LUKNJA

»Pravzaprav niso ljudstva izpeljala
velikih dogodkov v zgodovini,
pač pa so ti dogodki
ljudstva šele vpoklicali.«

Oswald Spengler: Zaton Zahoda

Pravzaprav mi tisti zatohel in zakajen prostor sploh ni bil všeč. Malo večja, s smrekovimi plohi obita in vedno blatna luknja v zemlji: s pogradi, s pečjo na drva ter z vegasto mizo… V luknji je bilo prostora za približno dvajset mož z orožjem in opremo, za dva ali tri lanserje podatkov in za par bojnih psov – in približno toliko vsega naštetega je bilo podnevi vedno v njej. Gneča za popizdit. Nasproti vhoda je bila stena s policami, ki mi je vedno, kadar sem prišel čez dan počivat, spat, si razkužit praske ali pa si sprat kri in sluz z rok in vetrovke, vzbudila tak čuden občutek, podoben tistemu, ki smo mu včasih pravili veselje: nekaj otroškega in drobno se svetlikajočega, nekaj toplega navzgor po tilniku … in malodane v celoti pozabljenega. Čas in boji so opravili svoje – tako pač gre to. A v luknji je veljalo nekakšno nenapisano pravilo, tih dogovor, po katerem je vsak od nas odlagal gor na police vse tisto, česar je imel več kot je trenutno potreboval. Tam so bile ribje konzerve, celi ali pa na pol pokajeni džointi, številne škatle cigaret in zavitkov tobaka za zvijanje, stari mobilni telefoni, pločevinaste skodelice z doma pridelano marihuano in škatlice z apaurinom, tramalom ali helexom; običajno pa tudi kakšna steklenica ali dve dobrega viskija še iz starih časov, ki ju je morda kakšna trojka našla na kateri od bolj samotnih, najmanj izropanih bencinskih črpalk ob bivši lokalni cesti med Žalcem in Ljubljano, ali pa v trgovini kake bolj zakotne vasice sredi gozdov … Pa dve ali tri knjige ali kak star, pomečkan časopis, a se nikomur ni več ljubilo brati.

V luknji je bilo kljub gneči vedno tiho in spokojno.

Jutro je bilo megleno, pršel je droben dež in vsi trije smo bili premočeni, sfukani kot po navadi in usrani kot prasci. Jakob, zvit in nepredvidljiv možakar, bivši diverzant in bolj znan kot Nora Luna, je krvavel iz precej globokega ugriza malo nad zapestjem desne roke, ki ga je fasal ravno v trenutku, ko je hotel zabiti klin v dlan besno rjovečega in otepajočega se Rjavca. Po rani se je že v gozdu dvakrat krepko uscal, takoj po prihodu v luknjo pa si jo je polil z viskijem in sam zašil. In si šel skuhat kavo. Z Miranom, Ostrim Volkom, pa sva jo tistikrat odnesla brez večjih prask.

»Prekleta prasica hudičeva!« je zagodrnjal, ko si je s stare in obledele NATO vetrovke z nožem strgal koščke in madeže posušene sluzi, goste šope mastnih, rjavih vlaken in si s kosom časopisa brisal kaplje motne, zelenkaste krvi z izmučenega obraza. Pa se je ob pogledu na zgornjo polico umiril, nekaj zabrundal, si sfrkal mogočen džoint, zadovoljno prdnil ter šel ležat na pograd.

S požirkom mlačne vode sem poplaknil dva desetmiligramska apaurina, počasi očistil in odložil svoj AK, si prižgal cigareto in se usedel za mizo. Od udarcev so me bolela ramena in v glavi mi je šumelo: en idiot iz trojke, ki je prežala v zasedi skupaj z nami, je malo po polnoči oddrdral ugledno dolg rafal iz svoje stare in sfukane M16 grozljivo blizu mojega ušesa v dva Rjavca kakih sto metrov pod nami. Kurbi sluzasti sta se opotekali le toliko časa, da so se jima luknje od krogel zasigale, kar pa je povsem zadostovalo, da smo izvlekli kline, sekire in nože in opravili z njima: hitro, neusmiljeno in s kirurško natančnostjo. Kot vedno. S prvim je šlo zlahka: dva veterana in novinec, ki mi prej je streljal mimo ušesa, so ga pribili v slabi minuti in v temi smo kmalu zavohali tisti ogaben, a za nas zmagoslaven smrad, ko mu je vodja trojke z enim samim dobro merjenim zamahom noža odprl trup. Naš Rjavec se je pa otepal in rjovel kot čefur na nogometni tekmi, mimogrede je oklal Noro Luno, zbil Mirana po tleh in me nekajkrat dobro nabil v levo ramo, preden smo ga uspeli pribiti na bukev. Miran, Ostri Volk, pa mu je nato elegantno razsul drobovje po mahu, večino pa seveda pokasiral po obrazu in vetrovki.

