon bodisi iz neinformiranosti bodisi namernega ignoriranja in ideološkega slepila ne citira Karla Marxa, očeta moderne filozofije tehnologije in teorije človeka kot homo faberja. Marx se je rodil v Trieru, centru vinske pokrajine Mosel in je tam imel priložnost opazovati, kako Nizozemci dobesedno gradijo ozemlje svoje dežele po sistemu polderjev, in so do danes približno polovico oziroma 20.000 km2 Nizozemske izgradili s svojimi rokami. Z vidika citiranja obstoječih relevantnih virov niti Marx ni nedolžen, saj vemo, da se je dober del svojega intelektualnega življenja mudil v knjižnici British Museuma ne da bi prebral imenitno knjigo Ch. Mackaya (1841), v kateri je na primeru zgodbe o Johnu Lawu, ki je v začetku 18. st. v Franciji uvedel papirni denar (Velika Britanija in Nizozemska sta ga že imele) in trg vrednostnih papirjev, ki je z zlomom neločljivo povezan, kot primera neumnosti množic – šlo je za delnice banke in monopolne družbe za trgovino v Lousiani, predstavil nastajanje finančnega kapitalizma, ali konzultiral Butlerjevo (1863) kritiko darvinizma s stališča teorije človeka kot tehnološkega bitja orodja.

⁴ Zaradi domnevne »nemoralnosti« zgodbe o Dorianu Grayu so nekateri kritiki zahtevali kazenski pregon Oscara Wildeja ter je pisatelj izvirno verzijo iz l. 1890 v kasnejši različici za objavo zelo omilil. To domnevno grozljivo sliko dopolnjuje hitro naraščajoči vrhunsko organizirani kriminalni trg človeških organov kot navadnega blaga (Wright, 1998).

⁵Ernst Heinrich Philipp August Haeckel, tudi von Haeckel (1834.-1919.), nemški biolog, naravoslovec, filozof, zdravnik, umetnik; uvedel v biologijo mnoge nove izraze, kot so ekologija, filum in filogeneza. Prav tako je znan po svojem prispevku k razvojni biologiji; kot zagrizen zagovornik Darwinove teorije evolucije je razvil teorijo rekapitulacije, ki pravi, da je ontogeneza kratka rekapitulacija (povzetek) filogeneze.

⁶Po moderni psihološki teoriji (Furby, 1978) je tudi identiteta posameznika v zahodni kulturi povezana z posestvom!

⁷ Sigmund Freud, Alfred Adler in Viktor Frankl so pripadniki slovite dunajske psihoterapevtske šole.

⁸ Za človeka je maščevanje prekletstvo. Rigoletto se v Verdijevi istoimenski operi hoče maščevati vojvodi, ki je zapeljal njegovo hčerko Gildo, vendar naročeni ubijalec ne ubije vojvodo, temveč mlado dekle. Zadnje Rigolletove besede so:

»Gilda! mia Gilda! è morta!..
Ah! la maledizione!«

⁹ Po totalitarni ideologiji nacistov pa naj bi "delo osvobajalo" tudi ljudje na prisilnem delu in je na vratih mnogih nacističnih koncentracijskih taboriščih med 2. svetovno vojno bil napis "Arbeit macht frei"! Po modelu družbenih odnosov v koncentracijskih taboriščih so urejene tudi vse bodisi črne bodisi rdeče totalitarne države.

¹⁰ Diskreditacijo »marksizma« ni mogla omiliti niti politična satira Živalska farma britanskega pisatelja Georga Orwella (1945), v kateri je alegorično opisal Stalinov totalitarizem. Major (Marx?) gleda odzgoraj predstavo in se ne more načuditi, kaj »svinje« kot najinteligentnejše živali počnejo v njegovem imenu pri vodenju države na farmi! Svetovno-zgodovinska osramotitev »marksizma« je ustrezala predvsem desnici na zahodu, saj je učinkovito in dolgoročno prispevala k slabem ugledu »marksizma« na Zahodu do dandanes. Teorija (zarote), da je ekstremna desnica na Zahodu naskrivaj celo finančno pomagala »revolucionarno« gibanje boljševikov v tedanji Rusiji, saj je slabšalo položaj in vpliv pravoslavne cerkve, ki so jo na Zahodu sovražili kot možni »drugi« Rim, je tudi čist sprejemljiva!

¹¹ Fukuyama (1992) pravi, da pojem »konca zgodovine« ni nov, saj ga poznata Marx in Hegel. Priče smo ne samo konca hladne vojne, vendar konca zgodovine kot takšne, to je končna točka ideološkega razvoja človeštva in univerzalizacije zahodne liberalne demokracije kot dokončne oblike upravljanja človeške družbe.

