POCESTNIK

Avtobus proti Ljubljani je vozil vse prepočasi. Kazalci ure na prednjem delu avtobusa so se v nasprotju s kolesi avtobusa premikali vse prehitro. Nobene usklajenosti ni bilo med željo, da bi čim prej prispeli v glavno mesto in tem, da bi se čas počasneje premikal.

Daj no, daj, pritisni malo bolj na gas, sem preganjala voznika avtobusa. Ne smem zamuditi tega vlaka!

»Lahko prespiš pri meni,« je Cveta gostoljubno ponudila nočitev v njenem domu. »Moža ni doma, bova lepo sami.«

»Hvala, bom premislila, a najraje bi še nocoj zaspala v svoji postelji,« sem odgovorila sosedi na drugi strani avtobusa.

Saj bi bilo udobno, ampak Cveto poznam komaj en dan. In ne morem kar tako kot kakšna vsiljivka prespati pri njej. No, kakšno kavico bi že lahko spili skupaj, ampak, da bi kar prespala pri komaj poznani ženski v tujem stanovanju. Ne, to ni v skladu z mojim načinom življenja. Bo že kako!

»No, kako je, a še kar vztrajaš, da boš ujela vlak za Maribor?« je zanimalo Majdo.
»Še. Jutri grem namreč na prijateljičin rojstni dan in to, da bi prespala pri Cveti, bi porušilo moj načrt, saj ne vem, če bi potem prišla pravočasno domov.«

Moj pogled je nestrpno sledil kazalcu ure. Zdaj je bilo že povsem jasno, da vlaka ne bom ujela. Utrnila se mi je odrešilna misel.Darja je omenila, da sta med nami dve ženski iz okolice Celja in bi me lahko vzeli s seboj do Celja. Na mobiju sem odtipkala Darjino številko, bila je namreč v drugem avtobusu.

»Hej, Darja, a vprašaš kolegici, če me vzameta s seboj do Celja. Morda pa bom tam ujela vlak, ki mi je pravkar pobegnil.«

Po kratki tišini na drugi strani zveze je Darja potrdila, da se lahko z njima peljem do Celja. V Tivoliju smo izstopili iz avtobusov. Naš je kasnil za prvim nekaj minut, tako sta me Celjanki že čakali. Vstopila sem v avto in voznica je odpeljala.

Kakšna sreča, ujela bom vlak v Celju! Saj bo avto po avtocesti menda hitrejši, ker ne bo postankov.

Vožnja je bila prijetna, le nekam čudna se mi je zdela skoraj prazna cesta, po kateri smo drveli. Voznica je spretno vijugala po ovinkih, ki so mi kmalu postali znani.

Joj, saj vozi po stari cesti! A bom ujela zamujeni vlak?In kaj, če ga ne bom?Noč je in temperatura se je spustila dokaj nizko.

Negotovost v meni se je prepletala z upanjem , da bom prispela pravočasno na železniško postajo v Celju. Še nekaj ovinkov in pred nami je bila tabla Celje. Zadrževala sem dih, da bi ustavila čas in vlak, ki morda drvi proti Celju.

Voznica je zaustavila avto pred železniško postajo. Zahvalila sem se za vožnjo, porinila težka postajna vrata in vstopila v avlo postaje.

»Zapiramo postajo!« me je izpod čela opomnil možak v uniformi, ko sem se podala proti prodajnemu okencu.
»Kje pa lahko kupim vozovnico?« sem se pozanimala.
»Na vlaku.«
»Kdaj pa odpelje prvi vlak za Maribor?« sem vprašala.
»Ob polnoči!« je bil kratek z odgovorom.
»Ob polnoči?« sem ponovila vidno zgrožena. »A ne pride potniški pred dvaindvajseto uro?« sem še vedno verjela v čudež.
»Ne, gospa, žal je tisti vlak odpeljal pred desetimi minutami.
Osuplo sem pogledala na veliko postajno uro, ki je nesramno kazala točni čas. Skoraj bi se sesedla na kamniti pod ob spoznanju, da je pred mano skoraj dve uri čakanja na postaji v vedno hladnejši noči.
»Kje pa lahko počakam na vlak, če zaklepate avlo?« sem z upanjem, da v čakalnici, proseče vprašala uslužbenca železnice.
»Zunaj na peronu, gospa,« je jasno in glasno z neizprosnim glasom odgovoril in dalje zapiral okna in zaklepal razna vrata na peronu.
Kislo sem ga pogledala, v upanju, da se me bo usmilil in dovolil, da počakam na vlak nekje v notranjosti postaje, kjer je vsaj malo topleje kot na odprtem peronu. Nič od tega se ni uresničilo, lepo po njegovih delovnih predpisih je hodil dalje po postaji in skrbno zaklenil in zaprl vse, kar je bilo potrebno zapreti. Znašla sem se na peronu.

