Konji so poteptali mesečino na mladi travi in izginili v mehkem vzglavniku. Ti pa tiplješ z roko v ornamente teme in si skušaš izklesati novo moško telo, ki bi se izlilo v tvoje nove sanje. Saj ne da nisi smrčala, to ne, ampak tvoj šepet je tresel celo oleandre tam zunaj in preglasil prve jutranje ptice, ki so ustrežljivo pozobale sled slanih solza. Jaz pa sem se ogrnil s hladom jutra in sem stopil na teraso. Kako je dišalo po jablanah, ki so čez noč pridobile nekaj zreline. Trgale so se iz megle in si z vejami grabile mehko svetlobo, ki se je namrežila tam na vzhodu. Okrog nog se mi je nabirala megla kot nekakšna avra. Bil sem utrujen od tvojih vzdihov od tvojega potnega telesa, ki je sanjalo večno delitev. Nič presežnega nisva imela v noči, ki se je pravkar odskorjila. Mar naj bi takrat kar šel in sedel v prvi odprti bife in bral časopis, kot to počne večina tistih, ki jim je turbo kapitalizem pojedel smiselnino v glavi. Ne, raje sem šel nazaj v spalnico in gledal tvojo odkrito dojko, ki se je belo smejala izpod rjuhe. In ti si tako spokojno sanjala, prav gotovo spet konje, tiste bele, ki se stapljajo z meglo v ravninah in jedo poljube, ki si jih darovala radovednim snubcem tvojega mesa. Poljubi, da, ti tvoji poljubi. Včasih so bili bolj slinasto vroči, zdaj pa so se spremenil v nekakšen nujnostni dotik, nekaj takega. Tako votel sem bil v tistem jutru, da sem se poistovetil s prazno tubo zobne paste, ki sem jo našel v kopalnici. In odčepnil sem steklenico starih misli, ko sem sprehajal svojo sloko telo po prostorni dnevni sobi in gledal veliko sliko, na kateri, zanimivo, ni bilo konj; tam je bil nekakšen list v vetru, nekakšna sodobna pripoved kričečih barv, ki hočejo povedati, da je ta svet narejen za kričanje. Jaz pa sem si želel samo skodelico tišine in iskren poljub, nič več. Pa veš, da sva takrat govoril o tem, da so včasih imeli v vasi veliko več konj, ki so trudno stopali po blatni cesti in vozili neko preteklost v to našo sedanjost, ki ji ti praviš super. Ej, kako si sanjala … In jaz sem molil v jutranji hlad, da bi smel še kdaj gledati tvoje zrele obline, kako se priponujajo skozi tančico spalne srajce. Prava zapeljivka si bila, ko si v modri spalni srajci prišla skozi luč v predsobi in si dišala po milu in po čisti strastni ljubezni. Nikoli mi nisi bila zares darovana, to vem. Vedno si mi podarjala le zapeljivost, ognja nikoli. Tudi če sem se trudil, da bi ga raznetil v tebi, si se vedno skrčila v kratkotrajno slast in nič več. Koketnost tvojega telesa me je vedno znova spravljala v tvojo bližino. V tvojih očeh se je sicer zrcalilo neko spoštljivo ljubimkanje in kapljice erotike, ampak tvoje sanje so bile na travnikih, kjer hrzajo konji, sposobni, da odnesejo tvojo nečimrnost v nove zarje. In ti si bila tisto jutro vsa mehka v svojih sanjah, res. Ko sem sedel na rob postelje, sem videl, da ti čez ustnico cveti droben venček posušene