¹² Derrida pravi, da v imenu ideala liberalne demokracije nikoli več nasilja, neenakosti, izključenosti, lakote in s tem gospodarskega zatiranja ni prizadelo toliko ljudi v zgodovini Zemlje in človeštva. Namesto petja hvalnic »adventu« ideala liberalne demokracije in kapitalističnega trga v evforiji po koncu zgodovine, namesto da praznujemo »konec ideologij« in konec velikih emancipacijskih diskurzov, nikoli ne bi smeli spregledati očitno makroskopsko dejstvo, ki ga predstavljajo nešteti primeri trpljenja. Stopnja napredka nobenemu ne dovoljuje prezreti, da še nikoli doslej, v absolutnih številkah, ni bilo tako veliko moških, žensk in otrok podjarmljenih, sestradanih in uničenih na Zemlji!
Glavni analitik Svetovne banke, t.j. predstavnik drugega ideološkega tabora, Branko Milanović (2012) tudi ugotavlja, da delitev bogastva v celotni zgodovini ni bila tako nepravična kot danes …; k temu je dodal, de se je zaradi tega razpadla tudi SFRJ, s čem namiguje možnost črnega scenarija tudi širše. Nepravične države neizogibno propadajo! Podobnega mnenja je tudi uspešni slovenski podjetnik, doktor znanosti in docent na Biotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani Aleš Štrancar (2012). Kapitalizem je postal brutalen. Nikoli ni bilo takšnih razlik med bogatimi in revnimi! Ta razlika se še povečuje. Na površje so prišli ljudje z brezmejnim pohlepom in brez kančka morale. Pošteno delo in trud nimata skoraj nobene vrednosti, vse, kar velja in je dobro plačano, je obračanje denarja. Potem ko so banke porabile svoj denar in denar varčevalcev, so pritisnile na politiko, ki v imenu kapitalistov upravlja državo, in dobile nov denar varčevalcev. Temu rečejo dokapitalizacija. Dejstvo, da država daje bankam denar davkoplačevalcev, je državni kriminal. Med časom Rooseveltovega New Deala je bil sprejet zakon, ki je prepovedoval bankam, de se pri špekulativnih investicijah poslužujejo denarja varčevalcev. Ta zakon je (Pomni!) demokratski predsednik Clinton na pritisk bank, ki so v svojih špekulacijah že globoko zabredle, razveljavil, in je s to potezo sprožil dolžniško krizo. To je bila usodna napaka politike, saj je s tem postala ujetnik sodobne industrije bankirjev in finančnikov. Ker denarja državljanov, za katerega naj bi jamčila država, ni bilo več i da prikrije resne probleme – kateri politik bi si upal priti pred varčevalce in povedati, da je njihov denar zakockan - je politika začela zadolževati državo. Krog se je zaprl in je nastala sedanja kriza. Značilen je tudi primer Izraela (Goldstein, 2012). Od ustanovitve države Izrael l. 1948 do l. 1977 so bile nepretrgoma na oblasti socialdemokratske stranke in koalicije s podporo močnih sindikatov, ki so veliko vlagale v socialno skrb, javno zdravstvo in druge družbene službe, visok progresivni davek pa je preprečeval velike zaslužke. Socialne razlike niso bile velike in nezadovoljstva množic ne glede na majhno gospodarsko rast ni bilo. L. 1961 je plača direktorja večje tovarne bila oko 2,7 krat večja od plače kvalificiranega delavca. Od l. 1977 so na oblasti desničarske stranke, ki negujejo neoliberalni kapitalizem. Socialni transferji in davki na velike zaslužke so se postopoma zmanjševali, počasi so ukinjali podpore kolektivističnim gospodinjstvom (t. i. kibuci), poceni stanovanjskem gradbeništvu, plače so rasle počasnejše od najemnin in drugih življenjskih stroškov. Cena gospodarske rasti so bile vse večje socialne razlike. Visokopozicionirani menedžer v močni družbi zasluži danes 90 do 95 krat več od delavca v isti kompaniji. Slogani »šotorskih« demonstracij v Telavivu julija in septembra 2011, ki jih se je udeležilo oko 300.000 oziroma 450.000 demonstrantov, so bili »Hočemo socialno pravičnost!« in »Mi smo za bolj human Izrael!«, »Hočemo pravično državo!«. Vendar so socialni problemi hitro padli v senco vojne nevarnosti, ki se je kmalu pojavila po (insceniranem, tako namreč oblast najlažje preusmeri energijo množic s socialnih na »višje nacionalne interese«, op. avtorja) obmejnem incidentu na jugu države (Goldstein, 2012). Ta scenarij je tako »hvaležen«, preprost in »učinkovit«, da ga politiki vseh dežel po potrebi radi uporabljajo. Po Kleinovi (2008) je razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v ZDA celo 1: čez 400! Mariborske vstaje in demonstracije v drugih mestih v Sloveniji proti partitokraciji in oblasti političnih elit konec l. 2012 so bile tudi socialno obarvane.

¹³ Pojem kiborg antropologije za širšo zainteresirano javnost pojasnjuje geslo viki Kyborg Anthropology.

¹⁴ V Bhagavad – Giti (1995), ki je del pete Vede Mahabharate in vsebuje bistvo vedskega znanja - popolno znanje o vedski modrosti, ki je nad vsemi sumi in napakami, najdemo, da obstaja neuničljivo banjan drevo z koreninami obrnjenimi proti gor in vejami proti dol. Listi so vedske hvalnice. Tisti, ki pozna tega drevesa je znalec Ved. Banjan drevo je metafora za našo vpletenost v materialni svet. Obstajajo različni načini osvobajanja od te vpletenosti. Drevo materialnega sveta je odraz resničnega drevesa duhovnega sveta – iluzija, ki se včasih vidi, včasih pa ne vidi. Krošnjo v obliki korenine ima drevo Baobab na Madagaskarju!