Kako sem se uštela! Zdaj bom prepuščena na milost in nemilost nepovabljenim nočnim gostom perona, ki me bodo lahko po mili volji nadlegovali, saj nikogar ne bo v bližini. Le zakaj nisem ostala pri Cveti v Ljubljani! Bila bi na toplem, kak čaj bi spili in poklepetali pred spanjem.

In že se je moja misel pričela uresničevati. Proti meni je prihajal dolgolas mlajši moški temnih las z brki.

Joj, saj to je kak džanki! Samo to mi je še manjkalo. Kako se ga bom ubranila?

Preiskujoče me je gledal: »Imate kaj drobiža?«
»Ne, nimam,« sem izdavila in sedla na klop, nanjo položila nahrbtnik in ga trdno držala v rokah. Prisedel je.

Grozno, zdaj sem pa pečena! Nikamor ne morem pobegniti. Uslužbenec je že izginil.

Iz nahrbtnika sem potegnila mandarino in mu jo ponudila: »Boste?«
»Prosim,« je stegnil roko proti meni.
Tudi sama sem olupila mandarino in jo pričela jesti. Potem sem mu dala še eno in še in še. Tako sva jedla sladke mandarine in se od časa do časa spogledala.

Menda mi ja ne bo nič napravil, če sem dobra z njim. Ne, nič ne bo narobe.

Iz nahrbtnika sem vzela sendvič in mu ga pomolila:»Boste sendvič?«
»Ja, prosim, če ga ne boste vi.«
»Kar vzemite, saj imam še dva,« sem bila prijazna z njim.
Vzel je sendvič, slastni sendvič z namazom iz zeliščne skute, obložen s salamo in sirom, zavit v alufolijo in zagrizel vanj. Tudi jaz sem odvila sendvič, bila sem lačna. Tako sva glodala vsak svoj sendvič na klopi na peronu železniške postaje Celje.Pobrskala sem po nahrbtniku in iz njega potegnila še zadnji sendvič ter ga pomolila ob meni sedečemu moškemu.
»Hvala, ga bom vzel za domov. Mogoče bom še lačen,« se je zahvalil in ponujeni sendvič spravil v žep vetrovke.

Krasno, naj ga kar vzame in čimprej gre domov.

Pa ni šel.Še je sedel tam in me gledal s svojimi velikimi črnimi očmi.Bolje sem ga pogledala. Dolgi rahlo kodrasti lasje so obkrožali njegov simpatični obraz.

Obrazi morilcev so tudi simpatični, nedolžnega izgleda in jim nihče ne bi mogel prisoditi tako groznih dejanj.

Na sebi je imel ponošeno tanko vetrovko, ki ga ni mogla greti nič bolj kot moje vrhnje oblačilo.

Br, kako je mraz. Vsako minuto je bolj hladno, kazalec na veliki okrogli uri pa se tako po polževo premika. Menda pa mi ja ne bo kaj napravil ta klošar, ki sem ga pravkar nahranila. Ponudila mu bom še mandarine in bonbone. Malo čokolade je še menda tudi v nahrbtniku. Udomačila ga bom.

Sprejel je ponujene mandarine, ki sva jih lupila in olupke odnašala v koš za smeti. Jaz na desno stran, on na levo, kot da bi si po ne napisnem pravilu razdelila teren na peronu. Moj strah, da me bo napadel je počasi kopnel. Pa saj bi znala kričati, da bi se slišalo preko perona na cesto na drugi strani zgradbe. Njegove črne oči so me preiskujoče gledale, ko me je vprašal:
»Kaj delate?«
»Nisem več v službi. Prej pa sem bila prosvetarka.«
»Slabe izkušnje imam z učitelji. Nepravični so. Niso me marali.«
»Vsi pa menda niso slabi,« sem barantala z njim, da bi malo dvignila ugled svojega stanovskega reda.
»Drži. Rednega šolanja nisem zaključil, sem nadaljeval na ljudski univerzi. Z ravnateljem sva se dobro razumela, še zdaj kakšno rečeva, če se srečava,« je hitel pripovedovati.Njegovega ravnatelja sem poznala tudi sama kot dobrega pedagoga in prijaznega gospoda. Zdaj sem se počutila bolj varno ob misli, da poznava isto osebo.
»Kaj pa počnete?« sem vprašala.
»Nič,« je bil kratek odgovor.
»Nič? Kar tako NIČ?«
»Ja, nič.Zdaj sem pa pocestnik,« se je poimenoval. Nisem klošar, ker je zame ta beseda žaljiva. Sicer nisem pocestnik v istem pomenu kot pocestnica, a mi je ta izraz bolj všeč kot klošar. Klošarji so pijančki, jaz pa ne pijem. To, da sem epi, je v redu, ne gre skupaj tablete in alkohol.Veliko epijev pa pije. Nisem bil vedno epileptik. Po nedokončani šoli sem delal v skladišču, kjer sem nekoč padel in z glavo udaril ob nek železni predmet. Več dni sem bil v nezavesti, izgubil sem veliko krvi. Po tistem pa nisem bil več ta pravi. Vrstili so se napadi, kar tako iz čistega mira. Kar streslo me je in sem padel po tleh s peno na ustih. Ljudje so se me bali, so mislili, da umiram, jaz pa sem imel samo napad. Nisem delovno sposoben.Po tistem nisem več mogel delati.«

