ZLOMLJENO KRILO

dolg je most kafkinih ptic
klic klic klic
moža in žene v črni svili
s čipkastimi klobuki

na dvorišču zašiti golobi
golobi grobi grobi
se sprehajajo po odru
na koncu ukrivljenih palic

norosti in bolečine

črno bela fotografija hrbta
v garderobi gledališča
nosi v sebi vse ave
ave povsod ave

vanjo izlivam telo
ko s prstom sledim
ulicam svoje ljubljane
rane rane rane

glasovi ki jih prinaša
ssssssssssssssss
premikajo skale
na mrtvem obrazu

zemlja in veter
ssssssssssssssss
v verigah tiščita skupaj
ostanek prahu

svet ki uhaja

kemični svinčnik šumi po papirju
sssssssssssssssss
črta ure in pol
v narekovajih

nihče te ne udari
po dolgih rokavih
drsijo ujeti metulji
sssssssssssssssss

zlomljeno krilo in jaz se grejeva
se se o se
pod neonskimi sonci
v starem zarjavelem vagonu

v upanju
dihava skozi nosnice
še še o še
v naročju izginulih

telo je mehko

lepim ga nase
trgam ga nehote
grize me
me me o me

diši po naftalinu
srce mi skače v morje
de profundis nevarno ziba barko
o-e o-e o-e