Za zajtrk pretepem ženo, hvaležna si obriše krvav nos in me povpraša ali jo še ljubim. »Da draga,« ji odgovorim, ko zlijem vase drugo šilce in se roke umirijo. Vstopi dete in vpraša: »Mami, zakaj jočeš?« »Ati, zakaj piješ?«. Dete moje, zakrij si obraz, vrni se v sobo, moja dlan je še topla.
* * *
Sivi so konji,
ki ne marajo za usodo,
jahamo jih izbrani,
a uzde so dolge,
težko jih zategneš,
»What a lucky man he was«.
Hrzajo, ko jih zategneš,
ko jih spustiš, so srečni,
srečen si ti, ko dirjata čez poljano.
Sivi so konji,
ki jih jahamo izdani.
* * *
»En glaž vina mi dej,«
da jo pozabim,
obraz njen in sladek vonj.
Me je ljubila?
Sem bil le usoda?
Kako naj molčim,
ko se vedno znova vrača.
Dejal sem že in bom se ponavljal,
ona je našla srečo,
ona ve za svoj jaz.
Ona je ljubila vino,
mene jahajo Lipicanci,
tisti lepi – naši konji,
najlepša so žrebeta –
siva in poskočna,
tu na Štajerju,
kjer je ona pet let pela primorsko,
imajo konji zobe,
ko je uzda zategnjena in
žila napeta,
pridejo in se s kapljo krvi vrnejo v telo.
Nekoč sem ji dejal,
da sem preživel,
danes vem,
da je blizu dan,
ko bom obležal
z zategnjeno uzdo na vratu.
* * *
Vedno večji pritisk v glavi,
vedno pogosteje dela cik-cik,
ne vem, no, pravzaprav vem,
umiram,
pospešujem dih, utrip je nemiren,
pogrešam ga,
ki mi kakor živali nastavlja drobtine,
drobtine so drage,
drago je zlato,
je rekel, da je gnoj?,
ne, ne, tisto je drugo.
Spet trzljaj,
jutri pričakujem nekaj gripi podobnega,
ne, ne, nisem bolan,
bolan je svet,
jaz sem le simptom.
Verjetno bom tudi poleti nosil dolge rokave.
* * *
Kakor da padajo domine,
se mi zdi,
kakor da sva si vedno bolj tuja,
z vsakim vbodom
naju je manj.
»Greva na kavo,«
si dejala,
jaz sem omenil,
da sem ga iskal,
ki prižiga luč.
»Ali greva k njemu?«
si nežno vprašala.
Ja pa dajva.
Potem si ukradla žlico
in uničila vžigalnik.
Bil je gozd
in bila sva midva –
z vsakim vbodom
naju je manj.
* * *
Kakor Bolek in Lolek sva,
kakor Steni in Olio sva,
živiva od praznine,
od načrtov za jutri,
tudi na morje bova šla –
skoraj idealna zgodba,
z majhno napako –
Steni je ona.
* * *
Danes je osmi dan –
plače ni več,
izgubila se je nekje
v krvi –
moji in tvoji –
skratka najini.
Prijatelj je dejal:
Draga je tvoja ljubica,
jaz sem se počutil ogroženega,
saj sem menil,
da gre za sarkazem –
pomiril me je.
Jutri sem te srečal
in prekuhala si vato –
plače ni več,
ostala je potreba.
* * *
Pišem ti pesmi,
pesmi za naju.
Baje da sem te rešil
blaznosti, baje da vdiram
v tvoj intimni prostor.
Naj ti ne zamerim,
da te ne smem božati –
tudi prav.
Vsaj enkrat sva se poljubila.
Nekdo je dejal,
da je leto ljubezni boljše
kakor življenje brez.
Ja prav je imel –
mineva leto,
ko sem ti v sporočilu
poslal višek svoje lirike,
zdaj postajaš realna –
le ena izmed mnogih.