sline. To me ni navdajalo z gnusom, nikakor ne. Imelo me je, da bi ti tiso sled odpoljubil, pa sem bil prepričan, da je to konjska slina, ki ti je iz sanj navrela. Nevtralno sem te pregrnil z rjuho in odejo, da se je tvoja desna dojka toplo ugnezdila in je zunaj ostal samo tvoj izsanjani nasmešek in razmetani dolgi rjavi lasje, ki so vsekakor spominjali na konjsko grivo. In takrat sem vedel, da nisem bil v tebi nikoli zares doma. Pomembnost tvojega telesa se mi je zdela prevelika, da bi smel osvojiti tvoj čustveno smolnost v tvojem začelju in zaprsju. Še ko sva se srečevala na tržnici, ko si nosila polno košaro pomaranč in velik šop cvetja, se mi je zdelo, da si nekako preveč sanjsko prispodobična, da bi bila zares utelešena, da bi bila telo za telo, da bi telo razveselilo drugo telo. In sva šla v tisti mrzli zimi mimo oken v kavarno in… nič, ti si govorila o svojem krasu, o belih lipicancih, o burji, ki tuli skozi pritlikavo grmovje in o kamnih, ki so vrženi med trave. Jaz pa sem v tebi videl ovco, ki pluje čez nebo in popase sive oblake moje melanholije. Že takrat sem te videl v panonskih travah, težko in debelo, kako negibno zreš v nič, v izčiščeno nebo, ki je spojilo vso ravnico. In tudi tam so bili konji, mnogo večji in težji in nekako leni. Peljal sem te mednje, da bi videla, kako počasi meljejo blato pod seboj in s kakšno mogočno eleganco stopajo po ravnini. Ampak v tistem jutru so v meni umrli tvoji konji. Res, slišal sem jih, kako togotno hrzajo nekje v meni, kako pobrcavajo in hočejo nekam ven, nekam, kjer je sočna luč, ki bi precedila njihovo kri v krvave trtne liste. Najino bližinjenje je bilo zgolj tvoja prefinjena taktika, da bi ti nekdo omogočil podstaviti lestve, da bi lahko splezala da svojih konj na nebu, ki drvijo v neskončnost. Vedel sem, da se v tebi jalovo suši moje seme, da si poljube poskrila nekam v mahove tvojih otroških pričakovanj, da si boš s studenci izmila mojo slino na tvojem vratu in da bom hitro pozabljen, ko boš odšepetala v mesto in si našla novega darovalca lestev do tvojih sanj. Pa je prav tako, vem da je, zdaj vem.
Milost tihih dni se mi tke med prste, ki skušajo zajeti neke spomine, ne tako davne, pa vendar že večkrat premišljene, prebrskane. V majhnem baru si privoščim že drugo kavo v jutru, ko je ulica odliznjena z soncem in se megla sramežljivo nalaga na črno pročelje nove poslovne stavbe v tem mestu. In odhajam. Saj je vseeno kam. Vozni red je že tak, da do večnosti vsa prevozna sredstva pripeljejo točno in natančno. Nekoliko sem patetičen ob kavi in zagledam v mlado natakarico, ki ima postaran nasmešek. Zdi se mi celo, da je nekoliko izsušena, bržkone zgarana. Saj vem kako to gre. Ti novi šefi hočejo izžeti mlada telesa, da bi imeli še več moči in še več navidezne pomembnosti. To me v tem jutru ne skrbi pretirano. Kava je dobra in lokal miren. In to je vse, kar zdaj potrebujem. Spomnil sem se, da moram v