Njegova zgodba me je pretresla. Nisem več čutila strahu pred njim, zgolj pomilovanje nad njegovo usodo. Potem je nadaljeval s pripovedjo:

»Odkar mi je umrla babica, pri kateri sem zadnja leta stanoval, me preganjajo iz na pol podrte hiše, kjer imam sobico. Nič kaj toplo ni v njej, saj nimam kurjave. Streha nad glavo pa je le, čeprav tudi skoznjo pronica dež. K staršem ne morem, me očim ne mara, pravi, da sem nadloga. Tudi pri bratu, ki ima lepo hišo in ugledno ženo, ne morem stanovati. Le njuna otroka me imata rada in sta vesela, če kdaj zaidem k njim. Z njima igram razne igrice, še najraje Človek ne jezi se.Ker sta še majhna, dovolim, da me premagata. In se ne jezim.Tam imajo police polne knjig, a jih nihče ne bere. Sam pa sem skoraj vse te knjige že prebral.«

Saj ni tako neroden ta človek. Veliko knjig je prebral. Pametno se pogovarja. Ni nasilen. Res ga je škoda. Pa nikogar nima, ki bi mu ponudil kakšno pomoč.

»Zakaj pa se ne šolate, ko imate časa na pretek?« sem končno vprašala, da bi presekala tišino.Nič ni bolj groznega od tišine, če te je strah.

Takrat se priplazijo grozne misli. Vidim ga, kako plane name, mi iztrga torbico pripeto okoli pasu, v njej pa so bančna kartica, denar in osebni dokumenti, očala, mobilni telefon. Ali pa me potisne s klopi, da padem po tleh in pobere moj nahrbtnik ter z njim zbeži v noč. Ali pa me napade, ko grem skozi podhod na drugi peron, kjer se bo ob polnoči ustavil moj vlak, mene pa ne bo na njem. Grozno, ta podhod. Nihče me ne bo slišal, če bom kričala in klicala na pomoč. Šele zjutraj me bodo našli vso okrvavljeno prvi jutranji delavci, morda še celo živo s prelepljenimi usti.

Moje grde misli je prekinil z besedami:
»Zakaj? Ne vem, zakaj bi se. Saj grem kdaj tudi na kak koncert. A pridete koncem septembra v Celje? Tu bo nastopila znana ameriška jazz skupina. Pridite poslušat!«
»Ne, zagotovo ne. Jazz ni moja priljubljena glasba. In tudi v Celje me ne bo več tako kmalu. To danes ni bilo planirano, da bom tako zmrzovala tu na peronu in čakala na poslednji nočni vlak. Pa bi lahko prespala v Ljubljani.«
»Saj imate kar čez cesto hotel,« je gostoljubno ponudil rešitev.
»Ah, ne. Bom že počakala na polnočni vlak,« sem bila odločna. »Kaj pa je sicer novega v Celju?«
Zdaj sem se z njim pogovarjala kot s starim znancem, s katerim se že dolgo nisva srečala.
»Pravzaprav nič kaj posebnega. A poznate cerkev Sv.Jožefa? Pa Frančiškansko na bregu? Tja se večkrat zatečem. Prijazni so v obeh cerkvah. V Sv.Jožefu imajo veliko prireditev, seminarjev. Tudi obnovili so jo.«
»Poznam obe cerkvi«, sem se približala njegovemu pogovoru. Celo na seminarju sem že bila tam in res je v tistem okolju sama pozitivna energija. Človeka kar pomiri.

Mraz se mi je zažiral v kosti. Nisem več mogla sedeti na klopi. Vstala sem in se pričela sprehajati po peronu. Tudi on je vstal in napravil nekaj korakov po peronu v drugo smer kot jaz. Nenadoma se je obrnil proti meni.
»Grem. Pa lahko noč,« je še rekel in se namenil v desno mimo postajne stavbe proti cesti.Pogledala sem na postajno uro. Petnajst minut do polnoči. Gledala sem za njim. Niti enkrat se ni obrnil nazaj. Njegovi koraki so bili težki, drsajoči.

Stekla sem po stopnicah v podhod in že sem bila na drugem peronu, kjer je ura kazala pol minute manj kot petnajst minut do polnoči.

Zgodba je prejela prvo nagrado za prozo na natečaju Mladike za leto 2007