¹⁵ Bruno Latour je vodilni mislec Pariške skupine za proučevanje znanosti in tehnologije.

Natečaj revije mentor za mlade literarne talente

Festival Urška združuje mlade, še neuveljavljene in uveljavljajoče se avtorje, ki pišejo v slovenskem jeziku.

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
Štefanova 5, 1000 Ljubljana
T: 01 24 10 516, F: 01 24 10 510
e-pošta: barbara.rigler@jskd.si
www.revijamentor.si, www.jskd.si

Razpisni pogoji

Sodelujejo lahko avtorji, stari nad 15 let (navzgor leta niso omejena), ki svojega dela še niso izdali v knjižni obliki (razen v samozaložbi). Pošljejo lahko še neobjavljeno prozo (do 10 strani), poezijo (do 15 pesmi) in dramska besedila.

Prispevki morajo biti napisani z računalnikom in poslani v treh izvodih, označeni pa morajo biti s šifro. Prispevkom naj avtorji priložijo posebno ovojnico, v kateri naj bodo zapisani naslednji podatki: avtorjeva šifra, njegovo ime in priimek, domači naslov, izobrazba, poklic, starost, telefonska številka, elektronski naslov.

Vse poslane prispevke odstopijo avtorji za morebitno objavo brezplačno. Dela izbranih avtorjev bodo objavljena na način in v obsegu, ki bo ustrezal finančnim možnostim prirediteljev.

Revija Mentor poleg natečaja za mlade literate vsako leto razpiše tudi natečaj za seniorje (objavljen bo marca 2013). Vsak avtor lahko sodeluje samo na enem srečanju.

Rokopisov ne vračamo.

Potek natečaja

Vse sodelujoče avtorje bodo prireditelji povabili na eno od šestih regijskih srečanj, ki jih bodo gostile območne izpostave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Srečanja v obliki kratkih literarnih delavnic bodo potekala od februarja do maja 2012 v Ribnici (za osrednjo Slovenijo), v Sežani (za Primorsko), Novem mestu (za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje), v Šmarju pri Jelšah (za Celjsko in Koroško), v Škofji Loki (za Gorenjsko) in na Ptuju (za SV Slovenijo).

Regijske žirije in državni selektor bodo med pravočasno prispelimi prispevki izbrali najboljše avtorje za nastop na regijskem in finalnem srečanju.

Finalni del festivala bo oktobra 2013 v Slovenj Gradcu.

Nagrada

Najboljšemu avtorju bo revija Mentor natisnila knjižni prvenec, ki bo objavljen v zbirki Prvenke, predstavljen pa na finalnem delu festivala Urška oktobra 2013 v Slovenj Gradcu. Avtorji bodo kot honorar poleg mentorske pomoči pri nastajanju prvenca dobili tudi sto izvodov svoje knjige.

Uredništvo si pridržuje pravico, da prvenca ne natisne, če bo menilo, da delo še ne zadošča kriterijem za objavo. V tem primeru bo izbor najboljših besedil objavljen v reviji Mentor in tudi honoriran.

Prispevke je treba poslati na uredništvo revije do 23. januarja 2013 na naslov:

Revija Mentor
Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (za festival Urška)
Štefanova 5
1000 Ljubljana.

Avtorji lahko svoje prispevke pošljejo tudi po e-pošti na naslov barbara.rigler@jskd.si.

Uredništvo revije Mentor

Ljubljana, 4. januar 2013

Kulturno društvo Štefan Raj Turnišče, Občina Turnišče, ZKD Lendava in Javni sklad za kulturne dejavnosti – Območna izpostava Lendava

Razpisujejo

LITERARNO–LIKOVNO–MULTIMEDIJSKI USTVARJALNI NATEČAJ 2013

Najboljši dosežki s področja literarne, likovne in filmsko-multimedijske ustvarjalnosti bodo nagrajeni.

Razpisni pogoji natečaja:

A SODELOVANJE NA USTVARJALNEM NATEČAJU

Sodelujejo ustvarjalci v sledečih kategorijah in starosti:

LITERARNA DELA OSNOVNOŠOLCEV – nižja stopnja; otroci do 10. leta starosti;

LITERARNA DELA OSNOVNOŠOLCEV – višja stopnja; mladi ustvarjalci do 15. leta starosti;

LITERARNA DELA MLADIH − mladi ustvarjalci do 25. leta starosti;

LITERNA DELA ODRASLIH – ustvarjalci, starejši od 25 let;

LIKOVNA DELA PREDŠOLSKIH OTROK − vrtci: predšolski otroci

LIKOVNA DELA OSNOVNOŠOLCEV – razredna stopnja: otroci od 6. do 11. leta starosti;

LIKOVNA DELA OSNOVNOŠOLCEV – višja stopnja: otroci od 12. do 15. leta starosti;

LIKOVNA DELA ODRASLIH – ustvarjalci, starejši od 15 let;

MULTIMEDIJSKA USTVARJALNOST – ustvarjalci vseh starosti.