veleblagovnico, da bi kupil nove ploščke za kopiranje podatkov iz računalnika. Ti elektronski belžniki so muhasti. Kar naprej moraš stvari kopirati, shranjevati, eh … Prepozno je za pravljice, da bo krasni novi svet ena sama čista užitkarija. Nič, dan hoče svoje žrtve. Grem. Vonj mesta je v tej jeseni spremešan z vonjem odprte kanalizacije. Spet nekaj popravljajo in nam dokazujejo, da ga obilno serjemo. Kako smrdi, kako smrdi! Skoraj stečem na drugo stran in grem mimo zobozdravstvene ordinacije. Za trenutek se ustavim in se spomnim, ta mesec, puljenje zob, uf! Kar odnese me naprej. Lepota nakupovanja je za ženske nekaj takega kot je bržkone bilo v pradavnini nabiranje gozdnih užitnih plodov. Gledam te pranabiralke, kako se dolgo zadržujejo ob kozmetiki in si skušajo nadeti utvaro, da bodo dosmrtne zapeljivke. Za trenutek se še sam ustavim tam in premišljam, če bi si izbral kakšen parfum. Včasih se zalotim, kako se rad predajam dišavam, kako me pomirjajo in odnašajo v neko novo razneženost. Pa se spomnim, da jih je že polna kopalnica, da … nič. Naprej grem in se znajdem na tehničnem oddelku. Potem, potem so tam tisti dolgi rjavi lasje, prepoznavno negovani, sproščeni, brezhibni. Ona je tam, ona… Butljiva kri mi udarja v glavo. Ščemi me in krči. Postanem strasten lovec. Tam je plen. Kot mačka se napnem in se zamuzam med hladilnike. Zdaj že slišim njen glas. S trgovcev se pogovarja o sesalcih. Ustrežljivo ji razlaga in jo ogovarja kot gospo. Ampak, poletje je šlo mimo, ona pa je najbrž še vedno gospodična. Kdo bi vedel, kdo bi vedel? Vse je mogoče. Morda pa se je res nabral prah v tisti njihovi veliki hiši. Čudno, nekateri imajo pomladno čiščenje, ona pa jesensko, ja …! In se ozre nazaj. Zaslutila me je, prav gotovo. Zdaj je že prepozno, da bi se skril za velik hladilnik. Njen oči so me zajele in posrkale. Konec. Tu sva, da bi zopet videla drug drugega. Kakšno naključje. Lep nasmešek se ji metuljasto odlepi in me tleskne v podzavest, kjer je pragon, ki definira, s kom se bomo parili. Kot da tistega jutra, ko sem se dokončno odločil, da grem, ne bi bilo. Vse je tako novo, tako zvesto neki hlipajoči usodi. Angeli ljubezni imajo dober program in ga znajo spretno zakodirati v videze. Njen obraz je zdaj izžareval milobno pokrajino vabljivih stez za poljube in v očeh je plavalo veliko pohotnih konj, s ponosno dvignjeno glavo, z divjo grivo.
Skoraj ves popoldan je brnel nov sesalec in odsesaval prah v njihovi veliki hiši. Jaz sem se lenil na kavču in čakal, da bo pridišala k meni. Malo sem ji pomagal pri pospravljanju in se tudi sam boril s prahom, predvsem s tistim, ki se mi je nabral v dušnini. Stepal sem ga z bežnimi poljubi na njen napet poten vrat, na njena žareča lica. In vsakokrat je v njej hrznil konj strasti in s kopiti tolkel v prah puščave praznih dni, ko sva se razhajala, da bi se zopet sešla. Pa vendar sva samo sousojeni prah večnosti, da da, prah …!