»Tu pa ne bodo več rasle gobe,« je zasoplo dejal, ko si je brisal posvinjan nož ob rokav.

Bil je vodja naše trojke, eden najboljših iztrebljevalcev med nami: tih, močan, izkušen in hladnokrven. Morilski. Rad sem delal z njim.

Do jutra smo nato vsi trije malodane neslišno lezli po blatu in praproti navzgor skozi bukov gozd proti skednju bivše Vršnikove domačije. Obveščevalec nas je poklical na teren, da so zaznali Rjavca med Vršnikom in kočo na Čemšeniški planini. Najbrž je bil pijan ali pa zadet, po vsej verjetnosti pa je na lanserju podatkov bolščal v kako babjo rit namesto v skener: razen do polovice oglodanega trupla Vršnikove najmlajše, treh že napihnjenih krav in roja mrčesa okoli njiju ter par razbitih vinskih sodov nismo med vračanjem z vrha Čemšeniške našli ničesar. Sodeč po strjeni sluzi okoli že razpadajočih ostankov deklice, so Rjavci postorili svoje že pred kakimi tremi meseci – v pozni pomladi, ko so cvetele češnje. Pa to smo itak vedeli. Bogve zakaj so prascem v maju najbolj dišala ravno mlada dekleta.

Pa Rjavih pravzaprav nisem sovražil in nisem se jih več bal. Prvo leto morda še, potem pa nič več. Bili so pač narejeni in izurjeni za ubijanje – brez milosti in oklevanja: nekakšne zadnje posebne enote za boj proti Hudiču in njegovim brezbožnim pomagačem, kot nas je takrat pod skupnim imenovalcem in verjetno na predlog Vlade ožigosalo vodstvo Organizacije. Bedaki se kot po navadi niso spomnili ničesar bolj izvirnega. Rjavci, poraščeni in lepljivi ubijalski organizmi so bili seveda grozljiva pogruntavščina enega glavnih svečenikov Organizacije, ki smo mu na splošno pravili Rdeča Kapica. Jasno: z mladino, ki je odraščala po diskotekah, ob hamburgerjih in Coca Coli ter ob gledanju MTVja, in so jo Vlada, Organizacija in kasneje NATO oklicali za Deželno vojsko, smo opravili v slabih šestih ali sedmih mesecih, in največjemu idiotu med nami je bilo že takrat kristalno jasno, da bo Véliki Belec dokončno in cel, s svojo plešasto glavo naprej zlezel v rit Organizaciji: v njenem Središču je bilo namreč keša kot dreka, imeli so vso potrebno tehnologijo, klonirali in genetsko transformirali pa so dobesedno noč in dan: angelčke, hudiče in svetnike, skratka vse, s čemer so potem zganjali svoj cirkus in prepričevali narod. In tam je bil eden glavnih frajerjev za ta mutantska sranja seveda svečenik Rdeča kapica, brezčuten in hinavski možak, pravzaprav nekakšen zahrbten pizdun, po rodu žal iz naših krajev ...

NATO pa itak že od vsega začetka ni jebal zahtev Vlade, naj pošlje marince iz Italije, češ to je vaša stvar, takorekoč nekakšen internal affair, zmenite se torej sami doma, in dalje v tem nonšalantnem, boli jih kurac stilu. Iz Azije je sicer kakšni dve leti po začetku naših prvih atentatov na predstavnike Vlade in Organizacije priletela nazaj domov še zadnja posebna enota Deželne vojske, a smo siromake čisto rutinsko sesuli že dobro uro po pristanku na domačem letališču. Kaj bi pa naj? Malo nam jih je bilo sicer žal, navsezadnje so bili ljudje, ki so se borili še kar pogumno in umirali brez dramatiziranja. Niso moledovali in niso rjoveli – no, vsaj tako ne, kot rjovijo Rjavci, preden jih pribiješ in odpreš.