* * *
Sedim v sobi in
Nejasno se mi dozdeva,
da izgubljam tla pod nogami:
izgubil sem službo,
s katero sem vzdrževal najine razvade –
nisva zahtevna
– heroin in sladoled –
zdaj je denarnica prazna,
ti boš našla drugega mecena.
Ne, ne, ne, boš dejala,
zdaj naju bom vzdrževala jaz
– pomisliš na hiter zaslužek –
ja, dejstvo je, da imaš prednost pred mano
– si ženska –
lažje boš prodala svoj potencial
in potem greva novemu krogu naproti –
sladoled, sladoled, sladoled.
* * *
Zopet molk,
tišina, ki para,
kakor,
da več nimam
kaj povedati –
ostali sta le dve besedi –
zanjo.
Vse ostalo je zabrisal južni veter.
Pametne sprašujem –
Zakaj?
Ne vedo odgovora,
ona pa z nasmehom hoče nove pesmi.
Le tukaj,
le v pisani besedi sem zmožen reči:
DOVOLJ VAS IMAM.
* * *
Morda je to zadnja pesem,
ki jo pišem in delim z vami,
dragi rablji.
Kri in meso sem vam dal –
zvenim patetično? –
komu mar,
ko bom spet zeval v omami.
Morda bom jutri ustavil srce –
komu mar, ko mi bodo
žaro položili v zemljo.
Le eno željo imam –
naj na tisto jutro,
ko bom odšel,
na grobu igrajo Balaševića.
In kdor bo jokal za mano,
naj ve:
Bil je beden človek.
* * *
Zopet se vračaš v spomin –
rumena princeska.
Po vseh zakonih narave
bi že davno naj pozabil nate.
A ne morem, tisti dve poletji
in leto med njima
sta me zaznamovali, in prvič,
ko so se srečale najine ustnice,
sem vedel, da bo spomin večen.
Predvidevam, da si srečna,
zase tega ne trdim, saj zopet jočem,
tokrat zaradi četrte.
* * *
Svet brez tebe
bi bil lažji.
Ne bi se jokal,
ne bi ihtel.
V nočeh samote
se ne bi poten prebujal
in pred očmi
ne bi uzrl tvojega obraza.
Tudi pisal ne bi,
ker bi bil srečen,
živel v kokonu,
dvomim, da bi vedel
kod dirjajo lipicanci
in ne bi mi bilo mar
za žuželke na polju.
Vse to je balast,
ki ga nosim,
vse to je breme,
ki ga prenašam,
in ko se vprašam,
ali je vredno umreti
z bolečino v srcu, vem,
da bi svet brez tebe bil lažji,
a vendar manj živ.
* * *
Kakor, da je vse inscenirano, kakor da ve, kako prizadejati bolečino, a vendar sem prepričan, da so vsa njena dejanja le odziv na mojo nemoč, ko sedi ob meni v poletni obleki in me obtožujoče gleda, češ da sem nesamostojen.
Morda pa prav zato iščem njeno bližino in vedno znova upam na tisti dotik.
Samoumevno je, da je to najino poletje, ki se bo sprevrglo v jesen. Ja strah me je, da ne bo odšla z oktobrskim listjem in da bo njen glas za vedno izginil izpred mojih oči.
Vsaj povedal sem ji, kaj želim in obenem kaj bom postal po njeni podobi.
Največja tragika vsega pa je občutek nemoči, ko obrne hrbet in me zanjo več ni.
A potem, kakor strela z jasnega: »Kje si, Jan.«
Kakor da prižge luč, kakor da je svet le najin, brez senc, izpred katerih že mesece beživa.
* * *
Kakšen nesmisel,
bi najraje dejal.
Kakor dete,
ki uzre materin obraz,
se počutim,
kadar mi nameniš nasmeh.
A, res porečete –
to je vendar ljubezen.
Je, ja, a kaj pri vragu,
ko je ne vrača.
Potem takoj pomislim –
u, glej, muzo imam,
Ja saj, muzo in nič več.
Pišeš lahko, porečete.
Ja, lahko, a raje bi živel.