POSLUŠALEC KAMNOV
Noč je polagoma odšumevala z reko, ki je tolkla v debele bregove, zasvinjane s civilizacijo. Njemu pa se je zdelo, da je že skoraj jutro, tisto blago in begljivo, tisto pravo, ko si je lahko privoščil skodelico kave in nasmeh v zrcalu. Preznojen se je povaljal po rjuhah in živčno zehal. Mimogrede si je otipaval srčni pulz, misleč, da mu srce že spet nagaja. Tista nova zdravila so ga sicer nekoliko pomirjala, pa vendar, kar naprej je bil na preži, da bi se prepričal, kako je z njim; kako je s prihodom nje, tiste veličastne, zadnje dame, ki ti utrne zemeljsko luč in te odpelje v belo svetlobo; pravijo, da je bela in nežna. Spravljivo se je vzdignil. Ni hotel pogledati na uro, ker se je bal, da je tista, tista ta prava za umiranje. Nekje je slišal, da se najbolje umira, no, pa tudi rojeva, nekako okrog poltretje zjutraj. Šel je do kopalnice in se odtočil. Rad je bil zdaj v novi kopalnici, prav rad. Kar nekako malikovalsko jo je čistil in potem še nekaj dni užival pogled na čistočo. Dostikrat se je pogledal v pipo, v zloščenino in se pačil. Čudil se je tem obrazom. Zdelo se mu je, da prihajajo od nekje, od onkraj, kjer je vse brezsnovno, pa vendar je. Nekoliko utolažen je šel nazaj v posteljo. Popraskal se je po hrbtu in ugotavljal, da ima nove rane. To srbenje na hrbtu si je razlagal, kot alergijo na pralne praške s katerimi je pral perilo. Pozimi je rad nosil kratke majice, čez pa srajco in še pulover. Tiste majice je nosil tudi poleti. Kam so šle sanje, kam, se je vprašal in zehal na robu postelje. Malce se jih je spominjal, ampak res samo koščke, drobne koščke. Bil je na neki poti, ki je peljala nekam navzgor, pa ni videl kam. Pač nekam navzgor, morda v nebo, morda nekam onkraj, kjer so metulji večji od teh tukaj, tako veliki kot majhni motorni zmaji, ki brenčijo nad mestom kdaj pa kdaj. Enkrat so ga skorajda prepričali, da bi letel s takim zmajem, pa se je ustrašil, ker ni prej vprašal svojih kamnov, če je to res varno.Da bi zdajle vključil radio … Ne, to tudi ne, kajti potem bom zvedel koliko je ura in… Jutri moram poiskati na internetu podatke o vzhajanju sonca za celo leto. Ta tema, zdi se mi, da se še kar vleče. Saj je januar. Zdaj bi morala svetloba že rasti, seveda bi morala. Ja, jutri bom pobrskala po internetu za temi podatki, jutri. Zdaj pa nazaj v posteljo. Potipal je radiator, če je že topel. Bil je. Torej je že čez tri ponoči, je olajšano pomislil in se spravil nazaj med rjuhe.
»Malo žemljico prosim, pa pet dekagramov navadne salame notri,« je nekoliko glasno naročil v trgovini, kjer je običajno kupoval prav poseben kruh, malce sladkast, a dober, rahel – dišal je po, po kruhu. Še malce se je zadržal ob pultu in poklepetal z možakarjem, ki se je navadno sprehajal s palico in prav počasi šel skozi zanemarjen park. Tam sta dostikrat skupaj posedela in on je bil dober poslušalec. Šepajoči možakar s palico mu je pripovedoval zgodbe iz otroštva, zgodbe, o lakoti in ponižanjih. On pa je samo zmajeval z glavo in si mislil: kamni ne lažejo, kamni si vse zapomnijo, prav vse. Kamni so super računalnik. Kako tudi ne, saj so tudi kamni iz silicija, mnogi ga imajo v sebi, no skorajda vsi. In teh, je v tej pokrajini še posebno veliko. Če bi ljudje vedeli, kaj vse pripovedujejo kamni, če bi jih znali prebirati. Ampak, oni, oni nimajo tega programa v glavi. Meni je bil dan, meni je bil podarjen. Pogledal je še med police. Kupil si je še vitaminski sok, prav dolgo pa se je zadržal pri vinski polici, kjer si je rad ogledoval vina in o njih razmišljal. Bil je prepričan, da tudi vina nosijo v sebi neka sporočila, neke zgodbe, ki so se zapisale v zemljo. Vse, prav vse, kar se zgodi se zabeleži. Zemlja ničesar ne pozabi, vse šifrira, v droge, v vino, tudi v pivo, saj tudi pivo prihaja iz zemlje. Iz zamišljenosti ga zbudi prijetna mlada dama, ki je pridišala mimo. Nekoliko si jo je ogledal in pomislil: Tale pa ve, kaj je seks, ta pa ja. Zna se priponudit, zna vzeti, zna zahtevati, zna biti čisti nagon, joj! In večkrat se je že ujel v take poglede, v take uvide. Prepričali so ga, da je poklicni opazovalec in namenoma umaknjen iz realnega življenja, da bi bil patetičen gledalec, ki zna stvari razumeti in jih tudi predvideti, če je treba. Plačal je in šel ven. Nekoliko je že vleklo in po hribih okrog mesta se je belil sneg, bela čistost. Imelo ga je, da bi šel v kavarno na kavo, a se je zavedal, da bi s tem izgubil preveč časa, saj ga je čakalo veliko dela doma na računalniku. Prevodi in podobno. Od nečesa je pač treba živeti, vsekakor. Ampak tisti težavni prevodi filozofskih del, joj. Po svoje ga je to tudi hranilo in mu odpiralo nove svetove, ki so mu jih kamni zamolčali.