B VSEBINA PRISPEVKOV

LITERARNO PODROČJE: vse literarne zvrsti/vrste (proza, poezija, dramatika)
LIKOVNO PODROČJE: likovna dela v različnih tehnikah
MULTIMEDIJSKA USTVARJALNOST: vse zvrsti ustvarjanja na video traku VHS, SVHS ali DV, fotografije, elektronski zapisi, računalniške animacije, printi …

C OBLIKA PRISPEVKOV

Literarni prispevki morajo biti oddani v pisni obliki v treh izvodih. Vsak izvod mora imeti naslov in biti opremljen z obveznimi podatki.
Vsak likovni in multimedijski izdelek mora imeti naslov in biti opremljen z obveznimi podatki.

Obvezni podatki:
● ime in priimek avtorja
● kategorija
● naziv šole in mentorja (če je avtor šoloobvezen)

Č DRUGI POGOJI NATEČAJA

Avtor se lahko prijavi z največ tremi deli.
Literarnih prispevkov ne vračamo.
Sodelovanje z likovnimi in multimedijskimi prispevki je na avtorjevo odgovornost.
Nagrado in priznanje avtor prevzame osebno, ne pošiljamo po pošti.
S podpisom na prijavnici avtor/zakoniti zastopnik soglaša, da lahko organizator za izvedbo natečaja shranjuje njegove podatke ter da se osebni podatki udeleženca/nagrajenca natečaja javno objavijo.

D TRAJANJE NATEČAJA IN PODELITEV NAGRAD NAGRAJENCEM

Ustvarjalni natečaj traja od 1. decembra 2012 do nedelje, 20. januarja 2013.
Komisija bo nagradila tri najboljše prispevke v vsaki kategoriji.
Nagrajenci bodo obveščeni pisno po pošti.
Podelitev nagrad bo v petek, 8. februarja 2013, ob 14. uri v Kulturnem domu v Turnišču ob počastitvi slovenskega kulturnega praznika.
Prispevke s prijavnico pošljite na naslov: Občina Turnišče, Štefana Kovača 73, 9224 Turnišče ali jih na sedež občine dostavite osebno.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

PRIJAVNICA NA USTVARJALNI NATEČAJ 2013:

USTVARJALEC (ime in priimek)_____________________________________

NASLOV:______________________________________________________ _____________________________________________________________

E-naslov:_______________________Telefon:________________________

Leto rojstva:____________ prinaša svoje delo in ga prijavlja v kategoriji (lahko obkrožite pod točko A ali pripišete naslov/-e del/-a ter kategorijo)______________

________________________________________________________________

________________________________________________________________

PODPIS AVTORJA/MENTORJA:_________________________________

V petek, 8. februarja 2013, ob 14. uri bom prisoten – ne bom prisoten (podčrtaj) na prireditvi in razglasitvi nagrajencev v Kulturnem domu v Turnišču.

BESEDNE NITKE, IZ KATERIH SE SPLETAJO UMETNINE

V času Vseslovenskih klekljarskih dni, ki bodo s svojo bogato vsebino ponovno zaznamovali žirovski etnološki in turistični utrip med 26. aprilom in 2. majem 2013, klekljarsko društvo CVETKE iz ŽIROV razpisuje

4. Literarni natečaj v poeziji ali prozi z naslovom:
OJ, MLADOST TI MOJA, KAM ODŠLA SI, KJE SI …

Rok za oddajo je 2. april 2013 na:

mail: cipka.ziri@gmail.com

ali na naslov:

DRUŠTVO CVETKE
GREGORČIČEVA 26
4226 ŽIRI

Besedilom, ki jih pošljete po elektronski pošti, dodajte šifro.

Besedilom, ki jih pošljete po pošti, priložite zaprto kuverto s svojimi podatki: ime in priimek, naslov, telefonsko številko in morebitni elektronski naslov.

Najboljša dela bodo nagrajena z zlato, srebrno in bronasto čipko.

Nagrade bodo podeljene v petek, 27. aprila 2013, ob 18.00 uri, v Muzeju v Žireh, na literarnem večeru, na katerega bodo povabljeni vsi sodelujoči.

Vsi sodelujoči pa bodo povabljeni v Žiri še na kosilo, na ogled razstav in na pogovor o literarnih prispevkih.

Založba Pivec razpisuje natečaj za najboljšo izvirno neobjavljeno pesem, na njem lahko s po eno pesmijo, ki ne sme biti daljša od 60-ih verzov, sodelujejo vsi v slovenščini pišoči pesniki stari vsaj 16 let. Avtor, ki bo poslal več pesmi ali predolgo pesem, bo izločen. Žirija, v kateri bodo poznavalci sodobne slovenske poezije, bo izmed sodelujočih izbrala štiriindvajset najbolj uspešnih avtorjev. Ti se bodo konec marca v Goriških brdih in 4. aprila v Ljubljani pomerili na dveh polfinalnih turnirjih. In sicer tako, da se bo polovica od izbrane štiriindvajseterice pomerila v enem, druga polovica pa v drugem polfinalu. Na obeh polfinalnih turnirjih bo strokovna komisija izmed dvanajstih pesmi izbrala štiri, dve pa občinstvo z glasovanjem, kar pomeni, da bosta tisti dve pesmi, ki bosta prejeli največ glasov občinstva ob štirih izbranih s strani komisije, napredovali v finale. Dvanajst izbranih pesnikov bo v soboto, 20. aprila 2013, s svojimi pesmimi, ki jih bodo sami interpretirali, sodelovalo na »13. PESNIŠKEM TURNIRJU« v Mariboru. Strokovna komisija bo izbrala VITEZA/VITEZINJO PESNIŠKEGA TURNIRJA 2013, ki bo prejel(a) kovano vrtnico, knjigo, denarno nagrado v znesku 700 €, zastopal(a) pa bo tudi Slovenijo na Evropskem pesniškem turnirju. Svojega nagrajenca bo z glasovanjem izbralo tudi občinstvo. Vseh 12 finalnih pesmi bo objavljenih v zborniku in literarni reviji Rp./Lirikon21.

