Le kako je pisati svoj portret? V črno beli tehniki? Vzameš črno pisalo in bel papir? Si predstavljaš, da si angel in ležiš na črnem pregrinjalu postelje? Živiš v prepričanju, da je svet grd, umazan in zloben, ti pa si luč, ki ne pride do izraza? Vzameš črno tempero in na sveže prepleskano steno napišeš svoje ime? Ne? Kaj pa?
Preprosto stopiš do platna in nanj naslikaš tisto, kar imaš najraje. Nič ne bo izstopalo zaradi svoje barve, prav vse bo med seboj enakovredno.
Slikaš skodelice metinega čaja, njihov vonj, ki napolni tvojo sobo. Slikaš police polne rož, rož, ki poslušajo Mozartove simfonije. In police polne knjig, pesniških zbirk, njihova sporočila za umetniške duše in sanje, upanje, da bodo nekoč tudi moje pesmi našle svoj prostor v tem mirnem vonju knjižnice.
Ustvarjaš, iščeš načine kako dati na platno vonj pravkar pokošene trave, zvok žuborenja potoka, dotik dežnih kapljic na goli koži, posledice prstov na črno – belih tipkah.
Zanima te, kako naslikati zvok, ko odpreš še nepoznano knjigo in zvok drsenja svinčnika po papirju. Kako zliti na papir ali platno tisti občutek drobne, tihe, dolgo iskane sreče, ko pred seboj prepoznaš pesem izpod dlani svoje duše?