Tako, za danes je konec te tlake, je pomislil in se naslonil v naslonjač, ki se mu je zdel že precej razmajan in škripav. Že dolgo je razmišljal, da bi si umislil novega. Kar nekajkrat si jih je že ogledoval v trgovini, se celo posedal nanje, a zataknilo se je pri ceni. Preračunaval in preračunaval, a mu ni zneslo, nikakor ne. Prav rad pa se je usedel na stol v pisarni prijateljice, ki je delala v neki državni službi in je imela razkošno pisarno. O njenem delu je vedel le toliko, da od jutra pa do poznega popoldneva šari po računalniku in prelaga neke papirje, nekakšne projekte ali nekaj takega. Ja, saj, birokracija. Ta si zna narediti prepotrebne opravke, da z njimi opraviči svoj obstoj. Zanimivo jih je opazovati, s kakšnimi obrazi stopajo po vseh tistih hodnikih, ki dišijo po negovanih damicah, po kavi in po dragih parfumih. In na vratih se bohotijo napisi. Kakšna glorija, kakšna imenitnost; kakšen vitamin večvrednosti so pojedli ti ljudje, da se tako poniževalno vedejo do nas, običajnih državljanov, ki jih redimo. In če bi to zapisal, bi rekli, da sem samo nevoščljiv. Lepo vas prosim, jaz, nevoščljiv!? Za kaj le, za pretesne kravate, za dolge brezzvezne sestanke, za vse tiste majhne družabne obveznosti, ki pač sodijo zraven, za jutra, ko nimate časa, da bi se videli, mislim, zares videli v zrcalu. O ne, res ne! Jaz sem samotarski kot volk in ponosen kot volk. Ampak naslonjače jim pa res zavidam in tiste nove zaslone, ja, to pa. In udobje pisarn, tudi to, ja, če sem iskren. Pa naj bo, pa naj imajo vse to, če jim je usoda to namenila. Popoldan bom šel k njej. Tako ali tako bom moral nekaj strani prevoda vreči na papir, pa bom vzel s seboj zgoščenko in mi bo dala izpis. Saj bi bil že čas, da si kupim printer, ampak … Honorarji kapljajo, kakor pač kapljajo, vendar … Upanje umira na obroke. In moji kamni, kaj mi imajo danes povedati, se je spomnil. Vstal je in šel na balkon. Gledal je po parku, ki je bil še ves opustel in zasvinjan s papirji. Na levi strani je mrakoben siv zid, nekakšen mejnik med nekdanjimi svetovi- tam naj bi namreč nekoč bil nekakšen dom armije ali nekaj takega. Ko se je priselil v to mesto, je slišal, da so se tam odvijali imenitni plesi, da se je čudovito stapljal južnjaški temperament z domačimi vročimi dekleti. Pa še marsikaj je slišal, marsikaj. Neko noč je celo šel do tistega zidu in se naslonil naj, da bi mu kaj povedal, pa je slišal le sočne kletvice, neko agresijo-no vmes so bila tudi nežna šepetanja, tista značilna zapeljiva šepetanja, ki obetajo razplod. Pa tudi divje sovraštvo se je navibriralo v tisti železobeton. Tudi to. Tu in tam se je oglasilo tudi domotožje, ki so ga tam najbrž izpovedovali vojaki iz juga, ki so tu službovali. Bilo so tam neke zgodbe, ki so medlo izsevale iz tiste sivine, zelo medlo in raztrgano. Bila je zgodba o mladenki, ki je pasla konje v neki dolini v bosanskih hribih. Bila je lepa, z zelenimi očmi