VSE MOJE DALJAVE
so se skrile
za zaprte veke,
v samotne ure.
Dnevu je ostalo
sivo obližje
kot zaprašeno
staro gledališče,
lačno besed
in življenja.
* * *
NOCOJ BOM JOKALA
tiho, na samem.
Zunaj dežuje
in spet je tak dan,
ko bi morala izginiti,
kot izgine senca,
ko je zunaj hladno
in je nihče več
ne potrebuje.
* * *
KOT GOLOBE
bi polovila svoje misli
in jih zaprla v kletko,
da mi njihovo gruljenje
ne bi kradlo noči,
da ne bi kljuvale
po rahlem miru
in puščale nesnažnih strahov
na mojem pragu..
* * *
MNOGO SLADKIH BESED,
pod njimi hlad.
In laž iz mojih ust,
ko se pretvarjam,
da verjamem.
Čez prazne besede
naslikan,
tam in tu,
ostane nasmeh.
* * *
ZDAJ JE VSE TIHO V MENI,
kot da spijo
vse pisane želje
in sivi strahovi.
Le v sanjah še blodim
in iščem in iščem,
ne vem, kaj.
Morda bom nekoč našla
in bom naposled vedela.
Vsaj v sanjah.
Ko bedim, le čakam.
Vsako jutro pride nov dan.
To je dovolj.
* * *
SREČALA SEM
gube na obrazu,
hrbet upognjen,
trepetave roke,
negotov korak.
Ubogi lepi Romeo!
Junak naivnih
sanjarij dekleta,
ki z utrujenim pogledom
pod osivelimi lasmi
zdaj vame zre
iz ogledala.
* * *
SREDI RIBNIKA
je tiho.
nobena senca
ne seže do tja.
Odblesk sonca
in prelet ptice
zbujata dan.
Ob bregu so sence.
Kdaj kamen
razbije gladino
in trnek ubije.
Breg je rob
in je meja.
* * *
LUNA SLIKA HLADNE SENCE.
V temnem plesu silhuet
plavajo tesnobne misli,
sanjajo pričakovanja,
tiho čakajo samote.
V plesu senc in svetlobe,
tvoje in moje.
* * *
POJ MI, KOS,
zapoj mi vsako jutro
žuborečo budnico
in zapleši mi pod oknom
svoj lahkotni ples
po rosni travi.
Jaz pa bom oči zaprla,
pela in plesala s tabo,
srečna za zaprtimi očmi.
* * *
ŠE VEDNO JE TRAVA ZELENA.
Čeprav so veje gole, prazne,
vse listje zgrabljeno je v kot
in kriki vran čez polja so povsod,
jesenske ure tople so, prijazne
kot v kotu vrta sončnica rumena.
Jaz pa sem lahka, plešem v sanjah,
na dneve mislim, ki so mimo,
in druge čakam, svetle, nežne.
Pod nebom ptice so ubežne,
že vse pripravlja se na zimo
in megla se gosti v kotanjah.
* * *
RUMENA VRATA
v jesenski drevored,
na široko odprta
za mir in sprejetje,
za odhod
v neznano daljavo,
ko počasni koraki
sami iščejo stopinje
po sončnih lisah
med šuštečo melodijo,
ko se misli zapletejo
med zlate veje
in ne hitijo
nikamor več.
* * *
ROSI, ROSI,
nežno, prijazno,
neslišno.
Na lužah
drobni dotiki,
kot mati poljubi
otroku oči.
* * *
NOCOJ, KO BO TEMA,
se bom na okno naslonila,
v mislih potovala
v neki davni junij
zvezde in kresnice štet,
se v vonj sena ovit
in sanje sanjat
o nečem, kdo ve o čem,
tiste mlade sanje,
svetle, čiste in pogumne –
sanje pač.
O, kolikokrat se mi toži
po teh sanjah
v junijskih nočeh.
* * *
KO SE LISTJE
v nekaj dneh postara,
ne utegne žalovati.
Svečano pisano
opravo si nadene,
zapoje šelesteč napev
in z vetrom se spusti
v navihan ples.
Potem odide.
Kam, ne ve
in ni mu mar.
* * *
ČAKAM, DA BO DANES,
morda jutri,
prihodnji teden,
čez mesece.
Čakam
in ne vem, kaj.
Nekaj lepega, drugačnega.
Razigrane lastovke,
sanjave metulje,
snop žarkov
skozi mrke oblake
in tisto nekaj.
Lastovke bodo
in metulji in sonce.
Kmalu.
Tisto nekaj –
morda nikoli.
In vendar čakam.
* * *
VSAK DAN
se z mene okruši
košček okrasja,
se odlušči
zaplata barve,
se odtrga
krpica naborka.