Apaurina sta mi prijetno božala zavest, upočasnjevala misli in vztrajno vlekla na dan spomine. Takšne in drugačne. Pa mi jih je bilo kaj malo mar. A če že so, pa naj bodo, kaj me briga! Bo vsaj hitreje minil čas do noči, ko gremo spet ven. Tam pa ni časa za spomine.

Prav nič mi namreč ne koristi, če nosim v adrenalinsko in apaurinsko zjebanih možganih s sabo v akcijo še cel kup podob: kot je recimo podoba na tleh v krvi ležečega Matjaža in ranjene Silve ob njem. Ko je fasal od škifov cel rafal v glavo samo zato, ker je s starim RB še iz časov bivše Države sesul en kurčev turn na Vranskem. Človeku je preprosto dopizdilo, da Silvi, obema otrokoma in njemu samemu petdeset metrov od bajte trikrat na dan po pol ure seka v glavo apokaliptično in razglašeno donenje in bobnenje zvonov. Prej je itak malo pobaral naokoli, zakaj je tako, če pa je Organizacija ločena od države, in kje je tu njegova pravica do miru in zasebnosti in veroizpovedi, in kateri zakon ali vsaj predpis dopušča tem idiotom, da zganjajo hrup čez vse mere dobrega okusa in dovoljenih decibelov ob najbolj spokojnih urah dneva ... Pa so mu na Občini naložili nekaj v tem stilu, da je tu pri nas v Deželi to pač taka tradicija, bog pomagaj …, tako so baje nekoč opozarjali kmete, da so blizu Turki, in bla bla bla... Ko pa jih je nato prekinil in vljudno vprašal, če so danes ob sedmih zjutraj, ko so zvonovi spet začeli rutinsko bobneti in jebati folk v glavo, videli morda kje na Vranskem ali vsaj v bližini kakega Turka, so ga varnostniki vrgli ven …

A če prav pomislim, se je vse skupaj začelo kuhati že davno prej, kmalu po osamosvojitvi Dežele, torej kmalu po vojni za odcepitev od Države … Po vojni, madona! Če je tisto bila vojna, kaj pa je potem tole zdaj?! Veselica?

Dva tipa sta takrat, kakšna tri ali štiri leta po osamosvojitvi, ko je Organizacija hotela doseči, da bi v parlamentu izglasovali člen ustave ali zakon ali nekaj napisanega pač, s čemer bi omejili ali celo ukinili pravico žensk do splava, naredila nekakšno amatersko fotomontažo kot ovitek za CD njunega benda: zadeva je prikazovala neko lepo in urejeno žensko (ki so jo v Organizaciji baje zelo častili!) z nekakšnim okronanim glodalcem v naročju. Prava reč! A jebiga: svečeniki Organizacije so zavohali reklamo in profit, formalno in javno popizdili in stvar očrnili čez vse meje zdrave pameti, čeprav je šlo navsezadnje za povsem umetniško gesto, karkoli pač to pomeni. Škifi so tipoma težili do onemoglosti; po časopisju, na televiziji in po internetnih forumih, skratka povsod, pa so se vodile besne debate o tem, kaj ima umetnost pravzaprav z verskim prepričanjem, in tako dalje; in seveda je Organizacija zbobnala v bližino svetišča, kjer je visela originalna slika tiste simpatične gospe s povsem normalnim in ljubkim človeškim dojenčkom v naročju, približno deset tisoč ljudi, da bi … hm … očistili tisto sliko, jo znova blagoslovili ali posvetili ali nekaj podobnega. Pravijo, da takrat ni šlo brez tako imenovanih prostovoljnih prispevkov in taka masa folka je verjetno zbrala vsaj toliko keša, da bi z njim lahko kakšno leto dni živelo najmanj sto brezposelnih mater samohranilk in njihovih otrok …