Avtorji naj svojo pesem pošljejo na naslov Založba Pivec, Krekova 13, 2000 Maribor, s pripisom PESNIŠKI TURNIR 2013, najkasneje do 15. februarja 2013. Pesmi naj bodo podpisane le s šifro, v posebni kuverti, prav tako označeni s šifro, pa naj bodo avtorjevo ime, priimek, naslov, elektronski naslov in telefonska številka. Strokovna komisija bo 10. marca 2013 objavila imena štiriindvajsetih izbranih avtorjev na spletni strani Založbe Pivec (www.zalozba-pivec.com) in v nekaterih tiskanih medijih. Dodatna pojasnila dobite na (nino@zalozba-pivec.com ali po telefonu 02 250 08 28.

Založba Pivec

Natečaj je namenjen avtorjem, ki – ne glede na državljanstvo – stalno ali začasno bivajo v Sloveniji, pišejo pa predvsem v svojem maternem jeziku (ne v slovenščini).

1. Obseg besedil

Proza in dramski teksti – do 10 strani (lahko tudi odlomki daljših tekstov), poezija – do 15 pesmi. Priloženi prevodi v slovenščino so zaželeni, niso pa nujni.

2. Šifra

Vsak prispevek mora biti označen s šifro, v posebni kuverti oz. v e-priponki pa naj bodo naslednji podatki: ime in priimek avtorja, domači naslov, letnica rojstva, izobrazba oziroma poklic, telefonska številka, naslov e-pošte. Vsi navedeni podatki bodo uporabljeni samo za namene, ki jih obsega ta razpis.

3. Žirija

Poslana besedila bo pregledala posebna žirija, sestavljena iz poznavalcev literature posameznih jezikov, ki bo med vsemi poslanimi prispevki izbrala avtorje najboljših besedil za državno srečanje (največ petnajst avtorjev). Izbor literarnih besedil bo objavljen v reviji Paralele. Avtorji odstopijo svoja besedila za objavo brezplačno.

4. Prijava

Avtorji naj svoja dela pošljejo do petka, 15. marca 2013 v izvirniku (torej ne v slovenščini) po elektronski pošti na e-naslov barbara.rigler@jskd.si oziroma v dveh izvodih na:

Javni sklad RS za kulturne dejavnosti
revija Mentor
Štefanova 5
1000 Ljubljana
s pripisom »Sosed tvojega brega 2013«.

5. Kraj in datum srečanja

Državno srečanje Sosed tvojega brega 2013 bomo pripravili skupaj z izpostavo v Novem mestu, 21. in 22. junija 2013, v okviru Tedna kulture. Na programu bodo literarne in prevajalske delavnice, predavanja, literarno-glasbeni recital izbranih avtorjev, predstavitev novih knjig sodelujočih avtorjev in gostov.

Dodatne informacije

mag. Barbara RIGLER, samostojna strokovna svetovalka za literarno dejavnost
Telefon: (01) 2410 516
Faks: (01) 2410 510
E-naslov: barbara.rigler@jskd.si

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA
KULTURNE DEJAVNOSTI
Štefanova 5, 1000 Ljubljana
T: 01 24 10 516, F: 01 24 10 510
e-pošta: barbara.rigler@jskd.si
www.jskd.si
Date: 13. 2. 2013

MENTOR MAGAZINE
is announcing a competition open to the general public and a nationwide gathering

»NEIGHBOUR OF YOUR SHORE 2013«

is intended for authors who - regardless of their citizenship – live in Slovenia (momentarily or permanently), and write predominantly in their mother tongue (not Slovenian).

Eligible texts

Prose and dramatic texts – up to 10 pages (can be fragments of longer texts), poetry – up to 15 poems. Attached translations in Slovene will be welcomed, but they are not obligatory.

Anonymous entries

All entries should be anonymous and should include an identification code and a special envelope or email attachment with the following data: name and surname of the author, home address, year of birth, education and profession, telephone number, email address. This data will be used solely for the purposes of this competition.

Jury

The received texts will be read by a professional jury of literature experts in individual languages, who will select the authors of the best texts and invite them to the nationwide gathering (a maximum of fifteen authors). The selected texts will be published in the magazine Paralele. The authors will agree to have their texts published without receiving a fee.

Application

The authors should send in their works by Friday, 15th March 2013 in the original (not in Slovenian) to the following email address: barbara.rigler@jskd.si or in duplicate to the following address: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, revija Mentor, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, with the postscript »Sosed tvojega brega 2013«.

The nationwide gathering Neighbour of your shore 2013 will be prepared together with the branch in Novo mesto, and will take place on 21st and 22nd June 2013, within the frame of the week of culture. The programme will include literary and translation workshops, lectures, literary-musical recitals by selected authors, as well as presentations of new books by participating authors and guests.

