Šla bi v levo -
v desno vleče me ponos.
Želim si kvišku –
a tla kar ljubijo moj nos.
Razpiram krila,
ko potegne me v prepad,
pozna izbira
mi postavlja ultimat.
Pa krivim asimetrijo,
ki mi jemlje energijo,
s prstom kažem na nebo,
kot da krivo bi bilo.
A slika vsakdanjika
s potezo šah-mat
nosi srečo v roki
in zanko za vrat.
DAN V MOLU
Danes jih ne bo
na črne podočnjake –
vseh zvestih pleskarjev
in mojstrov navlake.
Tokrat brez maske
stopam pred svet
kot bela vdova
na lastni pogreb.
Danes je tak dan,
en tak bedast dan v molu,
krhek kot človeška krila
na odtrganem pomolu.
SO ŽE VSI METULJI ŠLI
Težko je z besedami,
še težje, ko jih ni,
zdaj lomiva tišino
brez občutkov, brez strasti.
Drug drugemu sva kazen,
nazaj ni več poti,
je le ena – za narazen;
so že vsi metulji šli.
Ne ljubim te več,
sem tu, a ne živim,
sestradana, priznam.
Ne ponujaj mi drobtin!
NEUČAKANOST (DAMA)
Nocoj bom ustregla
tvoji neučakanosti
z otroškim pogledom
na svet.
Le tebi se lahko,
z brezmejno širino,
predam in preglasim
šepet.
Preveč te imam,
a premalo občutim
pod prsti.
Naj končno priznam,
drzno, naglas:
Izvoli, ti si na vrsti!
ZARJOVELE SO ZVERI
Beseda je moč,
moč je klofuta,
človek je majhen
na poti obupa.
Včerajšnje sanje,
današnja zavist;
modrost ni uspela
položiti izpit!
Vstali so psi,
zarjovele so zveri,
v človeku,
ki je lačen
le človeške krvi.
BREZHIBNA FASADA
Poznam te ljudi
z brezhibno fasado,
vse klovne, klovnese,
z odvečno prtljago.
Poznam vse udarce;
pod rebra, v glavo –
sen visoke družbe
z nizko moralo.
In oni se poznajo,
le da se ne prepoznajo,
ko z druge strani pljuvajo
v lastno ogledalo…