Otrok … hm … Lepo je bilo, ko so se še igrali po parkih, hodili v šolo, na izlete ali kamorkoli pač. Takšni majhni, brezskrbni in nasmejani človečki. In nikjer nobenega strahu, nobenih krikov, krvi … Zdaj pa najbrž živi v celi Deželi po naših kampih na Veliki Planini, Pokljuki in v Kočevskem Rogu manj kot kakšnih šest, sedem tisoč otrok. Ranjeni in pohabljeni so seveda všteti. Pa nič kaj nasmejani niso več – pa tudi prestrašeni ne: so takšni … hm … prežeči, hladnokrvni, nekako pripravljeni. Majhne in nevarne živali. Bodoči iztrebljevalci, operaterji in vojaki; bodoče posebne enote – naše trojke.

Manjša mesta so večinoma prazna in izropana, tudi naših odraslih ni več tam. V večjih mestih pa so na sceni Rjavi, pa številni bivši člani Vlade ter občinski uslužbenci, ki so se nekako uspeli izogniti prvim serijam naših atentatov; in pa seveda množice vernikov in svečenikov Organizacije. Pa dvomim, da so tisti verniki sploh ljudje: najbrž so nekakšni kurčevi kloni ali pa ljudem podobni mutanti Rjavih. Pa koga to briga. Enkrat bodo že fasali, kar jim gre. Baje nimajo normalnih otrok, ne kadijo, ne fukajo … Svečeniki Organizacije in bivši člani Vlade pa imajo seveda vsega v izobilju in tudi počenjajo vse, kar jim pač pade na pamet.

Srepa Vidra, nekdanji specialec in vodja ene najbolj razvpitih trojk z Dobrovelj je nekoč v luknji pripovedoval, da mu je en svečenik Organizacije, ki ga je Vidra mimogrede zajel malo pred Gornjim Gradom, ves presran od strahu izblebetal, da dobivajo iz svojega Središča tudi povsem zdrave dečke in deklice – tako, za zabavo, za ob nedeljah – pač nekakšno bolj ali manj običajno razvedrilo ob kozarčku ali dveh dobrega vina ... Srepa Vidra je baje samo prezirljivo pljunil in poslal ujetemu svečeniku krajši rafal tja nekam pod pas ter ga pustil počasi crkniti kar tam, kjer ga je zajel. Lepo je, če človek kdaj pokaže svoja resnična čustva.

In kaj pri vseh hudičih naj bi zdaj, v teh časih naše trojke počele v mestih? Rjavca nimaš kam pribiti, da bi ga odprl, razen morda na kakšna lesena vrata ali pa na kak star reklamni pano … Krogle iz ročnega avtomatskega orožja jih samo upočasnijo, vse rakete, mine in topovske granate pa smo porabili v bojih z Deželno vojsko. Težko sranje. Rjavce moramo zato vedno zvabiti v gozd, med drevje … Tako ali drugače, pa četudi uporabimo žive vabe … Tam so ranljivi in tam smo mi lovci, oni pa divjad!

Z ostalimi prebivalci okupiranih mest pa bomo opravili zlahka: tako mimogrede, bi rekel. Ko Rjavih ne bo več …

Ta misel me drži pokonci, kadar pribijam Rjavega, kadar se lačen in popraskan plazim po blatu, kadar na pol gluh od strelov in z neizprosnostjo v priprtih očeh ter povsem izčrpan od klanja hitim z zadnjimi atomi svoje energije skozi nočno goščavje na pomoč sosednji trojki.

Ko sem prvič, kak slab mesec po tistem, ko smo dokončno potolkli Deželno vojsko in izvedeli, da sta Vlada in Organizacija aktivirali Rjave, videl eno njihovih prvih žrtev – približno deset let starega dečka z odtrgano roko in z ranami po glavi, ki je v neznosnih bolečinah le še tiho ječal in krvavel na tleh pred kinom Metropol v Celju – sem se razjokal in v besu bi se najbrž čisto sam in neoborožen zagnal v prvega Rjavca, ki bi mi prekrižal pot! Takrat pred Metropolom me je prvič, čeprav sem že kaki dve leti streljal na vladne uslužbence, ubijal vojake in policiste, vsega prežela sla po mučenju, klanju in maščevanju … Klanju kogarkoli ali česarkoli, kar si drzne meni povzročati takšno temno, v bistvu neopisljivo duševno bolečino; tak svinjski, malodane otipljiv občutek dokončne, brezupne nemoči, pomešan z neznosnim besom … Kot nekakšno žgoče, neutolažljivo hlepenje, ki riše bolečo, škrlatno in gosto pršečo meglo pred objokane oči. In skozi njih – naravnost v možgane! Vseprežemajoča želja, da bi samo še klal in mučil in mrcvaril tiste, ki nam posiljujejo, pohabljajo in trgajo na kose otroke, žene, naše ranjence …