Barbara Rigler, managing editor of the Mentor magazine
And independent adviser for literary activities

Spoštovani!

Kulturno-gledališko društvo Reciklaža vas vljudno vabi k sodelovanju na vseslovenskem literarnem natečaju za najboljšo sodobno basen »Če nisi bil ti, je bil pa tvoj brat!«, ki ga je navdihnila basen Volk in jagnje ruskega basnopisca Ivana Andreeviča Krylova. Istoimensko različico basni naj bi v prozni obliki prvi zapisal grški basnopisec Ezop, na naših tleh pa sta zasloveli tudi verzni različici francoskega basnopisca La Fontaina in že omenjenega ruskega basnopisca Krilova. In prav različica slednjega predstavlja motivno-tematsko izhodišče pričujočega literarnega natečaja.

Vsebina in namen natečaja

Čeprav ima vsaka doba svoj vonj, bolje rečeno svoj duh časa, vendarle obstajajo univerzalna, nadčasovna pravila in zakoni, ki človeštvo spremljajo že od vsega začetka. Eden izmed njih je prav gotovo t. i. zakon močnejšega, ki ga je Krilov slikovito upodobil v svoji basni. O tem, kdo je sodobni volk, in kdo jagnje, pa boste tokrat spregovorili vi.

Vse informacije o natečaju najdete na letaku v priponki oz. na spletni strani: www.kgd-reciklaza.org/projekti/natecaj_krilov.cgi?lang=si!

Za vsa vprašanja smo dosegljivi na: kgd.reciklaza@gmail.com

Pošiljanje prispevkov

Vaše besedilo in šifro pošljite v štirih izvodih v A4-kuverti, v katero vstavite še manjšo zaprto kuverto z vašimi podatki: ime, priimek, šifra, starost, naslov, elektronska pošta in telefonska oz. mobilna številka.

Besedila pošljite najkasneje do 8. aprila 2013 in jih naslovite na

Kulturno-gledališko društvo Reciklaža,
Nad jezerom 3,
2235 Sveta Trojica,

s pripisom »Za literarni natečaj«.

Smernice pisanja

Dogajanje naj bo postavljeno v današnji čas, vse ostalo pa je prepuščeno vaši domišljiji.

Pogoji za sodelovanje

Edini pogoj je, da se seznanite z basnijo Volk in jagnje I. A. Krylova.

Prevod je najhitreje dostopen na naši spletni strani, a obstaja tudi starejši prevod, ki ga dobite v knjižnicah.

Dolžina besedila

Basen v verzih naj obsega največ 1500 znakov s presledki, kar je približno stran in pol A4-formata, basen v prozi pa največ 3500 znakov s presledki, torej slabo stran A4-formata. Vsi prispevki naj bodo napisani s pisavo Times New Roman in v velikosti 12.

Zaključek natečaja

Zaključek natečaja bo aprila v Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Poskrbeli bomo za organiziran prevoz, izlet po Sv. Trojici, kosilo, kulturni program in prijetno druženje.

Nekaj besed o basni

Basen je kratka zgodba napisana v verzih ali v prozi, ki se pogosto konča z moralnim naukom. V njej nastopajo bodisi počlovečene živali in rastline bodisi ljudje, včasih celo bogovi. Korenini v začetkih grške književnosti, ko je ustvarjal že omenjeni Ezop, vrh pa doseže v času klasicizma in razsvetljenstva, ko so peresa vihteli La Fontaine, Lessing, Krylov, Vodnik in drugi.

Ivan Andreevič Krylov (1769 – 1844)

je najbolj znani ruski in eden najbolj priznanih svetovnih basnopiscev. Napisal je več kot dvesto basni, ki so izšle v devetih knjigah. Zgodnejše bodisi posnemajo bodisi motivno-tematsko spominjajo na Ezopove in La Fontainove, kasnejše pa so vsebinsko bolj ali manj izvirne. Njegova basen Volk in jagnje iz leta 1808 je napisana po istoimenski La Fontainovi različici.

Nagrade

1. nagrada za najboljši prispevek:
prenosni računalnik v vrednosti 400 evrov

2. nagrada za najboljši prispevek:
vikend paket z zajtrkom za dve osebi v Kaliska B&B garni hotelu

3. nagrada za najboljši prispevek:
unikatni izdelek iz ročno graviranega kristalnega stekla

Dodatna nagrada za prispevek, ki bo literarno tako ali drugače izstopal:
komplet izdelkov obrti iz Svete Trojice v Slovenskih goricah

Posebna nagrada za najboljši srednješolski oz. osnovnošolski prispevek:
bon za božično potovanje v izbrano evropsko prestolnico za dve osebi

Strokovna žirija

Aksinja Kermauner (1956) je v Ljubljani rojena pesnica, pisateljica, učiteljica slovenščine in profesorica likovne umetnosti, učiteljica slepih – specialna in rehabilitacijska pedagoginja. Zaposlena je kot mobilna učiteljica na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, poučuje pa tudi na Pedagoški fakulteti v Kopru. Napisala je precej člankov o slepoti in slabovidnosti, s slepimi učenci uprizarjala 4 mjuzikle, z njimi posnela zgoščenko in videospot z naslovom Ljubezen na prvi dotik, izdala 20 knjig, med njimi znanstveno monografijo Na drugi strani vek ter dve tipni slikanici za slepe otroke. Je predsednica Sekcije za mladinsko književnost na Društvu slovenskih pisateljev in podpredsednica Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije. S svojim delom, knjigami ter nastopi v medijih in na konferencah po Sloveniji in po svetu skuša razbijati stereotipe o slepih in slabovidnih. Njena dela so bila deležna kar nekaj priznanj, domačih in tujih.

