Res je, mala,
prav danes sem pozabil,
da se tisti kraj
imenuje Lara.
Bom mordá pozabil kdaj
še tvoje ime,
in bo le še ženska v spominu,
črna, modra,
vsepovsod,
kjer so imena mala,
in v vetru komajda semena?
LA FEMME DE CHEVEUX NOIR
Tam ... doli ... doktor.
Nagovarja množico, dobrohotno
znanje deli.
Ne ve.
Da sem jaz.
Akademik in zaslužni profesor.
Kajti ... tam v ozadju ...
Odkrivam ime tvojega hribovja,
črnolaska.
Ugotavljam, katero morje
delijo tvoja vretenca ...
... s svojo izrezano mikico ...
Si -- dostopna.
Ujel sem še barvo.
Tistega. Ja. Tisto je.
Kar pokriva tvoje aerodinamične
boke.
Tvoj sestav je.
Poln, oprijel sem se ga
z dlanmi...
nisi se zganila.
Lahka. Kot moja misel.
Me bosta tvoji ličnici
spustili kdaj
tja,
kjer sem jaz le
fotografija?
Kdo sem?
Znanstvenik.
Ljubim iskrenost tvojih
žalujočih nekodrov,
bakreno gladki ...
... in vendar ...
črni.
* * *
Kje boš stala,
ko se zaradi prekletih vezi
ne bom mogel nazaj ozreti?
Ti v znamenje zvestobe
narisati znak?
* * *
Kraševka mi je
poklonila
dve vejici
krvavečega listja
z igrivim tonom me je
poučila:
»To je ruj. Kosovel je rekel, da Kras
takó krvavi.«
takrat sem se oprl
nate
nisem videl
rdečih
jesenskih barv
ne
vsepovsod krvave
krvi
nasmehnila se je
na najbolj preprost način
takrat je s prstom
pokazala
na najine gradove
Kdo si?
Ni ta moč v moji lasti,
ki bi spregovorila,
da moje božanstvo nekaj
v tebi
ljubi.
Nisi kip! brez sna, iskanja...
...in spet so ta moja šepetanja
le posnetek v tvojih ušesih.
Tam doli ... v ozadju ... doktor.
Pravkar je povedal šalo.
Preživél je kratek lunin mrk.
Ob spremljavi preveč začinjenih potez
na obrazu.
Nasmeh je bil sladák,
lahko bi bil še slajši.
Spomnil se je, da je pravzaprav
izven koncepta...
in se vrnil.