Pa mi je takrat rekel Miran, zdaj vodja naše trojke, ki je po službeni dolžnosti prišel mimo:

»Kaj ti bo maščevanje? Če boš klal kar brez pameti kot kakšna besna zverina ali kot kakšen kurčev Rjavec – kaj si potem? V čem si boljši od njih?«

Položil mi je roko na ramo in dejal, da je takrat, pred letom dni, ko je med streljanjem po mozirskih ulicah ustrelil s šibrovko v trebuh enega vojaka Deželne vojske in mu nato prerezal vrat, da mu je skrajšal muke, dojel, da pravzaprav ne gre za maščevanje! Slednje je le beden čustveni odziv, primitivna in afektirana potešitev lastne krvoločnosti – postavi te celo pod raven sovražnika, ne ob ali morda nad njega! In vojaki Deželne vojske niso bili naši pravi in resnični sovražniki in Rjavi nekako tudi niso! So le neprijetna, a odstranljiva ovira. V primeru ubijanja vojakov ali Rjavih ne gre za časten spopad dveh medsebojno spoštujočih se, morda enako častnih, enakovrednih sovražnikov: vitezov, samurajev ali morda bojevnikov s Sumatre; niti ne gre za besno, nerazsodno maščevanje, kot v primeru od žalosti na pol nore matere, ki so ji pred očmi posilili in zadavili mladoletno hčer… Gre zgolj za tehnično odstranitev ovir, torej za garaško in nujno potrebno delo, ki pa – jebiga, tako pač je! – vključuje tudi streljanje in klanje. Delo, ki nam počasi in vztrajno odpira pot do tistih, nad katerimi bomo izvršili kazen. Ne maščevanja, ampak kazen! Kazen, ker so goljufali že tako ali tako obubožane ljudi in zlorabili njihovo vero in zaupanje. Kazen, ker so demokracijo uporabili za orodje izkoriščanja, okoriščanja in za dvigovanje lastne slave in ugleda; kazen, ker so postavili lasten pohlep in dobičkarstvo pred interese tistih, ki so jih izvolili in jim podelili oblast. Kazen, ker niso držali besede in izpolnili danih obljub! Kazen, ker so kar tja v en dan razmetavali denar davkoplačevalcev … Kazen, ker so postale človekove pravice za njih le še ena iztrošena blagovna znamka več, ki jim ni prinašala nikakršnega dobička.

»In seveda,« je še dodal, »edina kazen za take težke pizdarije je smrt: brez sojenja in prič, brez nekakšne porote ali materialnih dokazov; takojšnja usmrtitev brez usmiljenja in brez vsakršne možnosti pomilostitve! Pa tudi brez nepotrebnega besedičenja ali nečloveškega mučenja: policijsko natančen strel v glavo je čisto v redu. Smo namreč edino in poslednje upanje, ki še ostaja ljudem, da bodo nekoč morda lahko zaživeli dostojanstveno, miroljubno in srečno življenje – skupaj s tistimi, ki jih imajo radi, in z voditelji, ki jim bodo lahko zaupali. In si tudi v resnici, ne le na papirju, sami svobodno volili svojo vero in postave. Če ne, pa naj gre kar zdaj takoj vse skupaj v pičko materino!«

Po tistem sem se brez pomislekov in brez želje po maščevanju odjavil iz svoje redne bojne enote Grofov Celjskih in se pridružil njegovi specialni trojki. Začeli smo iztrebljati Rjave in si tako utirati pot do uveljavitve naravne pravičnosti.