Matej Krajnc (1975) univerzitetni literarni komparativist, član Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih književnih prevajalcev. Ukvarja se s pisanjem avtorske poezije in proze ter s prevajanjem opusov pesnikov-glasbenikov in starejših tekstov epskega značaja iz angleščine, nemščine, italijanščine in francoščine (mdr. Alexander Pope: Ukradeni koder). Njegova prevajalska bibliografija šteje blizu trideset samostojnih prevajalskih in soprevajalskih knjižnih naslovov, avtorska pa blizu petdeset samostojnih knjižnih naslovov poezije, proze in strokovnih monografij o zgodovini glasbe. Ukvarja se tudi s kantavtorstvom (Izštekani, Sobotna noč, Kantfest, Festival šansona ...), publicistiko in strokovno esejistiko s področja prevajanja in verzologije. Živi in ustvarja med Ljubljano in Celjem.

Breda Slavinec (1962) je v Mariboru rojena pesnica, zaposlena kot vodja Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti na Območni izpostavi Lenart. Na Filozofski fakulteti v Mariboru je diplomirala iz sociologije in pedagogike. Izdala je pesniško zbirko Pajčevine in literarno kaseto Simeon, objavljala je v Sodobnosti, v literarni prilogi Mladine, v Mentorju, Locutiu, Hotenjih, Katedri in na radiu. Izvedla je številne mednarodne, državne in regijske festivale ter projekte. Po nekajletnem premoru se je znova vrnila k pisanju poezije, rezultat česar so objave v zborniku Mesopotamia International poetry day 2012 (Srbija), v pesniški antologiji ARTE STIH (Beograd 2013) in v Međunarodni zbirki ljubavne poezije VALENTINOVO 2013 (Zagreb, 2013). Lansko leto je v okviru EPK Maribor imela samostojni literarni večer Harmonije. Udeležila se je kar nekaj literarnih turnej, med drugim turneje Neretvanske vedrine po Bosni in Hercegovini ter Hrvaški, 5. mednarodnega festivala književnosti Dani prijatelja knjige in turneje Međunarodni Karavan Pjesnika od Zagreba preko Ogulina do Opatije 2013.

Sodelavci

Idejni pobudnik in vodja natečaja je predsednica Kulturno-gledališkega društva Reciklaža Sara Špelec, univ. diplomirana rusistka in primerjalna slovanska jezikoslovka, urednica zbirke Sto slovanskih romanov v Sloveniji ter mlada raziskovalka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo.

Soorganizator natečaja in oblikovalec spletne podobe je zastopnik društva Tine Dolžan, univ. diplomirani inženir in mladi raziskovalec v LMSE na Fakulteti za elektrotehniko.

Za strokovno plat natečaja bo poskrbela tričlanska žirija, katere del so Aksinja Kermauner - pisateljica in pesnica, Matej Krajnc - pesnik, pisatelj in prevajalec ter Breda Slavinec – pesnica in vodja JSKD Lenart.

Za grafično podobo natečaja je poskrbela Sara Berginc – podiplomska študentka etnologije in kulturne antropologije in nadarjena mlada umetnica.

Izvedbo natečaja so omogočili naši sponzorji: Notera, Kaliska B&B garni hotel, GraviArt, Lešnik & Zemljič, Občina Sveta Trojica v Slovenskih goricah, Društvo Slovenija Rusija, Riko, Krka in Turistično društvo Sveta Trojica.

Ivan Andreevič Krylov

VOLK IN JAGNJE

Pred močnim je nemočni vedno kriv:
tako od nekdaj zgodovina pravi.
A ne bi se pridružil tej razpravi –
kako je v basnih, rad bi vam razkril.

Na vroči dan je jagnje pri potoku vodo pilo,
a, joj, prejoj, tako se je zgodilo,
da lačni volk je begal naokrog.
Zagleda jagnje – brž bi plen popadel,
a ker pravično, modro rad izpadel bi, kriči:
»Kako predrzneš si z nesnažnim rilcem
kaliti bistro vodo mi, nepridiprav,
da vso si s peskom, blatom posvinjal?
Predrznost takšna je bila,
da zanjo glava ti bo šla!«
»Če volk presvitli mi dovoli,
si drznem reči, da korakov sto
od vode, kjer sem pilo, do Svetlosti je bilo.
Zaman jeziti name se izvoli:
da vodo sem kalilo? Le kako?«
»Tak torej sem lagal?!
Ničvrednež! Predrznosti na svetu ni enake!
Predlansko si poletje, potemtakem,
bil ti, ki pamet mi je tu solil.
Prijateljček, pred tem ne boš se skril!«
»Oh, to pa ne! Na svetu nisem niti leto!«,
mu jagnje govori. »Potem je bil tvoj brat!«
»Ah ne, saj nimam ga.«
»Pa kum tvoj ali svat –
nekdo od vaših, skratka, saj vas je nešteto!
Vi sami in pastirji vaši, vaši psi –
vi vsi najslabše mi želite
in, če le morete, mi škodo naredite.
A zdaj za grehe njihove boš plačal ti!«
»Ah! Kaj imam s tem jaz?« »S teboj mi dolgčas je, tišina!
Ne bom izgubljal časa s tvojo krivdo, mlečnozob!
Zdaj kriv si, ker sem lačen kot zverina!«
To reče, zvleče jagnje tja čez temni gozdni rob ...