in dolgimi svetlimi lasmi. Skrbela je še za dedka, ki je čemel pred leseno kočo in se je spominjal časov, ko je pokalo in ko se je klalo kar počez. Pa se je spet …! Ja, in tista deklica je imela neko čarobno moč, da je znala začarati vsakega moškega, ki je prišel v tisto dolino, ki je pravzaprav zašel tja. Minil je čas in mladenič jo je spet poiskal. Zdaj je bila še lepša, bolj polna in še vedno je sedela, navadno s knjigo v roki in gledala pasoče konje. Nekaj moških iz sosednjih vasi je kosilo travo na ravnini ob tanki rečici. Hotel jo je kar naložiti v staro stoenko, ki se je komaj pregrizla po slabih cestah in jo odpeljati s seboj v civilizacijo, v Sarajevo. Pa ni hotela, res ne. Izkazalo se je, da je tu samo čez poletje, da pa je sicer študirala nekje v Beogradu, menda ekonomijo ali nekaj takega in je študij opustila. Pozimi je delala nekje, kje že, nekje pač. In kaj? Menda kot receptorka v nekem hotelu. Čudno. In stoenka je morala še velikokrat tja gor v tisto vas v tiste hribe, kjer si še slišal potočke in pesmi, malce divje, pa vendar iskrene. In neke nedelje je bil tam tudi nek oficir. Rekel je, da bo ubil vsakega, ki bi se ji približal. Trdil je, da je ona njegova in da bo njegova. Da je že dobil dovoljenje, da bo prišel v Sarajevo, da bo ona šla k njemu. In rodil se je prepir, ki se je končal tako, da je oficir prestrelil sprednji gumi pri ubogi stoenki. In zato je fant napletal, kako bi spravil s sveta vsaj enega oficirja. In vse to je govoril prijatelju, tamle, ob tem sivem zidu, ob katerem se je kotila tudi ljubezen na plesišču.
Mrmranje dneva se je počasi razgubila z raznimi opravki. Ampak kamni so zvesto čakali na posebni mizi, pregrnjeni z črnim žametom in na sredi je kraljevala bela lobanja, bog vedi čigava, a je znala pripovedovati zgodbe. Kaj bomo danes slišali, le kaj, je pomislil in se zbrano usedel. Pozabil je na obredno umivanje rok. Preden je luščil zgodbe iz kamnov, si je vedno umil roke in to s posebnim tekočim milom, ki je imelo prav posebno aromatično mešanico, nekaj kapljic nekega eteričnega olja pa je še sam dodal. Tako, tako… se je izvilo olajšanje iz njega. Dolgo se je odločal, kateri kamen naj danes vzame v roke. Kar tako jih je nabiral na podeželju, še najraje je vzel kakšen kamen iz kakšne podrtije, ki jih je bilo še nekaj v okolico, v kolikor jih niso prodali za vikende. Odločil se je za kamen, ki ga je izbezal iz zaraščenine, ki se je bohotila nad staro hišo. Previdno ga je prijel v roko in globoko zadihal. Zaprl je oči in dolgo globoko dihal, da bi se vanj preselila zgodba, ki naj bi bila zapisana v tistem kamnu. In se je začelo:
Otroški jok je naznanil novo rojstvo. Porodnica je že opravila svoje in se je polagoma pobirala nazaj v tostranstvo. Menili so celo, da bo kar odšla, da bo pustila tri otroke in tega, ki je ravno kar prišel na svet. Iz kuhinje se je priplazil vonj po kurji juhi in po žganju. Moški so nazdravljali z žganjem, ženske pa so se ukvarjale s pomenki, ki so se sukali zgolj o tem, koliko otrok tehta in kakšen krepak deček, da je. Ena od žensk je celo pripomnila, da je škoda, ker je deček, ker bo spet vojak. In vojak ni nič dobrega, vojak ubija. In tista ženska je še napletla, da kadar je dosti dečkov, se lahko spet naredijo vojne čez leta. In starec, ki je kašljal zunaj pod latnikom je govoril o tem, kako bo novodošlek oral njive, ko bo za to čas, kako bo okopaval vinograd, kako bo sejal žito. Oče tega otroka pa je že razlagal, kako ga bo s seboj jemal gor na hribe, na lov, kako mu bo kazal, kje se pase srnjad in kako bosta opazovala orla, ki tako ponosno kroži nad dolino. Porodnica pa se je počasi zavedala, da se zdaj zanjo začenja hud boj. Vročica jo je kuhala in premetavalo jo je po postelji. Zdravnik in babica sta že odšla in tista injekcija očitno že prijemlje. Jemalo jo je v nek neznan svet, kjer je bilo vse mehko, vse novo, vse silno odrešujoče. Šepetala je, da je žejna, da naj prinesejo otroka, da ga bo podojila. Otroški jok preglasil vse šepetavke …
Druga slika: V isti sobi so bile zdaj narejene pare za pokojnika, za očeta tistega otroka. Mrtve besede so visele po stenah. Njegovo življenje se je zdaj selilo v pripovedi jokajočih žensk, ki so stregle moškim spet z žganjem in z vsem ostalim. Prihajali so sodelavci, se sklanjali nadenj in zmajevali z glavo. Slišali so se pogovori: »Ja, saj ga je pil, tako kot mi, ga je pil. Pa ga je najbrž še na skrito. Jetra mu je pobralo, jetra. No ja, pil ga je, morda celo več kot mi, kdo bi vedel. Pa je bil dobričina, res je bil. Če je le mogel, je pomagal. In dober delavec je bil, kadar je bil trezen, res.« In še so besedovali o njem. Neka čudna mešanica občudovanja in žalosti se je stopila v nekakšno mrmravico tam ob pokojniku. Dišalo je po svečah in po joku.
Tretja slika: Mlad fant in dekle ležita na postelji. Zunaj lije dež na zanemarjen latnik. Stene so polepljene s plakati, divja glasba para ušesa. On njej razlaga nekaj o tem, da je doživel lepe reči, ko se je nadihal belega prahu in da je med koruzo podtaknil kar veliko sadik konoplje. Ona pa se samo smeje in ga zasipa s poljubi. Malo je omotična od tistih dimčkov. Brblja mu o tem, da moral malo nehati s tem, da mu to lahko scvre možgane.
Potem so se slike razblinile. To se zgodi, kadar se informacijski material nanaša na neke druge kamne. Pomislil je, da je ta zadnja zgodba bila samo posredno prisotna v tisti hiši, ker se je pač deček tam rodil, ker so se tja vračale njegove energije, njegovi informacijski valovi. Namrdnjen je položil kamen nazaj na črn žamet. In si nekoliko oddahnil. Ni maral takšnih zgodb. Raje je imel tiste vesele, tiste, kjer so se razgaljali ljubezenski prizori in tanke sramežljivosti, ki so se topile z leti. Tokrat pač ni imel sreče z izbiro kamna. Morda se mu bo jutri v roke posedel kakšen kamen z drugačno zgodbo, morda …