Prevajalka: Sara Špelec
Lektorica: Maruška Agrež

Иван Андреевич Крылов

ВОЛК И ЯГНЁНОК

У сильного всегда бессильный виноват:
Тому в Истории мы тьму примеров слышим,
Но мы Истории не пишем;
А вот о том как в Баснях говорят.

Ягненок в жаркий день зашел к ручью напиться;
И надобно ж беде случиться,
Что около тех мест голодный рыскал Волк.
Ягненка видит он, на до?бычу стремится;
Но, делу дать хотя законный вид и толк,
Кричит: «Как смеешь ты, наглец, нечистым рылом
Здесь чистое мутить питье
Мое
С песком и с илом?
За дерзость такову
Я голову с тебя сорву».—
«Когда светлейший Волк позволит,
Осмелюсь я донесть: что ниже по ручью
От Светлости его шагов я на сто пью;
И гневаться напрасно он изволит:
Питья мутить ему никак я не могу».—
«Поэтому я лгу!
Негодный! слыхана ль такая дерзость в свете!
Да помнится, что ты еще в запрошлом лете
Мне здесь же как-то нагрубил:
Я этого, приятель, не забыл!» —
«Помилуй, мне еще и отроду нет году»,
Ягненок говорит. «Так это был твой брат».—
«Нет братьев у меня».— «Так это кум иль сват
И, словом, кто-нибудь из вашего же роду.
Вы сами, ваши псы и ваши пастухи,
Вы все мне зла хотите,
И если можете, то мне всегда вредите:
Но я с тобой за их разведаюсь грехи».—
«Ах, я чем виноват?» — «Молчи! устал я слушать
Досуг мне разбирать вины твои, щенок!
Ты виноват уж тем, что хочется мне кушать».
Сказал и в темный лес Ягнёнка поволок.

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
Štefanova 5, 1000 Ljubljana
T: 01 24 10 516, F: 01 24 10 510
e-pošta: barbara.rigler@jskd.si
www.jskd.si

Datum: 13. 2. 2013

REVIJA MENTOR

razpisuje

LITERARNI NATEČAJ ZA SREČANJE SENIORSKIH PISCEV 2013

Razpis je namenjen starejšim avtorjem (leta niso »predpisana«), ki pišejo v slovenskem jeziku.

Avtorji lahko sodelujejo s svojimi še neobjavljenimi pesniškimi, proznimi in dramskimi besedili. Obseg poslanih prispevkov naj ne presega: 10 pesmi ali ene avtorske pole (to je 16 strani oziroma 30.000 znakov) proze ali drame. Prispevki naj bodo natisnjeni enostransko, če jih boste poslali po navadni pošti.

Vsak prispevek naj bo označen z avtorjevim imenom, priložiti pa je treba še kratko biografijo (ta naj se nanaša predvsem na ukvarjanje s pisanjem ter z dosedanjimi objavami), letnico rojstva, točen domači naslov, e-naslov ter telefonsko številko.

Prispela besedila bodo prebrali strokovni spremljevalci, ki bodo na regijskih srečanjih vodili pogovor o poslanih besedilih in literarnem ustvarjanju nasploh.

Regijskih srečanj bo šest, pripravili jih bomo:

11. junija 2013 na Jesenicah za Gorenjsko
6. septembra 2013 v Mariboru za SV Slovenijo,
20. septembra 2013 v Litiji za osrednjo Slovenijo
24. septembra 2013 v Žalcu za Celjsko in Koroško,
28. septembra 2013 v Ilirski Bistrici za Primorsko,
3. oktobra 2013 v Metliki za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje.

Gostiteljice srečanj bodo območne izpostave JSKD v teh krajih.

Izbrani avtorji z regijskih srečanj bodo povabljeni na državno srečanje starejših avtorjev in avtoric, ki ga bo JSKD pripravil skupaj s svojo izpostavo v Ljutomeru, in sicer: 9. in 10. novembra 2013 v Mali Nedelji.

Izbor najboljših besedil bo objavljen v posebnem zborniku V zavetju besede 7. Objav ne honoriramo. Prispevkov ne vračamo, zato naj avtorji obdržijo zase kopije. Organizatorji krijejo stroške strokovnega dela srečanja in prehrane, pri državnem srečanju tudi bivanja.

Prispevke zbiramo do ponedeljka, 6. maja 2013, zaželeno na e-naslovu: barbara.rigler@jskd.si, lahko tudi po navadni pošti na naslovu: Revija Mentor, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, s pripisom »Literati seniorji 2013«,

Barbara Rigler, odgovorna urednica revije Mentor
in samostojna svetovalka za literarno dejavnost

Prijavnica:

Prijavnica - Word

Prijavnica - PDF